Spoštovani,

pišem vam zaradi odnosa med mano in mamo. Zgodba je zelo dolga, do nekaterih zaključkov sem prišla že sama, vendar pa sem se na tej točki, kjer sem zdaj nekako “zataknila” in ne vem kako naprej. Gre za to, da starejša kot sem, vedno bolj odkrivam od kje izvirajo vse moje težave. Mama mi je ves čas govorila, da bom, ko bom starejša sprevidela, da je vse delala zame in da jo bom razumela, dejstvo pa je, da starejša kot sem vedno bolj vidim kako se je psihično, včasih tudi fizično znašala nad mano. Vedno je vsa svoja dejanja opravičevala s tem, da sem bila po njenih besedah nemogoč otrok. Prenašala sem od njenih psovk, za katera nisem nikoli dobila opravičila, do očitkov, da se žrtvuje zame, jaz pa sem nehvaležna, vse ji je bilo težko narediti zame, primerjala me je z vsemi mojimi prijateljicami, kako imajo lepe lase in boljše ocene. Ko sta se starša ločila, to je bilo konec moje osnovne šole, me je vpletala v vse spore, mi očitala, da se nisem zoperstavila očetu, da bi jo morala zaščititi, izvedela sem celo par različnih zgodb o tem kako nisem bila zaželjena s strani očeta, drugič sem bila… Oče ni nikoli imel vloge v vzgoji, niti je ni želel imeti, živel je svoje življenje, tudi zdaj nimava stikov. Nikoli ni imela nobenih problemov z mano, vedno sem dobro delal v šoli, bila odgovorna in samostojna, tudi finančno sem gledala da ne bom njena skrb. Vedno je obešala skrbi name, da ni denarja pri hiši, jaz pa sem ji verjela. Kako naivna sem bila. Enostavno nisem videla, da za njene počitniška stanovanja ob morju in drugje je bil pa vedno denar. Tudi za njenega sedanjega partnerja ni problema, vedno je na prvem mestu. Očitala mi je celo, da jaz hodim samo v šolo, ona pa mora delati in skrbeti za dohodke. Kjub temu, da sem jaz skrbela za ostala dela po hiši, če kaj ni bilo narejeno sem bila lena. Za opravljeno maturo mi je čestitala ” Ti moram čestiati, nisem si mislila, da boš ti kdaj naredila gimnazijo in maturo”. Ne vem od kje ji ta prezir, ko pa sem bila vedno odlična, na tekmovanjih dobila nagrade, …Da ne omenim kako mi je nagajala ravno v času mature in sem jo slabo opravila in zato nisem bila sprejeta na želeno fakulteto. Kasneje se je sicer to izkazalo, da je usoda posegla vmes in mi pokazala pravo pot, na fakulteti sem res zaživela in se sprostila, to so bila najlepša leta mojega življenja. Takrat so se mi tudi začele odpirati oči, da pa mogoče pa ni z mano nekaj narobe. Prej sem za vse krivila sebe. V srednji šoli sem imela tudi depresijo, ki sem jo premagala s psihoterapijo in sem se res postavila na noge, res je tudi, da mi je ona predlagala in poiskala terapevta, ker me je dobila v kopalnici, ko sem hotela storiti samomor. Zdaj živim na svojem, s fantom, v drugem kraju in končujem študij. Fant mi je v veliko oporo. Pred parimi leti je začela piti in se je še dodatno začela znašati nad mano, me klicati in me matretirati po telefonu, vse je pripeljalo tako daleč, da sem od dela, da sem bila finančno neodvisna, študija in še reševanja njenih problemov, poslušanja očitkov in žaljivk, da ne bo nikoli nič iz mene, ostala brez energije. Bila sem hudo utrujena, vsakdanja opravila praktično nisem bila več zmožna opravljati in ker mi po praiskavah niso našli vzroka za moje težave sem si poiskala pomoč -psihoterapijo, kjer sem ugotovila, da sem doživela izgorelost. Po več kot enem letu stanje še ni tako kot pred tem, ko sem imela veliko energije. Zaradi sofinanciranja terapije mi je pripadalo samo določeno število ur. Terapija mi je pomagala, da sem se ponovno postavila na noge in sprevidela, da nisem jaz za to kriva kar mi je počela in da ji moram postaviti meje in poskrbeti zase. Samo ko je pa to tako težko, ker sem živela v prepričanju, da sem jaz tista, ki sem težavna in imam probleme, ona jih nima. Pred dobrim mesecem sem prekinila vse stike z njo, povedala sem ji kaj ji zamerim in jo vprašala zakaj mi je vse to počela, rekla mi je da sem zmešana, da si vse zmišljujem, da je to vse samo v moji glavi, užalila se je, od takrat se ne kličeva več. Niti ne želim, da me še kdaj kliče, če bi bilo mogoče si celo želim, da je nebi nikoli več videla. Problem je v tem, da ji enostavno ne morem oprostiti, da je bila taka do mene. Jezna sem nanjo, včasih globoko žalostna in se počutim kot sirota, sploh zdaj, ko bi morala dobiti redno zaposlitev se počutim nemočno. Pridejo dnevi, ko samo jokam, predvsem me boli to, ker ne prizna svojih dejanj, boli me krivica, ki mi jo še vedno dela. Ne vidim izhoda iz tega kroga žalosti in jeze. Ali mi lahko kako pomagate kako iti skozi to, da bom prebolela to in jo sprelela tako kot je, ter da me ne bo več prizadela? Ne želim več živeti v preteklosti, želim se rešiti tega bremena.

