V teh vrsticah bom težko zajela celotno sliko in vem, da ne obstaja nek čudežen odgovor, ki bi me odrešil dvomov, pa vendar bom vesela komentarjev/razmišljanj na to temo.

Razumem, da starša večino časa nista imela/nimata nekega ”normalnega” (zdravega) odnosa. Razumem njuno odločitev, da se kljub vsemu nista ločila. Zdaj po cca. 35Ih letih, pa se tudi ne bosta. Mama očetu očita njegov ”zahteven” karakter, energičnost, (pre)moč, on njej njeno pasivnost. Sta kot dva nasprotna si pola in lepa slika kakšnega zakona si ne želim imeti. Kljub njunemu medsebojnemu nerazumevanju, je bil (in je) oče do nanju s sestro vedno korekten, nikoli nama ni odrekel pomoči, na naju ni prelagal težav njunega zakona itd. Težave so njun odnos.

Mislim, da odkar sem se še jaz poročila in se odselila od staršev, se njun odnos še bolj krha. Ostala sta sama, ”na milost in nemilost” prepuščena en drugemu in zdaj plava na površje vse, kar pretekla leta nista opazila, ker sta bila vedno zaposlena z nečim (bodisi s službo, z otroci itd.), zdaj pa sta sama in se morata ”prenašati” iz praktičnih razlogov in vzajemnih koristi (delitev dela, denarja itd.) in si tako počasi ”najedata” živce.

Težava je moj občutek krivde. Zdi se mi, kot da bi mamo pustila na cedilu. Ne vem od kje ta ideja? Mogoče so v ozadju kakšni vzorci iz otroštva?
Kot odrasla ženska razumem mamo, da v očetu, torej njenem možu, ni našla neke čustvene podpore in vsega kar spada zraven. Mogoče je to eden od razlogov, zakaj je vedno bolj čustveno občutljiva. S tem hočem reči, da si vsako manjšo pripombo prevede kot napad nanjo, kot očitek, da ničesar ne naredi prav, da jo vsi le kritiziramo, da je sama, da jo še lastni hčerki ne razumeta itd.
Upam, da ne izpadem preveč egoistična, če rečem, da si želim porabiti svojo energijo na bolj konstruktiven način, kot pa pasivno poslušati o njenih težavah. Namesto, da bi se ukvarjala s svojim zakonom, se ukvarjam s prepiri svojih staršev. Že samo zato, ker sem to napisala, občutim krivdo (češ da jaz se imam lepo, onadva pa …).
Po eni strani se prepričujem, da imam pravico odlepiti se od njunih težav, po drugi strani se zaradi te želje počutim egoistično.
Po eni strani si želim poslušati o njenih težavah, po drugi strani me to izčrpuje in si mislim, da je vsak sam odgovoren za svoje počutje, da ni moja naloga spravljati mamo v dobro voljo.
Na začetku, ko sem se odselila, sem ji zelo pogosto telefonirala in s tem ”preverjala” kako se ima. Če sem zaslutila, da nekaj ni v redu, se mi je vse skupaj podrlo, postala sem slabe volje in si razbijala glavo z vprašanji kot npr. Zakaj se oče tako vede do mame? Zakaj mama odreagira tako? Zakaj ne morata biti ”normalna” odrasla? Itd. Nasprotno, če je bila dobre volje, sem postala dobre volje še jaz in pomirjena, ker se ima lepo tudi moja mama, ne samo jaz. Zdaj počasi, ampak res počasi, to preraščam (pri 30ih bi bil že skrajni čas, ne?) in si dopovedujem, da nisem odgovorna za nikogaršnje dobro počutje, razen za svoje, da nisem dolžna ”vsrkavati” težav in slabe volje drugih, da imamo vsi težave, vsak zase pa je odgovoren kako se z njimi spopade … ampak me vseeno nekje v ozadju grize občutek krivde (?!).

