Stara sem 28 let, fant 29. Skupaj sva že več kot 5 let. Že od samega začetka sem vedela, da sva si karakterno zelo zelo različna, a sem si rekla, da »probat ni greh«. Preden sva začela hoditi, sva se poznala skoraj 1 leto, saj sva bila oba v istem študentu. On je bil zaljubljen vame, jaz pa se nisem hotela zbližati z njim, ker sem si zaradi karakternih razlik mislila, da itak ne bi šlo. Ker je bil tako vztrajen in prepričljiv, sva se počasi zbliževala in uvidela sem globlje v njega, tisto kar prej ni kazal. Pokazal mi je drug pogled na svet, druge vrednote in postal mi je všeč. Zaljubila sem se in postala sva par. Že kmalu so se pojavili prepiri, napetost, nerazumevanje, saj prihajava iz čisto drugačnih družin, življenjskih pogojev, navad, stilov…, poleg tega pa je fant še zelo impulziven in temperamenten. Že takrat sem rekla, da so pomembni pogovori in usklajevanja, da se dva razumeta in da tudi brez prepirov ne gre (jaz sem že imela izkušnjo s fantom, s katerim sem bila 6 let, on pa ni imel punce več kot pol leta). Veliko energije sem dajala v glajenje prepirov glede njegovih ljubosumnih izpadov in omejitev, ki mi jih je postavljal na začetku. Drugače pa sva se imela lepo, doživetij polno in aktivno življenje. Po naravi je fant skoraj da hiperaktiven, ukvarja se je z veliko stvarmi, poznal je veliko ljudi in povsod me je vključeval zraven. Minili sta 2 leti in bilo je konec študenta. Ker sva bila doma iz različnih krajev je bila izbira le LJ, moj ali njegov kraj. Oba sva si še želela ostati v LJ, a ko sva gledala stanovanja, njemu nobeno ni bilo všeč, niti se ni kaj dosti angažiral. Pristala sem, da greva začasno k njemu domov, da bova tam skupaj delala čez počitnice, pa čeprav je to 200 km stran od mojega doma. Mislim, da so se potem stvari le še stopnjevale. Motilo me je, ker ni znal ceniti, da sem bila pripravljena iti k njemu, čeprav je priznal, da on k meni domov nikoli ne bi šel. Nato sem po poletnih počitnicah dobila tudi resnejšo ponudbo za dobro plačano delo, ki sem jo z veseljem in delavnostjo sprejela. Odločila sva se, da bova malo potrpela in da bova še en čas pri njegovih doma, saj nisva imela stroškov najemnine in hrane, in da bova tako čim prej privarčevala za stanovanje. Oba sva veliko truda in energije vlagala v delo, a ko sem prišla domov sem želela razumevanja, topline, pogovora. Pogrešala sem domači kraj, starše, prijatelje in pogovore. To sta mi dajala njegova starša, on se je pa čisto izoliral. Takšen je bil že od malega, so rekli njegovi starši in sestra. Še pri kosilu ni zdržal več kot 5 minut pri mizi. No, minilo je leto in trud v službi se mi je poplačal in dobila sem za stalno. To je bil zame en srečnejših trenutkov v življenju. Že sem razmišljala, da je želja po stanovanju bližja, da sva brez ene skrbi. On pa se mi zdi je bil zavarovan le v svoje delo, ni pokazal nekega veselja. Mislim, da je bil pod pritiskom, da se mora še bolj potruditi v službi. Kakorkoli, začel me je zanemarjati v vseh pogledih, njegovo dolžnost so pa v veliki meri opravljali starši, s katerimi imam drugače super odnos in so res zlati, a sem dojela, da so fanta v življenju preveč razvajali. Meni je prekipelo in rekla sem, da hočem iti čim prej na svoje, da doma pri njemu ne morem več. Da rabim pogovora z NJIM in ne njegovimi starši, da rabim NJEGOVO pomoč in ne od njegovih staršev. On se je čutil, da je toliko večje breme padlo nanj, ker nimam prijateljev in znancev v kraju. Začela sem delati tudi na tem in se včlanila v rekreacijo in redno hodila vsaj 2x tedensko, šla sem v tečaj 1x tedensko ipd. Ampak še veno mi je manjkal on. Tudi ko je bil prisoten je bilo, kot da ga ni. Pred 1o meseci sem uredila (če bi njega čakala, še do danes ne bi šla), da sva šla v podnajemniško stanovanje in nekaj mesecev je bilo super, saj je bila neka nova izkušnja. Njega je na začetku zelo skrbelo, kaj bodo rekli starši, češ kaj plačujeva, če je hiša napol prazna, ampak si je tudi sam želel iti na svoje. Ampak občutka razumevanja, topline, skupnih pogovorov ni in ni. Večkrat sem mu povedala, da mi to primanjkuje, predlagal mi je, naj se pogovarjam z drugimi. In res sem se vedno bolj začela odpirat drugim in ker sem privlačna ženska, so se mi začeli približevati moški. Nisem tip, ki bi klepetala z ženskami na kavi, sem športno precej aktivna, zanima me veliko stvari, rada se smejem in šalim, pa tudi kaj čustvenega povem. Že od vedno sem rajši bila v moški kot v ženski družbi. A ko sem imela fanta, se z drugimi moškimi, razen njegovimi prijatelji, nisem kaj dosti pogovarjala, saj sem vedela, da je meja tanka (sem namreč privlačnega videza), a sedaj, ko mi je moj fant rekel, naj se pač pogovarjam z drugimi, če mi on tega ne more dati, sem se pa začela. In tu nastane novi problem, ker se vsak moški zaljubi vame. Najprej se je zaljubil sodelavec, 14 let starejši, ločen, z 2 otrokoma, ki mi je po določenem času, ko sem videla, da imava na veliko stvari ista stališča, podobno mišljenje in da bi lahko precej stvari počela skupaj postal všeč. Čutila sem tudi, da bi se z njim seksualno bolj ujela kot z mojim fantom, saj je bil glede tega bolj odprt, bolj pozoren do mene, bolj je opazil moje lepe oči, nohte, lepe lase, lepo telo, kar mi fant nikoli ni rekel, pa tudi o seksualnih fantazijah, željah se nikoli noče pogovarjati, zato je meni v tej večletni rutini strast že pošla. No, po nekaj mesecih sem spoznala še negativne lastnosti sodelavca in prekinila najine poglobljene pogovore. Uvidela sem, da bi bilo z njim živeti nekaj popolnoma drugega kot se le pogovarjati. Pa še v službi so na naju začeli gledati, kot da sva ljubimca, kar pa nikakor ni bilo res, in to me je prizadelo. Ko je fant začutil, da me lahko izgubi, se je začel bolj truditi (5 let sem mu »težila« glede snažnosti v stanovanju, glede kupov oblačil, ki so ležali vsepovsod, da se niti hoditi ni dalo ipd.), ampak to ni naredilo name takega vtisa, saj je to že vse preživeto. Če 5 let čakaš in opozarjaš, se ti že ne da več. Začel je popravljati stvari izpred 5 let, vmes so že nastajale nove, ki jih niti slišal ni (kabina v kopalnici bo razpadla, avto ni delal ipd.). Vem, da znam biti zahtevna, a so stvari, ki ti ne vzamejo veliko časa, drugega pa lahko zelo razveselijo. In če ti nekdo veliko pomeni, se mi zdi, da je toliko manjši problem nekaj narediti. Mogoče sem naredila napako, ker sem bila zanj pripravljena narediti preveč, in ker tega nisem prejemala v enaki meri, me je počasi minevalo in prišla sem do stopanje, ko gledam čim bolj nase. Tako kot je on že ves čas. Rekla sem mu, da ne morem več, nimam več energije vlagati v odnos, da traja predolgo, preden se kaj spremeni in da naj prosim odide iz stanovanja. Ni hotel iti. Sumim, da je velik problem tudi to, ker bi se bal to povedati domačim, ne bi jih rad razočaral, razžalostil, saj so z menoj zelo zadovoljni, vedno naju sprašujejo, kdaj bova imela otroke in kdaj se bova poročila (so zelo verni). Rekla sem, da ima 2 dni časa, da gre ven, medtem sem šla domov. Ko pridem nazaj, je bilo vse isto, le pospravljeno, počiščeno, zelo je bil prijazen. Pogovoril se je in ker ga imam še vedno rada, sem podlegla. No, minilo je nekaj mesecev, dobila sem ponovno upanje, da bi bil pravi oče za moje otroke, šla sva smučat, šla sva na kakšno zabavo ipd. a pojavil se je 17 let starejši sosed, ločen, s 3 otroci in nič kaj čisto preteklostjo in statusom (ni izobražen a je zelo bister, nima stalne službe, ima kredite, celo kartoteko baje…), ki me je neizmerno privlačil od prvega trenutka, ko sem ga zagledala. Kar kurjo polt dobim, ko ga zagledam. Očitno se je ta sosed odločil, da bom njegova. Delal je na temu, da sva se čim večkrat »naključno« srečala, dokler me ni povabil na kosilo in po tem še eno in eno. Z njim mi čas zelo hitro mine.

