Pozdravljeni!

Prišla sem do neke prelomne točke, do točke, ko se moram ustaviti in spremeniti svoje obnašanje, svoje reagiranje.

Stara sem 33 let, z možem imava 1,5 ter 3,5 let stari hčerki. Skupaj sva deset let, poročena pa 8 let. Oba sva precej obremenjena, mož poleg službe tudi študira. Precej naporno obdobje je, ampak k sreči nama precej pomagajo moji starši. Živiva v isti hiši z njima, ampak imamo ločeno stanovanje. Naš problem pa je v glavnem moje obnašanje. Lahko bi rekla, da postajam podobna moji mami, ki je precej ukazovalna, vzkipljiva, tudi preveč glasna. To počnem v odnosu do moža, pa tudi otrok. Precej se je to poslabšalo prav v zadnjih letih, odkar imava punčki. To vpliva slabo na najin odnos, poleg tega te slabe lastnosti prenašam na svoji hčerki, česar pa ne bi rada. Vse skupaj verjetno izvira iz dejstva, da se mi je življenje popolnoma spremenilo, odkar so tu otroci. da imam občutek, da mož ne pomaga dovolj, skratka neka jeza na vse se mi nabira, ki pa ni upravičena. S tem razmišljanjem moram prekiniti. Poleg tega stalno kričim na punčki, s tem pa sem seveda dosegla samo to, da me sploh ne poslušata. Ne vem, kje in na kakšen način naj začnem to pot preobrazbe. Sem pa trdno odločena, da te vzorce prekinem. Verjetno moram najbolj sama pri sebi najti odgovore, ampak lažje mi bo, če dobim kako idejo in iztočnico.

Hvala vsem.

S.

Spoštovana Scatolini,

dobra namera je odličen začetek, dopolni pa jo zbiranje primernih informacij, katero pot ubrati, da boste čim hitreje prišli do cilja; seveda pa je treba najprej opredeliti cilj. Zdi se, da ste prizemljen človek, učinkovit in uspešen, ki želi prevzeti polno odgovornost za svoje ravnanje, in ne dvomim, da vam bo uspelo, kar si boste zastavili. Naj pa še enkrat poudarim, kako zelo pomembno je na teh mehkih področjih odnosov (s seboj in drugimi) spoznati pravi cilj.

Vaš cilj je seveda sprememba vedenja. Če bi bilo to odvisno samo od inteligence in volje, pa še od tega, kako pomembna vrednota nam je družina, si lahko predstavljate, koliko ljudi bi živelo drugače in srečneje. Toda tisto, kar se zdi kratkoročni cilj, je pravzaprav (če želite doseči trajnejši uspeh) šele na drugem mestu. Prisilnega vedenja, kot je vaše kričanje na otroke, ki bi se mu, verjamem, iz srca radi izognili, nima smisla zatirati in spreminjati z voljo in disciplino, ampak moramo najprej poiskati njegove vzroke. Seveda, navedli ste materin zgled, vendar to nikakor ni cela slika. Nekje v tej sliki je vaš oče, nekje je tudi vaš mož, na njej so vsaj tri generacije nazaj, ki so sodelovale pri utrjevanju nekaterih destruktivnih vzorcev. Tu – v medsebojnih odnosih in vzdušjih, ki se ponavljajo iz generacije v generacijo – so odgovori, ki jih iščete. Ko jih boste našli in razumeli, ne le intelektualno, ampak tudi čutenjsko, se bo vaše telo (da, tudi telo) sprostilo in odprli se boste za prave rešitve. Praktično povedano, iz temperamentne, morda preveč vzkipljive ženske se ne boste nikoli spremenili v tihega flegmatika, vendar boste svojo jezo uporabljali konstruktivno in pred njenimi uničujočimi učinki obvarovali hčerki (ki jima ne bo treba ponavljati tega vzorca v svojih odnosih), pa tudi zakon.

