Zanima me, koliko naj bi se povprečno s partnerjem objemali in izkazovali druge vrste nežnosti z dotiki (ne mislim spolnosti)?

Imam namreč partnerja, ki ne potrebuje dosti objemov, dotikov, crklanja, muckanja – 1 objem in poljub na dan bi mu bil čisto dovolj. In še ko me objame, to ni tak, topel, močan objem z obema rokama, ampak bolj tako z eno roko. In me zanima, če je to normalno oz.kaj narediti, da bi bilo tega več? Jaz namreč potrebujem veliko objemanja in crklanja, ker je to zame način izkazovanja ljubezni in mi daje občutek varnosti. Če tega ni, se počutim, kot da me nima rad. In potem ga kar naprej jaz nekaj objemam, poljubljam, božam, ampak on samo pusti, da to delam, vendar mi tega ne vrača. Zaradi tega se počutim kar nekako zavrnjeno. Saj nekaj časa (nekaj dni) je vse ok, potem mi pa valda enkrat presede, če skoz jaz to delam on pa nič. In že 100krat sem mu povedala, koliko to meni pomeni, in kako naj me objame, ampak pravi da je to zanj tako težko in kao da se včasih nekaj trudi, da bi bilo tega več, in se mu zdi vse ok, ampak se ni nč konkretno spremenilo.

Kako naj to razrešiva, da se bova oba počutila enako ljubljeno?

Spoštovana Objem,

če bi se ljudje lahko naučili (zanje in za partnerja zaželenega) izkazovanja čustev, ko bi sledili podatkom o statističnem povprečju, bi bila to kaj lahka naloga. Celo če bi taki podatki obstajali in bi jih partnerju »predočili«, pa se njegovo vedenje samo zaradi tega ne bi spremenilo. Saj veste, kako komentiramo statistične podatke: »Ah, to je statistika, o meni ne pove nič!« Nekateri ljudje potrebujejo veliko objemov, drugi malo. Če se najdeta dva podobna, v redu; toda v redu samo na tem področju. Ni je zveze, kjer se ne bi pojavljali problemi, tako kot v življenju nasploh. Kako je s tem pri vama? Ali sta oba zadovoljna z vsemi drugimi področji vajinega odnosa? Če nista, bi na vašem mestu odgovore iskala tam. Iskala bi jih tudi v vaši in partnerjevi primarni družini, pa tudi v vajini starosti in izkušenosti v medsebojnih odnosih.

Sicer pa bi jih iskala recimo v knjigi Garyja Chapmana Pet jezikov ljubezni. Resnično, vaš jezik ljubezni so ljubeči dotiki, partnerjev pa je morda nekaj drugega, kjer ste vi šibkejši. Ob taki knjigi, ki bi jo brala skupaj, bi načela pogovor o tem, kaj komu veliko pomeni in kaj bi se dalo storiti, da bi se skledici na tehtnici malo bolj uravnovesili. Kakor vam pri partnerju manjka crkljanja, morda njemu pri vas manjka kaj drugega. To je čisto normalno in nikakršno znamenje za preplah, je pa znamenje, da se je treba o vseh stvareh, ki vama v odnosu povzročajo stisko, žalost, strah, jezo in podobno, odkrito pogovarjati. Ne secirati, analizirati, kritizirati, ampak se lotiti pogovora v duhu: Kaj lahko storiva, da bi nama bilo (še) lepše?

Predvsem pa je pomembno vedeti, da se je vaš partner svojega neizkazovanja ljubezni z ljubečimi dotiki nekje naučil, navadil, vsrkal iz vzdušja že kot otrok. Naučenega se lahko tudi odučimo in se naučimo česa drugega, seveda pa moramo biti za to motivirani. Partnerju ste stokrat povedali, in ni zaleglo – najbrž ponavljanje v istem slogu lahko kar opustite. Morda bi se bilo dobro tudi vprašati, koliko ste zanj samoumevni, če dobi vse na pladnju? Kako to, da vas privlači (če vas res privlači) moški, ob katerem doživljate to bolečino in neljubljenost? Ker o tem niste nič napisali, prepuščam nadaljnje razmišljanje v to smer vam. Če se bo kaj spremenilo, se pa le še oglasite.

Lep pozdrav in srečno,

Hvala za odgovor!

Pet jezikov ljubezni sva oba že prebrala in ugotovila, da je moj jezik ljubezni št.1 dotik in št. 2 skupaj preživet čas, njegov pa št.1 besede potrditve in št. 2 skupaj preživet čas, kar se izraža tudi v najinem odnosu.
Verjetno kar nekaj teh zadev nosiva iz otroštva. Njegova starša se ne dotikata kaj dosti, nikoli se pred otroci nista objela, poljubila … Njegova mami je zelo občutljiva na svoj osebni prostor. Sama je priznala, da je naredila napako, da se z otroci niso kaj dosti objemali. Ni pa povedala zakaj in kako se to kaže. Rekla je tudi, da zakaj bi se pa dva mogla skoz nekaj objemat in vlačt drug po drugem, kot da ta del odnosa ni pomemben (ta izjava je bila slučajna in ne kot odgovor na najine probleme za katere ne ve). In ja, predvidevam, da se je tega naučil doma.
Hkrati pa jaz potrebujem nežnost, objeme, varnost, sprejetost, predvidevam da zarad tega, ker nisem imela očeta in nisem nikoli mogla bit očitova punčka in občutit varnosti v njegovem objemu in zaradi tega, ker je mami, ko sem bila najstnica, neozdravljivo zbolela in tudi od nje nisem mogla dobit potrebne nežnosti, varnosti … Vem, da partner ne more ozdraviti mojih ran, ampak kako naj se spopadem s tem, da ne bi več občutila tega pomanjkanja?

