Pozdravljeni!

Tokrat pišem, ker želim neko usmeritev, morda narediti strikten konec, ali pa, če ima kdo podobne izkušnje, te podeliti. Torej, s prijateljem sva v vezi eno leto in pol. Zelo lepo obdobje, kjer ni manjkalo smeha, dobre volje, pa tudi bolj resnih pogovorov, pomembnih za naju, umeščanje naju kot par in predvsem v smeri, kot si jaz predstavljam odnos, da sva spregovorila tudi o razlikah med nama na spoštljiv način, odprto, iskreno. Čeprav sem sprva jaz vstopala v vezo dokaj previdno in počasi, je sedanji odnos začel postajati nekaj več, lepo sva se imela, začela sem se zaljubljati, predvsem zato, ker niti enkrat ni prišlo niti kančka nasilja od njega (česar sem se bala od prejšnje veze, tudi situacije, ki so bile podobne, so v meni sprožale obrambne mehanizme), vse to sva rešila s pogovorom, tako da sem pričela tudi zaupati, se počutiti varno. Odprla sem se in uživala tudi kot ženska, skratka lepo je (bilo). Nato pa pred kratkim šok. Šla sva na sprehod, omenila sem mu kako mi je lepo, da pride k meni, da se kar pojavi, še par stavkov na to temo, nato pa on meni: saj meni je tudi lepo, rad sem s tabo, fejst ženska si, ampak jaz bi se, če bi se dalo s teboj samo srečeval, kot prijatelj, ne čutim, da bi to lahko bilo to, počutim se, kot da bom nekaj zamudil, ne čutim metuljčkov. Zadelo me je kot strela z jasnega, okamenela sem, čustveno sem se popolnoma zaprla. Komaj sem čakala, da sprehod mine; videl je, da me je prizadel, bilo mu je hudo, vendar je rekel, da je to že nekaj časa nosil v sebi, da ni vedel, kako naj pove, ker ve, da jaz čutim več (kar sem mu tudi pokazala: z naključnim dotikom, s kakšno pripombo, nanašajočo na naju, tudi povsem običajna dela kot je pospravljanje, kuhanje so mi bila z njim prijetna in sva se ves čas po malo hecala). V dobro štejem to, da je povedal, kako čuti, da se ne pretvarja, da je zbral pogum za to povedati. Sedaj se videvava, vendar bolj na račun tega, da eden ali drugi ne ostaneva sama. Meni ni fino biti “samo prijateljica”, ker do njega čutim več, on verjetno svojih čustev ne more prisiliti, da bi do mene čutil več. Mene je strah prekiniti, oz. ne najdem moči, po drugi strani pa je res krasen prijatelj, tudi kot “samo” prijatelj vedno rad priskoči na pomoč, je praktičen…., nanj se lahko zaneseš (kar me je tudi pritegnilo pri njem in je to tudi tisto, kar želim, da moj partner je). Moram reči, da ko se sedaj vidiva, je korekten, nič ne obljublja, je fer v smislu svojih besed, vendar jaz čutim več. Tudi jaz sem bila iskrena z njim, povedala sem mu, kaj in kako čutim, da takšno “bratsko – sestrsko” razmerje ni fer ne do enega ne do drugega, ker meni onemogoča, da si najdem novega partnerja, ob katerem bom čutila pripadnost in vse, kar si (česar se čedalje bolj zavedam) želim, do njega pa ni fer, ker “umetno” prijateljstvo zbuja upanje, da nekega dne se bodo čustva kar zbudila in ker mu daje občutek varnosti, da bo imel pomoč, “če bo rabil”.
Torej kako naprej; eno je, da prekinem in začnem sestavljati nov odnos, drugi pa… kaj, da čakam in gre čas mimo, samo zato, ker je pa vendarle (še) vedno bolje biti prijatelj in se imeti lepo, kot biti sam?

Spoštovana Slapovi,

svojo izkušnjo opisujete umirjeno, tekoče, uravnoteženo, natančno, skoraj kot nekoliko odmaknjena opazovalka, in vendar ne bi moglo biti nič dlje od resnice – občutka šoka ob partnerjevi iskrenosti, občutka, da se je zrušilo nekaj, kar ste gradili tako previdno, postopoma, pazljivo, občutkov praznine, ki duši, zapuščenosti, bi lahko skorajda rekli poraza? Poraza zato, ker toliko veste, imate bogate izkušnje, marsikaj ste že predelali, znate tenkočutno in pronicljivo svetovati drugim, pa niste »pravočasno« zaznali, da partner ni v odnosu tako globoko kot vi, skratka, kot se je dobro izrazil, ne čuti metuljčkov.

Prva misel, ki človeka prešine ob takem šoku, je najpogosteje: »Prekinila bom in začela sestavljati nov odnos.« In druga: »Ali pa naj ostanem v tem napol odnosu, da pač ne bom sama in ker je tip praktičen in bolje vrabec v roki …« Ta dualnost, v kateri se naš um počuti kot riba v vodi, pardon, v akvariju! In potem bega od prve misli k drugi in nazaj, kot da pod soncem ni nobene druge rešitve razen teh dveh, ki sta za vas trenutno obe nezadostni, nesprejemljivi, neznosni! V resnici pa se v vaši duši skriva neznano število drugih možnih rešitev, ki niso omejene z logiko in so nedolžni otroci čiste ustvarjalnosti.

