Kako pozdraviti svojega notranjega otroka
Končno je dala en dober predlog, da bi se odprla tema na to, kako pozdravit svojega notranjega otroka, če si odrašal v MOM družini ali podobno disfunkcionalni družini, kjer je bilo tvoje otroštvo daleč od normalnega in ker se to dogaja v tako zgodnjih letih po vsej verjetnosti še zdaj nosiš posledice.
Obstaja cel kup tehnik in knjig kako spet priti v stik z notrnajim otorkom v sebi. Sama sem si pomagala z vizualizacijo in sem poskušala najti tisto malo prestrašeno, zmedeno, prizadeto punčko v sebi in je bilo kar šokantno, ko sem jo “našla” in odkrila, kako zelo razsuta in poškodovana je bila. ( dolga zgodba, zdajle malo gužva, morda kasneje). Potem sem se pogosto dobesedno pogoavarjala z njo, npr v postelji zvečer, sem poskusila začutiti tisti del sebe in se s pomočjo vizualizacije pogoavarjala z njo, da je grozno, to kar so ji storili, da ni nič kriva, da bom sedaj jaz skrbela zanjo, jo zibala, objemala v svojim mislih…pomagala sem si tudi s kup knjigami o tem , kako pozdraviti notranejega otroka, dosti pa najdeš tudi na netu ( how to heal inner child) Trajalo je nekaj let, da sem ta del kolikor toliko pozdravila, vendar še sedaj delam na tem, kadar me okoliščine pripeljejo do tega, da reagiram iz tistega dela sebe.
Bistvo teorije je, da poskušaš priti v stik stem poškodovanim, ranjenim delom sebe, kako, je različno od vsakega posameznika, lahko si pomagaš s spomini, fotografijami, starimi igračkami ali pa zgolj slediš svojim občutkom…..in potem postaneš starš samemu sebi , pravzaprav tistemu delu samih sebe.To je zelo, zelo močna tehnika, ki lahko sproži mnogo ( tudi povsem pozabljenih) spominov, zato se jo je treba lotiti previdno, še bolje pa z izkušenim terapevtom.
So pa rezulati izjemni, se poznajo tudi v sedanjem življenju.
Toliko na hitro.
GittaAna
V odgovor Lilii sem napisala, da ne vem recepta in sem nato pisala o svojih izkušnjah, pri tem pa pozabila na nekaj zelo pomembnega, kar sem zadnje čase privlekla na plano, ko je že skoraj pozabljeno obležalo v eni mapci iz časa brskanja o mom in ostalem.
V bistvu obstaja “recept”, Lilia, dobra novica 😀
Našla sem tale pdf:
http://www.ascasupport.org/_downloads/survivor_to_thriver.pdf
To je organizacija, ki se ukvarja z odraslimi, žrtvami zlorab v otroštvu.
V pdfju je lepo opisano, kako v treh sklopih – spominjanje, žalovanje, zdravljenje – ki vsak vsebujejo po sedem korakov, v 21 korakih prehodiš pot od preživelega do vzcvetelega (Survivor to Thriver).
ASCA Stages and Steps
________________________
STAGE ONE: REMEMBERING
1. I am in a breakthrough crisis, having gained some sense of my abuse.
2. I have determined that I was physically, sexually or emotionally abused as a child.
3. I have made a commitment to recovery from my childhood abuse.
4. I shall re-experience each set of memories as they surface in my mind.
5. I accept that I was powerless over my abusers’ actions
which holds THEM responsible.
6. I can respect my shame and anger as a consequence of my abuse,
but shall try not to turn it against myself or others.
7. I can sense my inner child whose efforts to survive now can be appreciated.
STAGE TWO: MOURNING
8. I have made an inventory of the problem areas in my adult life.
9. I have identified the parts of myself connected to self-sabotage.
10. I can control my anger and find healthy outlets for my aggression.
11. I can identify faulty beliefs and distorted perceptions in myself and others.
12. I am facing my shame and developing self-compassion.
13. I accept that I have the right to be who I want to be and
live the way I want to live.
14. I am able to grieve my childhood and mourn the loss of those who failed me.
STAGE THREE: HEALING
15. I am entitled to take the initiative to share in life’s riches.
16. I am strengthening the healthy parts of myself, adding to my self-esteem.
17. I can make necessary changes in my behavior and relationships
at home and work.
18. I have resolved the abuse with my offenders to the extent
that is acceptable to me.
