Končno sem se pripravila do tega, da napišem kaj o svoji mami in svojem otroštvu. Spomini niso ravno prijetni.

Mogoče me bo kdo imel za nehvaležno hči. Še sama kdaj pomislim na to. Moram povedati, da mama ni bila hudobna oseba. Njeni nameni niso bili slabi. Mislim, da me je imela iskreno rada, vsaj kdaj pa kdaj. In zdajle se verjetno v grobu obrača. Kar slišim njene besede, da me bo že še bog štrafal, da se mi bo roka posušila, da česa takega nikoli ne bi pričakovala od mene, da sem se očitno vrgla po svojem ničvrednem očetu in da sem imela preveč polno rit vsega, zato pa je tako … Ampak bom vseeno napisala, kar sem se namenila. Mogoče bo pa komu kaj pomagalo, mogoče se bo kdo našel v teh opisih … Prosim, oglasite se mi s kakšnim komentarjem, če se vam je dogajalo kaj podobnega.

Moja mama je bila mučenica. Cele dneve se je razdajala in garala za nas, sebi pa ni nikoli nič privoščila. Pogostokrat sploh ni šla spat, ker je celo noč pletla kakšno novo oblačilo. Od vrtca do gimnazije sem bila vedno vsa v štrikanem, razen spodnjega perila in žab. To je bilo v času, ko so vsi vrstniki nosili zguljene kavbojke in platnene torbe z vojaškega odpada. Tako da sem bila že na prvi pogled videti kot bitje z drugega planeta. Čeprav sem na račun svojih oblačil pogosto slišala kako porogljivo opazko, se mami glede tega nisem mogla postaviti po robu. Oblekla sem lahko le tisto, kar mi je vsak dan pripravila ona, od približno 12. leta naprej pa sem obleko iz omare sicer lahko izbirala sama, vendar sem se morala takoj preobleči, če mama izbrane kombinacije ni odobravala. Nekoč, ko je bila bolna, sem šla v mesto kupit šolsko torbo. Izbrala sem rjavo, usnjeno, malo malomarnega videza, ker je bilo takrat to moderno, pa še znižana je bila … Tvegala sem, čeprav sem vedela, da mami ne bo všeč. Ko sem novo torbo prinesla domov, je seveda znorela, kako sem lahko tako neumna in brez okusa, da česa takega pa že ne bom nosila … In sem jo na njen ukaz brez besed nesla nazaj v trgovino. K sreči mi niso hoteli vrniti denarja. To torbo sem nosila celo gimnazijo, cel faks in še danes jo imam. 🙂

Ne vem, zakaj sem začela ravno pri oblekah … No, da se vrnem k mami in njenemu garanju: Zjutraj je vstajala najkasneje ob štirih in pred službo čisto vsak dan (brez pretiravanja!) spekla jabolčni zavitek ali pa kokosovo torto, ocvrla piščanca, stepla sladko smetano, skuhala jabolčni kompot itd. Ko je prišla iz službe domov, si je najprej naredila kavo, potem pa se je običajno takoj spet vrgla v kuhanje. Čeprav je kuhanje iz dna srca sovražila! Med delom je ves čas bentila, da ni nič drugega kot naša služkinja in da jo bo skrb za nas prej ali slej spravila v grob. Lonci so kar leteli naokoli, treskala je z vratci omaric, pomagati ji pri kuhi ni bilo mogoče, ker nihče ni znal narediti ničesar prav … Jedi so bile pa vedno ene in iste in skorajda vse po vrsti ogabne. Kot otrok sem bila suha kot trlica. Še dobro, da sem imela v vrtcu in šoli malico in kosilo. Nisem marala mamine hrane, pa če sem se še tako trudila. Šlo mi je na bruhanje, mama pa je besnela, kako se ona muči s kuhanjem, jaz pa potem še jesti nočem … Mislim, da je večino vsega na koncu pojedla sama, čeprav je do njene bolezni pravzaprav nikoli nisem videla jesti. Pri nas doma ni bilo te navade, da bi pri jedi vsi skupaj sedli za mizo.

V glavnem, mama je bila ves čas nekje na robu izčrpanosti; zgarana, naveličana, živčna, nedostopna, kronično slabe volje, zagrenjena, preobremenjena … In vsaka malenkost jo je lahko spravila čez rob, da se je v trenutku spremenila v kruto, obtožujočo, vreščečo, popolnoma neobvladano furijo. Kot majhen otrok sem si predstavljala, da imam za mamo čarovnico, ki pa ni vedno čarovnica … Druge razlage za to, kar se je dogajalo, pač nisem imela. Znala je biti tudi ljubeča in prijazna, samo to ni bilo prav pogosto. Tiste čarovniške mame sem se pa na smrt bala, kadar se je pojavila. Bala sem se, da bo kdaj komu kaj naredila. Da bo enkrat ubila očeta. Zmerjala ga je kot psa, ga ignorirala po cele tedne, mesece, leta … O njem je vedno govorila z največjim gnevom. To mi je bilo zelo težko poslušat. Jaz sem imela očeta zelo rada, najbolj na tem svetu, in tudi on je bil vedno prijazen do mene, samo kaj, ko ga skoraj nikoli ni bilo doma. Njegova rešitev je bila služba, pri kateri je bil večino časa na terenu, pogosto v tujini … Vedno znova sem ga prosila, naj ostane, vendar ni bilo nič iz tega. Potem si je pa itak našel drugo žensko … Po svoje razumem, da se je raje umaknil od vsega skupaj. On je vsaj imel to možnost, midva z bratom žal ne.

Napisala sem že, da je mama lahko pobesnela zaradi vsake malenkosti, tudi ko si najmanj pričakoval. Na primer: pri mesarju je kupila kos mesa, pa je očitno prišlo do neke zamenjave in ko je meso vzela iz hladilnika, da bi dala kuhat juho, je opazila, da so v zavitku zrezki. Še cel teden je divjala zaradi tega, zahtevala od naju z bratom, da priznava, da sva midva zrezala meso, kar je bila popolna bedarija … Oh, ne morete si predstavljati, koliko gorja in solz je povzročil tisti prekleti kos mesa! In takih situacij ni bilo ne konca ne kraja. Doma je bil čisti kaos; nikoli nisi vedel, kako se bo končal dan, kdaj bo pridivjal naslednji tornado.

Po naravi sem bila mirna, tiha in pridna punčka, poleg tega sem se kmalu navadila hoditi po prstih, paziti na vsako besedo ali gib, izraz na obrazu, se delati nevidno, da ja ne bi s čim izzvala mamine jeze … Ponavadi sem čepela zunaj pred hišo, včasih sem smela iti do sosedov, kam dlje pa ne. In gorje, da bi se pletena oblekica kaj strgala ali umazala! Na sosedov travnik sem hodila nabirat rožice za mamico, ji risala risbice, nosila domov petice, da bi bila vesela. Saj ponavadi se je res razveselila, samo to nikoli ni prav dolgo trajalo.

In če sem se še tako trudila, mama nikoli ni bila povsem zadovoljna. Vedno sem ga nehote kaj polomila. Zelo veliko njenih stavkov se je začelo z: “Da te ni sram …” “Da te ni sram, kako glasno govoriš … Da te ni sram, kako se držiš … Da te ni sram, ko sama vlečem cekarje iz trgovine …” Da pojasnim tole zadnje: Poleti, ko ni bilo šole, sem po tretji uri popoldne vedno oprezala z okna, kdaj se bo na koncu naše ulice pojavila mama s svojimi težkimi boršami stvari, ki jih je po službi nakupila v mestu. Takoj ko sem jo opazila, sem ji stekla naproti in ji zadnjih 100 metrov pomagala nesti cekarje. Če sem kdaj zamudila in pritekla šele, ko je bila že na sredi ulice, je bila že slabe volje. Če je neopažena prišla domov, pa za tisti dan ni bilo ne konca ne kraja očitkom …

Pa še nekaj je bilo dokaj predvidljivo: Če sem kdaj zajokala zaradi kake svoje stiske, je mamo to običajno spravilo ob živce in potem je znala biti res pasja. Tako da se naslednjič raje nisem več obrnila nanjo. Dovoljena mi ni bila ne jeza ne žalost. Zelo skrbno sem pazila, da nanjo nisem naslavljala nobenih problemov in prošenj. Še za novo zobno ščetko, na primer, mi je bilo grozno težko prositi, čeprav je bila stara že skoraj brez ščetin … Če se je pojavila kakršna koli težava, je mama odreagirala z vpitjem in jokom, da ne more več, da naj ji damo mir, da ima že tako ali tako preveč dela in skrbi … Nekoč, ko sem bila stara 3 leta, me je brat naščuval, da sem šla nekam plezat, hudo padla in si razbila usta in zobe. Še zdaj se spomnim, da se je mama najprej razjezila zaradi moje neprevidnosti, potem pa mi je dala samo staro cunjo, da sem si z njo brisala kri. Za kaj drugega ni bilo časa, saj smo imeli ravno delavce pri hiši. Mama več dni ni opazila, da je z mano kaj narobe, dokler ni bilo že skoraj prepozno. Sosed me je zadnji hip pripeljal v bolnico. Skoraj bi umrla od sepse. Dolgo je trajalo, da so me pozdravili in da sem šla lahko domov.

Po drugi strani pa je bila mama včasih še preveč “skrbna” glede mojega zdravja. Gorje, da bi me pozimi kdaj videla brez pokrivala. Nekoč ko sem zbolela zaradi vnetja ušes, se kljub bolečinam tega mami sploh nisem upala povedati, ker sem vedela, da zlepa ne bo konca oštevanju, kako sem tega sama kriva in da so z mano same težave … Enkrat sem šla ponoči bosa v kopalnico, čisto potiho, vendar me je mama zasačila. Še danes ne razumem, kaj je bilo tako zelo narobe, zakaj je mamo to tako razbesnelo. Menda zaradi mrzlih tal, zaradi bojazni, da bi se lahko prehladila? Ne vem, ampak popolnoma je izgubila razsodnost, me z dlanjo toliko časa udarjala po stopalih in jih gnetla, da so bila vsa rdeča, potem je v lavor nalila skoraj vrelo vodo in mi porinila noge vanjo, da se bom segrela. Šele moja panična reakcija jo je ustavila, da me je spustila in sem se lahko popolnoma pretresena vrnila v svojo posteljo.