Hvala in lep pozdrav

Lepo pozdravljeni,

Otroštvo vam je prineslo veliko stiske, bolečine, občutka nesprejetosti. Mama, ki bi morala ljubiti, sprejeti in biti na razpolago, je padla na izpitu starševstva, vas ne čuti in ne razume v vašem svetu. Vaš notranji svet ji je tuj, njena pričakovanja so drugačna, kot vaša, drugače vidi življenje in ne ve, kaj pomeni imeti s hčerko stik, saj ji tega nikoli ni nihče pokazal. Ne opravičujem njenih vedenj in odzivov in vam ne želim reči, da jo začutite, ker je tudi ona žrtev življenja in razbolelih odnosov. Želim vam le reči, da je to življenje, ki vam je bilo ponujeno z radostjo in bolečino. Mame ne boste spremenili nikoli, nimate te moči, lahko samo sprejmete, da vas ne bo začutila in vam dala tega, kar vi pričakujete od nje. Največji problem, ki ustvarja žalost in bolečino, so ravno vaša pričakovanja. Takšna kot mama je, bo ostala in se ne bo spremenila, samo vi, sedaj kot odrasla ženska si lahko ponovno ovrednotite svoje življenje in jo uzrete v drugačni luči. Še vedno čakate in ste prepričani, da bi vam morala dati ljubezen in razumevanje. Bolj ko boste razmejili med seboj in njenim svetom, lažje vam bo. Bolj kot boste pričakovali, bolj se boste oklepali bolečine, upanja, žalosti in depresije, vse to pa vam jemlje energijo.

