Najdi forum

prenašanje vzorcev

Pozdravljeni!

Stara sem 29 let in sva s fantom skupaj pol leta. Do sedaj sem imela nekaj izkušenj, vendar so bila vsa poznanstva kratkotrajna in neresna, nekaj resnih fantov pa sem do sedaj odklonila.
V sedanjem odnosu sem opazila v zadnjem času zame zelo moteče vedenje. Fant je z mano prijazen, me spoštuje, želi si preživeti z mano čim več časa, celo o skupnem življenju, poroki in otrocih je izrazil željo. Problem pa je pri meni. Ko sva skupaj, me na njem včasih, ko nisem dobro razpoložena, hitro zmotijo vse take stvari, zaradi katerih se moja mama jezi na očeta. Doma je bilo tako, da ga je ves čas opominjala kako je, sreba, drži žlico, kako govori, kakšne besede uporablja, kako se obnaša. Sedaj jaz isto počnem pri svojem fantu. Zavedam se sama pri sebi, da zvenim kot svoja mama in to mi zelo ni všeč, ker sem si vedno zatrjevala, da jaz pa tako s svojim partnerjem ne bom ravnala, jaz pa bom imela bojši odnos. Zgodilo se je celo, da mi je fant na moje opazke odgovoril s takimi besedami, kot sem slišala očeta odgovarjati mami. Mama je znala biti zelo žaljiva in nesramna do očeta, nergala je kar precej. Očeta je vpričo nas otrok zmerjala z raznimi žaljivkami, kadar česa ni opravil kot je želela, govorila mu je, da je nesposoben, bedak. Bila je precej zagrenjena. Pri takih prepirih in pogovorih sem se počutila zelo slabo.
Fanta imam zelo rada, veliko je pripravljen zame narediti, nikoli se ni name jezil, nikoli ni bil nasilen. Kadar sem mu povedala, kaj me je prizadelo, se je mirno opravičil. Veliko vlagava v zvezo, trudim se, da mu pomagam v njej rasti in dajem priložnosti, da s svojimi izkušnjami bogatim njegovo življenje.
Težko pa najdem mejo med tem, kdaj izraziti, kaj me moti, in tem, kdaj so to stvari, ki motijo mamo pri očetu, pa se zavedam, da niso tako pomembne. Ne želim ponoviti materinega odnosa do življenjea in očeta, vendar trenutno padam v podobna občutja.
Zahvaljujem se za odgovor.

Pozdravljeni soncna2012!

S fantom sta par pol leta. Obdobje prve romantične zaljubljenosti je minilo in na površje prihajajo tiste nekoliko bolj boleče vsebine, ki sta jih prinesla s seboj v odnos z namenom, da se razrešijo. V odnos ste vstopili trdno odločeni, da ne želite ponavljati napak svojih staršev, a se podobna dinamika, kot je bila med staršema, tudi med vama kar spontano ponovi. Jasno, zato sta tudi par, pri izbiri partnerja je na nezavedni ravni veliko bolj odločilno to, kaj bomo z njim obnovili in predelovali, kot vse vrline, ki jih ima partner, pa naj jih na začetku pri njem/njej še tako občudujemo.

Pomembno je že to, da prepoznavate vzorce in da začenjata delati povezave med vajinima družinama in tem, kar se vama v odnosu »prebuja«. Tako ste za razliko od parov, ki te povezave ne zmorejo narediti, pripravljeni s pogovorom in delom na sebi oz. odnosu te vsebine predelovati in razreševati. Pravite, da veliko vlagata v zvezo in iz vašega sporočila se da razbrati, da ste se tokrat pripravljeni soočati s tem, kar se bo v odnosu pokazalo.

