Pozdravljeni!

S prtnerjem se poznava 15 let. Poročena sva 5 let in imava 2 otroka stara 2 in 4 leta. Lahko rečem da smo večinoma dokaj “zdrava družina”. Oba sva zaposlena po 8 ur, poleg skrbi za otroke in urejanja doma – gospodinjstva nimava drugih obveznosti.
Mož sodeluje pri negi otrok – vendar je velikokrat nenatančen (ne umije zob, ne očisti zamašenega nosu, ne uči pospravljanja oblačil za sabo, večkrat rata nervozen in se dere na otroka..)
Sodeluje pri gospodinjstvu – venadr samo kadar mu dam natančna navodila in ponavadi vsem opravilom sledi cel kup pripomb, da njega vsa ta dela nervirajo.

Moti me, ker ni samoiniciativen.

Velikokrat mu povem kaj me moti in pravi, da sem zoprna. Velikokrat mu povem, da otroci potrebujejo aktivnega starša in ne nekoga, ki je samo zraven kot nek varuh in gleda TV ali računalnik.

Primer: otroke odpeljem ven in pridemo domov zvečer po 4 urah. Stanovanje je razmetano, nič skuhano za otroke, on sedi na kavču in gleda TV. ZELO rad spremlja politično dogajanje.

Vem, da se nebi kregala, če…..če bi vsa gospodinjska dela od nabave, kuhanja, pospravljanja, likanja, odnašanja smeti, preoblačenja postelje, pometanja, pomivanja….. opravila mama sama. Mož bi bil na kavču in gledal tv, otroka bi se igrala med seboj in njihove spore bi reševala mama s predpasnikom in wc metlico v roki in bi bili ena super srečna družina!! VENDAR živimo v 21 stoletju, tudi jaz sem zaposlena mama in vem, da ta način življenja zame ni sprejemljiv.

Prosim, pomagajte nama! Kako naj zlezeva iz tega začaranega kroga? Kaj delam/delava narobe?
Moram pa povedati, da ga imam zelo rada.. ne maram pa vseh teh najinih nenehnih prepirov.

HVALA vsem za pomoč!

Lepo pozdravljeni,

Ostanite zdrava družina in se ob tem še sprostite. Ženske imamo veliko težav s kontrolo okolice. Moški delujejo drugače. Nikoli ne boste svojega moža naredili po svojih merilih, ker se mu vaše določanje pravil upira, duši ga. Poskušajte ga prvo začutiti v njegovem bistvu, mu ovrednotite dan, najdite zanj kakšen objem, skratka sprostite se v sebi. Ko boste ustvarili več bližine, bo morda malo bolj priskočil na pomoč, nikoli pa v takšni meri, kot vi pričakujete. Sprejmite ga, preprosto ker je vaš in ga imate radi, hkrati pa se naučite z njim komunicirati na drugačen način, na način, ki bo prijazen in ne toliko nasilen in stresen.

Morda imate občutek, da vas ne razumem in da ne vem, kako je živeti z njim, koliko ste obremenjeni z šlužbo, otroci, pospravljanjem. Na način, kot z njim komunicirate sedaj, ne bo šlo, ker vas doživlja kot tečno in da bi ves čas nekaj radi, da vam nikoli ni dovolj, niti spočiti se ne more in v miru pogledati TV. Počasi vas je že sit. To je njegov svet, najdite drugo pot do njega, kjer bo pripravljen sodelovati, vendar vedite, da vaših pričakovanj v polnosti ne bo nikoli zadostil, če ne boste spustili meril. On ne, mogoče bi bil kak drug moški bolj priden in ubogljiv, on hoče ohraniti sebe, na način, da se upira in dela po svoje. Čuti, da če bi vse naredil, kar vi hočete, da potem je copata in sploh več ne obstaja. Kje je potem on. Ta način upiranja je za sodelovanje med vama vsekakor destruktiven, destruktivna pa je tudi komunikacija, ki teče med vama.

Razmislite, kaj vas osebno življenje uči skozi ta odnos, kajti verjamem, da vi natanko veste, kaj je tisto najtežje, kar vam ne gre spremeniti pri sebi. Moje mnenje: resnično se kregata zaradi nepomembnih stvari, vse to pa vama služi, da ne najdeta stika, ker stik pomeni biti odprt, ranljiv, pomeni sebe dati v polnosti v odnos, neglede na ta, ali je partner siten, utrujen, ali mu gre že vse na živce od celega dne. Ko se ženska v sebi umiri natanko ve, kje je meja bližine in osebnega prostora partnerja.

