za Boštjana
http://med.over.net/forum5/read.php?27,8563012,8583438#msg-8583438
Bilo bi zaželjeno, če se v komentiranje lahko vključi tudi gospod Boštjan Topovšek.[/quote”]
Zaradi povečanih obveznosti sem trenutno manj dejaven na forumu. Temo, ki je objavljena, sem videl, vendar je zaradi obsežnosti še nisem v celoti prebral. Bom to naredil v naslednjih dneh in tudi podal odgovor.
Hvala za razumevanje!
Samo malo je zamudil in bo sedaj moral Andrejo prosit, da mu temo odklene in mora bit previden kaj bo napisal, da si ne bi dovolil kritizirat pisca daljših prispevkov ali pa podvomit v njegove dobre namene oz poiskat vzroke zanje, ki bi kvarili piščevo samopodobo… :)))
Mislim,da Andreja teme ne bo odklenila,ker ni potrebno.Vendar ni ovire,da kdorkoli napiše kakršenkoli komentar tukaj.Mimogrede,On-,mar ti res misliš,da nekemu človeku lahko en komentar ali pa sto ali tisoč podobnih mnenj na portalu,lahko zruši karkoli?Če tako res misliš,potem nekaj precenjuješ in predvsem nekaj drugega močno podcenjuješ.Nekateri res sedaj kažete svoje prave barve.
Ne vem, koliko se komu kaj poruši, vem pa, da eni začnejo na podlagi mnenj drugih, žalit, tretji pa se pridejo potožit na forum v veliki stiski, kako jih nekdo “zajebava” preko internetnega čveka. Mogoče se jim res nič ne poruši zaradi komentarjev, ampak že takšni pridejo sem, “porušeni”.
Dragi Janez_K,
Večja od ljubezni do ženske, je lahko samo še ljubezen do otroka.
Če bi mi kdo pred rojstvom mojih otrok to povedal, mu ne bi verjel. Zato vas iz tega stališča razumem.
Prebral sem vaše zapise v tej temi. Odgovore drugih sem zaradi obsežnosti preskočil. Zelo zanimivo branje. Iz napisanega bi bilo mogoče narediti zelo dobro psihoanalizo.
Vse odgovore za svoja vprašanja poznate. Zdi se, da iščete v vsem tem znanju in knjigah potrditev, da ste ravnali prav. Potrditev, da teh 25 let ni bilo zaman, da se je bilo vredno odrekati sreči. Govorite o sprejemanju, citirate priznate avtorje knjig. Nisem prepričan, da ste brali prave knjige?! Morda pa v življenju ni potrebno sprejeti vsega, kar nam življenje ponudi. Morda se lahko odločimo, kaj bomo sprejeli?
Zakaj ste se ravno sedaj razgalili? V kakšno življenjsko obdobje vstopate? Kakšno odločitev želite sprejeti?
Zdi se, da ste še vedno osamljeni, tako kot pred 25 leti in tako kot ste bili osamljeni, ko ste še kot majhen otrok jokali in ni bilo mame (kakšno pogodbo ste takrat kot otrok sklenili s svojo podzavestjo, kako je ta pogodba vplivala tedaj na vas in kako v odrasli dobi in kako vpliva sedaj?). Biti 25 let tako blizu ženske in hkrati tako daleč? Narediti vse, pa še vedno ni dovolj! To se sliši znano, kajne?
Zakaj ste želeli, da se vključim v debato? Točno veste, da imate dovolj znanja, da si odgovorite na vsa vprašanja. Prebral sem nekaj vaših prispevkov in razmišljate modro.
Nehajte brati knjige, nehajte razmišljati o preteklosti, nehajte analizirati, ne skušajte ničesar razumeti, pustite MON in ostale forume za 1 leto. Pustite znanje. Najdite nekoga, ki vam bo pomagal pozdraviti ranjenega otroka v vas. Spoznajte sebe brez vsega tega znanja, zavedanja in ostalega balasta. To bi vam priporočal jaz.
Želim vam, da bi vaša življenjska zgodba dobila srečen konec. Morda boste lahko potem napisali čudovito transformacijsko zgodbo in jo prodali v milijonski nakladi (ljudje potrebujejo takšne zgodbe). Vsaka transformacijska zgodba ima transformacijski preobrat in srečen konec. Tudi vaša ga lahko ima.