Drugače je bila le redkokdaj groba do mene. Večkrat pa se je spravljala na brata, ki ji je pogosto povzročal sitnosti. Z govorilnih ur v šoli se je običajno vrnila kot podivjana žival. Poleg tega, da je bila fizično nasilna, je zahtevala, da poklekne pred njo in jo prosi odpuščanja. Vpila je in pljuvala. Jaz sem zraven jokala in jo prosila, naj neha … Velikokrat je bilo res grozno! To je trajalo, dokler ji ni brat zrasel čez glavo in je on začel noreti po hiši, izsiljevati, razbijati, groziti … Ob koncu osemletke sta se ga že oba starša bala in sta morala dobesedno plačevati za svoj mir. Z njima je spregovoril samo, kadar je kaj rabil. Če je dobil svoje, se je za nekaj časa umiril, če ne, pa se je zelo potrudil, da je vsem krepko zagrenil življenje. Nekoč, ko je bila mama že bolna, je bila za večerjo dvakrat zapored ista enolončnica. To ga je tako razjezilo, da jo je mami zlil na posteljo. Drugič je iz elekrične omarice pobral varovalke, da smo bili brez elektrike, dokler ni dobil višje žepnine … Tretjič je opazil, da se mama pogovarja s sosedo, in ko je prišla domov, je dobesedno ponorel, da ga je gotovo opravljala, ker ga na ulici vsi čudno gledajo …

Že kar pomnim, je bil brat zelo težaven, vedenjsko in osebnostno moten otrok. Vrtčevske vzgojiteljice in kasneje učiteljice v šoli so mamo opozarjale, da bi rabil psihološko pomoč, vendar ni nikoli hotela slišati za kaj takega. Bil je precej starejši od mene, v šolo je šel kasneje kot običajno, ker zunaj doma do 8. leta ni hotel spregovoriti niti besede. Drugače je bil normalno inteligenten. Mene je sovražil že od vsega začetka, ker sem sploh prišla na svet. Nikoli me ni poklical po imenu, z mano je govoril le izjemoma, v 3. osebi moškega spola: “Mulc naj gre v trgovino in mi prinese …” Na zahtevo staršev sem morala jaz zanj nositi stvari iz trgovine, ker on pač ni zmogel komunikacirati s prodajalkami … Dela doma se ni nikoli niti pritaknil. Za njim sem morala vedno pospravljati jaz. Od krožnika, ki ga je pustil na mizi, vsakodnevnega postiljanja njegove postelje (dokler ni začel zaklepati svoje sobe) do čiščenja straniščne školjke, ki jo je nalašč puščal umazano. Če sem se kdaj uprla, je mama začela jokati: “Bom pa jaz, kljub temu da sem vsa zgarana in me vse boli …” Če sem kdaj kaj novega dobila, je brat rjovel in tolkel z glavo v zid … Kot majhen otrok sem se mu poskušala približati, hrepenela sem po tem, da bi me sprejel, vendar je to izkoristil samo zato, da se je izživljal nad mano, na vse mogoče načine. Vsega tega niti ne želim opisovati. Starša sta bila pa slepa za vse.

Najhuje je bilo med poletnimi počitnicami, zato še danes ne maram poletja. Kot družina nismo nikoli nikamor šli in z bratom sva bila sama doma. Želela sem se pridružiti tabornikom, pa mama ni pustila. Prav tako doma nismo praznovali nobenih praznikov, na obiske nismo hodili in tudi k nam ni hodil nihče, ker mama ni marala obiskov. Nobena prijateljica ni mogla priti k meni, niti za rojstni dan ne. Pogostokrat sem sanjarila, da živim v kakem internatu ali pa sirotišnici, kjer so tudi drugi otroci in se imamo lepo. Nasploh sem se kot otrok pogosto zatekala v fantazijski svet. Drugače pa je bilo še najlepše v šoli. Tam je bil v primerjavi z našim domom pravi, blaženi mir, pa tudi učila sem se rada. Žal se nisem smela udeležiti nobene izvenšolske dejavnosti. Po popoldanskem varstvu me je do 11. leta starosti vsak dan pred šolo pričakala mama. Pojma nimam, zakaj je hodila pome. Da me ne bi kaj povozilo … ali kaj vem kaj. Sošolci so me seveda zafrkavali, da sem mamina punčka.

Potem pa je mama zbolela za rakom na dojki in je morala na operacijo. To jo je popolnoma spremenilo. Še zdaj se spomnim tistega dne, ko je izvedela za diagnozo. Jokala je, me obupano stiskala k sebi, čeprav me prej že leta ni objela, in tisočkrat ponovila besede: “Še dobro, da imam tebe.” Bila je na smrt prestrašena. In takrat se je odločila živeti. Po končanem zdravljenju sva vsak vikend šli kam na izlet; obiskovali sva kraje, ki jih je imela rada, ko je bila še mlada … Hodili sva v kino, v opero … Jaz sem postala njena zaupnica, edina prijateljica in največja opora v življenju. Trudila sem se po najboljših močeh, da bi bilo mami kaj lažje, da bi bila zadovoljna, da bi se dobro počutila …

Vse to pa me ni obvarovalo pred njenimi izbruhi. Bili so sicer redkejši in tišji kot prej, ko je še delala, vendar je včasih še vedno iz ljubega miru žolčno odreagirala na kakšno popolnoma nedolžno besedo ali nerodnost. Na primer, da sem na najinem izletu ponesreči stopila v blato. Name se je usipala ploha srditih besed, kako nikoli nič ne pazim, kako bom že videla, ko bom sama kupovala stvari, kako ne cenim čevljev, ki mi jih je kupila, čeprav sama sebi nikoli nič ne kupi, kako ne cenim njenega truda, kako imam očitno preveč stvari, potem mi je pa vseeno, kako delam z njimi, kako je to nespoštljivo do nje … da zdaj so ti čevlji gotovo uničeni, da mi ne bo kupila drugih, da je to tako, kot bi metala denar skozi okno … In te litanije so trajale ure in ure, čeprav sem pokazala svoje obžalovanje in mi je bilo resnično hudo, čeprav sem hlipala od prizadetosti … Še ko sva se že vrnili domov in sem tiste nesrečne čevlje uspela očistiti, da so se kar bleščali, ni in ni mogla nehati. Še čez en teden je govorila o tem … Čez nekaj mesecev, ko je prišlo do kakšne podobne situacije, mi je ponovno servirala še vse za nazaj … Vedno znova in znova. V takih primerih je bilo najbolje, da sem molčala in se ekstra potrudila, da sem se odkupila za svoje “grehe”. Pomagalo je na primer, da sem generalno zdrgnila kopalnico, pomila vsa okna v hiši in mreže na oknih, pri čemer sem morala zelo paziti, da sem do potankosti upoštevala vsa njena navodila …

Na mamino željo sem po svojem 12. letu tudi prekinila stike z očetom. Tukaj žal ni bilo izbire. Oče je bil zdrav, imel je svoje delo, svoje veselje … Mama pa je bila bolna mučenica. Nisem je mogla še dodatno prizadeti s svojo prijaznostjo do očeta. Dolžna sem ga bila ignorirati. In vsak dan, praktično brez izjeme, sem bila prisiljena poslušati mamine zgodbe, kako je bila včasih mlada, lepa in srečna punca, dokler ni spoznala očeta, ki jo je ujel z lažnimi obljubami, kako jo bo vse življenje po rokah nosil … Opisovala je, kaj vse ji je potem storil hudega, v vseh intimnih detajlih, kakšen grozen človek je, kakšen nesposobnež, kakšen niče … kako bi si zaslužil vse najslabše na tem svetu, da bi ga doletela kakšna grozna nesreča … pa kakšna nagravžna spaka je njegova k**** itd itd. Zdi se mi, da je bilo sovraštvo do očeta v bistvu edino, kar je mamo zadnja leta ohranjalo živo …

Bognedaj, da bi mami kdaj poskušala ugovarjati, pa tudi če je šlo za popolnoma nedolžno zadevo. Zanjo je bilo vsako najmanjše nasprotovanje ultimativno izdajstvo in nanj se je odzvala, kot da sem jo na smrt prizadela. V takih trenutkih je lahko postala izjemno žaljiva ali pa po cele dneve ni spregovorila z mano. Niti zamisliti si ne morem, da bi kot pubertetnica kdaj zaloputnila z vrati ali pa kaj odjezikala … Nikoli nisem smela izraziti mnenja, ki bi kaj odstopalo od njenih prepričanj. Že vsak najmanjši znak nestrinjanja jo je pahnil v obup, jok in najbolj nizke očitke, da pri vseh bolečinah, ki jih mora prenašat, sem ji zdaj še jaz, edina, ki je še verjela vame, zabodla nož v srce … Tarnala je, da bi bilo najbolje, da bi kar umrla, da naj jo kar pustim, da bo zgnila sama in zapuščena … Še kaplje vode ji ne bo nihče prinesel … Celo življenje je garala, se raztrgala za nas, zbolela zaradi nas, na koncu pa jo bomo vsi skupaj naložili na eno šajtrgo in jo zvrnili v najbližji jarek …

Premlevala in premlevala je razne zamere, najbolj brezvezne stvari, za katere se normalen človek še zmenil ne bi … Včasih si je določene situacije čisto po svoje interpretirala, me obtožila česa, na kar sama niti pomislila ne bi … Vedno je bila ona žrtev. In nikoli ni ničesar pozabila. Jaz pa sem vse požrla, znova in znova, se uklonila in samo še kimala, ker drugače je znala iz mojega življenja narediti pravi pekel. In nasprotno, kadar je bila zadovoljna in pri volji, so se iz njenih ust usipali sami hvalospevi, kako dobra hči sem, kako zrela in odgovorna, pa da sem jaz edino, kar se ji je kdaj lepega zgodilo v življenju …

Resnično sem morala že zelo zgodaj odrasti. Od svojega 12. leta sem skrbela za celotno gospodinjstvo, pa je bil to še najmanjši problem. Najtežje je bilo, da me je mama hotela samo zase, da me je popolnoma posrkala vase. Bila sem kot njen podaljšek, v veliko pogledih nisem živela svojega življenja, ampak tako kot je hotela ona in kot se je njej zdelo prav. Kot da živim samo še zanjo oz. namesto nje. Govorila sem, kar je hotela slišati, še frizuro sem imela tako, kot si je zamislila ona … Že od nekdaj je znala izsiliti svoj prav, človeku, ki tako zelo trpi, pa še težje kaj odrečeš. Ves čas sem morala biti ob njej, razen kadar sem prala, kuhala, pospravljala, spala ali pa bila v šoli. Na živce ji je šlo celo, če sem se učila. Do minute je imela preračunano, kdaj bom prišla iz šole. Življenje se mi je odvijalo samo na relaciji šola-dom. Nikamor nisem mogla. Hotela me je samo zase. Tudi v tistih obdobjih, ko se je razmeroma dobro počutila, me ni spustila od sebe. Kupila mi je na primer celotno smučarsko opremo, ni pa me pustila, da bi šla kdaj smučat. Samo enkrat sem šla, pa še takrat je bilo vse narobe in me je pred odhodom skoraj požrla od nejevolje.