19. I hold my own meaning about the abuse that releases me
from the legacy of the past.
20. I see myself as a thriver in all aspects of life – love, work, parenting, and
play.
21. I am resolved in the reunion of my new self and eternal soul.
Danes nimam časa prevesti, lahko pa kdo drug ali pa bom čez kak dan. To je struktura poti, ki jo je treba prehoditi, v pdfju so pa podrobneje opisani koraki.
Enaki koraki so opisani tudi na forumu
http://bpdfamily.com/message_board/index.php?board=11.0
na desni strani – gre za vodnik za preživele po zlorabi v otroštvu, je pa mislim da prirejen posebej za borderline (mom), medtem ko je pdf na zgornjem linku namenjen okrevanju po vsakovrstnih zlorabah. Principi so podobni.
Hvala Lilia, ker si me spomnila, da bi bilo to dobro prilepiti 🙂
lp
Sem spet prehitra – najprej GittaAna hvala ker si odprla posebej temo! Še to bi rada dodala kot vzpodbudo drugim oz. sugestijo, da sem po odhodu od doma, ko nikjer še ni bilo interneta in informacij, delala podobno kot ti, vizualizirala malo punčko, celo pravo punčko iz svojega otroštva sem si prinesla v novi dom, in se z njo veliko pogovarjala. Najprej je bilo hecno, ker se mi je zdelo da igram, pa da se mi meša, saj govorim praznemu zraku, pa če sem že nekako prišla do uglašenosti na svojo notranjost, iz nje ni bilo nobenega odgovora, kot da tam ni nič. Ampak sem vztrajala. Pa še kar ni bilo sadov, se mi je zdelo. Potem se je poklopilo nekaj drugih zadev, postala sem mama, in naenkrat sem to malo punčko tudi zares zaslišala in jo začutila. Dokler nisem bila sama mama, ni šlo, ko pa sem enkrat lahko pobožala lase svojim malim, je bilo kot deja vu. Verjetno bi se podobno zgodilo tudi, če ne bi imela lastnih otrok, pa bi srce odprla kakšnemu tujemu. Važno je, da se srce odpre otrokom in njihovemu dojemanju sveta, no vsaj pri meni je bilo tako. Potem se tisto, kar je zakrknilo, zaledenelo od groze, počasi začne tajati in mehčati, če le k svojemu notranjemu otroku pristopimo z ljubeznijo. Med tem mehčanjem je dobro imeti zalogo robcev 🙂
Tako. Zadnje čase me sploh ne zanima več tisto, kar me je še pred letom – pa zakaj so taki, pa kako lahko to delajo, pa kdaj bodo spregledali in ta vprašanja, ki se vsa nanašajo na njih – neeee, dovolj o njih. Kako se imam JAZ lahko dobro. Kaj bom JAZ delala danes. Kaj bomo počeli skupaj z MOJIMI ljubljenimi. To me zanima, časa za ONI nimam več, sem porabila odločno preveč desetletij za ukvarjanje z ONI. Samo še za JAZ in MOJI DRAGI. Pa tudi ne za preteklost – kaj je bilo, kdaj je bilo, ja to sem rabila predelati, da sem lahko razumela, zdaj razumem in ne rabim več valjati po glavi – samo še SEDANJOST in prihodnost, ki pa je itak v sedanjosti. Tako da … Šuššš, dram mom ljudi nočem več, sem se jih v 40 letih dodobra najedla, pa jih sploh naročila nisem – naslednjih 40 let bom z življenjskega menija izbirala sama, hvala lepa. S tistega menija, ki nam je dan, da lahko izbiramo – nisem naduta, da bi mislila, kako je vse v mojih rokah, veliko stvari prepuščam višji sili, saj obstaja še drugi meni, kjer nimamo kaj izbirat, ker življenje samo prinese – ampak hej, prej sem imela dva menija, na katerem nisem nogla zbirat, zdaj imam pa takega samo enega. Napredek in my book.
Bravo KOnčno! Velik preboj. Tudi jaz svetujem veliko robčkov, če se boste odločili spoznati in pozdraviti svojega notranjega otroka. Ampak najbolj važno pri vsem skupaj pa je, da se prekine vez z ljudmi, ki ti škodujejo ( pa ne glede na to v kakšnem odnosu si z njimi) in da se odločiš, da je tega dovolj, da je to mimo in da boš od sedaj naprej se ukvarjal s seboj, svojimi dragimi in v svoji sedanjosti oblikoval svojo prihodnosti, Kar je bilo je bilo, tega ne moreš spremeniti, lahko pa vsak trenutek današnejga dne.