Občutek imam, da je vaša skodelica polna. Vprašanje je, ali ste jo pripravljeni izprazniti?
Naj bo življenje od sedaj naprej prijazno z vami!
Srečno.
Dobro jutro, gospod B. Topovšek.
Zahvaljujem se vam za prijazno pismo in tople besede. Zakaj sem napisal zgodbo tule? Prišel je čas, ko je bil tale portal moj edini možni poslušalec. Tako je naneslo. Umrl je pred časom zadnji modri človek, ki sem mu lahko kaj povedal, stric, oče je umrl že pred časom, mati že davno tega, brat je odšel v mesto in živi svoje življenje, ženo moje globine niso nikoli zanimale, sedaj pa je že na svojem, včeraj sva se dogovorila o višini in obliki izplačila in o notarskem zapisu o tem dogodku, sina ne morem obremenjvati s tem, dober prijatelj, ki mi je marsikaj svetoval, je odšel v penzijo, drugih bližnjih prijateljev in sorodnikov nimam, moj pes me razume, včasih sem pripovedoval njemu, ker ni bilo drugega, zgodba je morala na plano, povedal sem jo tule in poslušal sam sebe. Sedaj mi je lažje.
Prišel je tudi čas, ko je dozorelo spoznanje, da moram pošteno zaključiti neko obdobje, dolgo pol mojega življenja. Odvrgel sem veliko težo s svojih pleč in počutim se svobodnega in lahkega. Imam čas in mir in grem lahko vase, se lahko poglabljam vase. Zgodbo o polni posodi poznam, iz zena. Istočasno s tem, ko sem odvrgel breme z ramen, skušam odvreči balast, o katerem govorite. Ta odpada sam od sebe, posoda se prazni, ko gre človek vase. To je edini način, da se do poteka mojega časa posoda spet napolni. Na tem delam sedaj, kot ste predlagali ali morda ugotovili.
Že dolgo tega sem našel svoje poslanstvo, ki sem ga sledil; v tem duhu sem živel in delal vse; Ohranil sem rod in domačijo. Moj sin je poslednji Mohikanec. Četudi se je vse za bralca ali zunanjega opazovalca na videz okoli mene sesulo v prah, se je v skladu z višjim redom samo postavilo na povsem pravo mesto, kot pravi rek; Sneg pada. Vsaka snežinka na natanko pravo mesto in to je čudovito lepo in dobro.
Lepo se vam še enkrat zahvaljujem, vas pozdravljam in vam želim obilo uspehov pri vašem delu. Na temle portalu lahko naredite še veliko dobrega,
marinec
Mene zanima nekaj, kaj si iz tega vsega tega odnesel??, me sprašujejo, ki pišejo sporočila.
Tole sem odnesel, piše v zgodbi, v treh odstavkih je zajeto. Povedal sem tudi na praktičnih primerih, da bi razumeli tisti, ki iščejo sami sebe, ki iščejo srečo ali iščejo vzroke svoje nesreče, oziroma, zakaj se jim dogaja to, kar se jim dogaja (citiram samega sebe iz zgodbe na Mon-u);
Rad bi povedal tole; iskal sem srečo povsod, pa je ni bilo nikjer. Potem sem jo našel v sebi. Ko sem jo našel v sebi, tudi ponovno odkril to neznansko veselje do muzike, to ni bilo všeč moji bivši ženi, takega me ni poznala, zanjo je glasba hrup, ki je tudi, če je čisto potiho, še vedno preglasen. Vsi ti ljudje, ki so me poslušali, pa so dobili solze v oči, bili nasmejani in srečni in dobili kurjo polt ob poslušanju zaradi tistega, kar prelijem iz sebe v zven glasbe. Ni ta glasba v mehu, to, kar zaveni, je v meni. Samo ven spustim iz sebe in to je to. 25 let se je nabiralo tam notri. Ker imam še vedno nekoliko trdo zapestje, z leti se je za spoznanje razmigalo, sem se nučil dati v zven toliko več svoje duše, kot jo le zmorem in to ljudje čutijo. Ko sem bil včasih sam, sem jokal in igral in igral tako, da je meh jokal z mano. Ko sem bil vesel, sem igral tako, da je meh pel in vriskal. To je bilo od nekdaj v meni in to sem jaz. Samo odprl sem tisto, kar sem dušil 25 let v sebi in sedaj lije ven, kot pesem zvonov. Rad bi povedal na tem primeru, na glasbi, velja pa za vsa druga področja, o katerih sem tule pisal, da sem našel sebe in v sebi srečo in da ne bom odslej živel več tako, kot je drugim prav in kot drugi hočejo, ampak tako, kot čutim v sebi, živel bom odslej iz sebe. Poslušal bom nasvet in spustil zven iz sebe med ljudi. Sedaj sem končno svoboden in sem srečen, da se je vse to zgodilo natanko tako, kot se je…
______________________________________________________________________________
Iz te zgodbe je izšlo vsaj dvoje dobro; za njo in mano je v tem času in prostoru ostala sled, to je najin sin. On je najlepše, kar se mi je zgodilo v tem življenju, imam ga nadvse rad in samo zanj bi prehodil to pot še enkrat brez upiranja, če bi bilo potrebno, dvakrat.
