Pozdravljeni,

resnično sem obupana in zato se obračam na Vas.

Poročena sem že od 2003. Ves čas od kar sem poročena opažam, da mi mož laže, prikriva in izkorišča.

Vse se je že začelo, ko sva bila fant in punca, mi je pomotoma poslal sporočilo, ki je bil namenjen punci, ki ga je zanimala. Poklical me je njegov prijatelj, da je on pošiljal z njegovega mobitela. Nekaj časa sva bila narazen, nato sva končala ponovno skupaj.
Po poroki, je bil enkrat, ko sva imela težavo midva z svojim očetom pri mojih starših in ko sem ga poklilcala, mi je zlagal da je nekje zunaj, potem pa se je oglasila moja mama naj ne laže, naj pove da je z očetom pri njih….
Od poroke do danes je OGROMNO LAŽI. Poskušala sem se že tisočkrat pogovorit, obljubi in obljubo drži en dan nato pozabi.

Danes sem čisto žalostna, razočarana in solze kar tečejo. Resnično imam dovolj, obupala sem nad tem, da si lahko z njim ustvarim kakšen normalen, ljubeči dom. Danes me je prosil, naj mu posodim 20eur za tank, glede na to da je prejel veliko dohodka v zanjem tednu, sem mu povedala to, ter ga vprašala kje je denar. Glede na to, da sem si včeraj sposodila od njega moneto, sem mu dala bančno kartico nič sluteč, da bi bilo kaj narobe. Gospod mož si je pa lepo natankal avto za 40 eur, jaz z hčerkico sem bila v avtu, ko se je vrnil mi je vrnil kartico in pogledam slučajno na račun 40eur. Takoj sem mu povedala, in seveda od vsega hudega da se niti enkrat ne more držati besed, ki jih izreče ponovno dvignila glas. Resnično ne morem več, hudiča če nekaj rečem to naredim!
Nikoli se ne drži dogovora, zamuja ko se nekaj dogovoriva.

Tako sem žalostna, toliko je bolečine v meni.
Ponižuje me, češ da me zanima samo denar, da ga zapravljam po neumnem, naprej mi meče stvari.
Imam solidno plačano redno službo (neto 900eur), kredit za stanovanje plačujem sama. Položnice naj bi plačeval on. Venda na koncu jih plačujem sama, ker njegova plača gre za kazni, ki si jih je pridelal, ko je decembra pijan vozil (1000 eur) , kazni ki jih pridela zaradi neumnosti na cesti. Hrano ter potrebščine za otroka. Eden je v plenici, drugi šoloobvezen. Karta do službe,…obleke imam na sebi ko sem bila punca, potem si lahko mislite kako sem oblečena, ker si enostavno ne morem privoščiti 30eur za nove hlače, resnično si jih ne morem, ker otroka vsak mesec nekaj potrebujeta, brez centa pa tudi ne morem biti.
Tako zmedeno sem napisala to sporočilo, ravno tako kot se trenutno počutim.
Iskreno ne vem ne kje mi je glava ne kje so noge. Stara sem 29 let. Imam redno službo, vse me doma počaka, 2 otroka, študij stoji, ker ne zmorem več. Obupala sem nad vsem, resnično mi je tako hudo.
Poleg moža sem sama, tako je egoističen. Nikoli se ni spomnil, da bi mi kupil kaj v znak pozornsoti oziroma spoštovanja, ljubezni. Ne govorim o bajnih darilih, eno rožico pred blokom otrgat. .
Tako mi je hudo, ko vidim kako možje razvajajo svoje žene, ko je ženska v porodnišnici dobila darilo v znak hvaležnosti, da mu je rodila otroka. Meni je pa možek prišel pijan in se usedel na stol. Tako hladen, brezčuten.
Naj omenim, da mi je prvi in edini moški s katerim sem bila intimna, odraščala sem v družini, katera je dajala tolikšen pomen, da bo ženska ljubljena, spoštovana,….če ji je mož prvi in edini, mogoče mi je zaradi tega še toliko huje, ko vidim, da nisem ljubljena, spoštovana in da me mož samo izkorišča, sem njegova služkinja, ženska h kateri se vrača, da mu skuha, opere in pospravi dom.
Tolikokrat sem se že pogovrila, skregala … z njim. Obljubil vse mogoče, vendar nič ni trajalo več kot 24 ur.
Pred leti se je med mojo službeno odsotnostjo cel večer dopisoval z bivšo punco, slikal svoj spolni organ in ji ga poslal po mailu, ko sta se rajcala. V glavnem fuj fuj fuj!

Naj ga prevaram? Mu vrnem oko za oko?

Z veseljem bom prebrala vsak nasvet, odgovor. Kakršen koli. Rada bi slišala, prebrala tudi mnenje nekoga, ki me ne pozna, mnenje ki ste ga dobili ob prebiranju tega zmedenega teksta, resnično sem zmedena, razočarana, žalostna!

Bodite zdravi in srečni, objem.

