Pozdravljeni,

sem totalno zmedena in prosim za vašo pomoč.

6 let sem bila v zvezi z mojim fantom, začela sva pri mojih 17-ih (on je 7 let starejši) in bil je moj prvi fant. Razmerje je sprva potekala na daljavo, saj sva živela 150 km narazen. Na začetku sva imela kar nekaj problemov z njegovim ljubosumjem, vendar sem mu jasno povedala da si jaz s takšno osebo ne želim biti, nakar se je on zelo spremenil v tej smeri in praktično odpravil problem skoraj v celoti. Fant tudi ni slovenec, zaradi česar je bilo v začetku zveze veliko neodobravanja s strani vseh – staršev, prijateljev, znancev (tako mojih, kot njegovih), vendar sva vse to prebrodila.

Naj povem da je super fant in zlata oseba, ima me noro rad in bi za mene naredil vse in še več, če bi bilo treba, dejansko nima nobene večje napake in predstavlja vse, kar si punca lahko želi od fanta. V vseh 6-ih letih se njegova čustva do mene niso spremenila in načrtoval je, da si z mano ustvari življenje, da se poročiva, imava otroke,… Tudi jaz sem bila v njega noro zaljubljena, pomenil mi je vse na svetu, in bi storila zanj vse, vendar sem po kakšnih dveh letih zveze začela razmišljati o koncu. To je bilo ravno v obdobju, ko sem delala maturo in je bil nato na vrsti faks in takrat se mi je predvsem dopadla misel, da bi bila samska in razmišljala sem o tem, koliko novih ljudi bom lahko spoznala, na kakšne žure bom hodila in podobno. Takrat se nato za končanje zveze nisem odločila, verjetno zato, ker mi je zmanjkalo poguma. Čim sem prišla na faks, sem ugotovila da sem pričakovala preveč in da dejansko sploh nič ne zamujam, tudi če sem v zvezi. Kasneje sem bila sama sebi zelo hvaležna, da zveze nisem končala, saj sem bila spet v rožicah in noro zaljubljena. Tisto prvo leto po gimnaziji mi je tudi umrla sestra, kar me je zelo prizadelo in mi je fant zelo stal ob strani. Faks sem pustila, ker ni bil zame in se naslednje leto vpisala na drug faks v kraju kjer je živel fant, to pa predvsem tudi zato, ker sem si želela biti z njim. Tam sva se tudi preselila skupaj in nato živela skupaj 3 leta. Vmes pa sem od časa do časa spet začela razmišljati, da bi končala zvezo. Kot bi imela neka nihanja, recimo 1 mesec sem razmišljala o koncu, potem pa sem bila 2 meseca spet srečna in ne bi niti slučajno končala. In to se je ponavljalo in ponavljalo, pa sem vsakič stisnila zobe in si rekla, da bo minilo, dokler nisem lani novembra začela spet razmišljati o tem in nadaljevala do sedaj (no, vmes sem imela pribl. 1 mesec preblisk, da je ok). Se pravi to se je v grobem vleklo 7 mesecev, ki so me uničevali, saj se mi je to nonstop podilo po glavi, imela sem tudi slabo vest zaradi teh misli, s časom pa je bilo le vedno hujše. Fantu tega nisem povedala, saj sem mislila, da je spet ena od mojih faz in bo s časoma minila, zato ga s tem nisem hotela obremenjevati in ga prizadeti. Do njega sem se ohladila in čeprav sem se trudila, da ne bi bila taka, si nisem mogla pomagati. Tudi do seksa me je minilo, sploh me ni več privlačil. V zadnjem času sem tudi začela gledati druge fante in razmišljati, kako bi bilo z drugim. V tej smeri sicer nisem nič naredila, so me pa moje misli zelo prestrašile. On je opazil, da se z mano nekaj dogaja in nato izvlekel iz mene, da razmišljam, ali bi še bila z njim ali ne. Takrat sva skoraj končala, vendar mi je bilo žal in sem mu rekla, da bi rada poskusila, da se bom potrudila da me v glavi ne bo več mešalo in on se je strinjal. To je trajalo tri tedne, med katerimi se je on počutil grozno, vsak dan je pričakoval da mu bom rekla da nočem več biti z njim in zato je bil pod močnim pritiskom. Meni je bilo pa prva dva tedna super, res vse mi je bilo popolno – nasploh je pri meni tako, da po me po kakšnem hudem kregu ali po situaciji, ko bi ga lahko izgubila, potem zelo močno vleče k njemu, znova se mi zdi privlačen, tudi seks jespet super. Potem me je pa v zadnjem tednu začelo spet metati. In nisem zdržala več in sem mu povedala, da mislim, da hočem biti samska, da sem verjetno šla premlada v zvezo in se mi sedaj zdi, da nekaj zamujam in da ne vem, kaj hočem od življenja in bi rada to ugotovila.

