Pozdravljeni,

zanima me ali sem res čudna? Namreč to mi vsi govorijo, ko povem, da nočem otrok. Stara sem 26 let in razmišljam malce drugače kot ostali, vsaj tako se mi zdi. Vem, da se sliši neresno za moja leta, ampak v življenju imam trenutno druge cilje, kot imeti otroka. Zato se tudi bojim iti u vezo s fantom, ker prej ali slej bi on hotel družino (beri otroka), meni pa res ni do tega. Delno verjetno tudi iz straha, ker vem, da se z otroci življenje čisto obrne na glavo. Meni je pa način življenja, ki ga živim, čisto ok. Ni mi všeč, ko s ”prijatelji” in znanci debatiramo o tem, in me imajo za neumno, ker tako razmišjam. Pravijo, da bi mogla o tem že razmišljat, ker da sem v takih letih že….postanem jezna takrat. A ni to izbira posameznika?? A res tako napačno razmišljam??

hvala za odgovor vnaprej

Spoštovana mihelca1,

v časih, ko se marsikatera ženska odloči za prvega otroka krepko po petintridesetem, nekatere pa tudi po štiridesetem letu, se zdi čudno, da bi morali pri šestindvajsetih letih »razmišljati« o otroku. Otrok ni študij, o katerem je pametno začeti razmišljati okoli osemnajstega leta (ni pa nujno), ni služba, o kateri je pametno razmišljati, če hočemo postati finančno samostojni, ni poklic, o katerem je pametno razmišljati, da bomo počeli nekaj, kar nas vsaj približno veseli. Ni avto, ni stanovanje, ni predmet, ki ga je »pametno« imeti, ker nam olajša ali popestri življenje. Otrok je ODNOS. Pa ne samo odnos med mamo in otrokom, ampak implicira tudi odnos med partnerjema. Skratka, cela umetnost in znanost … in če vi razmišljate in čutite, da želite s tem še počakati, imate do tega ne samo pravico, ampak ste tudi modri. Ker raje poslušate sebe kot pa glas nekakšnega mainstreama. S takimi pozivi, kot vam jih namenja vaša družba, ljudje ne povedo ničesar o vas, pač pa veliko o sebi. Kaj je njihov problem? Toda to ni vaša stvar. Vaša stvar je, da sami izberete, ali z njimi o tem debatirate ali ne.

Kar je bilo morda zaslediti med vrsticami, pa je nekaj, kar z otrokom nima nobene neposredne zveze. Kako drugačni, morda celo na robu osamljenosti, se počutite v svoji družbi? Kako krivično je pravzaprav, da se ne morete spustiti v resno zvezo, ker se bojite, da bo partner hotel otroka? Ali je res to tisto, kar vam brani življenje v dvoje, ali je kaj drugega? Mogoče so to bolj ključna vprašanja kot pa tisto o otroku. V vsakem primeru se zdi, da vas vaše dosedanje razmišljanje, ki vam ga okolica zrcali, utesnjuje in da je napočil čas za spremembe. Te pa so povezane z razvijanjem vaše individualnosti in zaupanjem vase, s širjenjem osebnih meja, morda tudi s sprejemanjem, lastnega nekonformizma. Želim vam dovolj zanimivo pot, da se vam ne bi bilo treba ukvarjati s tem, kaj rečejo »vsi« drugi.

Lep pozdrav,