Draga zalostna2626,

iz vašega sporočila se res čuti vsa ta agonija in trpljenje z žalostjo, nemočjo, da človeka kar uvija in zmrazi od krivice in jeze. Sploh pa so sredi vajine drame predvsem otroci prave žrtve. Njihove potrebe po varnosti morajo biti na prvem mestu, zato ste za to dolžna poskrbeti s partnerjem ali pa sama. Moški, s katerim ste poročena, kot kaže opis, očitno ni dorasel vlogam moža in očeta, za katere se je odločil in se jim nekoč zavezal. Še več, iz opisa simptomov kaže, da ima resne težave z zasvojenostjo (impulzivno laganje, manipulacija, iskanje vznemirjenosti, spolni ekscesi). Za to mora gospod čim prej sprejeti odgovornost, ker se tako ne da varno živeti.

Česa vas je strah, da si po vsem prizadevanju še dovolite tovrstno psihično zlorabo s strani partnerja? Odkod tako spuščene meje, da izpade kakor da ne cenite svoje in otrokove potrebe po varnosti in dostojanstvu? Kjer v družini prevladuje takšno vzdušje, je kompromis ali čakanje najslabša izbira.

Jasno je, da je partner v stiski, toda vi ga ne morete spremeniti, lahko trpite vsi skupaj do konca življenja pa ne bo šlo na bolje čisto nič, le otroka bosta pustila vnemar in psihosomatska obolenja. Če ne boste vsaj vi ukrepala, bo treba za te posledice prevzeti odgovornost. Gospod je odrasel in zato sam odgovoren za svoje misli, čustva, vedenje, odločitve, naj se tega zaveda ali ne. Ni vaša odgovornost niti nimate moči, da ga urejate in zanj skrbite. Ko boste sprejela, da vam ni treba igrati vloge matere vašemu partnerju, bo bolje, ker boste pričela zahtevati kar vam pripada že zato, ker ste oseba: spoštovanje, pravičnost, resnico, svobodo in sočutje; takoj zatem pa še varno okolje za vajine otroke. Gospod bo lahko le sam v življenje vnesel ugodne spremembe, najprej s priznanjem stiske, težav in z odločitvami, da si poišče pomoč itd., zgolj čakanje na lepši jutri ne bo prineslo rešitev.

Hitrih receptov ali nasvetov, ki vam bodo odpravili takšno težavo, na forumu ali v knjigi gotovo ne boste našla. Prav tako je ni moč iskati v maščevanju (varanju), ker vas to le dodatno potolklo. Če čutite, da sama ne zmorete več, vam priporočam obisk bližnjega zakonskega in družinskega terapevta, ki vas bo sočutno in strokovno spremljal na poti do notranje moči in osveščanja motečih vzorcev, razdelave obrambne drže in izkrivljenih prepričanj. Tako si boste zase in družino najučinkoviteje pridobili nadzor nad situacijo in poprijeli vajeti v roke za prave odločitve. Ko smo v stiski, potrebujemo varen odnos in strukturiran proces rasti. Morebiti se vmes zgodi, da ta pot pritegne še vašega partnerja, kar bi bilo res dobrodošlo.

Ne obupajte. Vse lepo,

Draga zalostna2626,

vedno težko sodiš samo po pričevanju enega izmed partnerjev, ker tako slišiš samo eno resnico, ampak imam vseeno močan občutek, da ste bili v zvezi vseskozi izigrani. Po mojem vas partner nikoli ni prav ljubil in vas je imel samo za “molzno kravo”. Po vsej verjetnosti je tudi len človek, kateri išče samo pravico in ne pozna svojih dolžnosti. Če imate možnost in notranjo moč, da ga zapustite, se ga otresite in začnite na novo.
Glede varanja je pa tako. S tem, da bi mu vrnili, po mojem za svojo dušo ne boste naredili nič. Sploh, če boste s to prevaro ranili kakšno drugo partnerko. Nikoli pa ne naredite kateremu človeku tega, kar sami nočete, da bi človek storil vam. Drugače vas bo bolela duša, sploh, če ste bili tako vzgojeni.
Pred veliko leti sem imel sam podobno izkušnjo, ogromno enegije sem potreboval, da sem naredil konec zvezi. A sem s tem, ko sem si uspel priznati, da sem krivo verjel v svojega partnerja, svojo psiho že 90% pozdravil. Vem, da to po veliko letih partnerstva ni lahko, a je edini način, da se rešite iz te zagate. Držim pesti, da vam bo to uspelo. lp

Ženska, če v 10 letih nisi ugotovila, da se on ne bo NIKOLI spremenil, ampak boš ti vedno trepela ob njem, če boš v tem zakonu vztrajala, potem ti res ni več pomoči!

Prebrala sem tole in zelo me žalosti ta vajin odnos, ki je poln laži, takih čisto vsakdanjih, zahrbtrnih…

Upam, da si v tem času, ko si z njim toliko odrasla v sebi, da je dozorela misel, da je potrebno v življenju enkrat pa le odrasti in sprejemati odločitve in biti odgovoren, ne samo do seba, ampak tudi do svojega otroka…

Srečno v naprej..