Mama tudi ni marala mojih prijateljic, čeprav nikoli nobene ni niti srečala. Vedno je imela kaj za povedati čez njih, nobene ni odobravala. Nekoč, v 1. letniku gimnazije me je najboljša prijateljica povabila na izlet v hribe, in sicer za dva dni; prespali bi v planinskem domu. Kljub temu, da je moja mama kot mlada punca ogromno hodila v hribe, je z največjim možnim gnevom začela razpredati, da se na takih izletih dogajajo same kurbarije, pa da si jaz sigurno ravno tega želim, drugače ne bi rinila tja … Ko se danes spominjam tega, se mi zdi bolano, takrat me je pa prizadelo, da ni za povedat. Počutila sem se umazano. Običajno se ji nisem upirala, takrat pa sem vseeno šla na izlet. Potem še skoraj mesec dni ni govorila z mano.

Zelo velik greh je bil tudi, če sem kdaj kaj potarnala. V 1. letniku gimnazije na primer se mi je enkrat res kapitalno ponesrečilo pri testu iz fizike. Dobila sem cvek. Nikoli nisem travmirala zaradi šole, takrat pa so me doma premagale solze, ker sem bila res zelo razočarana, saj sem snov drugače znala … Mama je ob tem čisto znorela, kaj mi je, da se cmerim zaradi ene take nepomembnosti. Začela je vpiti name, naj se raje kar neham učiti, če kljub učenju dobivam slabe ocene, sploh pa naj neham “tuliti” zaradi tega, ker drugače si bo ona odpela haljo in mi pokazala, kaj so ji med operacijo naredili, da bom vedela, kaj so res problemi … da jaz nimam nobenih problemov, da naj bom vesela in hvaležna, ker mi nič ne manjka in da se nimam nobene pravice cmeriti …

Ne morem povedati, kako grozno krivo sem se tisti trenutek počutila. Krivo za njeno bolezen. Krivo, ker ji nisem mogla pomagati. Krivo, ker je bila zaradi mene razburjena. Krivo, ker je mama v življenju toliko pretrpela. Krivo za cel svet! In jasno, da nisem nikoli več tarnala. Še danes si to le redko privoščim. Mama me je naučila pridnosti, potrpežljivosti in “odgovornosti”, zdresirala me je, da kažem obraz zadovoljnega otroka, da se ne pritožujem in da nimam problemov, sploh. Občutek krivde pa je tako globoko zasidran v meni, da je to običajno prvi občutek, ki se oglasi v meni, kadarkoli gre kaj narobe.

Mami se je bolezen sčasoma razširila na kosti, jetra, črevesje, možgane … Grozno je trpela. Zadnje leto praktično ni več vstala iz postelje. Zanjo sem ves čas skrbela samo jaz. Nikogar drugega ni spustila k sebi. In jaz nisem imela nikogar, ki bi mu zaupala, kaj se dogaja. Nobene odrasle osebe, ki bi jo lahko prosila za kak nasvet. Na koncu je bila mama že vsa rumena, shujšana do kosti, trpela je obupne bolečine, ničesar več ni obdržala v sebi, nisem vedela, kaj naj … Takrat sem jo prosila, naj gre v bolnico, da ne morem več. Kak teden, dva pozneje je v bolnici umrla. Njena zadnja želja je bila, naj se maščujem očetu, ker ji je uničil življenje. Takrat sem bila v 3. letniku gimnazije. Nikoli nisem izpolnila te njene želje, odnosa z očetom pa se tudi ni dalo več pokrpati. Tako da mi od primarne družine ni ostalo nič. Samo kup bolečih spominov in velika praznina.

Nekateri so me ob mamini smrti pomilovali, ker sem jo takoj zgodaj izgubila, češ da tako mlada punca rabi mamo … Vsem tem ljudem se niti sanjalo ni, da jaz mame že dolgo nisem imela več. Ne vem, če sem jo sploh kdaj imela. Vsaj ne mame, ki bi poskrbela za mojo varnost, mi stala ob strani, mi dovolila biti otrok, oseba s svojim jazom, željami in problemi … Bilo mi je neskončno hudo zanjo, ker je toliko pretrpela, vendar pa je bila njena smrt zame na nek način tudi odrešitev. Verjetno se bo tole grozno slišalo: Svoje mame nikoli, niti za trenutek nisem pogrešala, ne takrat ne kdaj kasneje. Če ne bi umrla ona, bi od vsega hudega pobralo mene.

Po mamini smrti sem imela še kakšno leto hude težave, znašla sem se v nekakšnem vakuumu. Skrb zanjo je bilo prej moje glavno poslanstvo, zdaj pa nenadoma nisem več vedela, kaj naj s sabo, z vsem svojim časom … V družbo nisem bila vajena hodit, nihče ni vedel, kaj se je dogajalo z mano … Borila sem se z motnjami hranjenja, depresijo, včasih sem se za ure dolgo kar izklopila, nehala obstajat … Vsak dan sem hodila na mamin grob, njeno fotografijo sem imela vedno pri sebi. Zame je bila še dolgo dobesedno svetnica. Že zato, ker je reva toliko prestala, so ji morale biti odpuščene vse napake, spomin nanjo pa ostati neomadeževan.

Šele počasi, zelo počasi sem se nehala počutiti odgovorno zanjo in si dovolila zavreči njeno svetniško podobo. Mogoče zato, ker mi je bilo vsakič tako neznosno težko pri srcu, ko sem opazovala kakšno drugo mamo z njenimi otroki, kakšno veselo mamo, kakšno normalno družino … Mogoče zato, ker sem imela sama toliko težav … Zelo dolgo je trajalo, da sem se spet sestavila in zaživela svoje življenje. Končno se je uresničilo to, česar se je moja mama najbolj bala: Ostala je sama. Tudi jaz, njena “ljubljena” hči, sem ji obrnila hrbet in grem svojo pot naprej.

Še vedno pa nosim kar nekaj posledic svoje “vzgoje” in odraščanja na “fronti”. Na primer, težko lepo poskrbim zase, se pa trudim. Težko si dopovem, da mi ni treba biti popolna, da me ima lahko nekdo rad kar tako, kot sem. Včasih si moram prav prigovarjati, da si zaslužim biti srečna in da smem biti sproščena in brezskrbna, da mi ni treba skrbeti za ves svet … Problem so tudi nekateri obrambni mehanizmi, ki sem jih razvila, da nisem preveč čutila in da sem lažje preživela, danes pa si z njimi povzročam le škodo in pri tem sama v sebi včasih nehote nadaljujem z odnosom, kot so ga imele do mene osebe, ki so že zdavnaj izginile iz mojega življenja. To pa je moja odgovornost in zavedam se, da sem samo jaz tista, ki lahko tukaj kaj spremeni. Še veliko dela me čaka.

Nisem si predstavljala, da bo tole tako dolg zapis. Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in ga prebrali do konca. Upam tudi, da bo kdo razumel … Mene pa zdaj čaka samo še zbiranje poguma za končno dejanje: da kliknem gumb ‘oddaj’.

LIlia tvoje sporočilo je tako dobro napisano, da sem ga dala v posebno temo, ker bo tisti, ki imajo podobne izkušnje to lažje našli in tudi sami sodelovali.

»Drugače je bila le redkokdaj groba do mene…..«

Lilia, VSE, kar opisuješ v svojem tekstu je zloraba otroka in to precej hude vrste, žal precej običajna za mejne mame. Zloraba ni samo, če te nekdo tepe, psihična in ostale vrste zlorab so še hujše in imajo večinoma še hujše posledice. Najhuje pri taki mami je, da te že od malega zdresira v svoj podaljšek, svojo lastnino, svojo vrečo za odmetavanje vsega njenega sranja, svojega straša ali partnerja, za tistega, ki je dolžan skrbeti za njo in v osebo, ki ni upravičena do svojih potreb, čustev, misli ali česarkoli drugega, kar ni povezano z njo samo. Če ti to že od rojstva vceplja v možgane je to zelo težko preseči in pogledati toliko od daleč, da bi lahko videl kako brutalno in popolnoma sebično in egocentrično je bilo vedenje tvoje matere do tebe.

Mejna osebnostna motnja se lahko kaže na več načinov in eden izmed teh je, da oseba izbere vlogo ( identiteto) žrtve s katero se povsem poistoveti ( ker imajo težave z ideniteto) in s katero opravičuje svoja dejanja in nagibe. Nič svetniškega ni bilo v njeni kuhi, štrikanju in vsem ostalem »garanju«. To si je izbrala, kot način življenja, kot nekaj, kar ji da vrenost in pomen, pri tem pa ji je bilo povsem vseeno kaj to pomeni zate, pravzaprav je bil tvoj skoraj edini namen, da potrjuješ in podpiraš njen precej zblojen pogled na svet. Ti ljudje niso sposobni doumeti dvojine za njih obstajajo samo oni in njihovi »podaljški« in pa ves ostal sovražen svet. Svoje otroke vzgajajo v sužnje, že ob vsaki najmanši in četudi povsem bizarni »neposlošnosti«,kar lahko pomeni že to, da misliš da je listje svetlozelene barve, namesto temno zelene, kot jo vidijo oni, pa svoje otroke za »neposlušnost« grozljivo kaznujejo.
Ni ga otroka, ki bi iz tega ven prišel brez posledic, vendar se da stvari (sicer z mnogo truda) spraviti v red. Velika težava je tudi v tem, da s tako vzgojo ne prepoznaš »plenilce« in se zapleteš s podobnimi ljudmi, ker se ti nekako zdi domače in ker je bil tvoj alarmni sistem že v otroštvu poškodovan. Da si preživel, si ga moral izklopit.

Hvala, da si z nami delila svojo zgodbo, tako boš morda pomagala še komu drugemu, da bo prepoznal, da ni bilo z njim kot otrokom nič narobe in da je imel to nesrečo, da je imel hudo poškodovanega starša. Tabu, mit o tem, da imajo starši svoje otroke vedno radi in da počnejo za njih zgolj najboljše ( ali pa vsaj z najboljšimi nameni) je tako močan, da je drugim težko razumeti, kaj se je dejansko dogajalo, nam pa težko sprejeti, da ni vedno tako in se prenehati počutiti krive, ker ne maramo ( se bojimo, sovražimo..) svoje starše. Povsem normalno je, da ne pogrešaš svoje mame ( kot da bi pogrešal kronično bolečnino v želodcu..) in verjetno imaš prav, če ne bi umrla bi verjetno do konca uničila tebe. Nekoč na nekem forumu na to temo, je nekdo dejal, da zelo težko gleda oddaje, kjer ljudje kličejo duhove svojih umrlih in poskušajo z njimi komunicirat, da sicer razume, kakšno olajšanje čutijo ljudje, ko imajo občutek, da so njihovi bližnji tudi po smrti še vedno z njimi. Zanj je takšna možnost najhujša nočna mora.