In drugo; bila je dolga pot in ni mi žal zanjo, povedal sem že, zakaj ne in tudi zaradi naslednjega; nekega globokega spoznanja na koncu poti. Povedal sem, da ne obžalujem ničesar, da ne obtožujem nikogar, da je tako bilo pač zapisano v zvezdah in da sem sprejmal vse, kot je prinašal tok življenja. Žal mi ni za to pot, ki tudi ni bila lahka zame, tudi zato, ker mi je prinesla mnogo spoznanj. Iskal sem odgovore na mnoga vprašanja in brez te poti jih ne bi našel. Iskal sem odgovore na vprašanje, kdo sem in kam grem, zakaj se mi dogaja to, kar se mi dogaja. Iskal sem na tej poti Ljubezen, srečo in radost in smisel vsega mojega življenja. Spoznal sem, da sta sreča in radost znaotraj vsakega človeka, da je to v meni in ne izven mene, v ljudeh, v stvareh, dogodkih, v vsem materialnem svetu. Spoznal sem, da sem lahko srečen brez vsega tega, da je v meni tista umirjena, blagodejna mehka, ljubeča, žareča Ljubezen, sreča in radost, ki greje in da tega ni nikjer drugje, da vse, kar iščem, v bistvu nosim s sabo, v sebi, le videl nisem tega! Včasih sem rad prebral T. Pavčka in njegovo pesem; Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad. Pot mi je prinesla spoznanje, da je to lahko sreča, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad, da pa je sreča in radost, radost moje Biti tisto, kar iščem na napačnem kraju, izven samega sebe. To sem našel v sebi, potem, ko je odpadlo vse, kar je to prekrivalo, vsa navlaka in ves šum in hrup življenja, ko sem postopno odvrgel vse to, kar tule piše, se sprijaznil in sprejel vse, kar je bilo, kar je ta hip in kar bo prineslo življenje, takrat se mi je na koncu te dolge poti odprlo to spoznanje samo od sebe, kot se odpre školjka in našel sem v sebi tisto, kar sem od nekdaj iskal; našel sem to, kot biser v mojem najglobjem jedru, v tem, kar sem. Tam je morje sreče, radosti in Ljubezni in preliva se čez rob. Nikoli več ne bom žejen vsega tega in nikoli več ne bom – sam.
Pot do tu je bila dolga in tudi težka. Vse povedano je resnica. Moje iskanje si lahko preberete, če želite, pod mojimi nicki marinec, marinec pikasi, modrec… in še nekaterimi, tudi janezekpizdekpikasi, JB007, ipd, internist.doc, košičkova in še kakšen bi se našel, ne spomnim se vseh, poznavalci vedo zanje, vsi so nekje v arhivih, tudi nekaterih prispevkov, ki so še meni všeč in so govorili o meni, na primer o tistih tektonskih premikih, ki se ravnokar dogajajo, pa prispevek o lepoti ženske, ki sem jo gledal 25 let in se je nisem in nisem mogel dotakniti v njenem jedru in ki se ga je zagotovo zapomnila predvsem katenjka; saj ne morem pisati drugače, kot na prepoznaven način in iz tega, kar sem, tu, v različnih forumih na Monu. Če bo kdo iz tega kaj odnesel, bo ta misija na koncu dobila nek dodatni smisel; nič se ne zgodi človeku zaman in bez višjega smisla, če ne, je smisel v mojem iskanju samega sebe. Hvala vsem, ki ste hodili delček poti do tega spoznanja skupaj z mano in mi pri tem pomagali, ne da bi se tega zavedali. Hvala, če ste me brali, prebrali in hvala, če ste razumeli, kaj vam pripovedujem iz najglobjih kotičkov samega sebe. Marinec sedaj svojo misijo tu resnično zaključuje, vas vse še zadnjič lepo pozdravlja in želi, da tu vsak najde to, kar išče in po čemer hrepeni njegovo srce, dokler ne počije v tem on sam.