Tole z menijem je odlično napisano!
GittaAna
Končno in GittaAna, super super temo sta odprli! Predvsem hvala za podatek, da to zdravljenje traja več let. Enkrat do penzije bom torej morda že zdrava 🙂 Mi je pa res kar malo nerodno, da se s tem ukvarjam šele v svojih že zelo zrelih letih, ampak takrat, ko sem bila stara 20 let in bi morala na tem delat, ni bilo pri nas na voljo nobenih informacij. Ko gledam nazaj, si mislim, da si pravzaprav lahko čestitam, da sem v tistem okolju in s tako zgodovino sploh preživela. In zdaj se mi odpira en čisto nov svet, nov pogled nase in na svoje celotno življenje.
Trenutno berem zelo fajn knjigo – Elan Golomb: Trapped in the Mirror – Adult Children of Narcissists in Their Struggle for Self.
Odkrila sem tudi zelo dobro spletno stran: http://www.voicelessness.com
Tam je lepo opisan problem ljudi, ki smo odraščali z narcističnimi starši. Bistvo je v tem, da v otroštvu seveda nismo bili nikoli slišani. Ljubezen in odobravanje smo si morali zaslužiti s pridnostjo in ubogljivostjo. Zato mnogi med nami nismo nikoli razvili svojega avtentičnega glasu, ne vemo, kdo zares smo, saj smo se celo življenje ravnali po tem, kaj je okolica pričakovala od nas. Zelo se prepoznam v tem. Prepričana sem, da sem tudi zato padala v zveze z navidezno samozavestnimi narcisi – zaradi svoje lastne negotovosti oz. nepoznavanja sebe.
Tako da zdaj z veliko zamudo iščem svoj glas, svoj pravi jaz. Za začetek bom morala res najprej poiskati tisto ranjeno punčko v sebi in jo pripraviti do tega, da bo spregovorila, da bo zaupala, da se bo odprla. Saj po malem stik s to punčko iščem že kar nekaj časa, ampak mi gre težko 🙁
Na forumu na tej isti strani sem naletela na tole (ne vem, če ravno paše pod temo zdravljenja notranjega otroka, pa vseeno… sem na hitrico prevedla):
Moja osebna listina pravic
1. Imam na voljo številne izbire in odločitve v življenju, ki presegajo golo preživetje.
2. Imam pravico, da odkrijem in poznam svojega notranjega otroka.
3. Imam pravico, da žalujem za tem, česar nisem dobila in sem potrebovala in za tem, kar sem dobila, pa nisem potrebovala niti želela.
4. Imam pravico, da sledim svojim lastnim vrednotam in merilom.
5. Imam pravico, da prepoznam in sprejmem svoj lastni sistem vrednot kot ustrezen.
6. Imam pravico, da rečem ne čemurkoli, če čutim, da nisem pripravljena, da ni varno ali da ni v skladu z mojimi vrednotami.
