slapovi
Spoštovani!

Torej, po razvezi 20 let trajajočega zakona in treh otrocih, živim sama z najmlajšo hčerko, staro 16 let.Zadnjič je prišlo do situacije, da ji nisem dovolila ven, ker mora opraviti delo za šolo. Za omejitev izhodov smo se dogovorili jaz in bivši mož, ter obe starejši hčerki, ki sicer ne živita doma.
Z jokom in prošnjami, izsiljevanjem in prijaznostjo je poskušala doseči, da bi jo pustila ven. Da se je danes dovolj učila, da je bila pridna, da rabi sprostitev, ali ne vidim, kaj vse je naredila, itd… REs se je tisti dan veliko učila, kar sem ji tudi povedala, vendar gre prepoved izhoda tudi na račun njenega preteklega dela, ko smo poskusili vse mogoče, da bolj resno zagrabi šolsko delo, se drži dogovorov itd.
Predstavili smo ji, kaj pomeni delo za šolo, držanje dogovorov in ostalo, se dogovorili, kako bo to potekalo. Pozitivno je bilo v tem, da k pouku ni več zamujala, drugo je ostalo neizpolnjeno, zato je prepoved izhodov ostala. V vsem tem pregovarjanju pa je prišel na dan stavek, ki je prizadel tudi mene in sicer: Da mora tako ali tako poiskati tudi druge prijatelje, ker bo sicer brez, da nekateri starši prepovedujejo druženje njihovih otrok z mojo hčerjo, češ, da smo pri nas ločeni in zato mislijo, da imamo pri nas probleme. Da je v njihovem razredu “samo” ona in še eden, ki imata ločene starše, da je ostalim sošolcem to čudno. Nadaljevala je, da je sošolcem lahko, ko imajo starše skupaj, pa čeprav se kregajo, ker oni itak doma samo vprašajo, ali lahko gredo ven, pa oba starša slišita, pri nas pa je odvisno od tega pri komu je…
Med drugim je rekla še: “Da je z mano (mislila je sebe) nekaj narobe, če sta “ta stara dva” ločena, da se drugi ne bodo hoteli družiti z njo…”
Mene takšen predsodek prizadane, zgrozila pa sem se tudi, s kakšno težo se je zaradi tega spopadala hčerka sama. Je pa res, da kot samska sem za vse odločitve sama, da se včasih tudi jaz počutim kot na življenjskem izpitu oz. so moje odločitve v zvezi z vzgojo, ureditvijo življenja doma, sprejemanjem odločitev pod drobnogledom drugih. Hčerki sem zagotovila, da ni ona prav nič kriva za najino razvezo, da mi je žal, da nekateri odrasli preprečujejo svojim otrokom druženje z njo in kaj meni, da v “kompletnih” družinah je drugače.
To dogajanje se me je dotaknilo še iz enega razloga: hči je prvič po razvezi izrazila prizadetost zaradi situacije, govorila o občutjih v preteklem obdobju, izrazila jezo na naju z bivšim možem.
Sedaj pa še vprašanji: Kako razložiti hčeri, na kakšen način opraviti s predsodki in kako obdržati hčerino zaupanje in jo spodbuditi, da bo občutja (tako v zvezi z njenim doživljanjem razveze, kot odnosi s prijatelji) spravila na svetlo.
Za morebiten odgovor se zahvaljujem in lepo pozdravljam.

PS: Vprašanje sem dne 12.6.2013 poslala na forum Osebna rast v odnosih, ki je žal že zaprt (ko sem poslala vprašanje tega nisem vedela), zato ga po obvestilu ge. Andreje prepošiljam na ta forum. Vrašanja oz. situacija glede šole, morda zaradi počitnic trenutno niso najbolj aktualna, bodo pa čez dober mesec…), vse ostalo pa je še vedno aktualno in bom hvaležna za odgovor.

Spoštovani,

teže ko se spopadamo s svojo senco, bolj poveličujemo svetlobo. Da, potrebujemo svetlobo, prav tako pa potrebujemo senco. Narava nam je v pasjih dneh nazorno pokazala, kako uničujoči sta lahko svetloba in toplota, če ju ne uravnovesi dovolj teme in hladu. »Če zemlja prav toliko potrebuje noč kot dan, mar potemtakem tudi duša ne potrebuje raztemljenja, da uravnoteži razsvetljenje?« duhovito sprašuje Tom Robbins.

In če kje, potem na področju razveze potrebujemo krepke odmerke raztemljenja oziroma sprejemanja svoje sence. Pravzaprav »sence«, ker je ta senca čisto v redu. Razvezali smo se, kajne? In drugi nas obsojajo približno toliko, kolikor je velik njihov strah, da bi se to zgodilo tudi njim. Kdor živi v funkcionalnem zakonu, teh strahov nima, briga se zase, bi rekli. Vsak pa, ki se na razvezo pri svojem bližnjem odzove z obsojanjem, kaže, da mu je pritisnila na bolečo točko. Vaša najmlajša je bila dolga leta navajena, da sta starša skupaj (pa tudi, da se ne razumeta). Ko sta se razvezala, je bila v najbolj ranljivih letih oblikovanja najstniške samopodobe, ko vrstniki postanejo kar se da pomembni, starši pa, naj so še tako OK, potencialni vir zadrege. »Če bodo moji prijatelji mislili, da sem v redu (da je moja družina v redu), sem na varnem. Drugače pa – čista groza! Če ne pripadam prijateljem, ne pripadam nikamor!« Boleče in zoprno, a tako je. Tudi če bi se vi ne razvezali in bi se z možem sorazmerno dobro razumela, bi bili deležni hčerkinih kritičnih pogledov, upravičenih ali ne. To je razvojna faza, ki je nujno potrebna. Tudi s tem, kako jo skupaj z najstnico predihamo, pokažemo, kako »uporabni« starši smo. In ne glede na to, ali ste razvezani ali ne, bi si hčerka iskala nove prijatelje. Saj je prišla na srednjo šolo, v novo okolje, in učne težave so (bile) povezane tudi s tem preskokom, ki je za vsakega otroka velika in sploh ne samo prijetna prelomnica.