Planinski orel je poletel iz kletke v svobodo. Se vidimo in beremo v naslednjem vesolju…
_______________________________________________________________________
Ko se človek rodi, ima pač otroški obraz, ko raste postaja obraz drugačen, bolj definiran, najprej v mladostnih letih pokrit z mozolji, potem ti izginejo in obraz dobi končno podobo, potem leta rišejo v njega spoznanja, gune in brazde, smeh zariše svoje gube, žalost svoje gube, skrbi svoje gube…. in obraz človeka se spreminja, dokler ne sezori, dozori, se postara umiri in umre. Ampak! Človek ni samo ta obraz. Človek tudi ni zunanja podoba, ni Janeztainta, Emšo tainta, profesordoktordocenttainta, ki vozi porša, ali hodi peš, ki ima kajžo ali vilo, ženo, otroke in pa še im še…., ne. Bistveno se skriva v njegovem jedru, ko se rodi, je to že tam in ko umre, je to še vedno – tam. Tam notri, v njem. Vse ostalo je zunanja podoba, ki včasih tisto bistveno prekrije in človek se sam sebe več ne zaveda. Misli, da je Janeztainta, ki ima tisti Emšo…itd in pozabi na svoje jedro, na bistveno, na Bit in na biti, se zavedat, kdo si in kam greš, živeti. Nekatri preživijo vse življenje v opisanem stanju in se nikoli ne vprašajo, kdo so in kam gredo. Življenje odsanjajo in ko zadnjih pet, deset sekund pred smrtjo vse odpade, ugotovijo, da so tisto, kar je bilo že ob rojstvu v njih! Nekateri se zavejo tega malo prej, a še vedno – prepozno. Moj stric, devetdeset let star, me je naučil nečesa, medtem, ko sem skrbel zanj štiri leta. Nekoč, par let preden je umrl, je naenkrat dejal; Ukradli so mi življenje, ne vem, kam so šla vsa leta, ne vem, če sem jih sploh živel! Zamislil sem se in bral Tolleja. Šel sem vase in iskal sam sebe dalje. Ugotovil sem to, kar sem povedal, da mora človek sebe v notranjosti začutiti, se zavedati svoje živosti in vsakega sedanjega trenutka posebej, da je živ, da živi in da živi zavestno in ne kot v sanjah, v katerih se bo leto dve pet pred smrtjo ali celo zadnjih pet sekund zavedel vsega tega in bo prepozno in bo lahko samo rekel; Ukradli so mi življenje. V resnici ga je odsanjal, ne da bi se zavedal samega sebe.
To sem iskal. Zunanja podoba, nicki, celi pravo ime, Emšoo, strokovni in ostali nazivi, vse to je postranska zadeva, človek je v svojem bistvu nekaj drugega, to odkrije, če se išče, če se tega začne zavedati. To sem med drugim tudi iskal tule. Če kdo to ni razumel, naj razume sedaj. Ostali štejte moje nicke…
_______________________________________________________________
Ali z drugimi besedami;
Sreča ni v glavi, ne v daljavi, sreča ni pod palcem skriti zaklad… Sreča je v vsakem človeku, le poiskati jo mora, poglobiti se mora vase in v sebi najti najprej notranji mir, čemur sledi zadovoljstvo in sreča… Sreča ne pride sama od sebe, pride potem iz naših dejanj, ko ravnamo zvestno v tem duhu, ki je v nas, sreča izvira iz nas samih, je v nas samih. To sem spoznal.