7. Imam pravico do dostojanstva in spoštovanja.
8. Imam pravico, da se odločam.
9. Imam pravico, da določim in spoštujem svoje prioritete.
10. Imam pravico, da drugi spoštujejo moje potrebe in želje.
11. Imam pravico, da prekinem pogovor z ljudmi, ob katerih se počutim poniževano.
12. Imam pravico, da nisem odgovorna za obnašanja, dejanja, občutke in težave drugih ljudi.
13. Imam pravico, da delam napake in da nisem popolna.
14. Imam pravico, da pričakujem iskrenost od drugih.
15. Imam pravico do vseh svojih čustev/občutkov.
16. Imam pravico, da sem jezna na nekoga, ki ga ljubim.
17. Imam pravico, da sem edinstvena, brez občutka, da nisem dovolj dobra.
18. Imam pravico, da me je strah in da rečem: “Strah me je.”
19. Imam pravico, da občutim in potem izpustim strah, krivdo in sram.
20. Imam pravico, da se odločam na osnovi svojih občutkov, presoje ali kateregakoli razloga, ki ga izberem.
21. Imam pravico, da si kadarkoli premislim.
22. Imam pravico, da sem srečna.
23. Imam pravico do stabilnosti, t.j. do “korenin” in stabilnih in zdravih odnosov, ki si jih sama izberem.
24. Imam pravico do svojega osebnega prostora in časa.
25. Imam pravico, da sem sproščena, igriva in neresna.
26. Imam pravico, da sem fleksibilna in da se ob tem počutim dobro.
27. Imam pravico, da se spreminjam in razvijam.
28. Imam pravico, da sem odprta za izboljšanje svojih spretnosti komunikacije, da bom razumljena.
29. Imam pravico, da sklepam prijateljstva in da se z ljudmi dobro počutim.
30. Imam pravico do okolja, v katerem nisem zlorabljana.
31. Imam pravico, da sem bolj zdrava od drugih v svoji okolici.
32. Imam pravico, da skrbim zase, ne glede na vse.
33. Imam pravico, da žalujem za tem, kar sem izgubila.
34. Imam pravico, da zaupam tistim, ki si zaslužijo moje zaupanje.
35. Imam pravico, da odpustim drugim in da odpustim sebi.
36. Imam pravico, da dajem in prejemam brezpogojno ljubezen.
Super seznam! Za na steno obesit!
Ogromno ljudi, ki jih poznam se je začelo resnično soočati z starši, ki so jih psihično, čustveno in kdaj tudi fizično zlorablali in s tem, kaj se je v resnici dogajalo pri njih doma tam nekje od sredine 30 let naprej, ponavadi še kasneje. Ne vam zakaj točno zakaj je tako, morda takrat postaneš dovolj zrel, izkušen, da lahko stvari končno vidiš takšne kot so, morda je to povezano s tem, da imaš lastne otroke in si ti stvari, ki so ti jih počeli starši naenkrat ne zdijo več samoumevne in niso zgolj malo čudni, temveč vidiš tako, kot je bilo ali je – da je bila huda psihična, čustvena in pogosto tudi fizična zloraba. Morda je to povezano tudi s tem, da se tabu Zlatega starša, ki nikoli ne more narediti kaj hudega svojemu otroku ( vsaj kar se mame tiče) končno začel padati in smo kot družba bolj pripravljeni sprejeti, da nekateri preprosto niso primerni za starše, ker so kot osebnosti preveč poškodoani…morda pa vse skupaj.
Tako, da nisi edina. Vsak trenutek, ki ga preživiš od spoznanja dalje, je drugačen in vreden. Četudi je na začetku zelo težko in se ti zdi, da nikoli ne bo konec stvari postajajo sčasoma lažje in življenje lahko postane dosti bolj polno in lepo. Kakroli ljudje spravimo pod preprogo, odrinemo globoko v našo podzavest tam doli v temi in vlagi ponadi gnije in se smradi in kadar začne prekipevati pride ven v obliki kakšnih čudnih in nerazumljivih čustvenih stanj ( depra, tesnobnost, razdražljivost..) ali bolezni. Kakorkoli je že težko v to gnojno stvar poseči, je nujno najprej ozavestiti, da tam je, da imaš problem in to sčisiti. Takšni procesi lahko trajajo tudi leta, kot v bistvu vsi večji procesi in učenja, ki jih doživljamo, le da se nam zdi, da se ti še posebej dolgo vlečejo.
GittaAna
Končno, najlepša hvala za tole povezavo! V preteklih dneh sem prebrala celotno besedilo in se mi zdi zelo uporabno. Lahko rečem, da se zdaj bolje razumem. Sploh tisto o globoko zakoreninjenem sramu, kroničnih občutkih manjvrednosti in ponotranjeni jezi mi je totalno pisano na kožo. Pa o samodestruktivnosti in samosabotaži … Nikoli mi ni prišlo na misel, da je to povezano s sramom … Čeprav je bistvu vse zelo logično. To sem jaz. Hočem svoje življenje, kakršno bi lahko bilo, če ne bi bilo vsega tega sranja! Dovolj imam zlorabe! Želim si okrevati! Nekatere korake sem že naredila, druge pa še bom, ni hudič. Odločena sem, da se bom res potrudila lepo poskrbeti zase in počasi rešiti probleme, ki mi grenijo življenje.