Tako da je pravzaprav vseeno, ali ostanete ali greste, pomembno je, da vas boli in da vas bo v obeh primerih bolelo; ta bolečina pa je ključ do rešitve. Ste se ji pripravljeni prepustiti? Ji čisto dobesedno reči: Kakšno sporočilo mi prinašaš? Kakšna pot mi je namenjena? Prepuščam se ti, razsuj me. Začutite jo v telesu. Jo čutite v prsih, srcu, grlu ali kje drugje? Ostanite z njo. Res vas boli. Ne razmišljajte o vzrokih zanjo, samo osredotočite se na neljubo bolečino. Se spomnite porodov svojih otrok? Kako smiselna je bila tista bolečina, ker ste vedeli, da bo ne le minila, ampak vam bo prinesla nekaj neizmernega, neprecenljivega. Tudi tale bolečina vas izziva kot popadek. Saj se spomnite, da popadka ne moremo zignorirati, lahko ga kvečjemu predihamo. In kot popadek – kot ves porod – tudi vaša sedanja bolečina ne bo trajala večno. Lahko pa jo, kot rečeno, uporabite kot ključ. Ker ali odidete ali ne, je čisto brezpredmetno, ker ne eno ne drugo ni rešitev, ni anestetik za tole bolečino. Pomembno je, katera je vaša pot od tega trenutka naprej, in ta je lahko neznansko bolj vznemirljiva in pustolovska kot prekinitev neizpolnjujočega odnosa (in podajanje v novega).

In v tem je pravzaprav kleč. Kaj če tudi vi v tem odnosu niste čutili toliko metuljčkov, kot bi jih zares zares želeli v najbolj skritem kotičku svojega srca? Kaj če ste s tem moškim doživeli nekaj, česar z možem niste, in je bil to za vas v tem času super dosežek, vendar še vedno ne tisto popolno prepuščanje? Koliko strasti si niste upali spustiti na dan, koliko si niste upali tvegati, kako vas ni prav nič mikalo, da bi bili pustolovski, da bi storili nekaj nezaslišanega, kar si vaš razposajeni notranji otrok že od nekdaj želi (saj veste, da ne govorim o akrobatski vožnji z motorjem ali bangee-jumpingu – govorim o občutku, ki lahko spremlja na videz kar najbolj vsakdanje početje)? Kaj če je bila ta zveza blago celjenje ran iz preteklosti, izkušnja, da je lahko z moškim tudi varno, zdaj pa vam je namenjen vzpon na naslednjo goro, ki je ob njem ne bi mogli osvojiti?

Glede na to, da vsake toliko delite svoja razmišljanja in dileme z nami in da jih spremljam tudi jaz, se veselim vaših vzponov in vam privoščim barvito pot!

Spoštovani!
Najlepša hvala za odgovor. V njem je resnično zajeto vse, kar se dogaja v času “popadka” in ko sem v mislih simbolično predihala sedanjo situacijo, pravzaprav vidim, da vzrokov, zakaj se je to zgodilo, ne iščem, niti ne grem v tisto neznosno vprašanje, zakaj ravno meni. Čutim pa močno žalost, prizadetost, najraje bi jokala, pa ne morem. V stavku, ki ste ga zapisali: ” Kaj če tudi vi v tem odnosu niste čutili toliko metuljčkov, kot bi jih zares zares želeli v najbolj skritem kotičku svojega srca? Kaj če ste s tem moškim doživeli nekaj, česar z možem niste, in je bil to za vas v tem času super dosežek, vendar še vedno ne tisto popolno prepuščanje?” in v nadaljevanju o strasti, ki jo omenjate, se skriva moja nezmožnost joka, nezmožnost v polnosti občutiti to bolečino in pravzaprav tudi v preteklost segajoče brezčutje, da se pravzaprav nikjer ne prepustim do konca (ne samo v tem odnosu, pač pa povsod), kar me navidezno varuje. Pred čim že? Pred popolnim, predanim, osvežujočim in svobodnem predajanju življenju – ne le v ljubezni, pač pa tudi v opravilih, kot je npr. vožnja avtomobila (nesigurnost), vožnja s kolesom (kaj če ne bom odvozila ovinka), igre z žogo (kaj če ne bom dovolj dobra za druge…). REs je, da sem s terapijo mnoge od teh strahov že presegla in začela čutiti, pa vendar – kako pa izgleda popolno prepuščanje?

Morda bi izrazila le neko dvojnost, ki jo čutim ob vašem odgovoru oz. bolje rečeno nasprotovanje v odgovoru: v enem delu pravite, da je pomembno, katera pot je prava od tega trenutka “… kot prekinitev neizpolnjujočega odnosa (in podajanje v novega).” , v drugem delu odgovora pa Kaj če je bila ta zveza blago celjenje ran iz preteklosti, izkušnja, da je lahko z moškim tudi varno, zdaj pa vam je namenjen vzpon na naslednjo goro, ki je ob njem ne bi mogli osvojiti? Odgovor razumem kot v enem delu trud za odnos (namesto podajanje v novega), v drugem delu pa kot, da sem ob tem moškem dosegla, kar sem dosegla?

Pa še nekaj se mi je izkristaliziralo:v tem trenutku zame v odnosu ni najpomembnejša kemija, pač pa vprašanje (sploh glede razlik) kaj lahko jaz vnašam v odnos, kaj mi je pomembno, kaj lahko toleriram, ali se “splača” nergati, razburjati zaradi različnih pogledov na isto situacijo. Največkrat je razburjanje odveč, sploh, če se zavemo, da na koncu ni pomembno, ali je kosilo 5 minut prepozno, ali so stvari na svojem mestu, ali malce premaknjene, ali je kozarec na levi ali desni, na koncu je važno to, kar spletemo med ljudmi.

Da ne bom predolga: ta celoten odgovor se me je močno dotaknil, odprla so se vprašanja (ob)čutenja, prihajanja v odnos in do ljudi, kar sega mnogo globje kot zmorem izraziti, zato lahko rečem le hvala.