Mož je včasih prav težek. Nekaj se namrdne in kuha mulo. To se dogaja velikokrat, povprečno 4krat na mesec. Včasih je razlog tako banalen, da mi nikoli ni jasno, kaj sem naredila narobe. Kot bi mi želel vzbuditi občutek krivde, ampak niti ne vem, za kaj sem kriva. Takrat se namrdne za cel dan. Če pa je razlog “večji”, se namrdne tudi za par dni. Ne govori z mano, če pa kaj reče, me samo nadira za stvari (zakaj ni pospravljeno, zakaj sem mu vzela šalico od kave izpred 8ih ur….). Takrat, ko kuha mulo, ga vedno vprašam, kaj je narobe in včasih pravi, da nič. Mu rečem, zakaj je napičen name in pravi da ni. Tukaj končam in neham spraševati in se delam, kot da ni nič. Čakam, da mine. Ampak to je zame zelo obremenjujoče in težko takrat živim z njim, ko se to dogaja. Kot bi me nekdo zaklal z nožem.

Ponavadi se sama spravim v dobro voljo, se umaknem in kam “zbežim”, da se imam fajn. Ampak dejstvo ostaja, problem je še vedno isti? Bo on igral orglice in jaz plesala po njih? Kako lahko nekdo tako terorizira družino? Najin otrok je še dojnček, ampak kaj kmalu bo tudi njemu jasno …

Sicer se razumeva, ni pa se sposoben prav odkrito pogovarjati o the stvareh. Vem tudi to, da to izhaja od doma (od njegovega očeta).

Kaj lahko storim takrat, ko mi ni jasno, kaj sem narobe naredila (čeprav vem, da gre zame, ker je napičen name) in kako lahko prekinem ta vzorec. Ga lahko s čim zatrem (razen s tem, da si začnem žvižgat, dam glasbo, pojem, se delam, kot da ni nič in zbežim od doma na lepše)? Kako naj mu dopovem, da je to, kar dela teror? Včasih imam namreč oblutek, kot da bi se nalašč želel skregat z mano in samo išče ….

lp
lili

Spoštovana lili78,

takoj na začetku, prosim, razčistiva, da moževega vedenja ne povzročate vi – s tem, da bi bili kaj »krivi« oziroma da bi »naredili kaj narobe«. V vajinem odnosu se samo sproža, zato ker ste mu vi čustveno tako intimno blizu, v takem odnosu pa se odigrava vse, kar ni bilo zdravo predelano v otroštvu, s takrat najbližjimi osebami (starši). Mehanizem, ki se med vama vedno znova sproža, je projekcijsko-introjekcijska identifikacija. Mož svojih čutenj, zlasti jeze in zamere (ki sploh nista nujno povezani z vašimi dejanji), ne zna izraziti zdravo in konstruktivno. Sami pravite, da to izhaja od njegovega očeta. Kot otrok se jih je nezavedno naučil potlačiti (verjetno mu ni bilo dovoljeno kazati jeze in tudi drugih čutenj, ki so v njegovi družini veljala za negativna), zato z njimi ni v stiku, jih ne prepozna. Posledica je občutek, da ga okolica (sploh pa najbližja oseba, to ste vi) ne razume, da je on žrtev njenega nerazumevanja (kot je bil v otroštvu dejansko žrtev nerazumevanja enega ali obeh staršev). V sistemu, kot je partnerski, pa čutenja, potlačena pri enem, vzniknejo pri drugem: mož skuša v vas nezavedno zbuditi jezo, ki je sam ne more izraziti. To je projekcijski del. Introjekcijska identifikacija pa je, če vi zaradi njegovega kujanja (pasivno agresivna oblika »kaznovanja«) pobesnite – skratka, »sprejmete« njegovo odcepljeno jezo in jo nekonstruktivno izrazite. Lahko pa jo izrazite tudi konstruktivno. Ko jo začutite, lahko rečete: »Zdajle moraš biti pa hudo jezen.« Verjetno bo zanikal, a ne pustite se omajati; če čutite jezo, je pač ne morete zanikati. Ne spuščajte pa se v prerekanje. Mirno, četudi molče in sami pri sebi, vztrajajte pri tem, da čutite prav. In da za nekonstruktivno izraženo jezo niste krivi vi. (Recimo, da bi bil mož fizično nasilen in bi vas zaradi tiste skodelice pretepel – mar bi mislili, da vas tepe, ker ste storili nekaj »narobe«? Vi ne, žal pa so ženske, katerih notranji scenarij se ujema prav s tem in »morajo« vztrajati ob nasilnežu ter ga celo zagovarjati.)

S strategijami, ki ste jih našteli (»si začnem žvižgat, dam glasbo, pojem, se delam, kot da ni nič, in zbežim od doma na lepše«), ste se pred njegovimi projekcijami sicer do neke mere sposobni zavarovati, sploh če delate na dobri samopodobi in se vedno znova zaveste, da povzročiteljica njegovega vedenja niste vi. Pa vendar vam ostajajo grozni občutki, kot bi vas nekdo zaklal z nožem. Prav pravite, da bo del tega destruktivnega preigravanja kmalu postal tudi vajin otrok. Temeljni problem namreč ostaja nenaslovljen: moževa nezmožnost spregovoriti o »negativnih« čustvih, večno iskanje krivca zunaj sebe, vloga žrtve, potlačena jeza in posledično res, kot ste rekli, teroriziranje vse družine. Ne glede na to, kako dobro vi razumete, zakaj je takšen, bi potrebovali potrpežljivost svetnice, da se vas to projiciranje ne bi dotaknilo. Veliko bolj realna rešitev je, da možu mirno in jasno poveste, da njegovega vedenja niste pripravljeni več podpirati. Če ga želi preseči, se bo moral soočiti s svojim otroštvom in se naučiti izražati jezo kot odrasel moški (s konstruktivnimi besedami), ne pa agresivno (z nadiranjem) ali pasivno agresivno (s kujanjem), kar je značilno za zelo majhne otroke. Partnerska terapija ga lahko opremi s tem, obenem pa bo v tem procesu mož lahko uvidel, da niste vi »krivec« in on »žrtev«, ampak imata OBA v sebi notranjega otroka, ki ostaja kdaj pa kdaj neslišan, ki pa ga imata ravno v partnerskem odnosu možnost potolažiti in ozdraviti.

Želim vam čimprejšnjega ukrepanja, saj imata v tem primeru dobre možnosti, da vajin odnos postane polnoleten.