Ti predlagam nekaj literature, ki je sicer v angleščini, vendar se splača potrudit.
Ostani z nami!!!

Knjiga Mean mothers , ki jo lahko prebiraš kar na spletu

http://abcnews.go.com/GMA/Books/read-excerpt-mothers-peg-streep/story?id=8825765#.UX00vcoYGLE
Opis različnih načinov, kako mejne mame delajo z okolico. Se mi zdi, da je bila tvoja »sirota«:
Sirota
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/borderline_parenting/page/2/

Samotarka
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/06/when-the-bord-1.html

Kraljica
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-borderline-.html

Čarovnica
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-bordeline-w.html
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-borderlin-1.html
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/08/the-borderline-.html

vpliv mejnega starša na otroke:
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/borderline_parenting/

GittaAna

pozdravljena!
Večkrat sem se, ob prebiranju tvojega zapisa, vprašala ali nisem tega napisala jaz sama.Pa kako je mogoče, da je v tvojem zapisu tolikšen del mojega življenja? Enako, samo, da je moja pol sestra, ki je bila starejša od mene 10 let odšla, ko je imela 16 let in moj oče, ko sem imela 8 let in z njima nisem imela stikov 11 let, ker mi ni pustila in o njiju govorila vse kar je možno grdega.
No moja je še živa in še naprej skuša vplivati name in na moje življenje in na življenje moje družine. Tudi moja je svetnica, pri meni je bila prisotna še vera v res nenormalnem obsegu.
Moja sreča je bila, da sem pri 17 srečala mojega bodočega moža in me je iz tega nekako izvlekel, poročila sem se pri 22 in na srečo je on imel takrat že službo, tako, da z denarjem nisva imela problem in sva po šestih letih odšla od nje. Skoraj 6 let nismo imeli nobenih stikov. To so bila res najlepša leta. Potem pa je počasi prihajala nazaj in vedno bolj me je ponovno sesala k sebi in mi povzročala slabo vest. Kako, da je ne pokličem vsak dan, saj bi lahko umrla, pa jaz tega ne bi odkrila po več dni, ko pa sem jo poklicala je bila vedno slabe volje in vse jo je bolelo. No ne bom več razpredala, nekaj sem o tem že pisala.
Bistvo je, da najhitreje dopoveš sama sebi, da moraš s to slabo vestjo opraviti, da začneš uživati v lepih stvareh, da tudi, če si sama, greš ven, si privoščiš kavo in predvsem začneš od sebe oddajati pozitivno energijo. Res je, boš videla, te bodo ogovorili ljudje in bili s tabo prijazni. Dogajati se ti bodo začele lepe, nenavadne stvari. Vem, da je težko, vsak začetek je težak, ampak v tolažbo pa naj ti bo, da nas je veliko, ki so se jim dogajale podobne travme v življenju.

GittaAna, najlepša hvala za tvoj komentar in vse sugestije! Takoj sem prebrala vse, razen knjige na prvi povezavi, pa tudi to bom, takoj ko bom utegnila V teh tekstih in tvojem komentarju me nagovarja toliko stvari, da ti bom raje odgovorila jutri, ko bom imela nekaj več časa.

Pitra, najlepša hvala tudi tebi! Prebrala sem vsa tvoja sporočila tudi za nazaj, in ja, si predstavljam, da si imela podobno toksično mamo, oziroma jo še imaš. Moje iskreno sožalje.

Za razliko od tvoje mame, moji vera ni bila nek pomemben faktor v življenju. Čeprav je zahtevala, da sem hodila k verouku in k maši, ona osebno nikoli ni šla zraven. Kolikor se spomnim, je šla v cerkev samo ob mojem obhajilu in birmi. Pa še to sumim, da bolj zaradi drugih in da se je prepričala, da sem bila od vseh deklic najlepše uštimana. Za k prvemu obhajilu mi je spletla belo krilo, majčko in jopico z našitimi marjeticami in biserčki, poskrbela je tudi za venček iz svežih marjetic … Mami je zelo veliko pomenilo, da sem izstopala in bila opažena; oziroma: da je bil opažen njen trud in mojstrstvo. Za birmo pa sem bila seveda tudi v štrikanem kompletu, ki je od mame terjal kar nekaj mesecev truda … Se opravičujem, ker se toliko ustavljam pri njenem pletenju, ampak če verjamete ali ne, to je bilo njej največje, če že ne edino veselje v življenju in če je bila na kaj ponosna, so bili to njeni pleteni izdelki. Nič je ni moglo osrečiti bolj, kot če sem ji povedala, kako so me na poti iz šole ustavljale sosede in občudovale moj novi pleteni komplet, ali pa če me je kaka gospa na avtobusu vprašala, kdo mi je spletel tako krasen plašček z norveškimi vzorci …

No, hotela sem povedat, da ni bog moji mami nič kaj dosti pomenil, če sploh kaj. Imela ga je samo za to, da je z njim grozila, kakšne grozne nesreče bo poslal nad nas, ker je ne spoštujemo dovolj … Bila pa je drugače velika moralistka, povsod je videla razvrat in nespodobnosti, sploh o mladih puncah je imela vedno kaj strupenega za pripomnit.

Kar se pa vere in cerkve tiče, naj omenim še to, da me je še do nedavnega klicarila mamina sestra oz. moja teta in ob vsaki obletnici mamine smrti težila, da je treba plačati za mašo, ki jo je ona seveda že naročila, ker jaz se pač ne spomnim … Dokler nisem enkrat rekla ne, saj meni to nič ne pomeni in ne verjamem v nobenega boga, mama pa tudi ne bo imela nič od te maše … Mah, mi je bilo res totalno mimo vse skupaj. Ko je bila mama bolna, teta še blizu ni prišla in tudi po njeni smrti se ni brigala za nič, razen za te maše in urejanje groba … Potem mi je še nekajkrat telefonirala, zakaj se nikoli ne oglasim na obisk, da je videla mojega očeta na TV, pa da ga ni sram, da se, tak prasec kot je bil do moje mame, sploh upa kazati ljudem … Pa da tudi mene ne razume, kako sem lahko tako nehvaležna, da sem kar pozabila na svojo lastno mamo, da niti za njen grob ne skrbim, pri tem da mi je zapustila četrtino hiše … Sami očitki, kot bi svojo mamo poslušala! Še po izgledu in glasu sta si bili sestri neverjetno podobni. Že zato me je vsakič kar zvilo, ko sem zaslišala tetin zajedljivi glas v slušalki. Nekajkrat pa se je kar nenapovedano pojavila pri nas doma. Enkrat je tako naletela na mojo taščo, ki je pazila na bolnega otroka. Potem me je takoj poklicala in izjavila, da je moj sin čisto preveč bled in da se ji moja tašča nikakor ne zdi primerna oseba za varovanje otroka … Skratka, tole je druga verzija moje mame in lepega dne sem ji rekla, da naj me pusti pri miru in naj me ne kliče več; tisto četrtino hiše sem pa tudi krvavo odplačala, če smo že pri tem.

Pitra, nekaj se me je še posebej dotaknilo v tvojem komentarju: ko si napisala, da bodo drugi ljudje z mano prijazni. A ni to neverjetno? Ljudje so dejansko prijazni! Glede na to, da kljub vsemu trudu za lastne starše nisi bil dovolj dober in pomemben, da bi te varovali in lepo skrbeli zate … kako lahko pričakuješ pomoč in prijaznost od tujih ljudi? Za nas to ni kar nekaj samo po sebi umevnega, kajne?

Tako kot si napisala ti, sem imela tudi jaz veliko srečo s svojim možem. 🙂 Ko sem izbirala med parimi interesenti, sem se odločila za tistega, ki je bil po značaju kapitalno drugačen od obeh mojih staršev. In moram rečt, da se je kar obneslo. 🙂 Pa še nekaj moram poudarit: da sem imela zelo zelo veliko srečo tudi s svojo taščo (možev oče pa je umrl, še preden sva se spoznala). Tudi tašča ni bila neka idealna mama, kot vsak človek je imela tudi ona svoje muhe, vendar lahko rečem. da mi ni nikoli, v skoraj 20-ih letih, rekla žal besede ali pa mi poskušala vzbujati kakšne občutke krivde. Tega enostavno ni bilo v njej. Takole šele vidiš razliko. Nobene zamerljivosti, nobenih zdrah. Ni za povedat, kako blagodejno je bilo to zame! Celo ko sva se nekoč sprla z možem, se je postavila na mojo stran. :)) Žal je pred nekaj leti umrla. Še vedno jo pogrešam.

Zdaj pa res moram nehat. Se bom ponovno oglasila jutri.

Lahko noč vsem!

Lilia, neverjetno kako dobro pises in kako pozitivna oseba si prisla iz takega pekla.
Res te obcudujem in se ti cudim, da se ti ni zameril cel svet. Jaz niti priblizno
nisem imela takih izkusenj, pa imam vseeno polomijo v zivljenju.

Pozdravljena,
ko tole prebiram, se mi res zdi, da sva imeli isto mamo, z malimi odtenki in razlikami. No, moja ni znala plesti, s cerkvijo in z njeno vero pa sem se borila do poroke in še naprej. Še danes plačuje maše za vse sorodnike, pa za “pravo pamet”, ha, ha, pa je ni od nikoder.

Jaz sem imela srečo, da je njena sestra bila poplnoma druagčna oseba in mi je veliko pomagala, da se lahko šla v gimnazijo, mama je hotela, da gre za frizerko, da bo ona imela vsak dan lepo frizuro, da me je vpisala na fakulteto, ker sem jaz takrat delala v tujini in se učila jezika, ki sem ga potem študirala. Se velikokrat spomnim, da ji je sestra rekla, da je nora in pijanka. No pila res ni veliko, kozarec ali dva, je pa bila takrat vesela in za družbo, tako navzven, doma pa nočna mora. Ko sem si nekoč zlomila roko, me ni odpeljala k zdravniku, nato so me naslednji dan odpeljali z rešilcem. Nekoč sem, med počitnicami, kuhala pri sosedovih dekletih in se močno opekla. Tako, da je bilo po roku vse ožgano, do kosti, pa me ni peljala k zdravniku, ampak me je natepla, ker jaz, ko je ni doma, se pač ne smem potepati. Ko pa je bila, pa itak, sem morala pomagat, delat v hiši ali pa na vrtu. Tudi meni je kupila smučke, pa sem smučala samo 5 dni, v šoli v naravi, potem pa nikoli več. Pa veliko je bilo tega in sem se bala kaj sem naredila spet narobe, ko je bila v službi in bo spet urnebes, ko se vrne domov. Sem jo čakala na vogalu in tekla domov pogret juho, da se je vsedla, ko je prišla domov in imela kosilo na mizi, danes, pa pravi, da ji nisem nikoli kuhala.
Najhuje pa je to, da jo vnuka sploh ne zanimata. Ko smo se preselili nazaj k njej v hišo, ker je bila tako slaba in je umirala (no umira vsake 3 mesece in potem bom že videla, ja kaj pa?), da se je vtikala v otroka in v našo vzgojo. Če je hči šla zvečer ven, je bila kurba ali pa pocestnica, no tudi jaz sem bila, ko sem šla ven z mojim bodočim možem, me zaklepala ven, se zgražala kaj bodo pa sosedje rekli,…. Potem itak ni nič spala in je poslušala, da se je vrnila in mi naslednji dan prala možgane.

