Pozdravljeni,
zelo sem vesela, da sem naletela na ta forum. Malo sem prebrskala vaše ogovore in so mi všeč, ker so tako “prizemljeni”. Upam, da prizemljite sedaj tudi mene. Zgodba bo dolga, ker se mi zdi, da je ozadje zelo pomembno.

Evo, rodila sem se kot 2. otrok (12 let po prvem) v družino, ki… no spomnim se ko sem bila še majhna, da sta se oče in mati še nekako razumela, potem pa sem iz dneva v dan poslušala samo prepire, razbijanje, … ko sem bila stara 15 let se je oče odselil v izpraznjeno hišo njegovih staršev. Ker sem se z njim vedno bolje razumela kot z mamo sem odšla za njim. To so bili zame izredno težki časi, v svojem starem kraju sem pustila vse prijateljice in prišla v neke “rovte” z nekimi čudnim normami. Z očetom sva prestala marsikaj in sva v tem času postala res bolj prijatelja, zaupnika kot pa oče in hči. Vedno sem bila ponosna nanj. In navezana do onemoglosti. Za mamo nikoli nisem našla lepe besede, saj sem bila zanjo le neka neumnica brez možganov, ki jo je oče “nahujskal” proti njej. Še danes, po vsej teh letih (imam 33) se nemorem niti 5 min. pogovarjati z njo, ne da bi mi “dvignila” pritisk.
Ta izkušnja me je po mojem prisila,da sem prehitro odrasla in prehitro postala odgovorna. In zelo zahtevna do sebe. Po končani oš sem nadaljevala študij, se takoj po dipl. zaposlila in vpisala mag.. V tem času sem imela dve dalljši, a neuspešni ljubezenski vezi. Nato je v moje življenje prišel moj partner s svojo prtljago-iz razsute družine, kjer je oče varal mater vsa leta in se je mati zapijala do onemoglsti, dokler ni nekega dne zaradi tega tudi izgubila življenje.
No in sedaj se začen moj zdajpnji problem:
Na mojem domu sva si s partnerjem ustvarila domek (ločeno od očeta), nekako smo uspeli živeti v neki harmoniji. Dejstvo je, da je moj oče izjemno “težek” človek in če ni po nejgovem je tako “surla”. Partnerja ni nikoli prav sprejel, verjetno tudi zato ker sta si tako zelo različna. In potem sem bila jaz kot neka pink ponk žogica, ko je bilo kaj narobe, je povedal meni in pričakoval, da sporočilo prenesem naprej. Ker sem želela mir v hiši sem to nekako balansirala. Naj povem še, da je imel oče pred 5 leti možgansko kap in se ne sme prevečrazburjati in jaz seveda zelo pazim na to, ker se bojim za njegovo zdrravje in življenje.
Doma imamo tudi 3.5 letnega pobalina, ki je ena velikanska sreča in sonce. Oče ga ima zelo rad in malije tudi navezan nanj. Nezanemarljivo pa je tudi, da je oče (bil) tudi najboljša “varuška”.
In kje se sedaj zatakne? Čez dva meseca se nam bo pridružiil še en pobalin. Imam kar težko nosečnost, zahtevno službo in končujem doktorat. Imam skrb za očeta in imam partnerja, ki mu ni janso, da je za preživet treba imet denar. Razumem, da so težki časi, a ne razumem, zakaj je preskrbovanje družine in skrb za vzgojo samo moja naloga. V zdanjem mescu smo 3,5 letniku pripravili novo sobo (to je bila seveda moja skrb) poleg tega sem poskrbela da je pri hiši vse pripravljeno za novega člana. V službi sem finiširala, prav tako si za dr. želim narediti čim več, preden se dete rodi.
In potem grem prejšnji teden do očeta, ki mi spet zateži nekaj v smislu, da moj pratner nosi v hišo mokra drva, s katerimi se ne da kurit in mu rečem, da če mi lahko vsaj s tem prihrani, ker ima res dovolj drugih, žilvjenskih skrbi. Konec. od tistega trenutka ne govori več z menoj-ker sem si drznila enkrat se posatviti zase. Partner moje stiske ne razume.
To me je pognaalo-ne vem-verrejtno že v depresijo. Cele dneve sem zaprta v sobi, jočem in se sprašujem, zakaj sem si tkao zafurala žvilejnje. Ne razume me prav nihče, opore nimam in na svetu mi ni jasno, zakaj sem se sploh odločila za še enega otroka. Imam sicer dve dobri prjateljici, na kateri bi se lahko obrnila, a si po eni strani mislim, kaj bom še njiju obremenjevala, po drugi pa me je dobesedno sram priznati, kako sem zavozila. In se že nekajdni sprašujem, kaj na svetu mi je bilo, da sem s tem človekom skupaj in kam sem mislila, ko sem se odločila (ja to je bila moja odločitev-kerr sem vedela, da bo na meni tudi odogovornost) za še enega otroka. Pojma nimam, kako naj se rešim iz tega kroga, kako bom skrbela za 2 otroka in… skratka ne vidim izhoda Partner sicerr ni slab človek, mi pomaga tudi pri hišnih opravilih, zlika, skuha, a me po čustveni plati sploh ne razume in v splošnem meni, da kar nekaj brez veze kompliciram in da bo vse v redu samo umiriti se moram. Jaz bi pa rada svojim otrokom dala čim več, jih čim bolje opremila za življenje-za to sem se vendar tudi sama borila, za boljše žviljenje..