Ena od stvari, ki jih morata kot par razvijati, je pristno zanimanje za svojo izkušnjo (kakšna je bila moja izvorna družina, kakšne odnose smo imeli, kakšna je bila moja vloga, katera čutenja so prevladovala, kako ste se pred njimi zavarovali in podobno …). Iz vašega opisa dinamike v vaši družini in med vama se da razbrati nekaj pomenljivih izhodišč, ki vama jih ponujam v razmislek:

• Govorite o tem, da vas moti, ker se do fanta obnašate podobno, kot se vaša mama obnaša do očeta. Zanimivo, da se pri tem osredotočate predvsem na mamo in ne na očeta oz. njun odnos. Ko govorite o tem, kaj govori mama (»kako je, sreba, drži žlico, kako govori, kakšne besede uporablja, kako se obnaša«), dobimo podobo majhnega otroka, ki mu mamica pomaga privzgojiti osnovna pravila bontona. Koliko vas pravzaprav jezi očetova podrejena drža in samoponiževanje? Koliko vas jezi oz. boli, ker kar dovoli, da se mu reče, »da je nesposoben, bedak« in se ni sposoben zavarovati, postaviti zdrave meje v odnosu in ohraniti samospoštovanje in ponos.

• Kaj doživlja ženska v takem odnosu? Niha med jezo in krivdo oz. sramom. Po eni strani čuti, da ji nekaj bistvenega manjka (njegova iniciativa, odnos), po drugi strani pa samo sebe vedno znova obtožuje za svoje izpade. Ne da pa si dovoljenja, da bi začutila, kako je sama v odnosu, kako zapuščena je, kako pogreša moža/partnerja, njegovo iniciativo, odzivnost in ponos. Je to tisto, pred čemer se s svojimi »izpadi« zavaruje vaša mama? Zakaj potrebuje ob sebi nekoga, ki ga prezira, sramoti in ponižuje? Katera svoja ponižanja in sram predeluje ob njem? Česa jo je v resnici strah, da moškega s tem načinom drži na varni razdalji?

• Kakšen je partnerjev prispevek pri dinamiki, ki se vama dogaja? Kakšni so bili odnosi v nejgovi družini? Kaj je bilo tam z moškim ponosom? Zakaj on potrebuje ob sebi nekoga, ki ga kontrolira in kritizira (čeprav le »včasih, ko nisem dobro razpoložena«, kot pravite). Ob dinamiki, ki jo opisujete, se da začutiti moške brez prave iniciative, ki ne smejo zaupati vase, ne smejo čutiti jeze (»veliko je pripravljen zame narediti, nikoli se ni name jezil«). Kako vašemu fantu uspe, da se nikoli ne razjezi na vas? Verjamem, da ste super oseba, a da se na vas nikoli ne da biti jezen, je vseeno nekoliko nerealno. In ne vem, če vas ne bi pozitivno presenetil, če bi se kdaj (spoštljivo!) razjezil in pokazal svojo »iskro«.

Premalo poznam vašo situacijo, da bi karkoli sodil, zato sem podal le nekaj izhodišč, ki se ponujajo iz vašega kratkega zapisa. Vzemite tisto, kar vas nagovori. Za konec le še nekaj besed o tem, kdaj naj izrazite, kar vas moti, in kdaj ne. Ni vprašanje, kdaj izraziti svoja občutja, temveč le na kakšen način partnerju o tem spregovoriti. Umirjen, spoštljiv pogovor o vajinem doživljanju je najbolj uporabno »orodje« za gradnjo zadovoljujočega odnosa. Če čutenja skrivamo in tlačimo, se vse skupaj nabira kot v nekakšnem »ekonom loncu«, nato pa slej ko prej eksplodira v bolj razdiralnih oblikah.

Torej, pogumno naprej, razvijajta vajin odnos, spoznavajta sebe in drugega in verjamem, da bosta naredila nekatere pomembne korake naprej v primerjavi z generacijo pred vama!

Damijan Ganc, zakonski in družinski terapevt Terapije v Ljubljani: Gsm: 041/77-22-45 Terapije v Sevnici: Tel: 07/81-41-056 Družinski inštitut Zaupanje http://www.zaupanje.net E-pošta: [email protected]

New Report

Close