Spoštovani!

Ne vem sicer, ali je forum še “živ”, vendar, ker ni obvestila o prenehanju, velja poskusiti.

Torej, po razvezi 20 let trajajočega zakona in treh otrocih, živim sama z najmlajšo hčerko, staro 16 let.Zadnjič je prišlo do situacije, da ji nisem dovolila ven, ker mora opraviti delo za šolo. Za omejitev izhodov smo se dogovorili jaz in bivši mož, ter obe starejši hčerki, ki sicer ne živita doma.
Z jokom in prošnjami, izsiljevanjem in prijaznostjo je poskušala doseči, da bi jo pustila ven. Da se je danes dovolj učila, da je bila pridna, da rabi sprostitev, ali ne vidim, kaj vse je naredila, itd… REs se je tisti dan veliko učila, kar sem ji tudi povedala, vendar gre prepoved izhoda tudi na račun njenega preteklega dela, ko smo poskusili vse mogoče, da bolj resno zagrabi šolsko delo, se drži dogovorov itd.
Predstavili smo ji, kaj pomeni delo za šolo, držanje dogovorov in ostalo, se dogovorili, kako bo to potekalo. Pozitivno je bilo v tem, da k pouku ni več zamujala, drugo je ostalo neizpolnjeno, zato je prepoved izhodov ostala. V vsem tem pregovarjanju pa je prišel na dan stavek, ki je prizadel tudi mene in sicer: Da mora tako ali tako poiskati tudi druge prijatelje, ker bo sicer brez, da nekateri starši prepovedujejo druženje njihovih otrok z mojo hčerjo, češ, da smo pri nas ločeni in zato mislijo, da imamo pri nas probleme. Da je v njihovem razredu “samo” ona in še eden, ki imata ločene starše, da je ostalim sošolcem to čudno. Nadaljevala je, da je sošolcem lahko, ko imajo starše skupaj, pa čeprav se kregajo, ker oni itak doma samo vprašajo, ali lahko gredo ven, pa oba starša slišita, pri nas pa je odvisno od tega pri komu je…
Med drugim je rekla še: “Da je z mano (mislila je sebe) nekaj narobe, če sta “ta stara dva” ločena, da se drugi ne bodo hoteli družiti z njo…”
Mene takšen predsodek prizadane, zgrozila pa sem se tudi, s kakšno težo se je zaradi tega spopadala hčerka sama. Je pa res, da kot samska sem za vse odločitve sama, da se včasih tudi jaz počutim kot na življenjskem izpitu oz. so moje odločitve v zvezi z vzgojo, ureditvijo življenja doma, sprejemanjem odločitev pod drobnogledom drugih. Hčerki sem zagotovila, da ni ona prav nič kriva za najino razvezo, da mi je žal, da nekateri odrasli preprečujejo svojim otrokom druženje z njo in kaj meni, da v “kompletnih” družinah je drugače.
To dogajanje se me je dotaknilo še iz enega razloga: hči je prvič po razvezi izrazila prizadetost zaradi situacije, govorila o občutjih v preteklem obdobju, izrazila jezo na naju z bivšim možem.
Sedaj pa še vprašanji: Kako razložiti hčeri, na kakšen način opraviti s predsodki in kako obdržati hčerino zaupanje in jo spodbuditi, da bo občutja (tako v zvezi z njenim doživljanjem razveze, kot odnosi s prijatelji) spravila na svetlo.
Za morebiten odgovor se zahvaljujem in lepo pozdravljam.

slapovi,

delate oz. vzgajate po svojih najboljših močeh, ločitev je že za odraslega peklenska, za otroka pa pekel, skozi katerega se je potrebno prebiti. Mlajši kot je otrok, bolj je predelava kompleksna oz. zahtevna. Beseda “starš/i” je množinski samostalnik, ločitev staršev ne izbriše, jih predrugači, in ker pravila še vedno veljajo, je pri ločenih partnerjih (v tem primeru je izziv njun) toliko pomembneje, da starševstvu s svojimi konflikti ne odvzemata dostojanstva in vloge. To je ključno za otrokov razvoj, saj je otrok notranje razklan in negotov, vaša hči pa ravno mladostnica s kompasom … na katerem je nešteto vprašanj. Torej starševstvo se nadaljuje, nikoli ne umre, le da se ločena starša morata še kako potruditi, da si v očeh trpečega otroka pridobita izgubljeno dostojanstvo. Veliko je treba zdržati, brez odgovorov, saj ima bolečina otrok različne obraze, otrok pa ne sme izgubiti starša in/ali otroštva, ne sme izgubiti sebe. Šele v nadaljevanju se pokaže priložnost iti drugače naprej…

