Poročena sem 3 leta…ne zdržim več, ne morem…
Tujka sem, pred kratkim sem dobila stalno bivanje v RS. Imam sina starega 17 mesecev…in moža, ki se požvižga na naju oba. Na zavodu sem, delala sem, pa se je ta moj skregal z mojim delodajalcem in sem izgubila službo. Med tem mi je zavod plačal prekvalifikacijo, naredila sem jo že pred rokom ki so mi ga dali. Hvaležna sem vsem profesorejm ki so mi pomagali ko nisem kaj dovolj dobro razumela, še posebej gospi Maver, profesorki slovenščine. Spričevalo sem dobila junija lanskega leta….oktobra se je že začela agonija.
Obiskala sem mamico, ki ne živi v Sloveniji, ostala sem pri njej 2 tedna, ker pač ne grem tok pogosto, vsaka 4, 5 meseca…Pridem nazaj, najdem stanovanje tok umazano, odvraten vonj, poleg pojstle v spalnici nekaj črnega zlito, še danes ne vem kaj je, ker ta moj pravi da on to ni naredil…kdo pa je? Preproge zažgane z čiki….Vprašam ga kaj de delo…pravi nč, nekaj si to samo zmišljujem. Pride pošta, vidim bančni izpisek, njegov, 200 eura minusa, ki ga prej ni imel…Pride domov, lepo ga vprašam kaj je to on mi pa tko čist in enostavno pove “Šlo je za travo”…Takrat mi je povedel da je začel “pohati” zato ker sem jaz začela it v šolo, in mi je dobro šlo, on pa ni naredil srednjo šolo ( kar mi se je zlagal, po dveh leti zakona mi poveš kaj takega, pa ni mi pomembno ker nima šolo, ampak zakaj me je lagal, zakaj…). Rekel je da bo nehal pohati, da bo vse tko kot je bilo prej…vendar je šlo čist v napačni smeri. Usav denar ki ga dobi za plačo, uporabi za sebe, v glavnem za travo in čike…meni in otroku ne da nč. Jaz pomagam starejšim doma, likam, čistim…da dobim karkoli da kupim otroku vsaj hrano, oblačila pa dobim od drugih. Jaz lahko pojem čez dan en košček kruha, ampak ta mali moj sonček ne ve kaj pomeni “nima”. Za njega živim, vse kar dobim denarja, a ni ga veliko, ker pomagam samo dvema babicama, dam otroku za hrano, samo naj ni lačen. Ko sem se poročila imela sem 67kg, zdaj jih imam 49…in ne morem več, čutim da bom zbolela. Kaj bo pol z mojim sončkom, oče se itak ne zmeni za njega, nč mu ne da, najtežje mi je ko pride v stanovanje in mu otrok teče da ga objame, on se obrne stran in se obnaša kot da ga ni. Naj ga bo sram…otrok ni nč kriv da ga pusti da je lačen brez oblačil, za sebe ne iščem nč, temu malemu bitju, ki je njegova kri, bi lahko vsaj mleko kupil…saj ni nič kriv, ni si on sam izbiral a bo pršel na ta svet ali ne bo. Bila sem odšla h mamici, pa mi je poslal sms “da mi da 3 dni, če ne pridem nazaj da me bo prijavil na policiji da sem ugrabila otroka”. In sem prišla. Kaj mi je vse rekel, jaz to ne bi največjem sovražniku povedala. Med ostalim mi je rekel: “Neumna si če misliš da boš dobila otroka, tujka si, nimaš službo, jaz imam državljanstvo, delam, otroka bom dobil jaz, ti nimaš nobenih pravic”. In kaj naj jaz, naj pustim otroka nekomu ki je “zadet” 24ur, ki mu nič ne pomeni če je otrok lačen, ali ni, ali ima kaj za oblečt…da ne omenjam to kok se dere na njega ko nima denarja da si kupi travo, ne dovoli otroku da se premakne dalje od pojstle, počasi vidim da ga se otrok boji da mu ne teče več da ga objame, da beži od njega…in naj jaz takemu “človeku” pustim otroka…ne morem, ne morem. Ampak tudi ne zdržim več, še posebej zdaj ko je začel pohati v stanovanju, pa tukaj je otrok kako ga ni sram, ne morem tega prenašati. Grem čez dan ven, otrok nima pajacek, škornje je dobil od moje rojakinje, ampak ga zavijem v deko in ga nesem ven da ni v tem smradu, v časi smo po 4, 5 ur odzunaj…roke mi se zmrznejo…zdaj prihaja lepo vreme ampak ne morem več. Ko sem prosila naj neha, ne morem otroka