Te odgovore lahko iščete pri sebi, menim pa, da to delate že dolgo in brez odrešilnega spoznanja. Ne vem, koliko odgovornosti prevzemate v zakonu nase, koliko jo je (in jo še) prevzemala vaša mama, pa morda ne bi bilo treba. Ljudje smo bitja odnosov, v odnosih smo ranjeni, v odnosih rane lahko zacelimo. Ko ste dobili hčerki, se je vse spremenilo ne le v tem smislu, da ste postali bolj obremenjeni, ampak ker nas otroci nagovarjajo na čisto poseben način – v nas prebujajo najboljše kvalitete, ob njih pa se zagledamo tudi v takšni luči, kot nam sploh ni všeč, in tega kar na lepem ne moremo več pometati pod preprogo. Preberite Rahločutnost do otrok, drobno knjigo z velikim sporočilom. Nagovorila vas bo ne samo kot mamo, ampak tudi kot punčko, kakršna ste nekoč bili in ste imeli pravico do rahločutnega starševskega odziva. In privoščite si iskati odgovore skupaj s kom drugim: z možem, s terapevtom ali obema hkrati.

Lepo vas pozdravljam,

Lep pozdrav!

To vprašanje se me je dotaknilo v smislu “videnja” situacije in sicer: kričanje, nato obžalovanje, krivda, želja, da bi bilo naslednjič drugače, opravičilo hčerkama, čustveni odmik od njiju, vas pa razjeda. Veliko, veliko priznanje si lahko daste, da ste opredelili vaše obnašanje, za katero veste, da ni v redu, sami zase nosite že tako ali tako ogromno krivde. Torej, kaj je naslednje vprašanje: kaj lahko naredim naslednjič drugače? Kaj je tisto, kar me iztiri? Ko si boste odgovorila na to (je to dolgotrajen proces z vzponi in padci, vendar sem prepričana, da prinaša spremembe), je naslednje vprašanje: Komu sem podobna v tej situaciji in kako se lahko ustavim? To “ustavljanje” je lahko odhod iz prostora, nato poiskati način za pomiritev (npr. ob pisanju se mi je čisto spontano ponudila slika male deklice v materinem naročju, ki ji mati prepeva), nato pa se vprašati, ali in na kaj vas ta situacija, ki vas je iztirila, spominja. Še nadaljnji koraki pa so (načrtno si morda vzamete čas, se vprašate, ko ste v “dobri koži”): kaj lahko ta trenutek naredim zase? Ne samo v smislu pomirjanja same sebe, ampak sprostitve, ki vam osebno prinaša zadovoljstvo. Še nekaj bi rekla o občutku krivde: zdi se mi, da vas je strah ponovnega (ponovnih) izbruhov in se oštevate v smislu: kaj sem že spet naredila, ki krivdo samo poglablja. Je razlika med tem vprašanjem in stvarnostjo: to se mi je zgodilo in punce, mož, kdorkoli (karikiram), pozor treniram glasilke. Je sicer malo črni humor, kar je vsaj zame (izhajam iz svojih izkušenj) bolje, kot občutek krivde.

Pozdravljena

Pravite, da se vam je življenje 100% spremenilo, od kar imate otroke. Verjetno pomeni iz veliko časa zase na nič časa zase. Vsi za normalno funkcioniranje potrebujemo čas za sprostitev in tudi za razmislek. Če vaš mož študira poleg službe ob dveh majhnih otrocih verjamem, da ga ni. In vaše nezadovoljstvo ni samo vaša odgovornost. Tudi moj mož študira ob delu in to je za družino velika obremenitev. Vendar pa se on tega zaveda. In ker so mi na celi črti začeli pokati živci in sem bila čedalje bolj nezadovoljna, je sedaj na prvem mestu moja sprostitev- Vsak dan grem vsaj za pol ure sama hodit, da lahko vse razmislim in postavim na svoje mesto in šele nato njegov študij. In upam, da čim prej opravi še teh nekaj izpitov in da bomo končno bolj polno zaživeli in bomo tudi bolj srečni- ker imamo velio željo biti skupaj.

Pogovorita se, naj se najde v družini tudi kakovosten čas za vas, poskrbite zase. Otroci pa ne ubogajo vedno ravno na lepo in prijazno besedo in če se kdaj malenkost glas povzdigne, ne bo nikogar konec. Poskrbite najpej zase!!!