Mož stalno odsoten
Pozdravljeni,
smo družina s tremi otroci, eden v srednji šoli, dva osnovnošolca in še psa imamo. Moj mož ima službo, v kateri dela večkrat tudi po 10 ur ali več. Zato sem velikokrat sama z otroci. Pred pol leta pa se je, ker gre v službi slabo, samostojno odločil za nov poslovni iziv in sicer v tujini, daleč proč. To pomeni da je 14 dni doma, potem pa gre proč za 14 dni, pa spet 14 dni doma in tako naprej. Jaz sem tega res že sita, ker sem stalno sama, pogrešam ga, nimam se s kom pogovarjati, poleg tega pa moram tudi vse sama postoriti v zvezi z gospodinjstvom in otroci.
Ni mi povedal, koliko časa bo to trajalo, včeraj pa me je šokiral z novico, da bo tako še dve ali tri leta ( 2 tedna doma, 2 tedna v tujini). Meni se to zdi nesprejemljivo, ker mislim, da otroci rabijo tudi očeta in da imam pravico, da ne živim kot mati samohranilka. Njemu pa se to ne zdi nič takšnega in pravi da dramatiziram.
Poleg tega pravi, da zdaj prav rad gre v tujino, da ima bolj mir ( ker ga menda jaz nimam več rada, ker mu seveda stalno pridigam, da družina na tak način ne more funkcionirat).
Naj povem še, da mi je o svoji odločitvi, da bo tako še 2 ali 3 leta le mimogrede povedal in se predhodno nič ni posvetoval z mano.
Kaj mislite vi? Je to res normalno za odnos in družino?
Ali res lahko hodi stalno po svetu, mi ga pa moramo čakati doma in sami preživljati popoldneve in cele vikende?
Spoštovana Ursa696,
Hvala za vaše sporočilo in vprašanja.
V njih je čutiti globoko bolečino in prizadetost, ker pogosto ostajate sama. Sedaj dobesedno podpirate tri vogale vaše hiše in ob tem vam ni lahko. Čutite se osamljeno, zapuščeno, prezrto in pogrešate stik z možem. Omenjate, da skrbite za tri otroke in jim najbrž posvečate ogromno energije, saj vsak prihaja k vam s svojimi občutji in upa, da jih boste pomirila, ovrednotila in pomagala sprostiti. Ob tem pa zagotovo pogrešate moža, da bi skupaj lahko izpolnjevala dragoceno nalogo starševstva. Gotovo se trudite po svojih močeh in ste zato zelo dobra mama, ki je za svoje otroke nenadomestljiva. A najbrž vas včasih ob vsem tem trudu prav zmanjka in ne veste več kako naprej. Verjetno se pogosto tudi sprašujete, kaj se je zgodilo z vajinim odnosom, kje sta izgubila tisti začetni stik, pripadnost, povezanost in sodelovanje…
Kako pa je bilo v času teh sprememb? A vam je mož takrat lahko povedal, kakšen je namen njegove odločitve? Kako ste se odzvali na njegovo odločitev? Sta se takrat o tem sploh lahko pogovarjala, ali je bil šok prevelik? Ste ga v svojem ogorčenju sploh uspela vprašati, kaj ga žene v tujino, kako je njemu ob tem, ko se vse bolj umika v službo, sedaj pa še v tujino? Ste lahko izrazili svoje občutke, svoja pričakovanja? Najbrž je bilo to obdobje, ko so se stvari odvijale hitro in zaradi šoka sploh še niste uspela začutiti, kaj bo to pomenilo za vaše življenje. Zdaj pa se pri vas prebuja kup čutenj…
Povsem razumljivo sicer je, da vas je ta sprememba razjezila in užalostila, saj ste se počutila do konca prezrto in neupoštevano. Sprašujete se, koliko vaš mož sploh sliši vaše potrebe in občutke in ali mu sploh kaj pomenite? To vprašanje je tako boleče, a vendar je tam, nosite ga s seboj, dan za dnem in ob tem vam je žal vse prej kot pa lahko. Ta njegova odločitev je pomenila tudi precejšnjo spremembo za vaš vsakdanjik in verjamem, da je takšno življenje prav naporno in utrujajoče. Gotovo se vam zdi kar krivično, da je zdaj vso breme padlo na vas in razumljivo je, da čutite jezo, žalost, razočaranje, povrhu tega pa ste še pošteno izčrpana.
