Pozdravljeni, z mozem imava vecen problem, ki pa se vedno bolj povecuje. Skratka, zgodba med nama je bila sledeca.Skupaj sva 15 let, od tega 5 let porocena, imava 2 otroka. Ze na zacetku srednje sole je med nama bila mocna naklonjenost in sva cisto po najstnisko v prvem letniku hodila, nato sla na razen, nato zopet mal flirtala, potem pa me je on zelo prizadel in sem se odlocila, da ga resnicno moram pozabit. Namrec bil je z drugo – na enem izletu sta skupaj prezivela noc, zjutraj pa sem jaz odprla vrata njegove sobe in zagledala razmetano posteljo ter njiju, ko sta se pogovarjala na balkonu (sele cez par let sem od njega izvedela, da sta se s tisto punco zgolj ljubckala, kasneje sta nekaj mesecev hodila..dejansko pa z njo ni spal).takrat me je resnično prizadel, zato sem se zavestno odločila, da ga moram pozabiti in nadaljevati zivljenje brez njega. Cez pol leta sem zacela hodit s fantom, s katerih sem bila nekaj mesecev in v tistem casu sem izgubila nedolznost. To je bilo v tretjem letniku. Vendar nikakor nisem mogla pozabiti mojega moza, zato sem s tedanjim fantom prekinila in cez pol leta sva midva zacela zvezo, ki traja do danes. V tem casu sta se nama rodila dva otroka, resnicno se imava rada in jaz se s preteklostjo nikakor ne obremenjujem. Problem pa je on. Zadnje leto je do mene postal osoren, nesramen, agresiven in ko po velikih mukah iz njega izvrtam problem, vsakic znova ugotovim, da ga dejansko moti nekaj kar se je zgodilo pred 17 leti!!! Ne morem verjet, da ga to iz dneva v dan bolj obremenjuje in moti. Moti ga, da ni bil on moj prvi v postelji!. Tega mojega bivsega tu pa tam vidi, ker smo iz istega kraja, ceprav nimamo kaksnih stikov. Jaz z bivšim sploh ne kontaktiram, še pozdravim ga ne. Moj mož je karakterno zelo obcutljiv, tih in zaprt tip cloveka, vem pa, da me ima neizmerno rad in tudi otroka. Veliko je k njegovemu karakteru prispevala vzgoja njegove matere, ki je tudi izredno zaprta in depresivna ter asocialna oseba, ki nikoli ni znala svojim otrokom izkazati ljubezni. Da ne bo pomote, jaz nimam nobenih problemov s taščo. Kar se tiče moje ljubezni do moža moram povedati, da ga ljubim, ceprav pridejo dnevi, ko bi raje bila sama, kot pa poslusala in gledala nevoljnega partnerja. Kakrsnokoli pomoc od zunaj odklaja, pogovarjat se ne zna in noce, ima znake depresije oz. jo ima ze kaksno leto, ponoci ne spi, vidim, da izredno trpi, vendar mu ne znam pomagat. Imate kaksen nasvet kako naj pristopim do njega? Povedat moram, da se z lepo besedo ne da, vedno ko zacnem pogovor je tiho, nato traja ta njegova tisina ob mojem monologu kaksno uro, potem pa me vse skupaj mine in tudi jaz postanem zadircna in ga posljem v tri krasne…utrujena sem od vsega, ceprav vem, da se imava rada. Mogoce pa to ni dovolj?Kaj mislite naj vztrajam v takšnem zakonu, kjer se vidi, da mož sam ne ve kaj hoče oz. da si ne želi pomagat, takšen zakon kot je sedaj pa ni ničemer podoben. tako rada bi, da bi se zadeve uredili in bi skupaj načrtovali prihodnost. Kot oče je skrben in prijazen, čeprv na trenutke tudi neprimerno odreagira, predvsem zaradi njegovega psihičnega stanja. Že 2 meseca spiva ločeno, medtem ko traja slabo stanje že kakšno leto. 2x je pakiral, vendar nikoli odšel. Lani poleti si je poiskal pomoč, ker sem mu postavila pogoj, da je nekaj potrebno spremenit, vendar mu tablete, ki mu jih je predpisal psihiater niso pomagale, stranski učinki pa so bili neznostni. Ko bi moral iti po nove, se je odločil, da on nikamor ne bo hodil, ker ne rabi zdravljenja,. Zdravnik pa mu je rekel, da gre za depresijo. Otroka sta stara 2 in 6 let. Zalostna sem.