Enkrat sva se že zmenila, da se bo malo bolj potrudil in mi izkazal močan, ljubeč objem in poljub vsaj 1krat na dan in mi večkrat rekel, da me ima rad. Ampak očitno sem se to jaz sama s sabo zmenila, ker ni bilo kaj drugače. Še vedno mu je bilo težko pristopit do mene.

Seveda me privlači. Sploh pa na začetku ene 2 leti ni bilo tako. Potem čez čas se je začel rahlo kazat ta problem, odkar živiva skupaj, pa postaja ta problem vse večji. Verjamem, da imam jaz pretirano potrebo po dotikanju in objemanju in je s tem kar zasičen. Ampak dejansko ne vem kako naj se zadržim. Če se zadržujem imam pa občutek, da ga ne smem imeti rada, ker mu tega ne smem izkazovati. In se moram nekako distancirat od njega, da lahko zmanjšam število dotikov. Hkrati postanem bolj slabe volje, če sem pa slabe volje, pa on sploh ne bo pristopil do mene!

Glede na njegov prvotni jezik ljubezni, pa on od mene ne dobi dovolj potrditev, pohval. Kadar sem slabe volje glede najinega odnosa ga pa še kritiziram. Vem, da tudi jaz nisem na tem področju kaj dosti naredila. Očitno nihče od naju noče biti prvi… Ampak čudno, da potem on mene kar naprej ne hvali in mi govori da sem lepa in da me ima rad?? Bojda mi izkazuje ljubezen s tem, da mi ne teži, če hočem kam it, če se s kom zmenim, da mi pusti vso svobodo…

Ne vem, kaj naj bi naredila, da bi se kaj spremenilo…

Glede na to, da je bilo na začetku objemov vseeno več kot zdaj, gre očitno pri njem to predvsem v navezi s spolnim poželenjem, ki se pač čez določen čas vseeno malo umiri oz. se izraža bolj kontrolirano.

Fant je pripravljen nekaj narediti, razmišlja o vajinem odnosu, celo knjigo je prebral (za povprečnega moškega je to kar uspeh). Skratka, niti slučajno mu ni vseeno! Vzemi to kot iztočnico, da boš vendarle naredila prvi korak in mu začela izražati potrditev. Pa ne zato, da bi v zameno dobila tako želene objeme, ampak ker je dejansko tak, da ga lahko pohvališ (saj menda na splošno je ali kako).

Objem pozdravljena!
Kako dolgo si s fantom v zvezi? Zelo dobro razumem tvojo situacijo, saj sem ravnokar končala zvezo s podobnim partnerjem kot je tvoj. Premalo nežnosti,premalo pozornosti..itd., vse to mi je tako dobro znano. Iz svoje lastne izkušnje lahko samo rečem,da vkolikor sta si dva tako nasprotna ,kot sta vidva, kot sva bila midva je zelo težko ohraniti tako zvezo. Sama sem odraščala brez staršev, zato mi je nežnost tako bolj pomembna, razumem pa tudi njega mojega bivšega partnerja ..odrasel je z mamo, ki je precej hladna , kritična ..In tak je tudi on.. Gospa Lavtižar priporoča knjige in delo … se popolnoma strinjam s tem..vendar v moji glavi stoji en velik vprašaj – ali se lahko priučiš nežnosti, sočutja, čustvene inteligence? Če otroka od majhnih nog ne učiš jezika, ta nikoli ne bo spregovoril. In tudi moje mnenje tukaj je takšno. Objem, iz tvojega prispevka je tudi razvidno,da se moraš za pozornost precej boriti. Če si jezna se ti ne bo približal, če si slabe volje tudi ne,uh jej kako naporno.Preračunavanja in taktiziranje … Vkolikor se situacija korenito ne spremeni , boš z vsakim dnem bolj nesrečna in nezadovoljna. Ne nagovarjam te na nič, sama svojo zvezo in partnerja poznaš najbolje, bodi le iskrena do sebe in se vprašaj ali je to tisto kar si želiš. Ljubezen je enostavna, brez taktiziranja in preračunavanja. Ne rečem,da spremembe niso možne, vendar sem osebno kar malo skeptična. Kako stojita na področju skupnih ineteresov in prilagajanja? Ali si ti tista, ki veliko vlaga, v zameno pa prejme nič ali zelo malo? Bodi le iskrena do sebe. Prej ko slej, se bo našel nekdo s podobnimi interesi , nekdo katerega ne bo potrebno prositi za objem, poljub in naklonjenost. Pa ne krivim tvojega partnerja za nič, najbrž ni slab človek in nič ni narobe z vama, le kompatibilna nista. Ne vidim enega samega razloga da bi se morala na račun zveze v toliki meri odrekati . Vsi mi imamo pravico do polnega in srečnega življenja <3