Povedala sem fantu, da ne morem biti z njim intimna, z drugim se pa pogovarjati, to mi ne gre skupaj. Pa vedno obrne na svoj prav. Jaz pa vem, da tako ne morem več naprej. Vedno znova bom iskala pogovor v kom drugem, najverjetneje moškem, in prišla bom do meje, ki že preseže flirtanje. To mi ni fer do partnerja. Eni pravijo, da če greš z nekom na kavo ali kosilo, še nič ni. Res je, ampak ko vidiš, da ti je lepo in všeč, te toliko bolj razžalosti situacija, ki jo imaš potem, ko prideš domov. In ko to vidim, vem, da znam biti sitna in težiti to in ono, ampak sem se pripravljena konstruktivno pogovoriti, povedati vzrok in rešiti problem. Fant pa ne. Vem, da me ima rad, ampak se mi zdi, da nisva enako zrela v odnosu. On bi bil kar na FBju, še igral igrice ipd. Saj ne rečem, da se ni trudil, samo en premik na leto mi žal ne zadostuje več. Res postanem depresivna, ko vidim, da prihajam v leta, ko bi lahko imela že otroke, ampak ker vidim, kak odnos imava, me nič kaj ne mikajo. Zdi se mi, da bi bilo le še slabše. Potem pomislim še, da sem zaradi njega prišla nekam 200 km stran in sem zaradi službe še priklenjena tu, pustila morebitne študijske opcije v LJ, da sem čakala že 5 let, da bo bolje pa še ni, da bi v teh letih srečala lahko ne vem koliko drugih primernejših moških, ali bi potovala po svetu, kot sem si želela…zdi se mi, da sem zapravila najlepša leta zanj in če pomislim, da greva narazen, se mi zdi, da mi ne bo ostalo nič več, še to ne, kar imava, da je bil ves trud zaman.