nesti vsak dan na temu mrazu ven, je začel še bolj in vidim zanalašč. Jaz sem za vse kriva, ker otrok joka, ker on nima za pohanje, ker ga njegovi starši ne marajo tako kot njegovo sestro, ker mu niso nič dali, jaz sem kriva ker je v službi izgubil tisto boljšo funkcijo ki jo je opravljal prej, jaz sem kriva za vse, čeprav ne vidim nobene povezave z njegovo službo in mnogimi drugimi stvarmi z katerimi me obremenjuje…Tukaj nimam nobenega svojega, imam eno prijateljico, hvaležna sem ji ker mi pomaga, pazi otroka ko nam grem zaslužiti za kruh, v časih mu kupi kakšno obleko, ker vidi da nam ta idiot ne da nič… neizmerno sem ji hvaležna in upam da ji bom kdaj lahko vrnila za vso pomoč. Vem da ona tudi nima. Ko sem imela pred kratkim razgovor za službo, sneg je bil res velik, nisem imela škornje, pa mi je dala svoje naj jih obujem, hvala joj, veliko hvala. Službo nisem dobila…dobila jo je ena ki je ves čas jamrala da ne ve kako bo plačala leasing za avto, jaz sem jo samo nemo gledala in razmišljala…pa jaz doma nimam kaj jesti, prišla sem peš 5 km stran, v tujih škornjih za 2 številke večje in sem tiho…ne jamram, ampak molčim in upam da bom dobila to službo in se odrešila vseh muk. Pa jo nisem dobila. Ampak nisem izgubila upanje, se bom trudi še naprej zaradi tega mojega otroka.
Včeraj sem mu rekla naj da za otroka vsaj otroški dodatek, saj to je otroško, ni njegovo…pa mi je rekel naj grem v p.m. da ne bomo dobili nič, naj nam zaslužim če že kaj rabimo…da nočem delat kot da sem jaz kriva ker od 50 poslanih prošenj nisem dobila službo, saj se trudim, pišem in pošiljam vsak dan, v ponedeljek imam razgovor, prejšnji teden bi morala v Maribor na razgovor, pa nisem mogla it, ker nisem imela denarja da si plačam karto, iskala sem od njega, pa mi je rekel “malo morgen, to mi je za paket trave”. Šla sem ven z otrokom, ko sem prišla nazaj sta bila še dva z njim notri, zadeti, ne vejo kje so, še smejo mi se v faco ker sem “suha kot Oliva (iz risanke Popaj)”. V stanovanju kot v plinski komori, ne moreš dihat…počilo je v meni, sem mu rekla kako te ni sram, otroka moram nesti ven na ta mraz da bi se ti lahko zadeval in užival, kako ti ni žal otroka, saj razumem mene ne maraš več, ampak to je tvoj otrok…pa je rekel naj crkneva oba, saj mu nič ne pomeniva…njemu je itak vse cool ker je pač zadet in ga nič ne zanima. Pol sem rekla da nas jutri ne bo več v tem stanovanju, na cesto grem če bo treba, če me že ne bojo nikjer sprejeli, mi je pa reku da si ne upam tega narediti, da me bo prijavil policiji, da bo socialno itak vrnilo otroka njemu nazaj, kdo me bo še hotel sprejeti, da nimam kam…..Zanima me če kdo ve, ali jaz lahko dobim otroka, čeprav nimam ne stanovanja, sem tujka, nimam službo, ampak jo iščem? Ali sem upravičena kakšne pomoči? Kje lahko poiščem prenočišče, dokler pač ne najdem službo? Ali lahko socialno da otroka nekomu kdo je zadet 24 ur…ali ga lahko prijavim zaradi tega, in če bom, ali bo pol socialno vzelo otroka sebi? Tega ne bi prenesla. Saj ga tudi nočem zatožiti, ne zaradi njega ampak zaradi tega otroka, ker ne vem kako bo pol…Če bi mi kdo svetoval kaj pametnega? Ne tepe me, ampak me psihično ubija. Žal mi je tega otroka, hočem ga dat stran iz takega okolja, da ne gleda in ne sliši vsak dan kreganje, da se oče ne dere na njega zaradi tega ker pač teče po hiši, se smeje, včasih se pa tudi zjoka, se igra, saj je otrok, otroci to počnejo. Pred vsem tim, nočem da ga truje z tem dimom, otrok ne bo zrastel v nič dobrega če ga bo gledal kako se zadeva vsak dan. Prosim za nasvet, kakršenkoli. Celo noč nisem spala, ne morem. In hvala v naprej. Lp