Težko je v tem smislu, ker tudi vi niste začuteni z njegove strani in če boste čakali nanj, boste čakali večno. Kajti tudi on išče bližino in toplino in čaka na vas, da bi ga enkrat začutili. Torej stopite prvi v odnos, naredite spremembe v odnosu do moža, potem pa se bodo tudi njegovi odzivi spremenili, s tem pa tudi želja po sodelovanju. Vedno sta v istem krogu, preprosto zato, ker nobeden od vaju ne naredi spremembe v odnosu, čakata in se odzivata na isti način, vedno znova in znova. Nihče na tem svetu vama ne more ustvariti bližine v odnosu, če je vidva sama ne bosta ustvarila drug ob drugem. Samo vidva lahko naredita odnos, kjer bosta čutila, da pripadata in se imata rada. Eden od vaju mora začeti, vse ostalo se odvija samo. Saj veste tisti znani stavek, kar daješ, to prejemaš. zato torej vec čas isti krog, Vnesite torej med vaju bližino, občutek sprejemanja in kot bumerang bo prišla nazaj in odnos se bo kot po čudežu začel spreminjati. Vse v okolju se odziva na nas, na naše odzive in na naša pričakovanja.

Vse dobro vama želim v prihodnje.

lepo pozdravljeni.

ravno sem prebirala to temo ker imam sama identičen primer. in žal se moram odzvat na vaš strokovni odgovor ki ste ga podali AnaJ…tudi sama imam isti problem…doma ne naredi nič brez mojega “potiskanja”! če že kaj naredi bi morali vsi it gledat in parado naret pa še muzikante zraven povabit…če ne je užaljen ker mi njegovega dela ne opazimo. ja pa počakaj malo…kaj vse moramo ostali člani prispevat da živimo v urejenih razmerah pa se njemu to zdi kot samoumevno. kot je napisala predhodnjica, gre , tudi z njegovimi otroci na sprehod, povdarjam da so tudi njegovi in ne samo moji (v njenem primeru njeni)…tako da sem naredila neke vrste “uslugo” in čas, ki bi si ga sama tudi kdaj želela vzeti za prosto (mogoče da si v miru operem glavo), medtem pa naj me koklja brcne če v eni uri al pač nevem koliko časa nisi sposoben po dnevni sobi pospravit igrač in zraven pogledat še svojo najljubšo oddajo al pač karkoli…da kratkomalo nimaš te notranje vesti, da bo mogo zaradi tvoje lenobe se nekdo drug raztrgat dobesedno da boš ti lahko živel v svojem malem namisljenem kraljestvu…potem pa nevem kam gre ta svet. kot je rekla predhodnjica…v 21.stoletju smo…kaj me pa briga kako on razmišlja..na to bi mogo prej mislit kako on razmišlja…mislim…pa če se on nekomu počuti kot copata ker mora posesat in pomagat zobke skrtačit svojemu sinu in ne 70letni brezdomki (seveda pa ga še je treba prej potisnit in vljudno prostit! Ker če si daš pravico po celem dnevu bit siten ker se ded ne zmiga al pa se klati okrog, zvečer ga pa prosiš da posodo zloži v pomivalec…manemoj…res si je bogi in res je copata- delo mora bit opravljeno, in 4 roke naredijo več kot samo 2 in pika.in ko je delo opravljeno imamo lahko popolnoma vsi sproščen in prijeten čas koliko ga želimo drug z drugim). pri nama poteka tako: z novim letom sem ostala brez službe; zdaj sem deklica za vse…ker sem pač “cel dan doma in televizjo gledam” – posoda, tla, perilo se samo opere po njegovem, kuhanje je včasih potrata časa in hrane ker ga ni domov – in po večini pripravljeno vržem zvečer v smeti…, ker živimo na deželi še kosim kr zajetno parcelo, vrtnarjenje, urejanje okolice, nabava, vrtec cel dan z otrokom, ker on je utrujen ko pride s službe revček…ker če vzameš knjigo v roke oz slikanico in posedeš otroka v naročje je pa res utrujajoče, maratonsko. ne me hecat o tem kako moški razmišljajo…gre se za to da mora vsak posameznik poskrbet zase, za svoje stvari; umazano perilo se opere, nikoli se še ni samo opralo, nekdo ga je sigurno, in če je tvoje si ga operi…tako da je moja dobra volja in moja ljubezen do tebe to da ti jaz kot “darilo” oz “uslugo” operem tvoje smrdlive zokne. moja dobra volja in prispevek k družini je to da skuham kosilo…pa naj bo še tvoja da preprosto vzameš umazan krožnik iz mize in ga daš v pomivalca. jaz nevem kaj je tukaj tako znanstveno fantastično nerazumljivega.iin potem so tukaj očitki, po vsem kaj človeku greš na roke še to (ker sem mu rekla da ima za ljudi in prijatelje vedno čas in leti v sp. gatah k njim , sred noči če je treba) in naj ta čas raje posveti svojemu sinu, prvorojencu…ko bi si nekateri dali ude rezat da bi dobili otroka, pa ga ne…on bi pa pač samo mel..ko dobi pa pač ima in zato kar že imaš se več ne rabiš trudit…to pač tam je…in otrok je tudi samo moj, ker njega tak ne šmirgla (mali mu pravi ata ne!, dve leti je star, in ima pač zdaj tako obdobje, al pač kaj mata nevem…) on je starš njegov in naj z njim razčisti, kaj bo sejal to bo dobo; če posode ne opereš ostane umazana, če otroka ne usmerjaš in ga neguješ in ljubiš te tudi on nebo spoštoval. jaz pa res nebom posrednik tukaj vmes, jaz imam s sinom vredu odnos, pa sem se precej namučla za to…in mi je v veselje in ponos. to pa da mene moj enači z njim kot osebo, ker ga dvoletnik oz otrok, povdarjam otrok, zavrača pa jaz res nimam nič s tem…mislim da mora to on razmislit sam v čem je problem in kaj dela narobe. več kot svetovat mu ne morem, namesto njega pa jaz njemorem njegove vloge igrat. isto je s posodo, perilom in ostalim…povem mu lhako kako je najbolje prat, kako si olajša dalo in kdaj me lahko prosi za pomoč če sam nebo utegno tega in onega naret. drugače pa je v prvi vrsti on sam da poskrbi z svoje stvari oz zase in sevda še za otroka, dokler nebo dovolj star da bo lahk skrbel zase…
mislim da si nima pravice lepega dne zmislit oz odločit da zdaj pa oddstopa od tega…če pa se je že to pravico vzel pa naj pove…da ne želi imeti s tem nič več…in bom jaz drugače ravnala in delala, ker v skupnosti je tako na se hočeš nočeš zanašaš tudi na partnerja, na njegovo pomoč in…če tega ni…pač hvala za sodelovanje. mislim da nismo na svetu za to da bi nekomu hlapčevali…sploh če se zaradi tega slabo počutiš…jaz se zavedam za kaj sem se odločla in kake odločitve sem sprejela, kake so moje želje in kake moje dolžnosti. vem da sem tudi jaz samo človek, pa ga kje polomim in sem pač svojga dnara vredna…smo muhasti in pride do nesoglasij…razumem…se pomenimo…ampak osnovne stvari, ki jih je treba postorit, za svoje preživetje, za zdravje in higieno in red, al kako naj rečem…to je pa osnova.