Torej kje ste sedaj, odšli ste od doma, življenje gre dalje, morda vas bodo še nekaj časa morila čutenja, vendar bo čas svoje prinesel in vedno bolj boste videli njo, kot njo, ki ni več del vas. Bližina z njo vas uničuje, hkrati pa vam razdalja ustvarja občutke pogrešanja. Težko obdobje, ki od vas zahteva, da postanete samostojna odrasla ženska in prerežete popkovino. Ste na pragu življenja, veliko lepih dni je še pred vami, vsak dan sonce posije znova, uglejte še kaj drugega v življenju. Ob sebi imate partnerja, zgradite z njim topel odnos, kjer si bosta pripadala in se imela rada. Ko boste začeli dajati ravno tisto, kar najgloblje pogrešate od mame, se bo vaše srce počasi napolnilo. Iz okolja boste začeli dobivati nazaj ravno to, kar daste. To ni nobeden čira čara, je igra možganov, ki ne ločijo, kdo daje in kdo prejema, mi pa jih s tem lahko pretentamo in si zapolnimo svojo praznino in je hkrati igra življenja, ki nas uči povezanosti in kako iz nečesa kar je zlomljeno, poškodovano in sesuto, ponovno ustvariti umetnino življenja, ki je polna v sebi, v stiku in ponovno celota. Poberite črepinje, čeravno niste zanje odgovorni in jih zložite, zlepite, kakor koli želite. Začutite, da življenje ni neka fiksna struktura, ni vam potrebno ždeti doma in čakati, da se bo kaj spremenilo. Pojdite sedaj na internet in podarite otrokom v stiski deset €. Opazujte svoje občutke, to je celost, ki jo ponovno iščemo iz razsutih delčkov razbitin. Naredite svoje življenje spet smiselno, polno in vredno samega sebe. Vsak trenutek dneva vam daje izbiro, da zaživite drugače. Umaknite osredotočenost od tega, kar je neprijetno in se osredotočite na nekaj kar je za vas smiselno. ne govorim vam, da zbežite od problema, mame, občutkov, le velikokrat je težava ravno v tem, da preveč rinemo v težavo in jo rešujemo na silo, če pa se le za korak odmaknete in ji dovolite da obstaja sama v prostoru, brez vašega vlečenja in pritiskanja, se bo težava s časoma začela sama reševati. Naredite prostor problemu, da se reši, med tem, pa počnite kaj lepega, kar imate radi.

Vse to so majcene čarovnije življenja, ki vam bodo polepšale dan in vas usmerile nekoliko izven sebe in svojih težav. Poskusite.

Lepo se imejte.

Spoštovani,

ponovno se obračam na vas po pomoč, predvsem me zanima vaše mnenje glede nastale situacije.
Glede težav z mamo sem vam pisala leta 2103 in vse do danes sem se veliko ukvarjala z družinskimi zadevami, hodila sem na psihoterapijo, celo k dvema različnima in zdi se mi, da sem uspešno razrešila veliko zadev.
Pri moji mami nisem opazila napredka, prej bi rekla da na slabše, zadeve so se stopnjevale tako daleč, da me je pred dvema mesecema poklicala, da bi se rada z mano pogovorila na samem, to naj bi ji predlagala njena psihoterapevtka. Sprejela sem, vendar najin pogovor ni privedel v nič pozitivnega. Vprašala me je, kaj ji zamerim in ko sem povedala, da nisem imela pravice do otroštva, da sem bila jaz njej mama, da mi ni dovolila stikov z očetom ipd se je, pričakovano, začela branit, seveda sem bila vse sama kriva, da se je tako do mene vedla, ker sem bila nemogoča. Na koncu me je vprašala kaj od nje pričakujem, ker ima občutek da je ne želim več v svojem življenju. Takrat sem se zamislila. Pravzaprav je v meni nekaj dozorelo, začutila sem, da tokrat mislim resno, da je ne želim več v svojem življenju. Vmes sem tudi sama postala mama in si želim vso energijo usmeriti v svojo družino in življenje, ki ga živim z ljudmi, ki si jih želim imeti ob sebi in s katerimi se počutim dobro. Na vprašanje sem ji odgovorila “ne želim se več ukvarjati s tabo in tvojimi problemi, prišel je moj čas in svojo energijo bom porabila za svojo družino. Od tebe pričakujem, da sebe vsaj enkrat daš na stran in mene na prvo mesto in se iskreno zanimaš zame, če tega ne zmoreš je bolje da se razideva”. Pobrala je stvari in odšla. Kasneje sem dobila še nekaj sms sporočil z očitki. Dva meseca je nisem slišala, niti za trenutek nisem podvomila v svoje besede, nisem je pogrešala, večkrat pa sem pomislila, da mi je zdaj lepše, ker sem se vedno bala dvignit telefon, ker me je čisto energijsko izčrpala. Naj omenim, da je do vnuka čisto hladna.