Tudi jaz sem imela srečo s taščo, ima pa zelo rada tudi svoje vnuke in mislim, da ji ti tudi to vračajo. To je tisti kar šteje. Res je, da me še vedno zelo velikokrat vrže s tira, se sekiram in si dopovedujem, da taka pač je, da je bolna, pa stara, da je veliko pretrpela,…

Ja res so si podobne….tudi moja je bila eno obdobje čisto versko blazna, potem se mi zdi, se je moralo nekaj zgoditi, lahko da so jo kaj kritizirali ali pa niso nasedli več njenim zgobam in je skoraj čisto odrezala. Tudi sama imam izkšnje, da če je bilo karkoli narobe z menoj, kot je na primer bolezen je bila totalno razkurjena zaradi težav, ki jih s tem povzročam in ji je bilo tako očtino odveč in je delala tako dramo, da sem raje poskrbela sama zase, kot da bi ji povedala. Nekoč sem bila tako prehlajena, da sem bila brez glasu in me je zanimalo, kdaj bo to opazila. Trajalo je 3 dni, da je ugotovila, da ne morem ogovorit.

Kar se pa tiče sorodnikov in ostalih, ki potem zlivajo gnojnico nate, sem že zdavnaj vse skupaj poslala nekam. Čeprav so videli, da je nekaj hudo narobe pri nas doma ( še oče narcis in pijanec) ni nikoli nikdar nobeden ukrepal, sedaj pa jih briga samo to, kako me zvleči nazaj, da se jim ne bi bilo potrebno ukvarajti z njo. Lilia tvoja teta je totalna hipokritka in še dobro, da si ji postavila meje.

GittaAna

PS: Lilia si izjemno dobra v pisanju, bilo bi škoda, če ne bi kdaj o svojem otroštvu napisala kaj več. Kakšna takšna knjiga bi prišla prav :-).

Pis, ful hvala za tvoje prijazne besede! No, saj pravim, da ljudje so prijazni … 😉 Mislim, da me to nikoli ne bo nehalo presenečat. Pa še nekaj je: Kadar mi kdo reče nekaj tako lepega, se v meni pogosto oglasi en mali zlobni glasek, da si tega v resnici ne zaslužim in da me bodo ljudje vsak čas razkrinkali, kako ničvredna sem v resnici … Hudič je, če ti to nekdo dopoveduje že od malega, to kar nekako absorbiraš vase. Verjemi, da imam tudi jaz kar nekaj težav v življenju. Predvsem z odnosom do same sebe.

Sem pa s sabo na ta svet prinesla res veliko navdušenje nad življenjem in tega mi ni mogel nihče zares odvzeti. Kot otrok nisem nikoli docela obupala. Vedno sem verjela, da enkrat bo bolje, da je še vse pred mano, da bo še vse v redu … V sebi sem na skrivaj živela še eno, lepše otroštvo. Ko je bilo najbolj hudo, sem ušla v svoj fantazijski svet. To je trajalo še kako leto, dve po mamini smrti, potem sem pa nehala.

V meni je kar nekaj grenkobe, ker sem imela tako usrano otroštvo. Svet se mi pa k sreči ni prehudo zameril. Ja, je grozen, na toliko področjih … Ampak meni se življenje še vseeno zdi lepo. Toliko stvari me zanima, od narave do umetnosti … Toliko majhnih radosti imam, stvari, ob katerih resnično uživam! Če pa zdrsnem v globine depresije, imam vsaj to srečo, da se moji možgani izredno dobro odzivajo na zdravljenje z antidepresivi. Hja, takle mamo …

GittaAna, hvala za kompliment. Tudi ti zelo dobro pišeš. 🙂

Uf, dvomim, da bi kdaj hotela in zmogla napisat knjigo o svojem otroštvu. Kdo bi pa hotel brati kaj takega … Zagotovo pa sledi še cela serija mojih zapisov tukaj na forumu. Svašta, kako se kar usipa iz mene! Kar ne morem verjet. In kako zelo podobne izkušnje imamo. Prav srhljivo. 🙁

Pitra, kar zmrazilo me je, ko sem brala tvoj zadnji zapis, kako te je mama natepla, namesto da bi te peljala k zdravniku … Mene je moja vsaj samo natulila. Je bilo pa vseeno dovolj, da sem običajno raje zamolčala, če je bilo z mano kaj narobe. Tako kot tudi ti, GittaAna. 🙁

Mene so že od malega občasno mučile hude migrene, včasih kar po dva dni skupaj. Ampak ni bilo šans, da bi se zato smela kdaj uleči v mirno, zatemnjeno sobo ali pa da bi mi mama kdaj napisala opravičilo, da mi ne bi bilo treba v šolo. Kaj šele, da bi mi privoščila kak analgetik. Njena filozofija je bila: “Kar potrpi! To ni nič!” Moja mama ni recimo nikoli izvedela, kako hudi menstrualni krči me mučijo. Še ko sem prvič dobila menstruacijo, sem si v spodnje hlačke natlačila toaletni papir in cel dan na robu obupa zbirala pogum, preden sem se drznila povedati mami. Tako me je bilo sram …

Pitra, zavidam ti tole teto, ki je prinesla nekaj ravnotežja v tvoje otroštvo in ti pomagala izbojevati pravico do drugačne poklicne poti, kot si jo je zate zamislila mama. Jaz nisem imela te sreče. Šla sem študirat točno tisto, kar je hotela moja mama, pa čeprav je bila takrat že mrtva in bi lahko izbrala, kar me je že od nekdaj najbolj zanimalo, kljub temu da je bila mama absolutno proti … Vem, da za to ni opravičila, da sem si čisto sama kriva, ker nisem sledila svojim interesom. Je pa tudi res, da je imela pri mojih 18-ih letih name še vedno zelo močan vpliv, jaz pa takrat s svojo povoženo identiteto nisem bila povsem prepričana, kdo sem in kaj si želim početi v življenju.

Bom poskušala še na enem primeru pokazati ta mamin posmrtni vpliv. In evo, sem spet pri oblekah:
Po maturi sem si šla kupit nove kopalke. Izbrala sem neke rdeče-črne, enodelne, ki so mi res dobro stale. Vendar teh kopalk nisem nikoli zares oblekla za na plažo. Nekje v malih možganih sem namreč čutila mamino zgražanje, da sem v njih kot kakšna k****. Pa so bile to čisto spodobne kopalke, samo barva za mamo nikakor ne bi bila sprejemljiva in tudi vzorec je preveč poudarjal žensko silhueto … No, na koncu sem te kopalke podarila svoji najboljši prijateljici.

Hm, dvomim, da bi bilo meni sploh kdaj dovoljeno imeti fanta … Mogoče, pogojno, potem enkrat, ko bi si mama zaželela vnučkov, da bi jim lahko pletla ljubke copatke in kapice … Ampak definitivno ne bi šlo brez neprestanega moraliziranja in vtikanja v vzgojo in sploh vse …

Mah, bom kar odkrito povedala, da je zame in za celo mojo družino vsekakor bolje, da mame ni več med živimi. Ne morem pomagat, tako pač je.

Ko sem prebrala knjigo ‘Ne stopajte več po prstih’, sem se zamislila, kako bi bilo, če bi s tem znanjem stopila nazaj v svoje otroštvo …
Bi mi bilo kaj lažje? Verjetno res, že zato, ker bi vedela, da ni z mano nič kaj zelo narobe, da je problem predvsem v moji mami in da se dogaja tudi drugim …
Bi zmogla zato kaj bolje shajati s svojo mamo? Po moje ne, saj je bil njen tornado resnično neustavljive vrste.
Lahko bi se sicer obrnila na kakšno socialno službo, samo vprašanje, kaj bi bilo potem. Bi sploh verjeli otroku, ki mu na videz nič ne manjka in ima očitno še preveč skrbno mamo? Če bi vprašali očeta, kako in kaj, bi rekel, da je on kot mož sicer ob njej res veliko pretrpel, ampak po drugi strani je pa ona zagotovo najbolj požrtvovalna mama na tem svetu. Če bi vprašali sosede, bi to potrdili. Učitelji bi rekli, da se jim zdi vse v redu. Brat pa bi bil za primerno podkupnino itak pripravljen povedat vse, kar bi hotela mama. In kaj bi rekla na vse skupaj ona? Po moje bi me kar fentala!

Poskušala sem si tudi predstavljati, kaj bi bilo, če bi bila moja mama še vedno živa. Bi se ji kot odrasla oseba kaj lažje postavila po robu? Mislim, da ne. Prizadela bi me še vseeno in me totalno zasekirala, ker v tem je bila res ekspert. Z razumnim pogovorom pa pri njej nisi prišel nikamor. Če bi ji samo omenil kakšne meje, bi ti od ogorčenja lahko pljunila v obraz … Ne vem, ne predstavljam si druge možnosti, kot da bi ji že zavoljo svojih otrok prej ali slej obrnila hrbet.

Kaj pa če bi zbolela? Ojej, pitra, v resnici ti čisto nič ne zavidam!

Lahko samo rečem, da je bila tudi moja tašča stara in nekaj časa zelo bolna. Premagala je raka in nasploh ji ni bilo nič kaj z rožicami postlano. Pa ni nikoli drugim vzbujala občutka, kakšna reva je in da so drugi odgovorni za njeno trpljenje. Ona se je še vseeno znala imeti fajn, ne glede na vse. Moram povedat, da sem po vseh izkušnjah z mamo ob bližnjem srečanju s svojo bodočo taščo doživela pravi kulturni šok. Ta ženska je najprej poskrbela zase, šele potem so prišli na vrsto drugi … Nikoli ji še na misel ni prišlo, da bi špilala neko mučenico, se izčrpavala, norela po stanovanju, grozila s svojo smrtjo, če ni bilo vse po njeno, pa da bi se kdaj ozirala na to, kaj bodo rekli sosedi …

Ob tem mi je prišlo na misel, da bi bilo prav zanimivo opazovati konfrontacijo obeh babic: moje mame in tašče. Čisto teoretično. Ker mislim, da je bila tašča popolnoma imuna na take primerke. Po moje bi se ob moji mami nekaj časa izvrstno zabavala, potem pa bi jo mrtvo hladno napotila k psihiatru. Tako kot se je znebila moje MOM tete ob njunem prvem in edinem srečanju, ki sem ga omenila že včeraj. Tisto je bilo prav komično! Ko me je teta poklicala poklicala po telefonu, je najprej z narejeno sočutnim glasom namignila: “Ti, (moje ime v pomanjševalnici), ampak s tvojo taščo je pa nekaj narobe, kajne?”
“Res? Ne da bi vedela. Zakaj pa tako mislite?”
“Ja, tako no …Se mi zdi, da je malo duševno zaostala.”

