Pozdravljeni! Rada bi vas vprašala, kako na moj problem gledate vi, in kako ravnati s tako osebo?

Gre se za mojega dedka. Z mamo sva po ločitvi od očeta nekaj časa živele pri babi in dedku, vendar sva se precej hitro odselili, saj nisva mogli živeti tako, kot bi sami hoteli. Problem je bil sploh pri dedku, ki je stalno nekaj ukazoval, nikoli ni bilo nič prav, imeli sva tudi psa, in stalno name je težil zaradi dlak in podobno.

Problem je v tem, da čeprav sva cca. 20 minut stran od njega če vedno VSAK DAN hodi k nama, že ima en izgovor, da kaj dela, ali pa pride samo zakurt itd. Okoli drugim ljudem vedno govori, kako on pri nama dela, da nama pomaga, v resnici pa je učasih tukaj cel da, pa ničesar ne naredi, še kuha si – stvari, ki jih me nikoli ne jemo. Obnaša se kot da je tukaj doma, tudi ko naju ni pride v stanovanje (ne zaklepamo zaradi psa) in vse dela po svoje. Nikoli ne pokliče, če lahko pride. Z njim se sploh ne da normalno pogovarjat, ker ima vedno kakšno čudno temo – npr. med jedjo govori o črvih in dreku…

Z mamo imava vedno če mu kaj rečeva, slabo vest, ker nama vedno kaj pomaga. Njemu se to seveda bolj dozdeva, ker nama kupuje stvari, ki jih ne potrebujeva in nama jih dobesedno vsiljuje. Če pa npr. fižol skisa pa se jezi, da ni nič dobro kar prinese, da brezveze da sploh kaj nosi… (čeprav drugič spet prinese)
Čeprav sva sedaj v svoji hiše še vedno nori zaradi dlak od psa, govori kako draga so vrata (ker so malo spraskana), pa da bo luknjo čes naredil – da potem bo pa tudi on dober ko bo treba vrata popravlat itd.

Večkrat tudi obuja kakšne neprijetne spomine in kritizira ljudi in žlahto, kako so vsi nesposobni in hinavski – pa je navsezadnje tak on.

Problem je, ker če mu rečem kaj pomirjajočega, pri njemu to ne deluje, bo še naprej vrtal v kakšno stvar, me zatiral s svojimi mnenji… Če mu kljubujem je itak ogenj v strehi, če sem pa tiho pa zna po celo uro hodit po stanovanju in nabijat monologe, ki pa me vedno čisto izčrpajo in včasih mi ne preostane drugega kot da se zaprem v sobo in berem – v lastni hiše se z mamo(s katero se sicer super razumem) ne moreva normalno gibat! ne moreva se vest tako, kot bi si same želele in ne moreva imeti stvari ki si jih želiva, samo zato ker njemu to ne paše! Pa ravno zato sva se odselili.
Tudi ko mami včasih popeni in se skregata, je potem mir kakšen teden, potem pa spret pride k nama in vse pokomandira!
Dejansko naju dela odvisne od njega že s tem, ker če mu kaj rečeva nazaj, nama reče kaj takega, da nama vzbuja občutek krivde, ker nama toliko pomaga (saj ne rečem, večkrat tudi kakšno stvar naredi in nama pride prav) ampak saj to je logično – da starši pomagajo hčerkam?, in večkrat reče, da nikoli ni nič dobro kar naredi za naju.. Če pa kaj dobrega naredi in ga pohvaliva pa nama reče ” Saj nisem pes, da bi me takole trepljali.” Potem pa raje nikoli nič ne rečeva.

Naj pripomnim še, da ga sumiva, da ima nastavljene prisluškovalne naprave! Saj večkrat ve za kakšno stvar, ko se z mamo pogovarjava, ko ga ni doma; in tudi v avtu ima neke čudne naprave.

Tudi očeta nimam najbolj briljantnega in sem vesela, da je mami zbrala toliko poguma in se ločila – zato pa resnično ne vem kaj naj sploh naredim, ker moram v življenju prenašat še eno tako osebo!

Hvala

Spoštovana Terzinka,

jasno je, da gre za pretirano vsiljevanje in vtikanje dedka v vajino življenje. Tukaj bo morala vaša mati narediti dokončen red. Najprej jo mora zelo, zelo motiti takšno življenje in o omejitvi do dedka mora zelo dobro razmisliti. Dokler ne bo postavila jasnih meja in pri njih vztrajala, ne glede na to, kakšni bodo odnosi in kaj se bo po tem dogajalo, se ne bo spremenilo nič in vaš dedek ne bo odnehal. Zdaj se namreč dedek ne zaveda, da s svojimi dejanji počne kaj narobe oziroma, da vaju njegovi nenehni obiski, razmišljanje in vedenje sploh moti. Zato mu mora vaša mati (in skupaj z njo še vi) poslati in dati močno sporočilo, da imata pravico do svojega življenja in naj vaju neha nadzorovati. Ko se bo vaša mati pri sebi zares odločila, da tako ne želi več živeti, bo morala ostro in odločno dedku postaviti omejitve. Npr. Začeti bosta morali zaklepati stanovanje, imeti samo vidve ključe, mu povedati, naj se najavi, ko bo prišel, mu ne dovoliti, da vaju ne spoštuje, da v vajinem stanovanju ukazuje, dela po svoje, se vede, kot da je doma (kar ni res),…skratka s konkretnimi dejanji ga bosta morali začeti omejevati. To sicer ne bo lahko, saj se bosta še velikokrat počutili krivi, nemočni, obupani, utrujeni in jezni, vendar ko se bo vaša mati odločila, bo morala pri vseh stvareh vztrajati. Vaš dedek se bo na vso moč upiral vsem spremembam, lahko vaju bo žalil, vama očital, vama vzbujal krivdo, lahko bo celo prekinil odnose z vama (to je najtežje tveganje in največji strah, ki vama za sedaj ne dovoli, da bi se mu uprli), vendar če se bosta oklepali misli, da je tako prav in da želita mir in zadovoljivo življenje v svoji hiši, je to edini način, kako ustaviti njegovo manipulacijo ali celo odvisnost. Šele čez čas, ko bosta “uvedli” v svoje življenje nove navade in spremembe, se bo dedek morda navadil nanje, saj bo čutil, do kam lahko gre in kako bosta sicer odreagirali. Zaupajta si, saj si zaslužita svobodo v lastni hiši, česar nihče nima pravice omejevati, niti dejstvo, da vama pomaga, tega ne more upravičiti. Morata pa vedeti, da vedno lahko poiščeta še koga drugega, ki vama kaj postori v hiši in se s tem izogneta slabi vesti, ki vaju vsakič pesti. Tukaj je pomembna samo odločitev in trdna odločnost vaše mame, od katere ne bo odstopila, ker bo čutila, da dela nekaj zase in da je tako prav. Je pa to proces, ki bo trajal kar nekaj časa oziroma v vajinem prihodnjem življenju, vendar se vaše življenje ne bo izboljšalo, dokler ne bosta tvegali in se začeli oklepati novih navad, katerih si vidve želita. Čez čas bosta ponosni, ko vama bo uspevalo po majhnih korakih. Povejta mu, česa ne dovolita več v vaši hiši, kako naj se začne dedek vesti, kadar pride in pri tem vztrajajta na odločen način. “Da verjameta ali razumeta, da on želi tako, vendar da tega ne odobravate…” Kar jasno in glasno vztrajajta pri svojih željah. Naj vaju dedek začne spoštovati, kajti do sedaj vaju ni. Pa srečno!