Pozdravljeni,

letos bo 20 obletnica najine poroke, prvih 15 let zakona je minilo brez težav, imela sva super zakon. Veliko sem vlagala v ta najin odnos, se trudila, zazidala sva hišo, dobila dva otroka. Mož se je skozi ves najin zakon zelo težko pogovarjal o težavah, jaz pa sem takšna, da sem vse najine težave poskusila obrniti tako, da niso bile videti kot kakšne velike težave, se prilagajala, velikokrat popuščala, samo da se ne bi kregali itd. Ker smo živeli prej skupaj s taščo, sem vedno upala, da se bodo še te malenkosti porihtale, ko se bomo odselili na svoje. Nekaj časa je bilo vse vredu, ampak še naprej ni bilo prave komunikacije med nama. Če je nastal kakšen problem, se je mož raje umaknil, jaz pa nisem hotela kreganja in sem čez čas problem spet rešila tako, da sem sama načela temo težave, on je ponavadi samo poslušal, se naslonil name, me objel in tako sva “rešila” problem. Po tem pa se mi naenkrat več enostavno ni dalo nonstop meni odpirati tem o težavah, ko je bilo kdaj kaj narobe, sem se umaknila, se raje ukvarjala z otroci in poskusila pozabiti. Vendar zamere so ostale in se kopičile v meni tako dolgo, da sva se začela odtujevati tako daleč, da se zadnje dve ali tri leta, komaj še kdaj objameva, poljubima… Tudi v postelji je tako, da sem “hladna” in se ne trudim več. Prvič sva se resneje skregala pred cca 3 leti, ko je mož enkrat končno izbruhnil, da tako ne more več. Takrat sva se pogovorila, da se bova pogovarjala in težave reševala sproti in nekaj časa je bilo vredu, potem pa je bilo spet vse po starem. Tukaj se je zgodila še ena pomembna stvar, namreč njegova mama je zbolela, bila je nekaj časa v bolnici in potem sva jo vzela k sebi. Ker je zelo težavna starostnica, je to samo dodatno prililo olje na ogenj in težave se samo še stopnjujejo.
In sedaj, da preidem k bistvu, kaj se je zgodilo. Pred dnevi smo bili na morju in tam je bila tudi njegova sodelavka. Mož je kar nekajkrat šel z njo na pijačo, češ, da jo mora povabit, ker drugače ga bo zafrkalala potem v službi ipd. Večkrat je “izginil” in se vrnil k nam po nekaj časa. Zadnji večer sva se skregala, ker je enostavno pozabil, da smo se zmenili, da gremo na večerjo in raje pil v družbi te sodelavke in njenih prijateljev. Na koncu smo ostali sami odšli na večerjo, on je kasneje prišel za nami. Nato sva se seveda skregala in sem hotela vedeti kaj ima s to svojo sodelavko. Normalno, da nič, da sta samo prijatelja…. Po prihodu domov, pa sem storila to, kar nisem še nikoli prej, pogledala sem v njegov telefon, slučajno sem videla kodo, s katero ga odklepa in sem našla SMS z naslednjo vsebin, ki ga je poslal tej svoji prijateljici: “srce mi smo varno prispeli domov. lepo mi bodi, poljubčka ti vržem…mmmmmm”. Normalno so mi živci popustili, najprej sem celo mislila, da mu je to ona poslala, čez nekaj časa mi je komaj priznal, da je on pisal njej! Torej kot mi je nato povedal je zaljubljen vanjo že kar nekaj časa (rekel je, da vsaj 10 mesecev), da ji že precej časa “teži”, da bi nekaj imela, da pa ona noče slišati nič o tem, ker je sama doživela razpad zakona zaradi varanja in da tega ne bo storila. Torej po dolgem pogovoru mi je povedal, da sta s to sodelavko velika prijatelja že vsaj 15 let, da ju v službi že več let zafrkavajo, da nekaj imata…, da pa nista še nič “imela”, ker ona noče. Povedal je, da se ves čas z njo odkrito pogovarjata tudi o vseh najinih težavah, da ji je on stal ob strani in jo tolažil ob ločitvi… Seveda sem mu takoj dejala, da bi se mogla o najinih težavah pogovarjati najprej midva, šele potem se o težavah lahko pogovarjaš z nekom drugim! Pogovorila sva se in se odločila, da bova poskusila rešiti zakon, da jo bo poskusil pozabiti. Mene pa ves čas muči, kako bo to mogoče, če pa sta sodelavca in veliko časa preživita skupaj! Se to sploh da storiti? Če si v nekoga zaljubljen, se lahko odločiš, da ga boš pozabil in nadaljeval z svojo zvezo? Je to sploh mogoče? Ker mi je ves čas trdil, da mu ona ves čas govori, da naj se o vsem pogovori z mano in da ne bo razdirala družine, sem mu rekla, naj mi dokaže s sporočili, da je temu res tako. Tega pa ne more storiti, ker je baje vse zbrisal! (na telefonu je res vse zbrisal, za fb pa ne vem). Potem pa sem včeraj imela možnost iti na njegov fb profil in najdem spročila od te sodelavke, v katerih mu piše, da ga pogreša, da ga ima rada, pa poljubčke, pa srčke….In potem ga spet pokličem in mu to predočim, nakar je znorel in se hotel odpeljati, češ da se bo ubil, ker druge rešitve tako ali tako nima! Nisem mu pustila, samo sem hotela izvedeti zakaj mi je trdil, da ona nič ne čuti do njega, če pa mu takšne piše. Pa mi spet pravi, da mu je takšna sporočila začela pisati komaj sedaj na morju…..
Jaz sem na robu z živci, z otroci (14 in 18 let) sem se pogovorila, morala sem jima povedati (spet jaz!)ker vidita, da se nekaj dogaja. Pa mi hči (14!) včeraj zvečer reče: pa saj to ni tako enostavno, saj ne moreš biti danes v nekoga noro zaljubljen, naslednji dan pa več ne! Sigurno ima prav in vidim, da celo otroka razmišljata ta trenutek bolj jasno in trezno kot jaz, pri mojih 41-tih.
Ali mislite, da je sploh mogoče nadaljevati zvezo po čem takšnem? Jo je smiselno? Ali nama lahko v zakonski svetovalnici pomagajo, da jaz ne bom nonstop razmišljala o tem ko bo on v službi? Ali mislite da je možno nekomu popolnoma zaupati po čem takšnem?
Kaj in kako mi predlagate, da se naj spopadem s tem, po eni strani bi rada obdržala družino skupaj, po drugi pa ne vem, če sem se sposobna s tem spopasti tako, da bom vse skupaj pozabila.
Vem, da sem pisala na dolgo in široko ter seveda zelo zmedeno, ampak takšna sem ta trenutek, zmedena kot kura!
Lp, Mojca

