Pozdravljeni

Da ne bom dolgovezila, želela bi dober nasvet za zelo zapleteno družinsko situacijo. In sicer z očetom svojih otrok živim v hiši, na njegovem domu. Imava dva majhna otroka, vendar najin odnos že leta ni več pravi, pravzaprav živiva skupaj zaradi otrok, žal to njemu ustreza, meni ne, čeprav tega dogovora nikoli ni bilo. Problem je vedno nastal, ko sem se želela pogovoriti in urediti stvar, brez pravnih služb. Zdaj se to že vleče predolgo in bi rada odšla stran z otroci. Moram povedati, da je on zelo konfliktna oseba, ki zna #presenetiti#, ker vedno ko načnem ta pogovor, se končna z prepirom in moram nato zavoljo otrok to pomiriti tako kot on želi. Nimam nobene prijateljice, ki bi ji lahko to zaupala, ker na žalost na zunaj dajemo vtis srečne družine, kar navznoter nismo. K vsem tem še pripomorejo slabi odnosi z njegovo družino, največ zaradi njegove nezrelosti. Mene že vse to zelo mori in me je zelo strah zase in za otroke, ker vem če bom odšla od danes na jutri stran, bom imela zelo velike težave. Imam redno službo, en otrok hodi v vrtec, drugi že v šolo in si ne znam predstavljati kako bi to bilo. Mogoče ima kdo kakšen nasvet na koga se naj obrnem, na kakšno službo…cilj mi je, da naredim to čim manj opazno in burno. Želim zaščititi sebe in otroke, da bomo končno imeli možnost mirnega življenja.

Hvala za kakršenkoli nasvet.

gaja

Spoštovani, gaja34!

Opogumili ste se in ste začeli zelo resno razmišljati o odhodu od vašega partnerja, da bi zaščitili sebe in svoje otroke. Ne morete več prenašati takšnega življenja. Strah vas je pritiskov, manipulacij, nasilja, po drugi strani pa veste, da ste močni in da boste zmogli, zato je vaša odločitev še toliko pomembnejša. Težko vam je in čutite, da je otrokoma še mnogo huje in da je največ, kar boste storili zase (odhod stran, na varno) najbolje tudi zanju, saj je prav mirno in varno okolje tisto, ki je zdaj za vse vas na prvem mestu.

Obrnite se na pristojni Center za socialno delo (CSD), kjer vam bodo dali informacije in pomagali glede postopka ločitve in urejanja stikov z otroki, pomembno je, da poveste tudi glede konfliktov, morebitnih moževih groženj in morebitnega drugega (psihičnega?) nasilja in doživljanja strahu. Pomoč in začasno zatočišče v primeru ogroženosti lahko poiščete v Varni hiši, kjer vam bodo dali nadaljnja navodila. V primeru, da je partner nasilen ali se bojite, da bi bil, je pomembno poklicati policijo. Obstajajo tudi ukrepi prepovedi približevanja osebi… Vse je odvisno od tega, če gre za nasilje in ogroženost, tako vas, otrok pa še toliko bolj. Včasih je dobro tudi poklicati ali obvestiti kakega soseda, sosedo, sodelavko, koga od vašega sorodstva, tudi kakšno znanko, samo, da niste sami… Morda vam lahko kdo od svojcev ali kaka oseba (npr. kaka prostovoljka iz kakega telefona ali društva za pomoč žrtvam nasilja) pomaga s svojo prisotnostjo, tako fizično (in še bolj psihično) pri sami odselitvi… Lahko se obrnete tudi na šolsko svetovalno službo ali zaprosite za pomoč v vrtcu. To ni sramota in več kot si boste poiskali informacij in podpore, več ko boste govorili o tem, lažje vam bo. Vem, da je najtežje spregovoriti o stiski in si poiskati pomoč, vendar ste en velik korak že storili, ko ste napisali tole. Verjamem, da bi želeli stvari speljati čim bolj neopazno in mirno, ker vas je strah burnih reakcij partnerja in posledic, kar pa govori o nasilju in strahu. Zato je res pomembno, da si poiščete oporo in spregovorite o tem, da boste odločitev lahko tudi konkretno udejanili.

Po internetu si lahko poiščete tudi kakšen telefon za ženske (osebe) v stiski (ali žrtve nasilja), kjer imajo urejena tudi telefonska dežurstva in si morda poiščete terapevtsko podporo, ki vas bo še okrepila v prepričanju, da se vam in otrokoma prav nobeno nasilje ne sme dogajati.

Veliko poguma in vse dobro vam želim.

Pozdrav!

Kot je že svetovala terapevtka, se najprej obrnite na različne osebe, ki bi vam lahko morda pomagale (npr. tudi to, da lahko otroci ponoči nekje prespijo, vam kakšen sosed da zatočišče, kakšen sorodnik…), nato pa NVO. Zelo konkretne informacije ima društvo SOS.
Mi je pa ob tem prišlo še nekaj na misel: ravno videz “srečne” družine pomaga ohranjati situacijo nasilja, ki se dogaja znotraj družine. Gre za sistem, da se perilo pere doma, da kar je med partnerjema “ne sme v javnost”. Eno je zasebnost in intimnost med partnerjema, ki je res samo njuna, drugo pa je nasilje, različne oblike provokacij, psihiranja in podobno, kar se zelo velikokrat dogaja za fasadmi srečnih družin in se vzame kot “o tem se ne govori”. Ko boste pričeli podirati to fasado in začeli delati konkretne korake, verjemite, da vam bodo ljudje prisluhnili, ponudili pomoč, predvsem pa boste čutili podporo; morda celo od ljudi, za katere sedaj menite, da vas sedaj še pozdravijo ne, lahko ste presenečeni. Če pustim teorijo, je prelomnica v doživljanju tudi, ko sedanjo situacijo poimenujete. To kar se vam dogaja je nasilje. Meni je na poti iz nasilja zelo pomagal stavek: da se vam dogaja nasilje, niste sami odgovorni, odgovorni ste, če ga še naprej dopuščate in prenašate. Kar se mi še prebuja ob vašem pismu pa je strah. Strah, kaj če bo nasilje še večje. Žal je tudi to lahko realnost, vendar gre v večji meri za to, da nasilnež obdrži kontrolo, da vrti svoj začarani krog. To, da se ga bojite, je ob konfliktnih osebah in nasilnih situacijah normalno, vendar morate vi sami delati korake v smeri, da se ga boste nehali bat. Vem, da je to lažje napisati, kot narediti, zato poskusite imenovati situacijo z dejstvi (to je nasilje, to je izsiljevanje, to je manipulacija), ne pa s čustvi in strahom (kaj bo, če bo spet nasilen, že spet moram “upoštevati” njegovo voljo, če ne bo še večji izbruh…), pred tem drugim se zaščitite, o tem razmislite in vsak “kaj bo, če bo” spremenite v dejstvo in vprašanje: česa konkretno se v tej situaciji bojim in nato ukrepajte. Odločili ste se, da greste stran: kam, kdo mi lahko pomaga. Odločili ste se, da na njegove provokacije ne boste odgovarjala: Kako to doseči. Kako vztrajati pri svoji odločitvi, itd., itd.
Fizične možnosti za umik pa so: da nekam na varno daste nekaj obleke za vas in otroke, da imate stalno možnost dostopnosti do telefona, v primeru nujnih klicev, dokumente na varno, prav tako ključe avtomobila vedno imejte pri roki. Toliko zaenkrat; že meni se zdi, da se v nekaterih postih ponavljam, vendar se zavedam, da je osebni odgovor lahko dobra odskočna deska za prve konkretne korake na poti iz nasilja.