Spoštovana gospa,

dejstvo je, da tako ne morete več živeti, ker to ni življenje. Ne morete niti zaradi otroka niti zaradi sebe. Všeč mi je, ker ne obupate, ker ste vztrajni ne glede na vse. Vsekakor bi bila dobrodošla pomoč vaših sorodnikov, če so slučajno kje v bližini in prijateljev, da ohranite čustveno oporo, ki jo potrebujete v tej “bitki”. Sama vam točnih odgovorov na vaša vprašanja ne znam dati, lahko pa poiščete tako pravno kot socialno pomoč, in sicer. Lahko kontaktirate bližnji lokalni center za socialno delo in po telefonu vprašate, kar vas zanima (če vas je strah iti osebno). Pravno pomoč lahko dobite brezplačno, in sicer se imenuje brezplačna pravna pomoč (BPP), kontakt pa poiščete na sodišču, kjer vam bodo svetovali ali drugače pomagali. Vsekakor moževa odvisnost ni nič pozitivnega v otrokovem življenju in nekatere njegove grožnje do vas niso nič drugega kot možev strah, da bi ga zapustili. Morda vam v neki obliki lahko pomagajo tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo, ki se ukvarja s pomočjo ženskam, žrtvam nasilja, tudi konkretno pomagajo, če je treba. Morda bi vam lahko pomagali začasno poiskati bivanje v t.i. varnih hišah, kjer lahko ostanete eno leto.

Vsekakor vam svetujem, da se najprej opremite s čim več informacijami, kako pomagati sebi in otroku ter šele nato razmislite in se odločite, kaj želite storiti s svojim življenjem. Srečno vam želim.

Pozdravljena “rabim nasvet”!

Ne bom nič okolišila, ampak kar takoj naj rečem: stran od njega, skupaj z otrokom, čimprej! Pokliči SOS društvo, nato varno hišo (vsaj za eno leto si lahko notri). Sedaj pa glavno – kako to izpeljati: vse dokumente (rojstni list, tvoj in od otroka, potrdila o državljanstvu, osebne izkaznice, zdravstvene izkaznice, skratka kar je dokumentov) TAKOJ spravi nekam na varno – morda se lahko dogovoriš s to prijateljico, ki jo omenjaš. Doma vseh teh korakov ne razlagaj, niti v afektu (npr. prav bom pa pobrala dokumente…), ne, ker čisto nič ne sme ta tvoj “ne vem kaj že” posumiti. Po dokumentih pridejo oblačila, tudi ta daj na varno (karkoli imaš bo dobrodošlo, tudi če je to deka, če je nimaš, še otroka ne moreš zaviti vanjo), nato pa denar, tudi tega daj na varno. Verjamem da je huda stiska, da si na robu bolezni, ampak daj preračunaj koliko je dnevnih stroškov in vsaj polovico daj na stran (to, da sem bila brez denarja, je tudi moja izkušnja, tako da te popolnoma razumem), na vse, kar moraš plačati, daj prošnjo za pomoč, obrni se na vse, kar ti lahko pomaga (tudi dandanes se še da, vsaj pri nekaterih dogovoriti za plačilo na obroke, ali odloženo plačilo). Poleg tega povprašaj na Karitas, CSD, RK, za pomoč vsaj s paketom za prehrano (za oba, misliti pa moraš tudi nase, ker boš sicer zbolela).
Predvsem pa pomisli nase: na robu zdravja si – sedaj te poganja čisti obup in strah za otročka, ampak telo se enkrat upre; zato začni pripravljati odhod že danes, saj bolna res ne boš zmogla tega (je zelo naporno). Šele, ko boš uredila za odhod v Varno hišo, bo glavni del poti za teboj – takrat se prepusti telesu (bo zbolelo, ali bo še bolj odporno), ampak do takrat MORAŠ zdržati.
Glavni stavek, ki sem ga slišala jaz, pri moji izkušnji, je bil: da nobeno sodišče, ne katerakoli uradna institucija ne bo dala otroka nasilnežu – v tvojem primeru pa nekomu, ki je stalno “zadet”. Navsezadnje mora ta tvoj otrok imeti uradno državljanstvo, nekje mora biti prijavljen in tudi zabeleženo, da si ti njegova mati. Sklicuj se na to. Ta stavek, ki sem ga omenila (da kar tako otrok ne odvzamejo), mi je vlil mnogo poguma, moči, vsrkaj ga vase in začni delovati iz njega.
Sicer bi čustveno imela še marsikaj, samo ti moraš sedaj delovati TUKAJ IN SEDAJ – stvarno in v smeri odhoda od očeta otroka.

Dotaknila se me je tvoja zgodba in občudujem tvojo ljubezen do otroka. Tudi tvoja slovenščina je odlična, lepša kot pri marsikaterem rojenem Slovencu.

Skratka, hočem ti povedati, da ti morda lahko pomagam vsaj z oblačili za otroka. Imam nekaj rabljenih stvari za fantka, ki so jih nosili moji trije sinovi. Niso ne vem kaj, ker tudi mi ne moremo zapravljati za cote, za prvo silo pa bi bili. Če bi jih imela, mi pošlji zs. Zate žal nimam primernih številk, imam precej kil več kot ti in zelo veliko nogo 🙂

Želim ti veliko poguma in odločnosti, da se z otrokom izkopljeta iz pekla. Vajina pravica je, da živita boljše!