Točno tako! Če smo že pri notranjem otroku, je ena od stvari, ki sem jih ugotovila, da delam veliko krivico tisti punčki. Bežala sem od nje, ker je bila tako zelo nesrečna in ranjena in, vsaj tako se mi je zdelo, nepopravljivo poškodovana in umazana. Jaz sem bila poleg vsega tudi spolno zlorabljena. In za nekatere stvari sem se ves čas počutila soodgovorna, ker sem pač dopustila, da se je to dogajalo … Ampak madona, tako bolni ljudje povozijo še odrasle partnerje! Kako naj bi bil otrok pri petih, desetih letih kos takim nemogočim situacijam? Pri enajstih letih je bila tista deklica sposobna zagroziti svojemu mučitelju: “Če se me samo še enkrat dotakneš, bom šla na policijo …” in sprejeti vse posledice in maščevanje, ki je sledilo. Pri petnajstih je nosila vso skrb za umirajočo rakavo bolnico, ker pač ni bilo nikogar drugega … Kdo bi lahko od nje zahteval še kaj več? Dejansko si zasluži spoštovanje, da je vse to preživela in pri tem uspela ohraniti kolikor toliko zdravo jedro, da večina ljudi ne bi sploh pogruntala, da je z mano karkoli narobe …
Anuk, hvala za posredovani seznam. Gotovo si ga bom še večkrat prebrala, ker zame nič od tega ni samoumevno.
Lilia, glede na to, kar si preživela in kakšne dolžnosti si že kot majhen otrok prevzemala nase – kapo dol!!! Zaslužiš si vse spoštovanje in občudovanje, ker se s takšnimi stvarmi celo odrasli težko soočajo in se pogosto povsem zlomijo, kaj šele majhna osamljena punčka. Super, da si udarila po mizi in rekla dovolj in poslala nekam ljudi, ki ti škodijo in namesto za njih sedaj skrbiš za to majhno punčko, ki res potrebuje tvojo pomoč.
Navijam zanjo!!!!
GittaAna
Lilia, prav inspirativen mi je ta tvoj zapis. Predvsem zato, ker iz tvojih besed veje tooooliko volje. Ko bi se je le dalo nalesti 🙂 Meni je je letos namreč malce zmanjkalo in se kar težko vlečem iz dneva v dan. Čeprav nekje znotraj pa čutim eno moč in zaupanje, da se bo obrnilo na bolje. Kot je GittaAna zapisala v enem drugem postu: so pač vzponi in padci. Trenutno sem bolj spodaj, ampak vem, da ne bom ostala tu.
Meni je nekdo nekoč pred leti rekel, da imam vse simptome spolne zlorabe. Ampak ne vem, če sem bila čisto res spolno zlorabljena. Morda sem celo bila, pa sem spomin na to zbrisala. Vem pa sigurno, da sem bila emocionalno zlorabljena s strani očeta in to ima lahko podobne posledice, čeprav seveda blažej od dejanske spolne zlorabe. V nekem smislu me je imel za svojo partnerko, ker je bil z ženo nezadovoljen. Premalo nežna in čustvena je bila zanj. In potem je to nezadovoljstvo potešil pri prvorojeni hčerki, ki je bila njegova ljubljenka in se njegovim čustvenim manipulacijam ni mogla upreti. Zmanipuliral me je tako, da sem ga kot otrok prav nenormalno oboževala. V puberteti pa sem ga zasovražila tako zelo, da sem ga težko prenašala v istem prostoru.
Držim pesti zate. In zase in za obe najini notranji deklici 🙂
Res si lahko dava veliko priznanje za to, da sva vse to preživeli in nisva klonili.
En lep, lep pozdrav,
Anuk
GittaAna in Anuk, hvala za spodbudne besede.
Anuk, v drugi polovici lanskega in začetku letošnjega leta sem se tudi jaz komaj še vlekla iz dneva v dan, kot da bi bila iz svinca. Za mano sta bili dve tako težki leti, da sem bila res zelo izčrpana. Vso preostalo energijo sem porabila zgolj za to, da sem se zjutraj spravila iz postelje, se umila in se spravila v službo … Čez novoletne praznike sem pa samo še obležala. Bilo je grozno. Takrat, ko naj bi nam bilo najlepše, sem izgubila prav vso moč in upanje in željo po življenju. In potem mi je končno zazvonil alarmni zvonec, da to pa NI več normalno. Naročila sem se k psihiatru in ob zdravljenju z antidepresivi sem v nekaj mesecih postala spet stara jaz. S to razliko, da ne mislim več bezljati naokoli in skrbeti za vse druge, samo zase ne. Dovolj je bilo samozatajevanja in samozatiranja. Tega, kar sem doživljala v svoji primarni družini, se žal ne da več spremeniti. Zdaj, ko sem bolje spoznala MOM, vem, da takrat nisem imela nobene izbire in možnosti, da bi svoj položaj kaj bistveno spremenila. Nič ni bilo v mojih rokah. In nisem jaz odgovorna, da je bilo tako. Zdaj pa je vse drugače. Imam možnost izbire in moja odločitev je, da se bom naučila lepo, prijazno, sočutno poskrbeti tudi zase. Ker si zaslužim. Tako. Pa zdi se mi, da je s to odločitvijo dvignila glavo tudi moja samozavest. Kar je zelo dober občutek!