Glede Ega sem spoznal tole; čisto brez Ega človek ne more biti funkcijonalen v vsakdanjem življenju. V ta namen služi Ego, ker, brez, da imaš občutek sebe, Ega, je težko celo voziti avto. Zavedanje samega sebe, svojega bistva, samozavedanje, takorekoč vstop v zen, govori o dajanju in širjenju prostora v svoji notranjosti, širjenju notranjega prostora, širjenju Zavesti, tako da lahko Zavest skozi tebe kreira in usmerja tvoje življenje. Kar pomeni, da se Ego postopno umakne, skrči in da prostor Zavesti za ustvarjanje. Zavest je v svojem izvoru potencijal vsemu. Zavest je zaslon, na katerega padajo misli, ki jih kreira um, Ego. Ko Um prisluhne Zavesti lahko delaš čudovite, dobre stvari. Ko si ponižen, zavesten, se Ego umakne, notranjost se izprazni, notranji prostor se razširi, poveča in ta praznina je tisto, kar zapolni Zavest, Zavedanje samega sebe, svojega bistva, svoje Biti, tistega, kar si. Kar izraža izrek : “Ko se izprazniš, se napolniš.” Česa se izprazniš? Vsega tega; želja, hotenja, svojih pričakovanj, grajenih na nerealnosti ali drugih ljudeh, pripisovanja zaslug samemu sebi, prevrednotenja sebe, Ega. In česa se potem napolniš? Miru, širine Zavesti, vitalnosti, čistosti, moči, sreče in … večnosti. Dolgoživost, mirnost, globoka samozavest, samozavedanje, zdravje, vitalnost, veselje in čistost so posledica vadbe in ne vadba sama. Vadba sama je precej naporna in ti mora biti zares mar, da vztrajaš. Vadba pomeni – odkrivati samega sebe. To sem počel jaz. Edina ovira, ki ti je na poti, da se zares spoznaš, si ti sam. Duh, ki je v tebi, ne potrebuje kultivacije. Lahko ga le odkriješ v sebi, tako kot srečo. Tam že je, že obstaja, le zavedaš se morda še ne tega. Edini, ki se kultivira je Ego. Iskanje samega sebe je kultiviranje Ega. Ego je kot čebula. Bolj, ko jo lupiš in čistiš, manjša postaja, sem nekje prebral. Ko najde svoje pravo mesto in vlogo in naredi prostor v notranjosti človeka, dovolj prostora, ko se posoda izprazni, jo napolni tisto, kar sem zapisal zgoraj in potem se vse izpolni in postavi na svoje pravo mesto.
Sreča in vse, kar se nam dogaja, vse to je odvisno izključno od nas samih in ne od druge ali tretje osebe, od staršev, prijateljev, partnerjev, niti od naših otrok. Sreča je v nas samih, v vsakem človeku se skriva in samo tukaj jo moramo iskati in najti, kajti tam že je. Kot drugo, nikoli ne smemo obupati, ne glede na vse, nikoli ne objokovati preteklosti, negovati zamer, živeti v preteklih dogodkih, ker to je negovanje lastnega Ega in je nesmiselno, niti se ne bati prihodnosti; iz preteklosti se moramo učiti za prihodnost, to sprejemati, a živeti moramo za ta trenutek in v njemu najti sami sebe v svojih globinah, najti moramo svoje poslanstvo in živeti v tem duhu vsak trenutek posebej.
To je povzetek zgodbe. Torej, prišel sem blizu tej modrosti, našel samega sebe, našel sem svoje poslanstvo, zakaj sem tu, našel sem notranji mir in srečo. Da sem se dokopal do teh spoznanj, sem črpal iz modrosti in spoznaj velikih učiteljev modrosti in ljudi, ki so prehodili podobno pot iskanja samega sebe, notranjega miru in sreče. Ti so mi pomagali s smernicami, ki sem jih našel v njihovi poti. Vsi so na koncu prišli do enakih spoznanj, razlika je le v njihovem izrazoslovju. To pot lahko prehodi vsak, ki se išče.
l.p.
marinec.si
… še ene podobne, nekoliko starejše zgodbe in razmišljanja o podobnem mrtvem zakonu, napisana s strani ženske:
http://med.over.net/forum5/read.php?27,1159981
Odločitev je običajno težka, četudi gre za mrtvev zakon, v katerem so vsa sredstva za oživitev izčrpana. Kot sledi iz vseh podobnih zgodb na to tematiko, klinično mrtve zadeve ni smiselno oživljati. Po pridobljenih dokončnih spoznanjih in po treznem premisleku je v takih primerih najboljša rešitev hitra in sporazumna ločitev.