Danes pa sem dobila sms s povabilom na njeno terapijo, ki bo potekala na njenem domu, saj je trenutno nemobilna in bo terapevtka prišla na dom. Tukaj me zanima kaj menite vi?
1.Sprašujem se ali bi morala privoliti, čeprav si ne želim reševati odnosa, ker čutim, da se ni nič spremenilo, njena energija je še vedno ista (vse smo drugi krivi). Ali je smiselno brskati po starih zadevah, ker nekako čutim, da sem s tem zaključila in se ne želim vračat, hkrati pa me še vedno skelijo zadeve, ko grem poglobljeno v preteklost, ali to kaže na to, da imam še kaj za predelati?
2.Ali ni malo nenavadno, da je terapija na njenem domu, namreč nemobilna je le začasno? Ne morem mimo dvoma, glede na njeno spletkarsko naravo, da bi terapevtka sploh prišla?
Sama sem precej odločena, da “povabila” ne bom sprejela, na eni strani sicer slaba vest do nje in spet njenih očitkov, po drugi pa občutek znotraj mene, da bi rada šla naprej, končno po tolikem času bi rada preteklost pustila za sabo, vendar imam ves čas občutek, da me ona na vsak način želi obdržat v njej. Naj omenim tudi to, da ima že vsa leta težave z alkoholom, kako hudo je, lahko samo slutim, ker je vsa leta tajila, vidi se po tem, ker ji zavore popustijo in takrat kliče ljudi okoli, piše opolzke smse, pred leti sem našla v svoji omari alkohol, ki ga je skrivala pred partnerjem, ponudila sem ji tudi pomoč pred leti, vendar je vse zavrnila, ter obrnila, kako sem lahko tako nesramna, da jo česa takega obtožujem.

Hvala za pomoč, za odgovor sem vam zelo hvaležna.

Spoštovani,

opravičujem se, ker ste tako dolgo čakali na odgovor; verjamem, da ste si medtem sicer že odgovorili na postavljeni vprašanji, da pa vam bo v vsakem primeru prišlo prav še drugo mnenje, saj je trganje hčerkine vezi z nefunkcionalno mamo dolgotrajen proces.

Vi pa ste veliko tega procesa že predelali in sprejeli nekaj zrelih odločitev. Tudi sami že živite materinstvo. Kaj menite, kaj bi storili vi, če bi bili v tem položaju – da se lotite psihoterapije, zato da bi se vaš odnos s hčerko izboljšal? Prav gotovo bi ravnali drugače kot vaša mama. Ravno zato pa ste zdaj vi in samo vi tisti, ki določate meje in se zavarujete (mimogrede, ne samo sebe, ampak tudi svoje otroke).

Bistveno je namreč to, da če popuščate maminim manipulacijam, bo vam slabše, mami pa ne bo nič bolje. Pot, ki jo mora prehoditi, je njena in nihče je ne more prehoditi namesto nje. Če vas želi ona obdržati v svojem življenju, bo vam slabše, njej pa ne bo nič bolje. In če dodamo k temu še problem zasvojenosti z alkoholom: čeprav je to samo simptom, bi ga morala mati reševati na prvem mestu, to pa je preprosto povedano zdravljenje v skupini, s strokovnim vodstvom terapevta, dosledno in redno, kakor se pač naslavlja vse oblike zasvojenosti.

Bolj jasna kot sem bila, ne bi mogla biti. Toplo upam, da boste ostali na zastavljeni poti, da boste zavarovali svoj mir in mir svoje družine. Ko bo začela mama garati na sebi in se bodo pokazali sadovi, boste to, brez skrbi, začutili in bo prišel čas za (previdno) ponovno (oz. sploh prvo) zbližanje. To tedaj pa poslušajte svoje telo, in če se odziva z grozo in odporom, žalostjo in jezo, ga ubogajte.

Lep pozdrav,