Hvala za vaš komentar.
lp

Spoštovana gospa,

težko vam je. Tako zelo težko, da vseh vlog in nalog, ki ste si jih naložili, preprosto ne zmorete več. V vas se nabirajo žalost, sram in strah, pa občutek nevrednosti, kajti zdaj res ugotavljate, da ste naredili vse, poskrbeli za vse, dosegli vse – da pa ni nikogar, ki bi materinsko poskrbel za vas, kot vaša mama nikoli ni zmogla. Prav počasi pa si upate v sebi začutiti tudi jezo, ki se prebuja počasi, vendar zanesljivo in v velikanskih razsežnostih. Ta jeza je stik z vašimi najglobljimi potrebami, je mogočna energija, ki vas bo, če ji boste dovolili, odnesla na pot zdravljenja.

Borili ste se za boljše življenje, res je, toda sprašujete se, za čigavo. Na zunaj ste uspešni in gotovo je dobro, da ste si z vsemi temi dosežki (doktorat, zahtevna služba, urejen dom, na zunaj urejena družina) zgradili samozavest in podobo, ki je namenjena svetu. Borili ste se, da bi bilo bolje očetu, bili ste in ste še vedno njegova čustvena partnerka. Borili ste se, da bi bilo bolje možu, ki izhaja iz travmatičnih okoliščin. Toda oba moška sta odrasla in odgovorna za svoje življenje. V svojem dosedanjem življenju sta sprejela milijon odločitev, ki so ju pripeljale do sem, kjer sta zdaj. Vaše odločitve so VAS pripeljale do sedanjega stanja, ko se lahko ozrete in si s ponosom rečete, kaj vse ste dosegli. Če onadva nista, je to njuna odgovornost. Kako ven, sprašujete – in na prvi pogled se morda res zdi, da je to z dvema malčkoma povsem nemogoče. Vendar se v resnici že obračate »ven«, in po tej poti ven boste zakorakali še bolj energično, ko boste tema moškima začeli postavljati meje. In kot ste videli že pri očetu, lahko od obeh pričakujete izsiljevanje z užaljenostjo in prizadetostjo. Bili ste prezgodaj postaršen otrok, nikjer pa ne piše, da morate biti to še naprej. Še zlasti ne, če bi bili radi dovolj dobra in za povrh še, kar vam iz srca želim, dobrovoljna mamica. Pravite, da vas nihče ne razume in da nimate opore, toda to je delno pripisati temu, da se še vedno tako zelo bojite razkriti se celo dobrima prijateljicama. Prijatelji so na svetu zato, da nas razumejo, kadar imamo občutek, da smo vse »zafurali«. Prijatelji se ob naših tožbah ne počutijo obremenjene, ampak znajo sočustvovati. Kaj pa tvegate, če se izpoveste? Morda svoj ponos. Vendar boste presenečeni, da boste, ko se boste sčasoma začeli odpirati navzven in se povezovati še s širšimi krogi ljudi, ugotovili, da je ni družine, para ali posameznika, ki nima svojih problemov, občutkov totalnega neuspeha in zavoženosti vsaj kdaj pa kdaj. To je normalno, človeško.

Obenem pa je k sreči človeška tudi naša neugasljiva potreba po sprejetosti, slišanosti. Toplo vam svetujem, da se čim prej povežete s kako podporno skupino in/ali da začneta s partnerjem hoditi na terapijo. Skratka, da storite vse, da si ustvarite dobro, čvrsto socialno mrežo, da si dovolite realne poglede od zunaj na svojo situacijo (ki bodo zvečine veliko manj strogi in kritični do vas, kakor so vaši). Nekoč ste morali na svojih še otroških ramenih nositi strahovita čustvena in delovna bremena, to vam je tudi vlivalo moč in vas je potrjevalo, in ta potreba vas je gnala do zdaj, ko ste na meji depresije. Zdaj pa se lahko mirno in z vsakim vlaknom vaše duše in telesa zaveste, da vam ni več treba. To, kar zares potrebujete, je počitek, zdravljenja razbolele notranjosti, premislek, kako bi hoteli živeti v prihodnje. Mogoče se vam ne zdi čisto realno, ampak zares lahko sestopite s tega noro drvečega vlaka obveznosti, ki ste si jih naložili. In kam bi radi sestopili? Morda za začetek samo – dobesedno – na kavč, kjer bi si lahko v miru oddahnili. Morda za začetek samo na dobro, dolgo, mirno kavo s prijateljico, da si olajšate dušo. Morda samo do računalnika, kjer si lahko odprete strani cele vrste skupin, ki bi se jim lahko pridružili, kjer bi se lahko umirili ob spoznanju, da imajo težave tudi drugi, da so bile tudi druge ženske nekje, kjer ste zdaj vi, in da so ob posluhu do sebe, strokovni podpori in prijateljski pomoči prišle do tistega najpomembnejšega cilja – do sebe.

Svet moških, naj vas še tako izčrpava in vam gre še tako na živce, vam je domač. V svetu žensk pa – z vašega zornega kota – tiči najgloblja bolečina: mama, ki je sama tako razsuta, da ne zmore drugega kot dvigovati vam pritisk. In vendar je svet žensk lahko tudi topel, prijazen, koristen in navdihujoč. Želim vam, da bi si ga dovolili spoznati. Ko boste čez leta gledali nazaj, si boste lahko rekli: Glej no, takrat se je začelo moje novo življenje.

Srečno in pogumno,