Pozdravljeni!

Stara sem 48 let, partner 5 let starejši. Poznava se komaj devet mesecev, a že skupaj živiva v njegovem stanovanju. Prej sem živela s svojim odraslim otrokom. Oba s partnerjem imava za seboj nekaj neuspešnih partnerskih zvez in si želiva ustvariti dom, v katerem bi se skupaj dobro počutila. A najini pogledi na uspešno partnerstvo so zelo različni. Moja pričakovanja v tem odnosu niso uresničena. Partner živi kot, da je samski, od mene pa pričakuje popolnoma nasprotno. Vsa gospodinjska dela so moja zadolžitev in pričakuje, da ga bom stregla od spredaj in od zadaj. Če tega ne počnem je užaljen in se pritožuje, da sem se zelo spremenila, da ga nimam rada in da ga nikoli nisem imela rada. Domov prihaja, kot se mu zazdi, veliko se druži s svojimi prijatelji, občasno tudi s svojima bivšima ženama, ki sta materi njegovih odraslih otrok, zame pa običajno ni časa. Tako, da zadnje čase hodim samo še v službo in domov, pospravljam, kuham, likam, perem in se trudim, da ne bi imel vzroka, da bi me lahko žalil, češ kako ni pospravljeno. Moti pa ga vsaka malenkost. Domov prihaja pozno zvečer, ko nima več druge družbe in pričakuje, da ga bom pričakala srečna, ker je prišel, da bom bedela z njim pozno v noč, sicer mi očita, da sva zato tako malo skupaj, ker jaz preveč spim. Delam zjutraj, on pa gre v službo, ko mu odgovarja in lahko zjutraj spi. Tudi vikende preživlja s prijatelji in veliko pije, tako da mu prav pride kdorkoli, ki je pripravljen z njim piti. Ko mu želim povedati, kako se počutim zraven njega, vzkipi, ker on ne bo poslušal nobenih očitkov, da se zelo trudi, ampak da meni očitno to ni dovolj, da še nobena ženska zraven njega ni imela to kar imam jaz. Zadnje čase me žali z grdimi izrazi, kriči name in mi govori, da če mi je zraven njega res tako hudo, naj raje grem, da mu ne bom potem očitala, da sem zapravljala leta z njim, da ni vsega on kriv in se naj zamislim nad seboj in da ni čudno, da me nihče od mojih partnerjev ni mogel prenašati. Žali moj izgled, starost, tudi kilograme, čeprav sem vitka, urejena in za svoja leta zelo dobro izgledam. Imam občutek, da že od samega začetka do mene ni gojil posebej močnih čustev, kar on zanika in trdi, da me ljubi, da so njegovi izbruhi posledica njegovega značaja, predvsem pa problemov, ki so se mu v zadnjem času res zelo nakopičili. Gre za eksistenčne probleme, ki jih imam v veliko večji meri kot on tudi jaz sama, pa za probleme z neodgovornimi otroki, ki jih imam tudi sama, a se zato ne znašam nad njim. Niti skupnega dopusta nisva imela, čeprav mi je večkrat obljubil. Sam je bil lani dvakrat na dopustu, kjer se je zapletel tudi z drugo žensko (obakrat isto), a se je s koncem dopusta tudi ta avantura končala. Obnaša se, kot da misli, da lahko počne, vse kar mu pade na pamet, ko pa jaz to izvem in se želim o tem pogovoriti, pa iz mene dela tepko in vso krivdo vali name. Tudi v spolnosti ne izpolnjuje mojih pričakovanj, pa ne ker ne bi zmogel, ampak ker se mu ne da, pravi, da je razvajen.
Sprašujem se, ali je z mano kaj narobe, da vztrajam v zvezi, ki me ne zadovoljuje. Zakaj ne morem zbrati dovolj ponosa in dostojanstva in odidem od njega. Zakaj iščem od vas nasvet, kako izboljšati najino razmerje, če pa se sama sebi zdim neumna, da to prenašam in sem jezna sama nase. Tudi v preteklosti sem vztrajala v neposrečeni zvezi nekaj časa, a ko mi je bilo dovolj sem odšla neglede na posledice (finančne ali stanovanjske), raje bi bila pod mostom, kot pa trpela z nekom, ki si me ne zasluži. In vem, da sem vsakokrat, ko sem odšla, naredila pravo potezo, da sem naredila nekaj zase in za svojega otroka, da sva lahko živela brez stresov, žalitev, alkohola . . . Nikoli se nisem znala boriti za svoje pravice v zvezi in za ohranitev zveze, raje sem odšla. V tem primeru, pa želim narediti vse, da bi se najin odnos izboljšal in najina zveza obdržala. Ne vem, če je to prav. Zelo trpim, ne spim, ne morem se zbrati, žalostna sem 24 ur na dan. Ne veseli me družba prijateljic, ne veseli me nič. Rada bi samo toliko pozornosti v zvezi, kot je potrebno, da se bom počutila dobro. Vsaj ob vikendih, ko sem prosta, si želim njegove prisotnosti. Še najbolj pa me skrbi, zakaj želim vztrajati s človekom, za katerega smatram, da ni sposoben za skupnost z žensko, da tudi manj zahtevna ženska, ne bi bila zadovoljna s takšnim življenjem, jaz pa še vseeno iščem način, da bi ga spremenila. Zakaj se ne morem sprijazniti, da me pač nima dovolj rad, da bi se zaradi mene potrudil, ali pa da pač ni sposoben se potruditi za nobeno ženko, ker pač je takšen kot je. In vsakokrat, ko pokaže samo malo volje, dobim novi zagon in vse obljube, ki sem jih dala sama sebi, da zdaj pa resnično pakiram, padejo v vodo.
Mogoče se vse skupaj sliši zelo enostavno, ampak zame ni, sem na robu obupa in imam občutek, da bi poterebovala strokovno pomoč, ker ne funkcionirm več na nobenem življenjskem področju.
Hvala za vaš odgovor!

