Pozdravljeni!
Znašla sem se v zagati in ne znam več naprej. Skoraj leto dni sem v vezi s fantom, ki ima od prej dva otroka z dvema različnima ženskama in polovično skrbništvo nad obema. Najin odnos je super in sva zelo povezana, saj imava že od prej podoben način življenja, vendar se večkrat zalomi, ko gre za “menjave” dnevov in podobno. Načeloma so stvari jasno opredeljene glede menjav, vendar si njegova bivša žena, s katero je bil tudi poročen večkrat enostavno izbira dneve in meša ustaljene ritme. Ker je sama in v našem kraju nima sorodnikov in prijateljev, vendar tu živi, se vedno izgovarja, da nima varstva, da nima nikogar in da se nerada obrača na partnerjevo družino, ki jo še vedno jemlje kot svojo. Vem, da ni problem ona, ampak moj partner, ki te stvari še vedno dopušča, da se dogajajo. Tako imajo njene žejle vedno prednost pred mano, ker kot pravi moj partner, vedno dela samo v “dobro” otroka. Vse skupaj pa izgleda, kot da si otroka podajata kot pinkponk žogico in je tamali zaradi tega včasih malo zbegan in velikokrat sprašuje kje bo zvečer spal.
Zelo rada imam tega fanta in tudi oba otroka, vendar čutim, da se preveč oklepa tega, da bi imel z bivšo čiste odnose (z mamico prvega otroka je bil hudo bitko) in tako večkrat pozabi, da sva v vezi midva in da sva midva tista, ki bova oblikovala najino prihodnost.
Mi lahko svetujete?Kdorkoli?

Spoštovana cveta83,

razumem vašo frustracijo in jezo. Našli ste partnerja, ki bi bil za vas idealen … če. Ta »če« pa je njegovo očetovstvo, ki se ga – tako kot vsi – sproti uči po najboljših močeh. V teoriji je treba seveda ločevati med starševstvom in (v njegovem primeru bivšim) partnerstvom, v praksi pa se pogosto zaplete in se meje zabrišejo, še posebej če je nova situacija še sveža, ranljiva in boleča – in takšna ni samo za vas, ampak tudi za vse druge vpletene, torej še za pet ljudi (to je seveda samo ožji krog, potem so tu še družine obeh mamic …).

Najbrž se sprašujete, ali boste to zmogli, ko bodo leta tekla in če bosta imela otroka tudi vidva. Preden bosta njegova otroka odrasla, računajte še na vsaj kakih petnajst let intenzivnega »deljenega očetovstva«, zlasti če gre za deljeno skrbništvo, kar se mi, mimogrede, zdi velik plus v značaju vašega partnerja in zbuja upanje, da ta generacija otrok ločenih staršev ne bo odraščala tako »samohranilsko« kot prejšnje. Bodite torej pripravljeni na veliko »moderno« družino; bodite pripravljeni, da se boste s partnerjem morali tudi marsikdaj pogajati, skratka, da bo vajin odnos zelo dinamičen. Poleg tega pa se začnite soočati tudi s tem, da se je sorazmerno kmalu razšel že z dvema materama svojih otrok, in da če je bila prva ločitev »huda bitka«, bo storil vse, da bi z drugo ohranil boljši odnos.

Kje ste tukaj vi, se sprašujete. Radi bi skupaj z njim oblikovali vajino prihodnost, on pa očitno še predeluje svojo preteklost in si od nje oddihuje. Če ga lahko sprejmete takšnega, je vse v redu. Ker pa se v vas kopiči jeza in že tudi zamera, bi jo bilo dobro nekam kanalizirati. Pa ne vanj, ker ne boste s tem ničesar izboljšali. Kaj če bi to energijo uporabili za to, da se v miru sami (ali s terapevtom) »usedete«, razmislite in prečutite, kje in kako želite videti sebe, svoje življenje čez pet let. Ste na točki, ko imate veliko možnosti izbir.

Srečno vam želim,

Pozdravljena cveta83!

Iz vašega posta sem razbrala, da ste že precej jezni na svojega partnerja, predvsem pa na dejstvo, da poskuša v vsem ustreči želji svoje bivše partnerke. Ste kdaj razmišljali, da so se stvari tudi za njih drastično spremenile, ter da jih je verjetno strah kako bodo stvari tekle naprej? Tudi njegova bivša partnerka je sedaj postavljena v novo situacijo, pred nova dejstva. Nekoč ji je vaš sedanji partner vedno priskočil na pomoč, sedaj ima verjetno manj časa, saj ga posveča tudi vam. Po vsej verjetnosti še ni povsem dojela dejstva, da se je z odhodom iz partnerskega življenja odpovedala tudi temu, da ji bo on vedno na voljo, tako kot ji je bil pred tem. Očitno še ni dojela dejstva, da se bo morala sedaj nasloniti predvsem nase. Spoznanje, da si prepuščen samemu sebi je za večino ljudi precej strašljivo, zato se oklepajo še zadnje bilke, predvsem pa svojih bivših partnerjev. Prav tako po vsej verjetnosti ni dojela, da s podobnim početjem omejuje sebe in svojega bivšega partnerja, da si ustvarita novo, srečno življenje z nekom drugim. Ste prepričani, da je vaš partner to dojel, da razume? Vsekakor poskušajte biti strpni, predvsem pa mislite na to, da se tudi vaš partner še ni povsem navadil na novo stanje. Poskušajte se pogovoriti z njim. Ponudite mu pomoč pri vzgoji in varstvu otroka. Na takšen način bosta preživela skupaj tisti čas, ki ga sicer preživi sam z otrokom, obenem pa se bosta še bolj zbližala, saj mu boste s tem pokazali, da se lahko nasloni na vas, da ste mu opora. Nikakor pa ne kažite nezrelosti s tem, da bi zahtevali, da izbira med vami in otrokom. V kolikor vas v ta del življenja ne želi spustiti, potem še verjetno ni pripravljen na povsem resno, družinsko razmerje z vami ter pravzaprav živi dvojno življenje.
V vašem primeru se mi postavlja vprašanje koliko časa je bil vaš partner samski preden je vstopil v novo razmerje z vami. Je imel dovolj časa, da predela stvari, da se prečisti? Če si je za to pustil premalo časa, potem obstaja velika verjetnost, da bo trajalo še kar nekaj časa, da se stvari postavijo na svoje mesto.
Vso srečo vam želim!

Lucidno bi dopolnila – koliko časa je minilo tudi med prejšnjima dvema zvezama, v katerih sta se rodila otroka.
Veriženje zvez je neugodna zadeva.

Praviš, da sta vidva tista, ki bosta oblikovala vajino prihodnost … Hočeš nočeš v vajinem primeru preprosto ne bo tako, ker ne more biti. Kdor ima otroke, je izgubil možnost za nov, čisti začetek – za nadaljnjih 18 do 20 let. Ne more biti drugače.