Sedaj sem uradno ločena po 36 letih zakona. Danes je zadnji dan, da odnese še preostale stvari, ki jih je odnašala že celo leto, vrečko po vrečko. Mene je to zelo morilo, ker nikoli nisem vedela,,kdaj se bo prikazal na vratih. Še vedno je prisoten strah, kaj bo naredil, ko vstopi v bivši skupen dom. Bojim se njegovega fizičnega nasilja, bojim se njegovega psihičnega nasilja, manipuliranja, laži, skratka ne prenesem več njegovega zlobnega pogleda, steklenega mrtvega pogleda, ki me ubija. Seveda sem bila kriva za vse jaz, ker sem ga sprovocirala z mojim obnašanjem, besedami. Nadleguje odraslega sina po SMS in ga kliče, čeprav se mu ne javlja. On ne odneha. Sedaj si je že dobil novo žrtev, pa še vedno ni miru. Piše mi maile, kako je srečen, da se je ločil, dejansko se ni hotel in sem ločitev izpeljala s tožbo. Ko ga gledam na TV, ko daje intervjuje je grozljivo, ko odgovori točno tako kot menim, da bo. Vidi se žalost na njegovem obrazu, o njegovi sreči niti sledu. Nehala bom gledat TV, da ga ne vidim.

Rada bi samo mir, da končno pozabim vse to nesrečno življenje. Rabim čas zase. Želim, da mi uspe, ampak če bo on neprestano vdiral v moje življenje se zavedam, da bo to težko.

Pozdravljena ločena!
Tole mora biti res težko zate. En tak vekik virtualni objem…

Prvi korak je narejen in ta je najtežji. Tudi sedaj ne bo lahko, vendar veliko lažje, kot je bilo. Že pri ločitvi povsem običajnih zakoncev traja cca 6 mesecev, da vsaj približno normalno zadihaš in kako leto , dve da se spet počutiš kot človek. Vendar je velika razlika v tem, da gredo lahko sedaj stvari na bolje, prej pa je bila edina možna smer samo navzdol.

Ko bo prvi šus mimo in se stvari malo umirijo ( momovci so najhujši ob življenskih prelomnicah) in se bo on vsidral v novo življenje boš lažje zadihala. Vendar ti svetujem, da potem malo po malo začneš postavljati meje ( kdaj lahko pride, kdaj lahko kliče, kdaj…..) Zanj boš verjetno do konca njegova lastnina ( če boš dopustila) s katero lahko počne kar hoče in zato mu moraš dati vedeti, da so se stvari sedaj spremenile.

Naredi načrt, kaj ti je prioriteta in se loti vsake posebej. Nikoli ni dobro, da z njimi razrešuješ vse narenkrat. Npr. da nima svojega ključa je že ena velika stvar, da se dogovorite, koliko stikov si želiš – imaš vso pravico da NOBENIH, razen prek odvetnika in v primeru, da se je treba kaj dogovriti zaradi sina, pa še to najbolj amapak res najbolj nujno in na kratko.

Malo si spočij, malo razmisli, malo se napolni, najdi pomoč in nato pokaži zobe. Karkoli se čudno sliši so ponvadi momovci šibkejši del partnerstva ali nekega odnosa, ne njihove žrtve. Prav ker se zavedajo svoje šibkosti razvijajo cel kup strategij vključno z ustrahovanjem. Ko se torej malo spočiješ in nabereš moči in razmisli o vseh strategijah pokaži zobe.

Ne vem sicer kakšna je situacija ampak jaz bi na tvojem mestu izkoristila tudi to, da je očitno javna osebnost. Če ne bo pomagalo nič drugega, če ne bo hotel sprejeti tvojih meja ( takrat stiki, da te pusti na miru, da ni nasilja…) potem bi mu dala vedeti ali bo sprjel pogoje in bo imel mir ali pa boš dala v javnost. Verjemi, ni ga huješga strahu zanj kot to. Ne pravim, da bi ga morala s tem izsiljevati, temveč da to uporabiš kot svojo najmonejšo obrambo, saj mu verjetno njegova samopodoba preveč pomeni, da bi dovolil kakšne praske ne njej in bo s stisnjemi zobmi pogoltnil tiste meje, ki bi jih vsak normelan človek avtomatično sprejel in upošteval.

Če bo nasilen bi ga striktno , ampak res striktno , za vsako klofuto posebej prijavila policiji. Pa ne zaradi tega, da bodo policaji kaj storili, temveč ker lahko tako dobiš tudi uradno prepoved približevanja. IN tu so njegovi “tv intervjuji” tudi tebi v prid, saj si verjetno ne sme privoščiti, da ga kot nasilneža vlekli po medijih. Zato bo dal mir.

