Lep pozdrav.
Imam en problem, zaradi katerega bom znorela. Ne vem več kaj narediti, zato se obračam na vas. Moj mož preveč spi, ko rečem, da preveč je to res.
Ko je zjutraj v službi (od 6-ih do 14-ih), pride domov in spi do 19-ih.
Ko je popoldne (od 14-ih do 22-ih) naslednji dan spi do 11-ih.
Vse vikende prespi, vstaja ob 11,12-ih. Vsak prosti trenutek porabi za spanje. Ko gledava tv, on naenkrat zaspi, enako je v avtu.
Ko se razburim, da če nima nič v življenju za delat, mi odgovori, da naj bom srečna, da je doma in da ne zahaja v bare. Vse to je res, vendar bi v tem trenutku bila bolj srečna, če bi šel na eno pivo.
Poročena sva 3 leta, skupaj pa 6. Na začetku se mi to ni zdelo problematično, sedaj pa je vedno huje. V sebi trpim, nevem več kaj naj rečem, da se bo kaj spremenilo. Vsak dan se skregava, jaz trdim svoje, on svoje.
Po jedi pusti vse na mizi in gre spat. Največkrat oblečen.
Ko dobim obiske, me vprašajo kje je in ko odgovorim, je njihov odgovor: ˝A že spet?˝
Poskušala sem se z njim pogovoriti, vendar je vse izgubljeno, njegov odgovor je, da nima kaj drugega početi. To prenašam iz dneva v dan, počasi se priblužujem točki, ko ga bom postavila pred vrata. Nevem kaj bo takrat, ko bova imela otroka. Verjetno bo vse na meni kot sedaj.
Prosim vas za kakšno mnenje, da kaj spremenim. Hvala

Spoštovani,

pomembno se mi zdi, da bi pri opisanem problemu najprej izključili fizične vzroke (starost, bolezen, dednost).

Opisujete moževo vedenje in svoje neuspešne poskuse, da bi ga zlepa ali zgrda prepričali v spremembo. Ker to počnete že več let, a brez uspeha, je naravno in zdravo, da se vprašate, ali lahko kaj spremenite PRI SEBI. Naravno je, da ste jezni do onemoglosti in obupa. Ni pa zdravo, da še naprej vztrajate pri istem vedenjskem vzorcu, ravno tako kot mož pri svojem. In ni zdravo razmišljati o otroku. Ali mu bosta ponudila starševstvo, pri katerem bo oče ves čas spal, mati pa norela od nemočnega besa?

Problem vidim v tem, da ste storili ta korak, da ste se poročili, zdaj vse bolj ugotavljate, da to ni tisto, kar ste si želeli, in namesto da bi si končno vzeli čas za premislek, kaj si želite, tonete v še globlji obup in že kar grožnje (sebi, možu in celo še nespočetemu otroku), češ, kaj bo šele tedaj, ko bosta imela otroka.

Zato bi na vašem mestu iskala vzroke v vajinih zgodovinah. Iz kakšnih družin prihajata, da »morata« tako depresirati? In da »morata« priti v sicer povsem nezadovoljiv stik, ki vaju vselej znova razočara, preko prepira dveh, ki drug drugega ne slišita? Mož »ukine«kar največ stikov s svetom (zlasti z vami) tako, da zavestno ali nezavedno uide v spanje, pri vas pa se depresivnost kaže v neobvladani jezi, ki sicer bruha na dan v nenehnih očitkih, vendar ne prinese nobene spremembe. Funkcija prave, smiselno usmerjene jeze pa je prav ta: da nas potisne v spremembo. Osredotočite se na to; če se le da, pa se lotite svoje zagate skupaj s strokovno usposobljeno osebo, ob kateri boste izboljšave lahko izpeljali hitreje.

Prepričana sem, da boste ob – do sebe iskrenem – reševanju tega problema odpirali nova vrata v prihodnost, ki si jih zdaj morda še niti ne predstavljate, a bo skoznja zapihal svež veter.

Ojla! Kaj pa če ima narkolepsijo? To je bolezen in se nekako zdravi… Poglej na spletno stran http://www.zaspan.si