Mimogrede, moja tašča je bila zdravnica, izredno razgledana in še kako pri brihti. Ko sem jo vprašala, kaj se je zgodilo, je samo zamahnila z roko, da imam očitno malo zmešano teto. Da ji je začela razlagat o nekih mašah in maminem grobu in mojem očetu … Dokler je ni tašča kar prekinila, da nima časa za take neumnosti in da bi bilo fajn, če bi se počasi poslovila, ker je ravno nameravala skuhati kosilo.

Vsaka ji čast, ane? Ampak kaj bi ona naredila, če bi imela bolno MOM mamo? Pustila bi jo, naj se znajde, kot ve in zna. O tem sploh ni dvoma. Bi to lahko naredila jaz? Najbrž ne.

Če bi ji samo omenil kakšne meje, bi ti od ogorčenja lahko pljunila v obraz … Ne vem, ne predstavljam si …

***
Lilia pri postavljanju mej ni povsem nič važno, kaj si bo tisti na drugi strani mislil in kaj naredil. To je njegova stvar. Tvoje meje so : kaj ti je še prijetno, zdravo zate, kaj si še sposobna, česa ne preneseš, česa drugim ne boš dovolila….
Meje preprosto postaviš, tako da začneš živeti po tem. Ni ti treba niti razlagat ( čeprav je včasih težko držati usta skupaj…:-) Če nekdo naredi nekaj, kar tebi ne paše, preprosto rečeš, da to tebi ne paše, kaj bo on ali ona naredila s tem je njegova stvar. Če upošteva je očitno zdrav človek ob tebi, če ne, je nezdrav zate, zato je najbolje spokat čim dlje stran. Če greš po cesti in se začne nekdo obešat po tebi, te zmerjat…ali kakroli drugega, se ubraniš in greš čimdlje stran, ne razlagaš mu, zakaj ne boš pustila, da vpije nate ali ne popustiš, ker ti reče, da si dožna poslušati, da vpije nate ali da je nasilen.

Večina otrok, ki je odraščala pri nerpimernih starših, še psebej pri borderline, kjer mej sploh ne poznajo, niti jih otrokom ne dovolijo, ima težave s postavljanem meja. Je še ena dobra knjiga v zvezi s tem,izjemno dobra in praktična knjiga:

http://www.bookdepository.com/Boundaries-Dr-Henry-Cloud/9780310247456
(mimogrede, na book depository dobiš knjige ugodno in brez poštnine)

Drugo, ki je tudi dobro prebrati je
http://www.amazon.com/Understanding-Borderline-Mother-Unpredictable-Relationship/dp/0765703319
kjer bolj jasno, nazorno in ne tako “politično korektno” opisuje kakšno je življenje z mejno mamo, kakšne so posledice in kako se jih lotiti.

Ena od stvari, ki jih počnejo mejne mame je, da svoje otroke razdelijo med Zlate ( ne morejo nikoli narediti nič narobe) in Zle ( krive za vse). Vloge se kdaj tudi zamenjajo, ampak vseeno generalno drugače delajo z enim ali drugim otrokom. Čeprav navzven zgleda, kot da veliko bolj brutalno ravnajo s ta Grdim otrokom, imajo pogosto še večje poškodbe ta Zlati. Predvsem zato, ker jih povsem navlečejo nase, jim ne dovolijo, da bi imeli svojo identiteto in ker so z njimi tudi kdaj prijazni in je še težje dojeti, da je starš, ki je tako dooooober in poooožrtvovalen in ki bi vseeee naredil zate v bistvu hudoba – hudobna, sebična in egocentrična in da je tudi ta “dobrota” zgolj fasada. Vendar za to, da je starš tudi kdaj “dober” z njimi plačajo zelo veliko ceno- samim seboj. Ti otroci imajo velike težave že s prepoznavanjem, da je nekaj hudo narobe z staršem ( kot bi bili hipnotizirani) in tudi če in ko prepoznajo imajo velike težave, kaj sedaj s tem in kasneje probleme s postavljanjem mej drugim in kdo sploh so in kako temu slediti.

Meni je bilo “lažje” ker sem bila zgolj Grdi otrok in je tako grdo ravnala z menoj, da mi je bilo kmalu jasno, da je pasja ( pa ostali tudi ) in zaradi tega sem postala upornik in lažje odšla stran in se borila proti njej in ostalim,.Čeprav so posledice tudi v tem primeru hude, je lažje to,da stvari prej in bolj jasno vidiš.

GittaAna

GittaAna, da najprej odgovorim še na tvoj včerajšnji komentar: Se strinjam s tvojo ugotovitvijo, da se je moja mama pod krinko popolne nesebičnosti obnašala ekstremno sebično. Me je pa včeraj kar malo pretresla ena beseda, ki si jo uporabila, namreč da ti ljudje svoje otroke vzgajajo v sužnje. Še nikoli nisem pomislila na to, ampak res … V resnici je šlo tudi pri meni za odvzem prostosti in svobodne volje. Na noben način nisem mogla vplivati na domače dogajanje, razen da sem se mami popolnoma pokorila. Ja, z mano je ravnala kot s svojo lastnino. In to včasih še veliko slabše kot jaz s tistimi nesrečnimi čevlji, če smo že pri tem …

Prepričana pa sem, da se vsega tega sploh ni zavedala. Mislim, da se je njej vse to zdelo popolnoma normalno in da je upravičena do tega, da me preoblikuje po svojih željah in pričakovanjih. In da smo si čisto sami krivi za njeno sveto jezo. Dejansko je imela zblojen pogled na svet.

Sem se spomnila enega primera, ki kaže, da se res ni bila sposobna videti, kakšna je v resnici. V 4. razredu OŠ smo enkrat okoli 8. marca pisali prosti spis z naslovom ‘Moja mama’. Ta se mi je res vtisnil v spomin. Recimo, da mi je iz drobnih pozitivnih fragmentov svoje realnosti uspelo sestaviti naravnost bleščečo materino podobo. Vem, da sem napisala, da skoraj vsak dan speče ‘štrudelj’. Tega se spomnim, ker mi je učiteljica podčrtala to besedo, meni pa ni bilo jasno, kaj je z njo narobe. Razen tega se spomnim še dveh detajlov. Napisala sem, da začutim srečo, kadar se zjutraj zbudim in zaslišim mamino petje. To se je res zgodilo, ampak samo enkrat in nikoli več. Bila je sobota in mama je zjutraj veselo prepevala … Nimam pojma, kaj jo je tako osrečilo. Drugi detajl je bil pa, da je moja mama doma obuta v mehke rdeče copatke. To je bila edina popolnoma izmišljena podrobnost v mojem spisu. Mislim, da sem te copatke potegnila iz Muce Copatarice. V resnici je moja mama nosila že vse raztrgane in popackane rjave copate s karirastim vzorcem.

No, učiteljici je bil moj spis tako všeč, da ga je dala mami za prebrat, ko je prišla na govorilne ure. Mama je prišla domov vsa namuznjena, kako sem lahko napisala, da nosi rdeče copate … Spomnim se, da sem kar zmrznila, ko sem dojela, da je mama prebrala moj spis. Ustrašila sem se, da mi bo začela očitat: A takšno mamo si torej želiš, ti nehvaležnica?! Ampak ne. Za mojo mamo je bilo vse ostalo neoporečna resnica. Niti slučajno ni dojela, da niso sfejkani samo tisti copatki, ampak da je cel opis ena sama pravljica.

Kar se pa tiče tistih likov: sirota-samotarka-kraljica-čarovnica … Za njih sem prvič slišala med poslušanjem posnetka pogovora o MOM na Polnočnem klubu in je takoj pritegnilo mojo pozornost. Mimogrede, zame je to najboljša epizoda Polnočnega kluba, ever. Po moje bi bila sicer še boljša, če bi se pogovarjale samo ženske, brez tistih dveh gospodov, ampak OK … Kakor koli že, po ogledu te oddaje sem šla takoj na internet poiskat knjigo, o kateri je bilo govora, samo se mi je zdela kar malo draga, zato je nisem naročila. Tako da, GittaAna sem ti res hvaležna, da si mi posredovala linke z opisi! Si bom pa vseeno enkrat privoščila tudi knjigo. Še malo, pa bom imela celo zbirko …

No, po opisih sodeč se strinjam, da je bila moja mama po svoji strategiji “sirota”. Po mentaliteti bi pa prej rekla, da je bila čistokrvna “čarovnica”. Točno takšno je bilo tudi vzdušje v hiši. Čisto vse ustreza opisu. Izpostavila bom samo nekaj citatov:

Kar vrže me, ko naletim na take izraze, ki jih uporabljam tudi sama: tornado, war zone … Mimogrede, mamina soba, v kateri sem preživela večino časa, je bila v pritličju in na oknu so bile debele železne rešetke. Kot v zaporu. Cele ure sem strmela skozi tisto okno, medtem ko se je moja mama izgubljala v opisih svojega življenja pred in po očetu …

Moj brat.

Jaz.

Zadetek v polno! Ko je bila mama nesrečna, smo morali biti vsi nesrečni. Že čisto od malega sem bila naučena, da sem si nehala popevat, da sem stišala glas, požrla smeh in si izbrisala nasmeh z obraza, kadar je bila mama zle volje.

Kako neverjetno točen opis! Vsaka beseda!

In vsi opisi iz zadnjega linka (vpliv mejnega starša na otroke) tudi popolnoma držijo!

Pa kako hudiča je to možno; kot bi jih kdo kloniral?

Uh. Vem, da je z ekrana težko brat tako dolge zapise, pa mi nekako ne uspe, da bi bila krajša. Pri tem, da niti nisem uspela napisat vsega, kar bi hotela … GittaAna, bom nadaljevala jutri. Danes sem že preveč utrujena. Najlepša hvala tudi za tvoj zadnji komentar. Pa ti si prava zakladnica informacij!

Pozdravljene!
Najprej se mi zdi, da smo na tem forumu same ženske, zelo bi me veselilo, če bi se nam pridružil kakšen moški, da bi bile deležne še kakšnega “drugačnega” pogleda na vse to. Ne morem si misliti, da ni nobenega, ki bi ga mučili tovrstni problemi in bi bilo zelo zanimivo in nam v oporo še kakšen drugačen pogled. Upam, da nas vsaj berejo in se morda kakšen le opogumi.