Sedaj je drugi dan odkar sva končala in zelo trpim. Nonstop jokam, ne morem jesti, nimam nobene volje…sploh se ne počutim, da bi mi odpadlo kakšno breme iz ramen ali kaj podobnega. Ne vem ali sem naredila napako in pustila fanta, ki je bil popoln zame zaradi neumnosti. Tudi fantu sem porušila svet, če si samo predstavljam, kako se počuti, mi lijejo solze. Še vedno ga imam zelo rada in ga pogrešam. Najhujše je, ker sploh ne vem točno, zakaj sem to naredila oziroma zakaj so se mi začele pojavljati misli o koncu. Razmišljam, da je mogoče bil kriv moj občutek, da nisem izkoristila mladosti in se nisem »izživela«. Prav tako je timing spet zanimiv – namreč predavanja na faksu sem končala, ostane mi še absolvent in diploma, s tem pa so se mi pojavljale misli, da bi šla v tujino na kakšno prakso, potovala s prijateljicami,…sem zelo sanjava oseba in pogosto začnem fantazirati o tem, kakšno bi lahko bilo moje življenje in takrat se mi zdi vse mogoče. Vendar se mi je vse to zdelo zelo privlačno, ko sem še bila v zvezi, sedaj pa se mi to sploh ne zdi več zanimivo. Morda me je tudi začela strašiti misel na poroko, saj se bojim, da se bo zakon sprevrgel v takšnega, kot ga imajo moji starši, ki imajo katastrofalen odnos.

Zelo, zelo sem zmedena. Ne morem definirati, kaj je šlo v zvezi narobe in zakaj sem se ohladila – vem samo, da ni bilo po njegovi krivdi. Zelo me je strah, da bom ugotovila, da je bil razhod napaka, vendar bo za povratek že prepozno. Po eni strani mislim, da je bilo prav, da sem končala, saj so se dvomi pojavljali že toliko časa in tako naprej več ni šlo, pa tudi do njega ni bilo fer, saj mu nisem mogla vračati vse naklonjenosti, ki mi jo je dajal. Rada bi se spremenila, da te napake v prihodnje ne bi več ponavljala, a kako to naredim, če ne vem, kje se je zalomilo? Z njim sem se res ujela in ne morem si predstavljati, da bi s katerokoli drugo osebo lahko ujela tako, kot sem se z njim. Če samo pomislim, da bi bila s kom drugim, mi postane slabo. Zelo ga pogrešam. Kaj je narobe z mano? Kakšna punca po 6-ih letih pusti fanta, ki je idealen zanjo, pa sploh ne ve, zakaj je to naredila? Včasih mislim, da sem zrela za psihiatra.

Vsak nasvet bi mi prišel prav, saj zaradi lastne zmede ne vidim več kaj je črno in kaj belo.

Lep pozdrav!

Spoštovana Zmedenka,

glede na dinamiko vajinega odnosa je sicer čisto mogoče, da sta s fantom zdajle, ko to berete, že spet skupaj. Vendar to ne bo odpravilo vaše težave, zato je moj odgovor namenjen predvsem temu, da vam vlije upanje, da imate v rokah več vpliva na svoje vedenje, kot ste mislili doslej. Ko pravite, da ste morda »zreli za psihiatra«, le pripomba, da je psihiater zdravnik, ki diagnosticira najrazličnejše duševne stiske, motnje in bolezni in seveda lahko predpisuje zdravila. To, o čemer pišete vi, pa bolj govori o potrebi po psihoterapevtskem pogovoru (ki ga imate lahko seveda tudi s psihiatrom, ki je obenem psihoterapevt in/ali si vzame za vas dovolj časa). Opisujete šestletno zgodovino velikih nihanj v odnosu, v katerega ste vstopili še sredi najstniških let. Ta opis se bere, kakor da ste marioneta, ki jo dviguje in spušča neviden lutkar, pred katerim ste brez moči. Vsi imamo takšnega lutkarja – to so naše nepredelane zgodbe iz družinske preteklosti, ki nas nezavedno silijo v ponavljanje vedenja, ki ga doživljamo kot negativno, moteče ali celo uničujoče. Ko pa začnemo te zgodbe predelovati (v psihoterapevtskem ali kakem drugem razumevajočem, čustveno zrelem odnosu), začne ta lutkar izgubljati moč.

