Najdi forum

noseča sem ostala sama

Po skoraj 10 letih skupnega življenja se je moj mož odločil, da odide. Kar bi najbrž znala zracionalizirat in zrelo prenesti, če ne bi bila skoraj sedem mesecev noseča, imava pa še 4 leta starega fantka. Počutim se kot da bi ostala brez zraka. Po eni strani se tolažim, da bo že vse še dobro, po drugi pa se mi prav meša. Sploh ne vem, kako naprej. Imam službo in stanovanje, tako da bomo finančno zvozili mi trije, ampak si res ne predstavljam kako naprej.

Ne morem se umiriti, kar je posebej tečno med službo, ko hodim na stranišče jokat, bojim pa se tudi, da z vsem tem stresom delam škodo kepici, ki raste v meni.

Tako mi je hudo, da niti z nikomer ne morem govorit o tem. Počutim se kot v črni luknji iz katere nikol ne bom mogla.

Spoštovana Pikapolonca73,

natanko tako, kot ste napisali: kot v črni luknji, iz katere nikoli ne boste mogli. Da te mož zapusti sredi druge nosečnosti, ni mogoče in ni naravno »zrelo« prenesti, ker je to res ena najhujših izdaj, ki jo ženska lahko doživi. Racionaliziranje pa je tako ali tako obrambni mehanizem, ki dolgoročno niti malo ne koristi – niti vam niti vašim bližnjim. Vaši možgani ne morejo dojeti situacije in vam signalizirajo, da vam zmanjkuje zraka, da se jim bo zmešalo. Vsaj jokate lahko, čeprav vam je mučno. Morda se razjokate še toliko hitreje, ker vam krojijo počutje nosečniški hormoni. In seveda vam je težko predvsem zaradi otrok – kako bo to vplivalo na nerojenega otroka in seveda tudi na vašega štiriletnika. Vse to so kar najbolj naravni odzivi na to situacijo. Jokate, torej čutite. Ne zanikate realnosti. Ste v stiku z njo in ste pristni. To je vaš vir moči.

Kadar žensko zapusti njen moški v takšnem položaju, se ji podre svet. Počuti se, kakor da ne bi imela in ne bo nikoli imela nikogar drugega, s komer bi lahko podelila bolečino, ki ji ne da dihati; nikogar, ki bi zdržal njeno žalost, bes, osramočenost, nejevero, ki bi jo lahko mirno spremljal skozi solze in ji zrcalil njeno dostojanstvo in moč in zavedanje, da je popolnoma vredna ljubezni. Vendar je to samo misel, je samo občutek – ni absolutna resnica. Zakaj ste pisali na forum, če ne zato, ker se z nekim delom sebe zavedate, da je v anonimni množici tam zunaj nešteto ljudi, ki vas zelo dobro razumejo in ki lahko povsem čutijo z vami. Presenetljivo veliko žensk je, ki so preživljale enako ali zelo podobno stisko – in jo preživele. Ko smo najbolj na tleh, damo lahko najboljše od sebe, in to velja še toliko bolj za mame. Včasih za otroka narediš nekaj, česar zase ne bi.

Kaj lahko storite zase in za svoja otroka? Bi lahko začeli uporabljati boleča čutenja, ki vas preplavljajo, tako da bi jih podelili z zaupanja vredno odraslo osebo? Če je v vašem življenju ni, je zdaj natanko pravi čas, da jo poiščete. Kdo, če ne vi, in kdaj, če ne zdaj? Čas je ravno tako pravi kot kateri koli drug. Svojima otrokoma, in kar je še pomembneje, sebi boste sporočili, da ste dragocena oseba, toliko bolj dragocena zaradi svoje pristnosti. Ker se ne delate, da ste superheroj, če se v tem trenutku počutite ravno obratno. Prosim, odkrijte podporno mrežo zaupanja vrednih ljudi, ki v vašem življenju mogoče že obstaja, sicer pa jo začnite spletati na novo. Šele tedaj se boste lahko začeli spoprijemati tudi z vprašanji, kaj se je zadnji dve leti dogajalo v vašem zakonu in kaj lahko storite v prihodnje, da se vam to ne bo ponovilo. Praktičen nasvet: tule lahko gledate in poslušate delo Byron Katie. Poglejte na svojo situacijo iz perspektive, obrnjene za 180 stopinj.

Želim vam vse dobro.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Oglasi se mi na mail in ti bom poskušal pomagati. [email protected]. lp

Ljuba Pikapolonica!

Še kako dobro vem,o čem pišeš…..Sama sem iskusila na lastni koži,kako je v nosečnosti ostati sam. Kot si rekla,počutiš se,kot bi ostala brez zraka.Negotovost,pa strah,če boš zmogla,pa občutek zapuščenosti,pa še in še je tega….
Želela bi ti pomagat.Vsaj naslonit ramo pa s tabo delit to težko obdobje. Če želiš,se javi,pa bova nekako izmenjali kontakt.Do takrat pa misli naprej,poskušaj črpat moč za tvoja dva sončka in ne obupavaj. Če je še tako hudo……Drži se. Pogumno Pikapolonica!!!!!!

New Report

Close