Spoštovana špela72,

živeti ob depresivnem partnerju je res naporno, saj si nenehno podajata nepredelana občutja jeze, žalosti, strahu, pod katerimi tiči cela gora nerešenih težav. Vajina preteklost – in vsi imamo »preteklost«, takšno ali drugačno – je tu nepomembna, nastopa samo kot konstrukt, s katerim se ukvarja vaš mož, da se mu ne bi bilo treba lotiti tem, ki so zares pomembne. Prebujajo se mu globoki občutki zavrženosti in neslišanosti s strani hladne, tudi zaradi bolezni nedostopne matere. Nezavedno mu je lažje, da vam očita nekaj, kar sploh ni del vajinega zakona, kakor da bi se soočil z materjo, ki je nedostopna – vi pa ste! Žalostni ste, jezite se, strah vas je – ob vas se počuti vsaj malo živega, slišanega, pa čeprav v negativnem smislu. Vendar to ni pot k rešitvi njegovih problemov v primarni družini, niti k zdravljenju depresije, niti k celjenju vajinega načetega zakona.

Glede na to, da je imela depresijo že njegova mama, da jo je zdravnik diagnosticiral tudi pri njem in da opažate njene znake tudi vi, je treba to vzeti resno in zdraviti. Vsi antidepresivi, ki jih izbere zdravnik, se ne pokažejo vedno kot najustreznejši, zato nato izbere nove (tako kot velja tudi za mnoge druge bolezni in zdravila). To je sestavni del zdravljenja. Če prve tablete niso pomagale, je nelogično sklepati, da zdravljenja ne potrebuje. Seveda je eden od znakov depresije tudi ta, da se prizadeti še bolj zapre vase in se pogrezne še globlje v svojo navidezno brezizhodnost. Kakor pri vsakem neuravnovešenem psiho-fizičnem stanju je tudi tu več poti. In poleg iskanja ustreznega antidepresiva, ki trpljenje in stisko omili vsaj toliko, da bo lahko začel funkcionalno predelovati svoja čutenja, je nujna psihoterapija, to pa je delo na odnosih. Toda kot priseben odrasel človek se mora za to, da bo svoje stanje izboljšal, vendarle odločiti sam.

Vi pa, kot vas slišim, sprašujete, ali naj vztrajate v takšnem zakonu. Kaj storiti, če si partner ne želi pomagati in če ne želi poiskati pomoči? V vajinem primeru je res mož »identificirani pacient« in bi se moral zdraviti in vi ga v to ne morete prisiliti, torej vam ostane, da trpite naprej ali pa se ločite. Ali res? Toda kar zadeva vas, je »identificirani pacient« tudi vaš zakon, tu pa lahko storite vsaj nekaj. Sami se lahko podaste v individualno terapijo, če mož zares odklanja partnersko (ne vem pa, ali ste o njej sami dovolj prepričani, da ste mu dovolj odločno povedali razloge za). V vsakem primeru vam bo koristila, da boste neprimerno na boljšem kot zdaj. Terapevt vam ne bo svetoval, ampak vam bo pomagal, da boste sami odkrivali odgovore. V zvezi z zakonom, s seboj, z materinstvom, s tem, kaj si v življenju še želite, s svojo močjo in ustvarjalnostjo.

Energije ste izgubili že dovolj, želim vam, da si začnete spet polniti svoje zaloge.

Lepo vas pozdravljam,