Pozdravljeni,

imamo 3,5 letnico, s katero do pred kratkim nismo imeli nobenih posebnih problemov. Pri treh letih so se začeli občasni napadi trme, katerim sprva nismo posvečali posebne pozornosti, saj so sovpadali z običajnim razvojem otroka. Pojavljati so se začeli predvsem v vrtcu in ker so se pričeli po številnih menjavah vzgojiteljic v vrtcu (z uvajanjem septembra lani namreč nismo imeli nobenih težav), smo sklepali, da je razlog tudi v tem. Stanje se je čez poletje začelo umirjati (ta čas je bila v domačem varstvu), jeseni z vstopom v vrtec pa ponovno stopnjevati. To leto imamo sicer res super tim vzgojiteljic, ki tudi hčeri ustreza (lani je iz vrtca prihajala žalostna in tiha, letos nasmejana).
Na sistematskem pregledu v RA in pri logopedinji (napotnico zanjo smo dobili zaradi šumnikov, sičnikov in križnega ugriza) so nam sporočili, da je za svojo starost nadovprečno bistra in ima izredno bogat besedni zaklad (pozna tudi vse črke abecede, prebere nekatere besede in jih sama črkuje med govorom, k čemur je nihče ni spodbujal – zanimanje za to je pokazala sama), zaradi hipotnije (zaradi tega smo tudi vodeni v RA) pa težje nadzira svoja čustva, se večkrat razburi in težje umiri (blažji izpad je imela tudi na samem pregledu). Z njeno izredno bistrostjo se je strinjala tudi psihologinja na sistematskem in po opisu težav (da včasih izbruhne za res brezvezno stvar – npr.da ji vzgojiteljica prinese čaj) namignila, da je morda tudi eksplozivna. Predlagla je, naj si preberem knijgo Eksplozivi otrok Rossa Greena in sem jo. Ampak zdaj sem še bolj zmedena. Pravi namreč, da ima večina eksplozivnih otrok tudi diagnozo za svojo motnjo (ali celo več motenj), moja hči pa se mi vsaj zaenkrat ne zdi nagnjena k nobeni tam opisani motnji. Sploh, ker do sedaj ni bilo nič neobičajnega.
Po novem (zadnji teden, dva) pa se razburi za čisto vsako stvar, za katero jo prosimo, naj jo naredi. Pa gre za rutinske stvari, ki jih je skoraj že opravljala samostojno – obuti, obleči, umiti, jesti, piti in najhuje izmed vsega spati… Na voljo je imela vselej dve alternativi, eno je izbrala in opravila “nalogo” brez problema. Tudi zdaj izbere alternativo in ko rečemo, ok, pa dajmo tako, se začne razburjati, cepetati, premišljevati in na koncu kričati, ob tem se čisto trese in vsa je iz sebe. Pri vsem tem je prav očitno, da je popolnoma zmedena. Kriči lahko pol ure, eno uro, tudi več. Potem je popolnoma izmučena, ji je hudo, potebuje tolažbo (sama prosi zanjo in jo seveda dobi), ve, da ni naredila prav, vsa je dehidrirana in seveda noče piti… Se umiri, potem pa je potrebno narediti spet kaj novega, npr. pojesti večerjo ali umiti zobe, in spet vse od začetka… S takimi stvarmi imamo zadnje dni borbe praktično cel dan. Ob njenih izpadih se z možem trudiva reagirati čim bolj umirjeno (čeprav moram priznati, da je že po treh urah njenega kričanja izredno težko ohraniti mirno kri, sploh ker je to dan za dnem), usmeriva jo v njeno sobo, naj se tam umiri (ima odprta vrata, je ne zapreva) in ji dava vedeti, da naju lahko pokliče, če naju bo potrebovala. Če naju potrebuje, res prideva in takrat se praviloma zelo močno stiska in tolaži v objemu. Tudi v mirnih trenutkih se zelo rada objema, zelo je nežna in to nežnost izkazuje tudi pri igri s svojimi igračami (jih previja, oblači, jim prigovarja, tolaži).