Ne privoli v vlogo žrtve. Brcaj, praskaj , pihaj karkoli , vse je boljše, kot da pristaneš na njegove igre, še posebej sedaj, ko ti je uspelo iz najhujšega ven.

Ostani z nami!!!
GittaAna

Oba otroka sta odrasla, preko 30 let, z enim sploh nima stikov, sina pa dobesedno nadleguje, jemlje stvari, grozi, potem pa se čudi zakaj noče govorit z njim in igra vlogo žrtve. Glede nasilja sem ustrezno ukrepala, ga je malo umirilo, ampak streznilo ga pa ni, saj on ni nikoli nič naredil. Itak on ni nikoli nič kriv, za vse ima odgovor, zakaj je tak, vse sem mu bila kriva jaz.

Moje menje je, da je potem res najbolje, da se zamisljiš in narediš spisek, kako bi bilo tebi ok, da se sedaj stvari naprej razvijeo. Določi sama pri sebi povsem konkretne omejitve kot na primer:
– nima ključa in mora poklicati preden pride
– nobenih stikov , zgolj pisni stiki, enkrat na mesecec in če točno kdaj.
– karkoli pač ti še paše oz kar ti ne paše, da bi več bilo.

Ko boš naredila točen seznam, sama pri sebi določi še posledice, kaj boš storila, če se tega ne bo držal.

npr. Če bo začel vpiti boš zapustila prostor ali zahtevala, da ga zapusti on.
če te bo kontaktiral izven tisega, kar ti paše , se ne boš odzvala, če bo stike izsilil, boš prekinila vse nadaljne stike z njim in kako boš to izvedla..itd ( težko je govoriti na splošno)

Potem se moraš tega DOSLEDNO držat. Povej mu pravila igre od sedaj in to zelo, ampak res zelo na kratko. Zgolj : Odločila sem se, da se lahko od sedaj naprej pogovarjava zgolj pisno, v primeru, da tega ne boš upošteval bom prekinila vse stike ali to prijavila policiji kot nadlegovanje …npr. Nikoli, ampak res nikoli ne razlagaj, utemeljuj, se opravičuj v glavnem se ne spuščaj v razprave, zakaj si se tako odločila in ali imaš pravico ali ne. To je tvoja pravica in nima veze z njim. Tvoja pravica je, da se pogovarjaš s komerkoli se hočeš in kolikorat in na kakršen način se hočeš, ker to ni njegova stvar, to je stvar tebe, tvojih potreb in tvojih želja. Vsakič, ko te bo poskušal zvleči v pogovor odgovoriš zgolj, da si se tako odločila, da ti tako paše , da razumeš, da njemu morda to ni všeč, vendar to ni njegova stvar in da tako pač je. Če je potrebno ponavljaj to kot star gramofon v neskončnost.

Če prekrši dogovor, se DOSLEDNO drži posledic. Npr. če mu rečeš, da ne boš več dovolila, da vpije nate in da boš v drugem primeru za mesec dni prekinila vse stike, to tudi stori.

Edini način, da imaš lahko z njimi kolikor toliko znosno komunikacijo je, da jih dobesedno streniraš kot majhne otroke, ki ne razumejo zakaj je neka omejitev potrebna, je pa nujna.

Na začetku ponavadi totalno padejo ven, kar pomeni, da stvar deluje, saj bi jim bilo drugače vseeno. Na vsak način poskušajo vzpostavit star sistem in pri tem uporabljajo vse mehanizme, ki so do sedaj delovali. Če vztrajaš in ne popustiš in predvsem ne odreagiraš z razpravami, razlaganjem ali s prepuščanjem morebitnim občutkom krivde, ki lahko poruši tvojo odločenost, potem se stvari umrijo, kot pri majhnih otrocih ( kar oni v čustvenem smislu so).

To ni preprosto in traja nekaj časa, zelo priporočljivo pa je, da imaš ob tem ob sebi izkušenega terapevta, ki ti lahko za vsak primer da konkreten nasvet, kako ga speljati in ti pomaga, da ostajaš pri tistem, kar je zate dobro. Tudi kakšna druga pomoč kot so prijatelji ali forum, kjer se lahko o tem pogovarjaš je super.

Ne glede na to, kako grdo se je obnašal do tebe in da je super, da si se rešila tega zakona, pa boš verjetno imela tudi ti občutke obžalovanja, razmišljanja če in koliko si sama kriva…itd. To je normalen proces žalovanja za nečim, ćesar več ni. Ćez čas se umiri in mine.

GittaAna