Ne mislim, da še kdo tukaj rabi psihiatra in zdravila. Nikakor! Mislim pa, da smo mi, ki smo odraščali ob MOM, narcisistični ali pa celo antisocialni motnji, postali “mojstri preživetja”, kar nam sicer lahko v življenju hodi čisto prav, lahko pa tudi zelo narobe. Recimo to, da smo mogoče že kar preveč vzdržljivi, da predolgo vztrajamo v nezdravih razmerah, da se vedno nekaj prilagajamo, da zlepa ne klonemo, da moramo biti vedno vsemu kos, da smo nagnjeni k prevzemanju odgovornosti na svoja ramena, da od sebe pogosto zahtevamo preveč in se ženemo čez vse razumne meje. To človeka zmatra. In itak ni nikoli dovolj. Kar nam manjka, je pa mogoče tudi kanček ležernosti, da bi se vsaj včasih samo brezskrbno naslonili nazaj ter preprosto uživali v miru, po katerem smo vedno tako hrepeneli.
Anuk, tudi v tvojih zapisih je čutiti voljo, moč in željo po okrevanju. Pa še kako! Držim pesti, da bi ti šlo samo še na bolje. In verjamem, da bo z nama obema še vse v redu. Pa če si za to, lahko kdaj svoji deklici skupaj povabiva na vročo čokolado. 🙂
O, Lilia, kako so mi tvoje besede pobožale dušo! Hvala.
Ja, saj se res kar trudim, da bi se izvlekla iz te “črne jame”, v katero sem padla v začetku tega leta.
Ozaveščam stvari, berem, razmišljam… edino od ljudi sem se pa precej umaknila. Ne da se mi več toliko družiti, kot sem se prej. Mislim, da tudi to spada k skrbi zase, da paziš, s kom se družiš. Vidim, da sem v zadnjih letih igrala nekakšno laično terapevtko in sem se dobivala z vsemi ljudmi, ki so se hoteli dobiti z mano. Brez selekcije. Vendar zdaj vidim tudi to, da sem na ta način iskala potrditev….da sem odlična poslušalka in super prijetna oseba in se ljudje zato z mano radi družijo. V bistvu sem nadaljevala zgodbo iz otroštva: razmišljala sem ves čas samo o tem, kaj tisti drugi potrebuje in sem mu oz. ji skušala to dati.
V zvezah z narcisi pa sem se seveda s tem načinom popolnoma izgubila.
Tako da zdaj delam predvsem na spoznavanju sebe. Kdo sem sploh? Kaj mene spravi v dobro voljo, kaj me razveseli? Ob čem mi zapoje srce? In kakšne so moje vrednote? Ob narcisih se ti namreč zgodi tudi to, da izdaš sam sebe in svoje vrednote, samo da bi ohranil partnerja (ki pa to itak sploh ni).
Rada bi si postavila kakšne nove cilje v življenju, ker verjamem, da bi me to potegnilo naprej.
Predlog, da svoji deklici skupaj povabiva na vročo čokolado je super 🙂
To morava obvezno enkrat realizirati. Te pokontaktiram na zasebni mail.
Bodi dobro in vse bolje.
Anuk
Jaz sem se veliko poglabljala v duhovnost in brala knjige in si poskušala odgovorit na vprašanja. Sčasoma je pomagalo, bi mi pa zelo prav prišel psiholog, ampak ta trenutek ne vem, ker je verjetno to finančni zalogaj, jaz pa nimam službe.
Druga stvar, ki mi je pomagala, je pa druženje z ljudmi, da sem izgubila strah, ker sem ga imela. Zelo veliko so mi pa pomagali konji… Zelo veliko delam z živalmi tako ali tako, konji so pa poseban kategorija. En tak magnet zame, zel zelo pa pridobiš na samozavesti, so pa neverjetni kar se tiče učinka na otroke… Npr. na vzgojno problematične – otroci, ki delajo so zelo disciplinirani itd…