Vas je ta faza doletela v vašem ranljivem obdobju razveze in še partnerstva, ki ji je sledilo in se je tudi končalo. Kljub temu, da ste se »za omejitev izhodov dogovorili vi in bivši mož ter obe starejši hčerki«, čutite, kot da »kot samska sem za vse odločitve sama, da se včasih tudi jaz počutim kot na življenjskem izpitu oz. so moje odločitve v zvezi z vzgojo, ureditvijo življenja doma, sprejemanjem odločitev pod drobnogledom drugih«. Tako se počutite, toda ali je to tudi popolna, absolutna resnica? Ali pa je to tudi plod vaše negotovosti, nezaupanja vase in ranljivosti? Kar je spet čisto normalno, saj dejansko ste v ranljivem obdobju. In kaj zdaj? Teže ko se spopadamo s svojo senco, bolj poveličujemo svetlobo. Bolj ko mislimo, da smo kot razvezani slabi, krivi, nezadostni, nesposobni, zavrženi, nevredni … bolj poveličujemo nerazbito družino, ki pa je samo to: nerazbita. Lahko je zgolj ekonomska enota, lahko je leglo groze, zlorabe in razvrednotenja, lahko pa je prizorišče precejšnje odkritosti in prizadevanja za zdravje vseh članov. Večkrat so »patchwork« družine, sestavljene iz ljudi, ki so se že soočili z marsikatero svojo senco, bolj zdrave od tistih, kjer se dva ne razvežeta samo zato, ker kaj bodo ljudje rekli. Poveličujemo torej nekaj, česar ni: idealno družino. Če bi obstajala, na svetu ne bi bilo vojn. Pika.

Ko se boste začeli lagodneje počutiti s svojo senco, vas bo veliko manj skrbelo, kdo vas gleda in kaj pri vas vidi (tako ali tako vidimo večinoma projekcije, dobro je že, če se jih zavedamo). O starših, ki prepovedujejo otrokom druženje z vašo hčerko, piše v Matejevem evangeliju: »Svoje plačilo so prejeli.« Na njihovo mnenje ne morete vplivati, na svoje pa lahko. Dvignite glavo, bodite ponosni na vse, kar dosegate v življenju, da bo lahko tudi hči ponosna na vas in se bo s tem učila biti ponosna mlada ženska. Dovolite si priznati, da ste glede nekaterih reči sijajni, glede nekaterih pa sploh ne IN da je to popolnoma v redu. Glede prepovedi izhodov pa bi rekla: po pameti. Doslednost je dobra stvar, zaupanje pa tudi. Prepričanja sem, da boste znali poiskati ravnotežje med obema.

Lep začetek novega šolskega leta vam želim.

Glej. kar nekaj zelo podobnih izkušenj imam z najstniško hčerko po razvezi, stvari po mojem niso
tako hude, kot misliš.
Ona je hotela ven. To je v bistvu vse.
Ko je moja hotela pri petnajstih na celonočni rave party in ji nisem pustila, je poskusila čisto, čisto vse,
da bi lahko šla. In “udarci” so postajali vse nižji in bolj preračunani na moje šibke točke, bolj ko je bilo
jasno, da ne bom popustila. In to je bilo vsakič. Popolnoma se je uredila (kar je takrat trajalo ene tri
do štiri ure v kopalnici) in začela z “napadom”….kako VSI gredo, kako SAMO ona ne gre, kako druge
mame peljejo svoje hčere na žur in jih potem pridejo zjutraj iskat, samo jaz sem tako slaba mama, da tega
ne naredim, kako bo šla raje živet k očetu, ki jo ima raje in ji bo gotovo dovolil, kako ji VSAJ to lahko
dovolim, če sem ji že družino uničila….vse, kar si lahko zamisliš. Na koncu tudi, da me sovraži in da ji
uničujem življenje…
Jasno, da me je bolelo. Popustila pa nisem in danes se obe smejeva njenim poskusom, kako me
spraviti na kolena in ji pustiti na žur.

Tako da – lepo, da vzameš njeno govorjenje resno, ampak malo rezerve ti ne bi škodilo. Malo opazuj,
ali se takele travme pojavijo samo takrat, ko bi šla rada ven kljub prepovedi…oziroma ko je treba
porušiti meje, ki si ji jih postavila…

Srečno in obilo zdravih in močnih živcev ti želim.

Ohoj Slapovi, da te malo potrepljam po ramenih…bravo punca! Ne, ne skrbi …jo bo minilo, ko bo en mozoljast najstnih reku tvoji tamali – a so ločeni – so what! Pred tem bo ena cela tragedija vseh nemogočih strahov.
Priporočam, da punco vpišeš v nek šport, da daje ta stres sproti ven.
Ven je logično, da hoče it, ker sej veš, da so v tem obdobju bolj pomembna mnenja njenih mozoljastih prijateljčkov kot vsa tvoja dobronamerna mnenja in dejanja.
Postavi pravilo: učit, delat, prijatelji, šport in amen.

Veš tudi, da če jo boš zaprla noter v sobo, da to ne pomeni, da se bo učila…enostavno je njena energija čisto razpršena na druga področja. Naj bodo raje 2 ure kakovostnega učenja, ker itak kar bo več, ne bo nič iz nje kot zguba časa.
Vse dobro ti želim! 🙂