Vem, da je težko narediti kak konkreten sklep zgolj iz opisanega, pa vendar lepo prosim za vaše mnenje: je to še vedno le trma, ki je morda bolj izrazita zaradi hipotonije in posledične slabše sposobnosti nadziranja čustev ali res kaže na eksplozivnega otroka? Mede me predvsem to, da se je ta “odklop” zgodil praktično čez noč, vsaj glede intenzivnosti in pogostosti. Prosim vas tudi za nasvet, kako naprej. Kako umiriti te izpade in hčeri pomagati, da bo svoje frustracije izrazila drugače? Z možem sva bila prepričana, da jo ok vzgajava, da ji dajeva trdne temelje za razvoj, ob tej nenadni spremembi pa sva čisto razorožena.

Najlepša hvala že v naprej in lep pozdrav,

kanna

Kanna,

na vaše vprašanje sem opozorila Francko.

Pozdravljeni!
Pri nas doma imamo dvojčka, ki sta si med seboj popolnoma različna. Ko je bila deklica stara približno toliko kot vaša, smo imeli podobne probleme, kot vi, zato vas razumem, da vam živci popuščajo. Mala je imela naravnost histerične izpade, pri katerih je mož (ki je bolj panične narave) pomislil tudi že na avtizem ali kakšno duševno bolezen – s tem ne mislim nič strašiti ali žaliti, saj ima najstarejša hči asp. sindrom. V glavnem: Drla se je lahko tudi eno uro, pomiritev pa je trajala še dalj. Poskusili smo tako osamitev (ker je bila res neobvladljiva – enkrat se je celo ugriznla v ustnico, da je tekla kri v potokih, vendar je hči še naprej kričala), kot tudi objemanje. Bilo je pa tako, da je sredi napada kričala “rokico” ali “mamica” in sem jo hotela objeti, pa me je odrinila stran; ko sem odšla, me je klicala nazaj in ponovno odriv. Nato sem ponavadi sedela ob njej od pol do ene ure in jo držala samo za roko, dokler se ni pomirila. In to obdobje je pri nas trajalo precej časa, kakšni dve leti, sedaj pa tega ni več. Je pa še vedno zelo trmasta deklica, čeprav brez teh napadov. ne vem, če bo pri vas enako, vendar je najbolje, da se ravnate po svojih občutkih (jaz sem bila mnenja, da je pri hčeri to prehodno) – vendar, če mislite, da bi bilo dobro oditi do strokovnjaka, pojdite.

če vas lahko malo potolažim,niste osamljeni.tudi naš 5letnik je isti s tem da mu v navalu eksplozije-za brezvezne stvari-vleče na agresijo v tem smislu da meče stvari-kar mu pride pod roko.Lahko vam samo povem da pošiljanje v sobo kmalu ne bo imelo več učinka,ker tudi mi smo delali isto in sedaj ko eksplodira kar sam leti v sobo in še tam razbija.tako da nima več učinka.vem kako je hudo ko sploh ne veš katera beseda bo sprožila naval besa-tudi mi se lovimo-smo pa tako daleč da sedaj vem da bo šlo verjetno za motnjo adhd-ker je v šoli in so se začele kazat še druge stvari.pa hodim od psih.do psih.na svojo iniciativo že 3 leta,pa so skoz govorili samo kako vzgajat,nobeden pa o tem da bi lahko šlo še za kaj več.je tudi zelo hiperaktiven.ko bi to vedela že prej,bi eno leto še počakala z šolo.
svetujem lahko samo da bodite zelo pozorni na obnašanje in začnite iskat pomoč še pred šolo če bo potrebno,ker kasneje je še vse bolj stresno in zakomplicirano.
tudi sama sem kupila knjigo Eksploziven otrok ,samo mi ni bila v neko pomoč.