Omenili ste dvoje stresnih dejavnikov, ki prav gotovo močno vplivata na vaše počutje in ravnanje v partnerskem odnosu: sestrino smrt in katastrofalen zakon vaših staršev. Ko mlad človek izgubi tako bližnjega družinskega člana, sploh če je bil tudi ta mlad, se mu za lep čas spodmaknejo tla pod nogami. Smrt pomeni dokončno zapustitev, sestra pa je nenadomestljiva. Seveda je mogoče sčasoma tudi to tragično izgubo izžalovati, jo integrirati in se postaviti na noge, toda za to je potreben čas in včasih več sočutnih (morda tudi strokovno vodenih) pogovorov, kot si sprva mislimo. Vaš fant je lahko zlat in njegova bližina za vas zelo zdravilna, ni pa vaš psihoterapevt in to tudi ne more biti. Morda bi laže odšli iz odnosa in bi ga manj idealizirali, če vas ne bi zadela ta izguba. Morda si preprosto niste mogli »privoščiti« izgubiti še enega človeka, zdaj pa se počasi krepite in vas vleče drugam. Po drugi strani pa je naravnost krivično, da vas »nekaj«, kar je močnejše od vas, sili iz odnosa, iz katerega si pravzaprav ne želite. Če je odnos vaših staršev katastrofalen, vas lahko tudi odnos, ki se vam zdi »idealen«, bega, ker nimate realnega zgleda, kaj kvaliteten odnos pravzaprav sploh je, kako se kaže, kakšen konflikt je še zdrav, kakšen pa je za odnos že destruktiven … To pa niso razlogi za obup, ampak potrebujete samo pripravljenost za učenje. Malo ljudi izhaja iz domov, kjer bi imeli optimalen zgled, kaj je zdrav partnerski odnos; pa tudi to še ni jamstvo za uspeh, saj je vsako partnerstvo spoj ljudi, ki prihajata iz različnih svetov. In pripravljeni bodite, da se boste učili … vse življenje! To mu bo tudi dajalo smisel in občutek, da vselej lahko odkrijete še kaj novega, s pomočjo česar živite laže, polneje.

Ko opisujete vajina čustva drug do drugega v samih presežnikih, vam verjamem, da ste tako čutili. Pa so (bila) taka tudi dejstva? Pravite, da bi fant »za mene naredil vse in še več, če bi bilo treba«. Da, gotovo ste tako čutili; ampak ali sploh obstaja kak način, da bi to lahko preverili v praksi? Kaj v resnici pomeni »vse in še več« razen našega navdušenja nad določeno osebo? Ali pa celo samo slabo vest, ker nas ta oseba nosi po rokah, medtem ko mi skrivaj tuhtamo o drugih? Ali ga tako zelo hvalite (tudi) zato, ker vas preganja občutek, da do njega niste pošteni? Ali lahko v tem potegnete kako vzporednico z zakonom svojih staršev?

Če ste sanjava oseba, si boste naredili veliko uslugo, če boste ta del sebe sprejeli – prijazno, a razumno, tako kot majhnega otroka, ki se igra, da je ptiček, in zleti na cesto. Kaj storite v tem primeru? Kot blisk skočite za otrokom in ga potegnete s ceste; ne preudarjate, ali ne bi bilo morda čisto fino, da bi se tam igral. Vaša sanjavost vam lahko greni življenje, lahko pa vam ga tudi sladka. Toda vi ste tisti, ki imate nad tem nadzor. To ne pomeni, da se morate vrniti k fantu in biti z njim vse življenje. Nikamor se vam ne mudi, tudi v zakon ne. Dajte si čas, da se umirite in si zacelite rane, nastale v vaši primarni družini, potem pa se spustite v življenje.

Toplo vas pozdravljam,