Koliko pa on pogreša vas, otroke, dom, bližino, pripadnost? Kaj njemu pomeni njegov umik? Pred čim beži? Pišete na eni strani o novem izzivu, na drugi strani pa o tem, da mu v predhodni službi ni šlo dobro. Morda je tako želel kot mož in oče poskrbeti za celotno družino. Morda pa je res želel nov izziv, ki bi ga osrečil in bi tako lahko osrečeval tudi vas… Lahko pa se je odločil, ko mu je bilo vsega preveč. Ne vem pa, koliko sta se o tem lahko pogovarjala. Omenjate namreč, da mož – najbrž sicer v afektu jeze/besa – izraža pomisleke o vaši ljubezni in ne zdrži vaših pogovorov. Kako res je z vajinim odnosom? Koliko časa se vi že čutite sama ob njem? In koliko časa se morda on čuti utesnjenega in zadušenega? Kako je vaš odnos izgledal pred moževim odhodom, kako sta se oba počutila v njem? Sta si lahko povedala svoja čutenja in res delila svoje življenje? Ali ste to morda pogrešala že prej?
To so vprašanja, ki se porajajo ob opisani dinamiki vašega odnosa in bi bilo dobro, če bi si z možem glede tega lahko kaj rekla, na način, ki vzajemno ni obtožujoč, prepleten z obsojanjem ali podajanjem krivde…Bilo bi res dobro, če bi lahko govorila o svojih čutenjih, vsak o svojem doživljanju, o tem, od kje poznata te občutke.
Poleg fizične prisotnosti najbrž pogrešate svojega moža v tem, da bi z njim lahko res delila stvari in čutenja. Da bi vas lahko slišal v trenutkih, ko ob vsakodnevnih naporih potrebujete ramo, na katero bi se lahko naslonila. Verjetno se tudi sprašujete, kako je njemu v tem prostovoljnem izgnanstvu, kako izgledajo njegovi dnevi, v katerih čutenjih prebiva, s katerimi mislimi se ukvarja, s kom se srečuje in kaj ob tem doživlja, kje je on…
Kaj pa mož? Je on tudi mogoče pogrešal nek ljubeč odnos in je bilo zato potrebno malo oditi, da je lahko prišlo spet pogrešanje? Namreč tudi moževi odhodi so na nek način krik, a ne zaradi vas, temveč zaradi bolečine, ki jo nosi v sebi in ga obremenjuje do te mere, da mora bežati sam pred seboj. Kaj njemu preprečuje, da bi začutil, kako vam je pomemben in kako nenadomestljiva je njegova bližina vajinim otrokom?
Kaj pa vaše življenje, kako poteka? In zakaj bi res kar »sedeli doma in čakali« na spremembo? Si lahko »privoščite« kak trenutek čisto zase? Najbrž je zdaj, ko je vsa skrb za otroke padla na vas, to povsem nemogoče. Najbrž je bilo v hitrem življenjskem tempu in ob treh otrocih to že prej težko. Pa morda ne bi bilo napačno, da si vzamete čas – najprej za »pogovor sama s sabo«, potem pa tudi z možem.
Grozno ob vsem tem je ravno to, da si oba o teh stvareh nista mogla skupaj zares pogovoriti in odločati. In ne vem, če je vso opisane dogajanje, ki ste ga opisala, »normalno«, je pa kruta in žalostna ta vajina zgodba. Ne vem, če si še lahko zaupate, da je v vajinem odnosu možno ponovno vzpostaviti tisto bližino, po kateri oba gotovo močno hrepenita. Verjamem pa, da si globoko v sebi oba kljub težki situaciji vseeno želita, da bi lahko zbrala pogum za odkrit pogovor o tem, kaj se vama dogaja, kaj vse se vama v vajinem odnosu odpira in prebuja, s kakšnimi občutki se morata vsak pri sebi spopadati in vedno znova srečevati in kako vama je pri tem težko. Mogoče bosta nekaj te ranjenosti zacelila s tem, če bosta zmogla drug v drugem videti tudi tistega razbolelega otroka, ki si prizadeva biti slišan, spoštovan, razumljen, ljubljen in želen.
Želim vam, da bosta v iskrenem in spoštljivem pogovoru znova začutila sebe, drug drugega in uspela najti nekaj tolažbe, saj se vsi skupaj prebijate skozi zares zahtevno obdobje.
Vse dobro vam želim!
Odgovor pripravila:
Katja Knez,
zakonska in družinska terapevtka
Družinski inštitut Zaupanje
http://www.zaupanje.net
E-pošta: [email protected]
Enota v Sevnici in Ljubljani:
Tel: 07/81-41-056