Najlepša hvala za vse besede. Naj povem, da sva preizkusila nasvet staršev, ki so imeli pred leti identične probleme s svojim otrokom (ki je zdaj najstnik), in sicer: skrajšati razlago otroku in omejiti izbiro – čisto umirjeno sem ji povedala, da o tem in tem ona ne more odločati, da to ni njena naloga, temveč naloga nas, odraslih. Seveda je bilo potrebno ta stavek sploh prvi dan ponoviti nevemkolikokrat (ob tem smo seveda morali biti dosledni in usklajeni vsi, ki sodelujemo pri vgoji), ampak je doumela. Stanje se je izboljšalo zares čez noč. Zdaj sicer skuša izsiljevati na način, ki se zdi meni normalen za triletnico, ampak to ni nič v primerjavi s tistim prej. Od takrat nismo potrebovali več nobenega pošiljanja v sobo, ker takih izpadov enostavno ni. Očitno je naša punca izgubila občutek varnosti pri vsej izbiri, ki jo je imela (čeprav moram reči, da je spet ni imela toliko…), in je potrebovala le nekoliko bolj trdno strukturo. Videti je, da si je oddahnila, se sprostila in to se kaže tako doma kot tudi v vrtcu. Glede na njen značaj pa ob kakih prelomnih trenutkih prav gotovo lahko pričakujemo novo turbulenco (ampak se je ne bojimo).
Sicer pa menim, da je pri večini otrok takšno vedenje prehodno. Kako v tem obdobju priti do pametnega nasveta, kako prebroditi krizo (in ob tem ne vzbujati nepotrebnih frustracij pri otroku in/ali starših), pa zna biti cel projekt. Žal.
Njofra, tudi meni knjiga Eksplozivni otrok ni bila v pomoč. Pravzaprav skeptično ugotavljam, da mi je bila zelo redkokatera knjiga v pomoč. Na koncu je intuicija še najboljše vodilo, ampak kaj, ko zaradi bombardiranja z različnimi informacijami kaj hitro lahko izgubimo stik z njo.
Še enkrat hvala vsem in srečno!

Pozdravljeni,

razumem vašo zaskrbljenost in predvsem željo po tem, da bi razumeli vedenje vaše deklice.
Že sam opis vaše in njene situacije je zelo zapleten, kaj šele dogajanje v vaši hčeri. Je bistra, zgovorna deklica, ki je po moje tudi močno nagnjena k perfekcionizmu (če stvari niso takšne, kot si jih je zamislila, niso vredne nič – čeprav so nam zelo všeč in so v resnici dobre, zanjo pa zaradi ene same narobne črte, barve, kaplice vode niso vredne nič več), ki je pomemben razlog za njene izbruhe. In tu tolažba pravzaprav ne deluje (otrok to dojema kot naše nerazumevanje).
Ker je še zelo majhna, tudi ne more verbalizirati lastnih čustev nezadovoljstva (ob povsem drobnih vsakdanjih stvareh), zato jih toliko bolj izrazi z vedenjem, reagira impulzivno, močno, tako, da se povsem utrudi.

Če želite, vam svetujem, da se povežete z društvom Aleksandra (poglejte na internet) oz. z g. Radetom Radetičem. Prepričana sem, da boste prav pri njem dobili veliko povsem konkretnih navodil, kako ravnati, da boste vaši deklici pomagali predelovati impulze na konstruktiven način (s čim manj izbruhov). Prav tako vam bo znal zelo nazorno predstaviti njen zaznavni, emocionalni in miselni svet. In to razumevanje (ki ga ne morete dobiti v nobeni knjigi, pač pa v konkreten pogovoru) vama bo omogočalo, da bosta vajini deklici ustvarjala pogoje v katerih bo lahko razvijala svoja močna področja, ob tem pa tudi zadovoljstvo s seboj.

Pozdrav.

mag. Francka Mravlje

Spoštovana gospa Mravlje,

ko sem napisala zadnje sporočilo (torej novembra 2011), sem bila prepričana, da smo na konju in takrat nisem iskala nobene dodatne pomoči in, moram priznati, tudi na tem forumu ne. Zdaj pa se mi zdi, da smo spet na začetku… Zato se vam res najlepše zahvaljujem za namig, kam naj se obrnem, vaš nasvet je trenutno zelo zelo aktualen. In zelo ste imeli prav, ko ste napisali, da je moja hči nagnjena k perfekcionizmu – najbolj pride do izraza, ko se nam mudi.

Še enkrat hvala in lep pozdrav,
kanna

kanna,
hvala za vaše sporočilo.