in ne me basat da je oseba ki pere perilo copata? in da je oseba ki smrdljive smeti nese v kanto copata? kaj pa je potem oseba ki tega ne počne? oseba ki je iz umazanih piskrov in oblači umazane gate? eh…žal…vaš nasvet je po mojem larifari. noben ni spraševal po “čustveni drobtinicah”- to je čist nova tema…bistvo je da se oseba ne zaveda česa je dolžna do sebe postorit, za sebe uredit in poštimat…kje pa so še vsi ostali.

ženske bi rade pač ugajale in bi svojim možičkom, postorile vse samo da bi nas imel rad, figo…s tem ga sam razcartamo. in poglej kje sem zdaj. brezposelna, z otrokom čakam da dobim službo v teh težkih časih kot smo in upam da jo popiham čimprej v neko stanovanje kjer bom končno mela mir…da se mi neha ta drama…v nedogled nekomu dopovedovat nekaj očitnega in samoumevnega. res! to ni življenje! slabše bi lhako še edino blo če bi bla še tepena zraven…nevem…ne predstavljam si slabše pozicije…razen če uberem plan c, in vsak dan, do konca svojih dni vse naredim in postorim doma, otroka zrihtam, vzgojim, izšolam, in cele dneve doma čičam in čakam kdaj bo moj možiček dobre volje prišel domov in mi rekel kako imam lepe sveže kodre in lepo nalakirane rdeče nohtke…in potem se boma strastno ljubila dolgo v noč…in zjutraj se bom rožnata vsedla na traktor in šla kosit in vlačit vse po hiši in poštimavat. amerika!

pač moje mnenje. 🙂 upam da nism preveč “freh” opisala…ampak, res sem si želela napisat kaj jaz resnično mislim, brez olepševanja. ker me hitro povleče v to vodo potem pa nikoli ne povem v resnici kaj si mislim.

lep dan še naprej…:)