Spoštovana Mojca7272,

čutenja, ki vas preplavljajo ob moževi aferi, so res ena najbolj mučnih stvari, ki se človeku lahko zgodijo. Še zlasti ob tem, ko odkrivate – hote, pa tudi nehote – podrobnosti za nazaj. Vse, kar vaju je povezovalo zadnjih petnajst let, morda pa še dlje, se vam postavlja pod vprašaj. Za vsak vajin dogodek, ki vam priplava pred oči, se vprašate: Pa je bilo res tako ali se mi je zlagal? Za vsak odgovor, ki ga s težavo izvlečete iz njega, podvomite, ali je iskren. Prevzemajo vas velika, tesnobna zmedenost, strah, jeza in sram, pa tudi globoka žalost. To so trenutki, ko prevarani pomisli, da bi celo partnerjevo smrt laže prenesel. Saj po svoje je tako, kot bi bil mož za vas res mrtev: kot mož, kakršnega ste poznali oziroma še huje, kakršnega ste mislili, da ga poznate. V taki situaciji je težko pričakovati od sebe jasnosti in treznosti. Z globoko žalostjo se spominjate prvih let, ki so bila za vas osrečujoča, pa čeprav tudi težka. Za žensko ni lahko živeti s partnerjem, ki čustev ne ubesedi. In vendar vama je to nekoč uspelo, lahko sta se prepričala, da deluje – le trajalo ni. Če bi šla takrat na terapijo … kdo ve. Očitno še ni bil čas. Morda pa je ta čas prišel zdaj.

Če človek svojih čutenj ne izrazi z besedami, pa spregovori njegovo telo, kot je spregovorilo vaše, ki se je umaknilo iz spolnih stikov z možem. Ali pa spregovorijo dejanja, »beg« iz odnosa, iskanje ventilov drugje, tako kot je to storil mož. Naj bom čisto jasna: v afero se je spustil mož, ne vi, in za to je odgovoren sam. Vi se niste, on se je. Zaljubljenost pride kot ošpice, ne izbiramo je, vendar se vsak človek zase odloči, ali se bo v te igrice spustil ali pač ne. O tem podrobno pripoveduje knjiga Skok čez plot Mire Kirshenbaum, poglobljeno pa piše o tem kompleksnem pojavu Veronika Seles v knjigi Nezvestoba. Pot nazaj je mogoča, vendar kot sami čutite, se bo moral mož zelo potruditi, da si bo pridobil nazaj vaše zaupanje. Pa ne zato, ker je grešnik in bi ga morali vi kaznovati, ampak ker boste potrebovali znova in znova še dolgo dokaze, da mu lahko verjamete, da vas ne bosta navdajala strah in tesnoba vsakokrat, ko ga ne bo ob vas. Ta proces vama zakonska terapija lahko samo olajša, pa ne glede na to, v katero smer bo krenil vajin zakon.

Pa še nekaj je pomembno. Sami pravite, da otroka razmišljata trezneje kot vi. Kljub temu pa poskusite vajine probleme reševati na tej ravni, torej samo z možem. Za otroka je dovolj težko vedeti, kaj se s starši dogaja, preostale podrobnosti pa jima raje prihranite. Ostanite odprti zanju, za njune stiske, dajte pa jima vedeti, da boste tej stvari kos brez njune pomoči. Ker ji boste res. Svojo nemoč, krhkost in sesutost lahko pokažete kateri koli odrasli osebi, ki ji lahko zaupate, za otroka pa je to preveč. Vajena sta vaju doživljati v dvojini vse svoje življenje in zdaj je to kar naenkrat ogroženo. S svojim ravnanjem jima boste zgled, kako se vesti tudi v tako težkem položaju; zgled, ki zaleže več kot vse besede.

Kot rečeno, pot nazaj je mogoča. Bolje rečeno, mogoča je (samo) pot naprej. V drugačno partnerstvo, drugačen zakon. Upam, da vam bo vsaj malo v olajšanje spoznanje, da to ni odvisno samo od vas. Doslej ste večinoma sami vlekli voz komunikacije, pa je morda kar prav, da je obtičal, ker mora tu odgovornost prevzeti še mož, razmerje sil se mora bolj zdravo porazdeliti. On pa se bo tako ali tako sam odločil, koliko truda je pripravljen vložiti v vajino zvezo, pa seveda tudi v ohranitev vaše družine kot celote. Kakor koli se boste torej odločili, niste samo vi tisti, ki boste ali ne boste obdržali družino skupaj.

Želim vam, da si poiščete podporo in pomoč, kjer in kolikor je lahko dobite,
in vas lepo pozdravljam,