In kot da še ni dovolj, mi ves čas hodi po glavi sosed, ki je zame pripravljen narediti marsikaj, kar je že dokazal… Ampak, zakaj me privlači ponovno nekdo, ki je tako drugačen od mene? Z njim vidim strastno zvezo (strasti med nama s fantom ni več), ki pa ne bi dolgo trajala, saj nimava veliko stvari, ki bi jih skupaj počela, medtem ko jih s fantom imava, če to želiva. A zdi se mi, da le iščeva čas, ko bova sama, en brez drugega, da v miru počneva kar nama je všeč, pa čeprav živiva skupaj…

Bojim se izgubiti še tisto kar imam ali bojim poskusiti dobiti nekaj, kar bi bilo boljše, da ne bi pristala na slabšem. Leta pa tečejo.

Čisto sem zmedena in ne vem več, kaj bi. Prosim, svetujte.

Spoštovana Ramona5,

ob branju vašega pisma sem močno čutila predvsem to, kako s fantom ostajata vsak na svojem bregu, odtujena in nepovezana, pa hkrati v partnerski zvezi. Vprašanje, ki se mi tu poraja je torej, od kod vam je poznana situacija strahu pred bližino, ohranjanje distance ali nenehno bežanje iz odnosa, čeprav si ravno tega ne želite. Nasprotno, želite si biti skupaj s fantom ob vsakem trenutku, početi skupaj stvari in si občutiti tisto želenost, pomembnost in nezamenljivost, po kateri vsi hrepenimo. Kdaj se je ta čustveni prepad v vajinem odnosu začel poglabljati? V odnosu niso toliko pomembni skupni hobiji in interesi kot pa vajino zadovoljstvo in sreča drug z drugim.

Kar zadeva vaše prevare in odnose z moškimi, so ti le začasen obliž na vaše trenutno nezadovoljstvo s fantom. Tukaj ne gre za to, da vas moški poiščejo ali navežejo stik z vami predvsem zaradi vašega privlačnega videza, temveč gre za globljo obojestransko privlačnost, torej to čutite tudi vi, ki se odvija na nezavedni ravni. Pogrešate bližino z osebo, ki bi vas razumela in sprejemala takšno kot ste, ki bi ji veliko pomenili (ravno to pogrešate ob fantu) in to omogočajo čustvene afere z moškimi, o katerih ste razpravljali. Ker ste že nekaj časa ranljivi, občutljivi, nezadovoljni, morda nesrečni, ste nevede zašli v situacije z moškimi, ki vam navidezno prinesejo tisto, kar ob fantu najbolj pogrešate. Za preprečitev takšnih dejanj bi se nujno morali pogovoriti s fantom, ne le o tem, temveč predvsem o vama, o vajinem odnosu, o tem, kaj si želite vi in kaj on, o tem, česa nočete, kaj pogrešate, kaj si želite…Pogovor namreč razjasni marsikatero domnevo ali prepričanje, ki ga gojimo in nas je zaradi tega strah. Svetujem vam torej, da v vaše življenje vključite čimveč pogovorov s fantom, da se začneta pogovarjati o vajinem odnosu in razlogih za nezadovoljstvo, ki so se nakopičili, od njih pa bežita tako, da se zamotita vsak s svojimi dejavnostmi in službo. Pogovorita se čimbolj odkrito in iskreno, saj bosta tako zagotovo ugotovila, kakšna je vajina pot naprej. Sicer lahko le domnevata, sklepata, si poustvarjata vsak svojo zgodbo… Pogovori ljudi tudi zbližujejo in utrjujejo odnos, sploh če so globlji. In takrat v tak odnos ne more vstopiti nobena druga oseba.

Želim vam, da se zavedate, da sta za vajin odnos odgovorna oba, torej vsak od vaju nosi svoj delež in da se vsekakor da nekaj narediti, da se stanje popravi ali spremeni do te mere, da vaju bo osrečevalo. Tukaj se nima smisla pritoževati nad stanjem in iskati krivce, ko pa imate možnosti, da nekaj spremenite. Vso srečo na vaši poti vam želim.