Kaj naj rečem na to, da si mamo zgubila kmalu in da je bila morda zate to rešitev, čeprav posledice ostane dolgo, predolgo, morda vedno. Bom čisto odkrita, včasih se zalotim, da odtavam z mislimi v čas, ko moje mame več ne bo in si zamišljam tisti mir, ko mi ne bo več potrebno razmišlajti koliko dni še, da jo grem obiskat. Vedno, res vedno me stisne v želodcu in pot, do njenega doma upokojencev je dolga (ja samo 7 minut s kolesom). Razmišljam kaj mi bo spet rekla ali pa bo molčala in se delala gluho. Tudi to je ena izmed njenih taktik. Že v mladosti sem temu rekla tihi teden. Bila je sposobna cel teden molčati, če nisem naredila tako, kot si je seveda ona zamislila, če sem prinesla iz šole slabšo oceno, če…Imeli sva mačko in z mačko sem se pogovarjala vpričo nje in mački naročila, da naj pove mami, da imamo jutri športni dan in da gremo tja in tja in potrebujem denar za avtobus. No denar je sicer ponavadi bil, za malico pa itak ni bilo pomembno. Tudi jaz se spomnim, da sem želela hlače ali pa kakšno majico, pa ni bilo po njenem okusu in seveda mi tega ni kupila.Enkrat mi je kupila rdečo obleko, v nej sem se počutila kot Rdeča kapica, manjkal mi je samo košarica, ha, ha. Sošolci so se delali norca kakšna sem v tisti obleki, najraje bi jo razrezala, pa si nisem upala. Vem pa, da tudi, ko jo enkrat več ne bo, me bo spremljal njen duh in tega se kar malo bojim. Doma ima še vedno svojo sobo in kadar stopim vanjo se ne morem znebiti občutka, da me opazuje kaj bom naredila, kaj premaknila, res noro.
Ne vem ali tale mom res izhaja iz njenega otroštva, žal pa tega ne morem ugotoviti, ker mi nič iz svojega otroštva ni povedala. Samo to kako zlatega očeta, pa mamo je imela. Njen oče je umrl preden sem se rodila, mame pa se spominjam, da je govorila, ko me je enkrat pazila, da se cel hudič in da kar naprej nagajam. Se mi zdi, da nisem hotela popoldan zaspat in sem se hotela igrat.
Res sem imela srečo z mojo teto, vsaj ta je bila na moji strani in mi pomagala, se mi res zdi, da je dojela, da z mojo mamo ni vse čisto v redu. Bila je zelo prizemljena in z njimi sem vsako leto hodila na počitnice, drugače bi bila verjetno po večini, med počitnicami, doma in res vprašanje kako bi se tole z mano izteklo. Najbrž tudi zaredi vsega tega, ker sem se velikokrat, ko kaj med nama ni štimalo, zatekla k teti in jo prosila, da z mamo uredi ona, sem uspala postati mali upornik. Pa še nekaj se je zgodilo, ko sem bila v 2. letniku gimnazije, se je moja mama zelo poškodovala nogo, imela je odprt zlom in bila po bolnišnicah in Soči eno leto. Takrat sem, vsaj tako se mi zdi, odrasla in se nisem več tako pustila maltretirati, ampak rane ostanejo, bojim se, da za vedno. In iz vsega tega se je potrebno vsak dan sproti izkopati.

Saj so tudi moški ( mi je že kdo pisal kot moderatorju) samo oni ponavadi težje govorijo o teh stvareh. Imamo tudi enega junaka Nekdo, ki ve, ampak izgleda, da je trenutno na počitnicah 🙂
GittaAna

Pitra, razumem te. Bom tudi jaz čisto odkrita: Prepričana sem, da je bilo zame kvečjemu dobro, da sem mamo izgubila tako zgodaj. Še bolje bi bilo, če bi se to zgodilo že dosti prej. V svojem fantazijskem svetu sem bila vedno otrok brez staršev – starša sta mi umrla tako zgodaj, da ju sploh nisem poznala. Zato sem v enem komentarju zgoraj napisala ‘moje sožalje’. Priznam, da s tem nisem mislila samo na to, kar se ti je ob mami dogajalo, ampak tudi na dejstvo, da je še vedno živa. Evo, napisala sem … Pa naj si drugi mislijo, kar hočejo.

Po moje ti je tisto leto, ko je bila mama na zdravljenju, res zelo pomagalo, da si lahko razprla svoja krila, sploh ker se je to zgodilo v ravno pravih letih. Oh, kaj bi jaz dala za tako teto! Pa nikoli nisem nehala hrepeneti po eni normalni sestri ali bratu … Za obdobja, ko je bila mama po bolnišnicah, pa tudi jaz lahko rečem, da so bila nekaj zelo pozitivnega, kot dopust od izjemno stresnega dela …

Je pa tvoja mama očitno malo drugačen tip od moje. Moja je bila res ekstremno požrtvovalna. Dokler je bila še zdrava, je vedno, brez izjeme izdatno poskrbela za malico, tako da sem z njo poleg sebe lahko nahranila še tri druge otroke.

Napisala si, da te vedno stisne v želodcu, ko greš k mami na obisk. Pa GittaAna je enkrat omenila, da bi bilo pogrešanje mame nekaj podobnega, kot da bi rekel, da pogrešaš bolečino v želodcu … Tudi v tem smo si podobne. Če bi mene nekdo vprašal, kaj občutim, ko pomislim na mamo (tudi ko je bila še živa), bi odgovorila (če bi si upala): slabost v želodcu. Res. Sploh v zadnjih letih, na poti iz šole, bolj ko sem se bližala domu, bolj sem občutila to neopredeljivo stiskajočo slabost, ki je potekala po celi dolžini: od kepe v želodcu do cmoka v grlu.

Že prej sem bila suha, v gimnaziji sem pa še bolj shujšala. Pa ne nalašč ali ker bi se mi zdelo to lepo, ampak ker enostavno nisem mogla spraviti dovolj hrane vase. V gimnaziji nismo imeli več šolskega kosila, doma pa sem morala jesti sede na mamini postelji. To je bil namreč edini način, da je mama kaj pojedla. Menda je dobila apetit samo, če je mene videla jesti. Zdaj si pa predstavljajte, kako morate požirati kljub zadrgnjenemu grlu in upirajočemu se želodcu, ob vseh tistih vonjih v spalnici hudo bolnega človeka, ob stokanju zaradi stalnih bolečin in ob poslušanju grozljivih zgodb o lastnem očetu …

Pitra, še v nečem je tvoja mama zelo podobna moji. Zanimivo, tudi jaz od mame nisem izvedela praktično ničesar iz njenega otroštva. Sploh o očetu ni nikoli govorila. Vem, da je šla že zelo zgodaj (pred polnoletnostjo) od doma in se zaposlila v drugem kraju, daleč stran. V tem času ji je umrla mama. Imela je tumor na možganih in ko sta se zadnjič videli, svoje hčere ni več prepoznala. Mama mi je o svoji mami povedala, da se ni poročila iz ljubezni in da je je bila izredno skrbna in garaška. Pri njih doma je bilo menda tako čisto, da bi lahko jedel s tal … Imeli so veliko kmetijo. Do 10. leta starosti sem bila samo parkrat tam, ko smo šle z mamo in že omenjeno teto za 1. november na družinski grob, potem pa smo se na kratko oglasili še na njihovi domači kmetiji. Jaz sem šla seveda takoj gledat pujske. Pri tem sem naletela na maminega očeta, ki se je skrival okoli vogalov. V hišo v času obiskov ni stopil. Nihče mi ga ni nikoli predstavil. Imel je tako mrk pogled, da si se ga kar ustrašil. Žvečil je tobak in pljuval rumeno slino. Z mano ni nikoli spregovoril niti besede. Samo nekaj si je jezno mrmral v brado. Umrl je, ko sem bila stara kakšnih 8 let. Spomnim se pogreba, pa kako je ležal doma na parah. Mamin mlajši brat je alkoholik, ki mene osebno zelo očitno ne mara in sem že kot otrok razločno čutila njegov prezir. Mamin starejši brat pa je bil tako po videzu kot tudi po obnašanju izredno podoben mojemu bratu. Praktično ni spregovori, oči je ves čas upiral v tla, videlo se mu je, da komaj čaka, da se bomo pobrali, od koder smo prišli … Njegova žena pa je bila presenetljivo nasmejana, prijazna in pozorna ženska, tako da mi ni šlo v glavo, zakaj je moja mama nikakor ne mara. Že pred obiskom mi je zabičala, da ne smem ničesar vzeti s krožnikov na mizi. In se res nisem drznila, čeprav je bila na mizi pripravljena cela gostija (pomfri, različne potice …) in je vse zgledalo blazno mamljivo. Gospa mi je prijazno prigovarjala naj vendar kaj vzamem, pa sem rekla, da nisem lačna, kljub temu da so se mi v ustih nabirale sline … Šele čez leta, ko je bila mama že bolna, je enkrat spregovorila o svoji svakinji, da je ničvredna vsiljivka, ki jim je prevzela dom … Oče pa mi je nekoč omenil, da je bil pri njih pred poroko enkrat samkrat na obisku in da je naletel dobesedno na “boj in mesarsko klanje”, ko sta se mamin oče in brat z nožem spravila na bratovo ženo, da je bilo v kuhinji vse krvavo. Mojemu očetu so dali takoj vedeti, da ni zaželen, zato ni nikoli več prestopil praga tiste hiše.

To je v bistvu skorajda vse, kar vem o maminem družinskem okolju. Že pred boleznijo je prekinila vse stike s svojimi sorodniki. Mislim, da ni nobenega dvoma, da je šlo za zelo disfunkcionalno družino, ki jo je sestavljala zbirka samih čudakov, pa še kakšen sociopat za povrh. Mislim tudi, da ni imela MOM samo moja mama, zagotovo pa tega seveda ne morem vedeti.

Ponoči nisem mogla zaspat in sem razmišljala, da mogoče pa moja mama vseeno ni bila prava Čarovnica. Čeprav se je prav v opisu tega lika nekako vse poklopilo z mojimi izkušnjami. Ampak moja mama ni bila zares zlobna. Po moje se tudi ni nalašč trudila, da bi bili vsi okoli nje nesrečni itd.

GittaAna, a morda obstaja kak podtip Začarana čarovnica ali kaj takega? Se pravi čarovnica, ki ni takšna po lastni volji in ne more nič narediti proti temu, da se občasno spremeni v čarovnico. Kot tisti volkodlak v Harryju Potterju, ki ga je že majhnega ugriznil drug volkodlak in je bil v bistvu žrtev, drugače super človek, ki pa se je ob polni luni lahko spremenil v podivjano zver, sposobno največjih grozodejstev.

