Hay! Imam veliko težavo v partnerstvu, katera mislim, da vodi v propad. Z možem živiva skupaj 4 leta in imava 2 otroka, eden ima 2 meseca. Zadnje čase se nama je skupno življenje začelo sesipat. Že prej ni bilo vse v cvetju ampak ok, sedaj pa je kriza. Začelo je za hčerkin roj.dan, ko se je napil in mi stresel vse kaj misli. Čim sem rekla, da ni lepo, ker se najbolj napije je začelo. Da nisem nikakršna za življenje, da me nima rad, takoj je vzel telefon in klical sestro in mamo jima rekel, da bo me zapustil, da sem nikakeršna, da govorim, da jih nimam rada, da jih zalaga z denarjem itd. sestra je samo rekla pusti jo pa je in da niti ona mene nima mene rada.Na mamo in sestro (ona ima 35 brez družine, sama) je strašno navezan. Živita oddaljeno od nas zato nismo velikokrat skupaj. Je pa res, da on meni pove, da nima rad moje žlahte, jaz bognedaj da mu omenim njegovo. Potem je še začel govorit da itak dobim otroške dodatke pa jih zapravim, namesto, da bi dala na račun otroku. Hja saj on meni ne prispeva nič, dohodek imam na mesec v višini 350 e saj sem delala na 4 ure. Je res, da tega ne zapravim zase ampak kupim plenice, saj vemo, da nas z otroškim dodatkom ne zasipajo. Vidim, da mu res ni do mene, je pa res da sem mu mamo in sestro kdaj pa kdaj vrgla na nos češ da sami njih dve vidi. Sem ljubosumna. Mogoče, če bi ubrala taktiko, da jih kujem v zvezde, da bi bilo lepše. Ampak od njih žal ne čutim pozitivne energije. Imam občutek, da bi bili srečni, da me zapusti. Še včeraj mi je rekel, da je z mano le zaradi otrok. Moram še izpostaviti, da ga ni cele dneve saj dela, vidiva se le zvečer. Še nedelje, kadar je prost, se rad izogne in poležava. Nikamor nas ne pelje, kje pa kak trgovski center. Čisto je brez energije, jaz pa si želim družine, samo videt je, da jo lahko pozabim. Kaj naj storim?….oba sva še mlada 29 in 33…..

Spoštovana mladamama2!

Težko si predstavljam kako vam je živeti z majhnim dojenčkom in z nekoliko večjim otrokom, ki oba zahtevata ogromno energije, časa in pozornosti, ob tem pa ostajate brez prave podpore partnerja. Ne vem koliko bolečine in razočaranja doživljate, kako zelo sami se morate počutiti in kako težko se vam je soočati s to stisko zdaj, ko ste komaj dobro navezali stik z novim bitjecem, ki je še tako zelo nemočno in potrebuje vašo in tudi partnerjevo popolno predanost in skrb. Obdobje materinstva, v katerem ste, je za oba partnerja zelo zahtevno in naporno, tako fizično kot tudi čustveno. Ženska, ki se v tem času v celoti posveča otročku, še toliko bolj potrebuje trdno oporo partnerja, na katerega se lahko » nasloni«. Velika krivica je, če tega ne doživljate in če je med vama toliko napetosti in ne-varnega vzdušja, da se namesto sprejetosti, sproščenosti in razumevanja morda doživljata kot dva tekmeca, ki si v boju za premoč (kdo ima bolj prav in čigava bo zmaga) servirata »nizke« udarce.