Spoštovana gospa,

vaše videnje partnerja lahko samo potrdim – to je zveza, ki bi jo bilo bolje prekiniti včeraj kot danes. Vi sami vse to veste. Napotila bi vas še na druge odgovore, ki obravnavajo tematiko zlorabe alkohola in jih boste že na tem forumu našli vse polno; sama sem o tem pisala že velikokrat, med drugim tule.

Tu boste našli konkretne nasvete v zvezi s tem. Tudi če pri partnerjevi uporabi alkohola ne gre za zasvojenost, pa je področje, ki je potrebno zdravljenja, vsekakor vajin odnos. S partnerjem sta zapletena v igro moči in manipulacij, oba se počutita kot žrtev. Opazili ste že, da bolj ko se partnerju prilagajate in mu poskušate ustreči, bolj vas žali in ponižuje z besedami in dejanji (morda ste bili tudi do otroka preveč popustljivi in ustrežljivi, da je zdaj neodgovoren). Pot neskončnega žrtvovanja torej ni prava. Tudi oditi znate iz zveze, to ste si že dokazali. Zdaj pa bi želeli nekaj storiti drugače, vendar vam primanjkuje moči, znanja in seveda partnerjevega sodelovanja.

Tudi če se torej partner ne bo odzval povabilu na partnersko terapijo, vam še vedno ostane prostor, kjer si lahko pridobite znanje in moč, da boste lahko drugo polovico življenja zastavili zares na novo: delo na sebi, tj. skupinska terapija pod strokovnim vodstvom (skupina za samopomoč) ali individualna terapija. Ne le, da si želite biti bolj spoštovani kot partnerka, ampak želite tudi urediti odnos s svojim že odraslim otrokom, in za to ni nikoli prepozno. Tu boste dobili tudi prave in uporabne odgovore na mučno vprašanje, zakaj vztrajate ob nekom, ki z vami ravna tako nespoštljivo.

Želim vam, da se čim prej odločite zase, ker je to edina pot do boljših odnosov z drugim(i).

Draga mimi13,

če je to dejansko res kar opisuješ, potem je tvoje življenje ena sama žalost….
Pri 48 letih bi pa ja mogla vedet, da se človek ne spreminja kaj dosti, kar ima v sebi ima….
Predvsem pa to, da si sama zaslužiš bolj spoštljiv in ljubeč odnos s strani partnerja.

Jaz bi na tvojem mestu zaključila takoj, če bi bilo to včeraj bi bilo prepozno.
Sicer pa se poznata par mesecev in že skupaj??? Človeka še poznala nisi pa mu že gospodinjiš, pereš, likaš, verjetno še financiraš, medtem ko on hodi na dopuste, skače iz avanture v avanturo, se druži s prijatelji, zanj tukaj zraven prostora zate ni..

Veliko ljudi je okoli 50 ali še več, …se včlanijo v razne skupine, skupaj hodijo na izlete, se družijo, veselijo, zaupajo eden drugemu. Poišči še ti tako društvo in čimprej odpeketaj stran od človeka, ki te ni vreden.

Delaj na sebi, spoštuj se bolj in spoštovali te bodo še drugi..

Pa srečno upam, da na novi poti..