Ločitev je izguba, velika izguba, za nekoga morda celo bolj kot smrt, kajti pokojnega več ni, žalovanje dobi svoj tir v njegovi/njeni telesni odsotnosti, čeprav različno žalujemo, medtem ko starša pa sta živa in njuni partnerski konflikti, če se nadaljujejo ob/po ločitvi, lahko celotno družino pahnejo v cikličnost skrajnih zlorab. Ločeni starši imajo ravno zato še večjo odgovornost, da te nefunkcionlne dinamike na vsak način preprečijo. Ravno zato, ker otrok ni kriv, se pa tako počuti, ne glede na prepričevanje staršev. Ločitve, sploh pa po 20 letih, še odrasli ne razume, kaj šele otrok. Zato je najbolje iskreno odgovarjati na vprašanja otroka, kolikor lahko prenese, 16-letna hči, vsaj tako menim, bo veliko tega lahko že razumela in sprejela, le da je potreben čas in jasne razmejitve (vsak otrok stisko doživlja po svoje, vpričo otrok se starša izogibata kreganja, mati ne more nadomestiti očeta in obratno, otroke ne obremenjujemo s stiskami odrasle ženske/moškega, med starimi starši in vnuki mora potekati varen odnos, pogovoriti se je poterbno v vrtcu/šoli glede razmejitev, posebnosti stiske otroke itn.), tj. starša otroku morata zagotoviti, da se bo počutil zaželenega, sprejetega, “z vsemi izpadi”, kot pravimo, saj ne samo da ima pravico izražati stisko, vanjo sta ga potisnile ravno odločitve oz. nefunkcionalen odnos staršev kot partnerjev.

Glede dojemanja drugačnosti: v družbi bo vsak odmik od varnega, znanega, sprejemljivega, tj. “normalnega” zaznan kot ne-varnost ali grožnja “nam, ki smo si enaki/sorodni”. Ločeni, rumeni, rjavi, črni, homoseksualci ali zgolj samosvoji – bodo v homogeni družbi “enakih” vedno naleteli na nerazumevanje, odpor, izogibanje. Namenoma sem dal navednice zato, da opozorim na kulturološki ali socialno-psihološki nesmisel, saj smo vsak zase ne le v biološkem, ampak tudi psihološkem smislu v določenem delu osebnosti posebni, drugačni od drugih, pa še niti ne govorimo o izvoru ali prepričanju. Izogibanje je nekaj, kar se je, se in se bo dogajalo vsem nam, prej ali slej, v tej ali oni družbi oz. v tem ali drugem življenjskem obdobju. Ker živimo ne v homogeni (enaki), temveč heterogeni (raznovrstni) družbi tudi mi v Sloveniji, se z drugačnostjo otroci srečujejo že v vrtcih, kjer se za starše in otroke odvijajo izobraževalni programi, ki osveščajo o prednostih življenja z razlikami, z drugačnimi. Torej je rešitev v psihosocialnem učenju in dozorevanju.

Za vašo hči se zdi najpomembneje dvoje – da se oče in mama pogovarjata z dostojanstvom in spoštujeta starševstvo drug drugega, kajti iz tega bo črpala vero in upanje, da se da preživeti tudi v drugače organizirani družini; in drugič, priznati vso bolečino otroka, ki trpi zaradi ločitve, kar vključuje tudi njene vedenjske znake, pri čemer naj starša pričnega verjeti v to, da ima otrok ločenih staršev, ki so jim otrokove potrebe – čeprav se sliši ironično – pred njihovimi, specifično prednost pred ostalimi, in to je da bo v odraslosti lažje sprejemala tako svojo kot vsako drugo drugačnost ter s tem povezano stisko, družbi bo lahko nekoč prek svoje izkušnje veliko prispevala (npr. poleg razumevanja otrok bo druge učila pomena in prednosti drugačnosti, varne družine in vzgoje ipd.). Se reče, da bo grenke izkušnje uporabila sebi in družbi v prid razvoja.

Na svetlo bo prišla z vajino pomočjo takrat, ko se bo pričela sprejemati, da je z njo vse v redu in jo vajine odrasle odločitve nič več ne bremenijo, obenem pa si bo dovolila čutiti žalost, kot dediščino nekega hrepenenja, ne da bi ob tem izgubila sebe, svojo samopodobo in občutek za varne, spoštljive odnose. Poznamo tudi “srečno ločene družine”, če ni ta izraz en bolj ponesrečenih!, a takšne, ki so koristile strokovno pomoč, v sebi našle moč za predelavo izgub in se na novo združevale. Mimogrede, sodeč po statistiki ločenih družin, bo hči v svoji družbi prav kmalu našla veliko podobno čutečih in mislečih. Važno je, da zaupajo sebi in svoji lastni presoji in načelom, zato upam, da bo ločeno življenje nekoč sprejela kot obliko in ne kazen; skratka, da je ne bo tako zaznamovala, da jo bo ob prvem konfliktu s partnerjem/zakoncem, ponovila, temveč da bo boljša od staršev in z odnosi vred tudi osebnostno rasla.

Srečno!