Cel teden sem o tem razmišljala in si gradila ta sistem v glavi, vse pa se mi je spet porušilo z mamino izjavo, da se vedem, kot da ne bi imela mame. Torej, če ji več ne telefoniram vsak dan, če jo včasih, priznam, namerno malo ignoriram, ker nočem spet poslušati o istih zadevah, sem slaba hči, ki misli samo nase?!? In sem začela znova z dviganjem morale sama sebi, s prepričevanjem, da nisem kriva za nič, kar se dogaja z njima, da nisem dolžna biti njen rešitelj itd. Mogoče, če si bom dovolj časa to ponavljala, bo to sprejela tudi moja podzavest?

Ta ”razcepljenost”, ko po eni strani hočem biti egoistka in ji dopovedati, da mora vsak sam najti način, da si polepša življenje in najde ”notranji mir”, da jaz tega namesto nje in zanjo ne morem narediti; in po drugi strani, ko hočem biti pridna hči, ki mami stoji ob strani, deli njeno žalost in jo spravlja v boljšo voljo. To zadnje sem že delala, ampak iskreno povedano, izčrpavalo me je.

Razumskemu delu mene je skoraj vse jasno. Ko pa se vmešajo čustva, se mi vse poruši in se počutim kot da bi mamo pustila na cedilu, ker ji nisem v oporo. Pa ne vem, kako se znebiti te razdvojenosti.

Začela sem se ukvarjati s temi vprašanji, ker sem ugotovila, da mi ”kvaliteta” življenja preveč pada. S tem hočem reči to, da sem postajala vse bolj zagrenjena, zaskrbljena, v stresu, brez neke posebne volje, ”objokovala” sem svojo usodo, da sem v bistvu precej osamljena (v odnosu do moje primarne družine). In sem se potem raje odločila, da se vzamem v roke, da neham sanjati o neki idilični družini, kjer sta starša popoln par … In potem se razjezim, češ da, če se lahko jaz sama sebe postavim na noge in ostajam ”močna”, zakaj tega ne stori še mama? … Ljudi se pač ne da spremeniti?

Vendar kljub teh mojih ”notranjih bojih”, še vedno dobim tisti zoprn občutek, da sem mamo pustila na cedilu nekje tam zadaj, ko jaz hitim naprej v iskanju lastne sreče in miru. In ta občutek krivde me ”ubija”.

Spoštovana Soncek3311,

za vsako žensko je boleče obdobje, ko se začne soočati s svojim odnosom z materjo in dojemati razdaljo med možnim in danim. Okoli tridesetega je tako ali tako čas, ko prehajamo v čustveno polnoletnost in se zares, v sebi, ne samo na zunaj, postavljamo na svoje noge, ob tem pa zarisujemo tudi meje, ki utegnejo ogorčiti tiste naše bližnje, ki nas iz egoizma nočejo pustiti odrasti. Imate očeta, ki vam je očitno uspešno pokazal pot v svet in vas ob tem dovolj podprl – znate biti samostojni, sami poskrbeti za svoje zadovoljstvo in srečo. Zatakne se pri mami. Materina razvojna naloga je otroke spustiti, da poletijo v svet in si ustvarijo svojo srečo. Vaši mami to ne gre najbolje od rok, sooča se s »praznim gnezdom« in se z občutki praznine ne zna (noče) konstruktivno spopasti. To gnezdo sta zapolnjevali s sestro; ne vem, kdaj ste postali mamina čustvena partnerka, prav gotovo pa ne šele s svojim odhodom od doma. Prav imate, mama bi morala poskrbeti zase in bi tudi lahko. Celo zdaj; nemalo parov se razveže, ko otroci odrastejo, in skuša stkati svoj košček sreče, saj ni nikoli prepozno.

Najteže vam je, ker razumsko »vse veste«, čustva pa vam kar kričijo, da je to čustvena zloraba, ki se ji morate upreti. In res se ji morate, ker je na kocki neverjetno veliko: vaše zadovoljstvo in zdravje, vaš zakon in vaši otroci, če jih boste imeli. Pri vsem tem je obetavno to, da imate vse možnosti, da to zlorabo predelate, prerastete in jo integrirate; jo prestavite med druge življenjske izkušnje, ki ste jih predelali, jo uporabite za to, da se iz nje (ogromno!) naučite, in zaživite svobodno.