Na Wikipedijo sem šla celo pogledat, kaj je značilno za psihoze, saj mi je prišlo na misel, da je moja mama mogoče občasno v resnici izgubila stik z realnostjo in se morda sploh ni zavedala, kaj počne, kadar jo je popadlo besnilo … Pa se opisi ne ujemajo.

Možno tudi, da sem preveč izpostavila samo slabe stvari. Mogoče je moj spomin preveč selektiven in se je vanj vtisnilo samo najslabše. Kar se tiče kuhanja: V resnici je znala narediti zelo dober krompirjev pire s špinačo. In to je včasih skuhala samo meni na ljubo. Pri tem, da takrat špinače še niso prodajali že pripravljene v zmrzovalnikih. Treba jo je bilo skuhati in prepasirati skozi cedilo … Pa tudi jabolčni kompot je bil čisto v redu. Ko sem bila že malo starejša, mi je spletla nekaj čudovitih puloverčkov po mojih željah. Kljub temu da je imela po operaciji zelo zatečeno roko. Pa v gimnaziji sem lahko nosila kupljene hlače. Pa spomnila sem se enega primera, ko je mama odreagirala čisto drugače, kot sem opisala zgoraj:

Bila sem stara kakšnih 9 let. Iz šole sem prišla oblečena v popolnoma nov komplet krila in jopice iz svetlomodrega moherja. Namesto da bi se takoj preoblekla, sem šla s sosedo do bližnjega potoka. Prvič sem videla žabo, kako plava, in to mi je bilo tako hecno, da žaba dejansko plava žabo, da sem se med opazovanjem preveč sklonila nad potok in cela štrbunknila v vodo. Štrikan komplet je bil na mestu uničen; ne le moker, ampak tudi ves prepojen z blatom. Nisem vedela, kako naj se taka vrnem domov … Pomislila sem celo, da bi kar zbežala od doma. Ko sem končno zbrala pogum za soočenje z mamo, pa se ni zgodilo nič. Neverjetno mirno je odreagirala, naj se pač preoblečem, pa bomo videli, kaj bo z obleko … Mogoče se me je usmilila, ko je videla, kako me je groza …

Pa ob sobotah zjutraj (pred njeno boleznijo) sva skupaj hodili na trg in včasih me je potem peljala še na tortico …

Ob takih trenutkih, ko je bila prijazna ali celo nasmejana, mi je tako odleglo, da ni za povedat. Kot če bi na smrt prestradanemu ponudili krožnik omamno dišeče juhe. Resnično sem bila srečna! Takrat se mi je zdelo, da imam najboljšo mamo na svetu.

Samo kaj, ko sem se že naslednjega dne lahko spraševala, ali je ta grozna ženska res moja mama …

Je bila dobrota res le fasada? Je res možno, da bi bilo takšno vedenje lahko preračunano?

Lilia se mi zdi, da je takole z mamami ( in očeti) in okolico ter tabuji.
Če bi ti kdorkoli drug ( sosed, učiteljica, zdravnica, prijateljica…) počel, to kar ti je počela ona, bi jih TAKOJ odstranili iz tvoje bližnine, morda celo zaprli , vsekako, pa bi steklo nekaj postopkov…Ker pa je bila to tvoja “mama” ( na angleškem forumu imajo za borderline mamo izraz nada – kar pomeni nič, ne-mama) ji je bilo dovoljeno vse, tebi pa niti to, da bi se pritožila, poiskala pomoč ali da bi ti bi bilo tudi kasneje “dovoljeno” reči kaj čez njo. Ker je to prevelik tabu in ker je to za vsakega normalnega, ki pomisli na to, da bi lahko mama ( ali oče) tako grdo ravnal z otrokom tako grozno, da tega noče niti razmišljati, niti vedeti. Na to, da si ti morala to živeti ( in prepričana sem, da je to okolica opazila in vedela, vsaj nekaj njih) pa ob tem vsi pozabijo.

Vsekakor ne bi nikomur v prej opisanem primeru padlo na pamet, da bi od teba zahteval, da kasneje še skrbiš za takega človeka ali da stalno vračaš po še. Mislim, da je v knjigi Understanding borderline mother opisana študija, ko so odkrili, da so bile posledcie otrok, ki živijo z mamo,ki je ful borderline, podobne, kot tistim, ki jih so jih imeli otroci v koncentracijskem taborišču. Na nekem forumu pa je nedko na to pripomnil še to, da je bilo tem otrokom lažje, ker so vsaj lahko sovražili tiste, ki so jih zlorabljali.

Eden redkih moških na tem forumu ( Nekdo, ki ve) je nekoč napisal, da obstajajo dve funckiji starša – rodeitelj in starš. Zame so moji starši roditelji, ker starši nikoli niso zares bili. Ko mi je nekoč spet nekdo spet hotel dopovedat, da za mamo pa ja moraš skrbeti ( pa četudi je sam satan) ker so me pač spravili na svet in sem jim dolžna življenje, sem mu odgovorila, da če se že gremo to daj-dam filozofijo, potem je definivno bolje, da jim ne vračam, ker če bi vrnila to kar sem od njih dobila, bi bila verjetno sedaj že v zaporu ali vsaj s kakšno pogojno. Mislim, da je tokrat razumel :-))

Tako da ja, vso pravico imaš, da rečeš, da tvoja mama ni bila v redu, da je bila bolna ( kar je ne opravičuje), da je bila egoistična, egocentrična, da ti je storila veliko hudega, da si jezna nanjo in da je ne maraš.

GittaAna

PS: To, kar opisuješ kot požrtvovalna mati, dejansko nima veze s požrtvovalnostjo. Požrtvovalnost je, da daš kdaj sebe na stran, da lahko pomagaš drugim. Tvoja mama se mi zdi, je izbrala identiteto Požrtvovalne in to vlogo igrala zgolj zato, da se je vse lahko vrtelo zgolj in zgolj okoli nje in v njeno korist. Vsaj tako sem razbrala iz pisanja in kolikor poznam tudi svojo bo verjetno držalo…
GittaAna

Sem odgovorila na prejšnje, še preden sem prebrala zadnje sporočilo.

Kakšne je bila tvoja mama v resnici lahko ugotoviš le ti sama. Dejstvo je, da ljudje niso zgolj slabi ali zgolj dobri in da ima vsak tudi lepe stvari v sebi. Jaz se sicer pri svoji spomnim, da je bila kdaj dobre volje, nasmejana, vendar ne spomnim niti enega trenutka najine bližine ali da bi nekaj naredila zgolj zaradi mene. Če je bila dobra z menoj, je bilo to zato, ker se ji je nekaj dobrega zgodilo, ne zato, ker bi si želela preživeti lep trenutek z menoj. Ampak, takšna je bila moja.

Psihotični momenti, nekakšna kratkotrajni prekintev stik z realnostjo je eden od definicij osebnostne motnje.

Včasih je zelo težko ocenjevati, kaj se je zgodilo v otroštvu. Najprej zaradi tega, ker smo doživeli tako bizarne in hude stvari, da se meja tolerance zelo poviša in se ti zdijo normalne tudi tiste stvari, ki bi marsikomu drugemu naježile dlako. Zaradi vsega, kar si doživel si lahko tudi zelo jezen in morda kak dogodek vidiš še huje, kot je bil. Zato je včasih dobro svojo preteklost prežvečiti s strokovnjakom.

Če pa bi bila sposobna vse skupaj pogledati z distance, če bi na primer tvoja prijateljica tako delala z otrokom, kot je tvoja mama s teboj, kaj bi ji rekla?

GittaAna

Rekla bi, da takšne stvari lahko počne samo pošast ali pa hudo motena oseba.

Če živiš z MOM mamo, se mi zdi skoraj logično, da se ti tolerančni prag zelo poviša. Ampak vseeno mislim, da sem zmožna oceniti, kaj je normalno in kaj ne. Že kot otrok sem vedela, da vse to ni normalno, drugače tega ne bi skrivala pred sošolkami in ostalim svetom. Bilo me je sram, da se dogaja, kar se dogaja.

Še enkrat sem prebrala svoje zadnje sporočilo in se mi zdi grozno. Tisto o špinači, jabolčnem kompotu itd. Ne, ni normalno, da je otrok dobesedno hvaležen, ker ga mama ni kaznovala zaradi padca v potok, hvaležen zato, ker sme nosit kupljene hlače (pod pogojem, da so vsaj eno številko prevelike) …
In da se ne more spomniti kakšnih boljših primerov, kdaj je bila mama dobra.

Mislim, da razumem, zakaj sem bila tako prekleto hvaležna že za take male drobtine. Zato, ker je bilo tako zelo hudo, večino časa.

Nekoč sem brala, da se ugrabljen človek lahko naveže na svojega ugrabitelja. Kako ne bo otrok lojalen do svoje mame? Še posebej, če je ta mama na smrt bolna?

GittaAna, zakaj misliš, da je okolica vedela? Naša družina je bila res izrazito izolirana. V našo hišo leta ni vstopil nihče razen nas. Jaz nikomur nisem črhnila niti besede, brat pa tako ali tako ni z nikomer komuniciral. Še zdaj me kdaj ustavi kakšna ženička in pove, da se spomni moje mame, kako skrbna je bila, pa kako lepe oblekce mi je štrikala … Nekoč, enkrat samkrat sem poskušala razložiti očetu, kako je zgledalo življenje z mojo mamo in mojim bratom, pa mi je rekel, da noče poslušat, mi obrnil hrbet in odšel … In potem še zelo dolg čas ni prišel niti blizu. Kdo naj bi torej vedel? Komu je bilo sploh mar?

Brez nadaljnjega lahko rečem, da moja mama ni bila v redu, da je bila egoistična, egocentrična in da mi je naredila res veliko hudega. Bila sem zanemarjen in zlorabljen otrok. Jezna sem nanjo, pa še kako! Počutim se izdano in dobesedno oropano.

Rada pa bi razumela, zakaj je bilo tako. Razlika je, ali te nekdo povozi zaradi nekih nesrečnih okoliščin, zaradi malomarnosti ali pa morda celo nalašč. Še posebej, če je ta oseba tvoja mama.

PS: GittaAna, hvala, ker se pogovarjaš z mano. Upam, da te ne obremenjujem preveč.

Zdaj šele vidim, da sem narobe prebrala tale stavek. Razumela sem, kaj bi rekla, če bi moja prijateljica opisovala, kaj se ji je dogajalo z njeno mamo.

Ko je že mimo, je vse lažje …

Če pa pomislim, da bi se to dogajalo nekemu drugemu otroku, zdaj, se mi zdi vse skupaj še bolj grozno. Kar slabo mi je ob tej misli. Ne, prav nič nisem pretiravala. Še zdaleč nisem povedala vsega. Nobenih olajševalnih okoliščin ni …

Nobenemu otroku se ne bi smelo dogajati kaj takega!!!