Čutite se nemočni in obupani v partnerskem življenju, v katerem doživljate, da je po hčerkinem rojstnem dnevu zazijala velika luknja. Sicer ste to razdaljo nekako slutili že prej, vendar se vam je z rojstvom in nego otrok dogajalo toliko novega, da se verjetno niste utegnili bolj posvečati temu. Verjetno ste tudi naivno upali, da vaju bodo otroci povezali, kar pa se ni zgodilo. Partner si je edino pod vplivom alkohola in v telefonski zvezi z mamo in sestro upal spregovoriti o svojem nezadovoljstvu. Le slutim lahko koliko jeze in prezira čutite, ker si vam tega ne upa izreči v iskrenem pogovoru z vami, s trezno glavo in s kakimi predlogi za rešitev situacije. Ste mu vi morda vsa ta leta uspeli spregovoriti o tem kako se vi počutite, kaj pričakujete in kaj si želite od njega ter kako ste vi pripravljeni peljati vaše in vajino skupno življenje naprej? Ne vem koliko ste vi že razmišljali o sebi, o vama in kako si predstavljate partnersko in družinsko življenje? Napisali ste, da na družino lahko kar pozabite. Imate jo in nikoli več ne bosta mogla reči, da sta sama, saj imata otroke in sta starša. Drugo pa je koliko se počutite/ta zadovoljna in ali bosta kot partnerja ostala skupaj. Čutiti je, da vi najbolj pogrešate partnerja in njegovo naklonjenost, ob tem pa se poraja tudi veliko prezira in jeze. Zlasti ob njegovi domnevni neodgovornosti, če sem prav razbrala, saj je odrasel človek, partner in oče in se je odločil imeti otroka, torej je dolžan tudi finančno skrbeti zanju. Odkriti pa bi bilo potrebno kako to, da vi to kar dovolite in da ste se znašli ob tem človeku in v situaciji v kateri ste.

Vprašanje je kaj ste vi osebno pripravljeni storiti, da boste vi bolj zadovoljni in kaj je on v resnici (če sploh) pripravljen storiti za to, da bi ga očetovstvo in partnerstvo bolj osrečevalo, koliko se je pripravljen potruditi za to, koliko pa od vas in otrok nezavedno kar pričakuje, da ga boste napolnili. In če se to ne bo zgodilo, se njemu zdi edina rešitev v grožnjah z odhodom. Mu verjamete, da jih bo uresničil ali o tem le grozi? Kako je vam ob tem? Nasploh je čutiti, da neke povezanosti, odnosa v pravem smislu besede, med vama sploh (še) ni (bilo) in da je zaenkrat obema bolj varno ostajati na površini, se zatekati v pogoste konflikte okrog sorodnikov, denarja, časa, otrok…, kar pa je vse samo izgovor, da se nam ni potrebno ukvarjati z nama in najinim odnosom. Zapleti s sestro in mamo so le nekaj zunanjega, kot površina, na kateri se »lomijo kopja« našega nezadovoljstva, očitkov, obtoževanj, primerjanj, krivde, jeze, strahov…, v resnici pa za vajin odnos sploh niso tako pomembni. Če bi zmogla to dati na stran, razmejiti in odkriti kje sta v vajinem odnosu vidva vsak zase in kje skupaj. Kje in kdo ste tu vi? Kako je vam? Globoko spodaj je sicer verjetno ena sama globoka želja po sprejetosti in pripadnosti obeh, vendar dvomim, da to že zmoreta videti, še manj pa stopiti korak naprej. Tu in sedaj, ob na videz nepomembnih prepirih in močnih neozaveščenih čustvih, v katere pa kar zdrsita kot v prepad, se vama vedno znova zavrti začarani krog iz katerega sama še ne zmoreta izstopiti, saj si niti ne predstavljata kaj se vama dogaja. Na vašem mestu bi si (po možnosti skupaj s partnerjem) poiskala pomoč zakonskega terapevta, ki je v takem primeru zelo dobrodošla, odločitev pa prepuščam vam.

Želim vam, da v tem trenutku kar najbolje poskrbite zase in za otroka, da si daste dostojanstvo in moč, ki vam pripada, da si poiščete pomoč in podporo, z njim ali brez njega, če ne bo želel sodelovati. Niste nemočni, čeprav se morda kdaj tako doživljate. Najpomembnejše je, da počasi v sebi odkrijete tisto nekaj, kar vam bo pomagalo, da se boste počutila sprejeta, pomembna, vredna,… in da boste zmogla biti dobra mama svojima otrokoma. Vse dobro.

Lep pozdrav.