Če se ozrete v daljno preteklost, kolikor pač poznate družinskih zgodb, lahko verjetno vidite kar nekaj razlogov, zaradi katerih je vaša mama pasivno agresiven človek, ki ne zmore brez dominantnega partnerja. In vendar drži, da je bil vsak od nas deležen več ali manj krivic, ki se otroku ne bi smele zgoditi; toda na te dogodke se različno odzovemo. In vse življenje imamo čas in priložnosti, da te odzive spremenimo. Materino manipulativno vedenje ste doživljali tako dolgo, da si težko predstavljate (pa če si še tako želite), da bi sploh zmogla biti drugačna. Pa vendar bi se mama lahko vključila v katero od številnih oblik dela na sebi, ki so danes na voljo. Toda dokler jo boste v njeni »nemoči« podpirali, ji to seveda ne bo prišlo niti na misel. S tem podpiranjem pa ne mislim samo z vsakodnevnimi telefonskimi klici in poslušanjem njenih pritožb, ampak morda še bolj z depresivnostjo, v katero ste se že začeli pogrezati: »postajala sem vse bolj zagrenjena, zaskrbljena, v stresu, brez neke posebne volje, ‘objokovala’ svojo usodo«, pišete. Prav to pa so materine nepredelane vsebine, kajne? In če se vi počutite tako, verjemite, je materi laže. Katera čuteča mama pa lahko prenese, da bi njen otrok nosil njeno zagrenjenost, tesnobnost, brezvoljnost in žalost? Kako bi bilo, ko bi v polnosti začutili jezo nad krivico, ki vam jo dela? Jezo nad njeno izjavo, da se vedete, kot da ne bi imeli mame? (Saj empatične mame res nimate, in to je njena odgovornost, ne vaša.) Ni treba, da se jezite na mamo, če vam je to pretežko; lahko pa se razjezite na njeno vedenje. Depresivnost pomeni potlačeno jezo. Ko se boste dovolj razjezili, boste lahko zreducirali uničujoče pogovore, začrtali jasne meje, ustavili zlorabo. Laže vam bo, če se boste ob tem zavedali, da posredno tudi mami koristi, da ji nekdo vrača odgovornost za njeno početje in počutje – čeprav vam bo prefinjeno ali pa naravnost dala vedeti, da niste »pridna« hči. Kaj pravzaprav pomeni »pridna« hči v vašem slovarju odraslega otroka? Izraz »priden« izhaja iz besede prid, torej korist. Ste koristen otrok, če jo podpirate v njenem (samo)uničujočem vedenju? Občutki krivde bodo polagoma popuščali, če boste razmejili med »rada imam mamo = hrepenim po njeni empatiji« in »ne maram njenega vedenja«. »Mama, rada te imam in hudo mi je, če se ne počutiš dobro, a za najin odnos ni dobro, če moram poslušati tvoje pritoževanje, namesto da bi ti kaj storila za izboljšanje svojega počutja.«

Če si boste dovolj dolgo ponavljali, da niste krivi, bo predvsem trajalo zelo dolgo in ni zanesljivo, ali bo »prijelo«. Saj veste, kako je z afirmacijami »bogat sem« ali »zdrav sem«. Včasih se obnesejo, a pri tem ne gre prezreti, da v sodelovanju še z drugimi dejavniki: z lastno aktivnostjo in delom na sebi. Razumsko že veliko veste, čustveno pa vas neusmiljeno vodijo potrebe male punčke v vas, ki je bila z materine strani prezrta v svojih najglobljih potrebah razvijajoče se deklice, dekleta in mlade ženske. Umanjkala vam je materina tenkočutna prisotnost, ker je bila preveč zasedena s svojimi vsebinami. Na psihoterapiji boste prišli do globljih spoznanj in se naučili, kako tega notranjega otroka umiriti sami, ne da bi polni jeze in zamere čakali na mamo, ki tega morda ne bo sposobna nikoli. Imate dobre možnosti in želim vam, da jih izkoristite. Paradoksno je, da bo, potem ko se bo vaš odnos z mamo sprva zaostril in poslabšal, vse skupaj našlo ravnovesje in krenilo na bolje. Tudi če se loti terapije en sam družinski član, prinesejo spremembe v njem svež veter vsej okolici.

Srečno pot vam želim,