Verjetno bom napisala marsikomu znano zgodbo… Z možem sva poročena leto in pol, imava otročka starega 7 mesecev, pred poroko sva bila skupaj malo več kot eno leto. Nosečnost je bila rizična, SO ni bilo, ker so bili prepovedani in že takrat se je začelo. Oddaljevanje… Trenutno imava krizo, ne ravno nedolžno. Nenehno se prepirava, on mi očita, da sem tečna, jaz njemu, da se ne zna in noče pogovoriti. Priznam, sem tečna, zajedljiva ampak razlog je tudi v tem, da mu ne smem nič rečt, takoj kuha mulo, prosim ga, da naj se pogovoriva o vsem skupaj, ker jaz resnično ne znam reševati težav s tišino. Pri nas doma smo se vedno vsedli in se pogovorili, ko so nastopile težave in probleme smo veliko lažje reševali s pogovorom, zato bi tudi jaz med nama rada pogovor, pogovor, pogovor. On pa raje molči in bulji v tv, računalnik in mi odgovarja s tišino, mene pa boli. Kregava se glede malenkosti, seks je tako redek, da se s tem več ne ukvarjam- on mi namreč očita, da ne more samo zvečer, po dogovoru, čeprav sem mu razložila, da jaz ne morem kar sredi popoldneva, ko je dete budno, ko imam ogromno dela, vsega spustit in seksat, ne morem, ne znam tega tako. Ne vem več, ali sem res jaz tako naporna, da je nevzdržno z mano živet ali je res krivo to ignoriranje pogovora. Danes me je vse skupaj pripeljalo do tega, da sem mu rekla, da če želi, se lahko spregovoriva med seboj samo še glede stvari, ki se tičejo otroka. In mi je odgovoril, da prav. Priznam, da nisem pričakovala takega odgovora ampak enostavno ne vem kako naj ga sploh še pritegnem v pogovor. Mogoče sem tole zmedeno napisala, ampak upam, da je bistvo težave jasno… Kaj naj naredim? Tako težko mi ga je gledat odsotnega, brez želje po komunikaciji z mano…. 🙁

Lepo pozdravljeni!

Znašli ste se na točki odnosa, kjer ne vidite več izhoda, rešitve, zato se v stiski obračate po nasvet. Kot pišete je zgodba najverjetneje znana in kljub temu, da ste prebrala že veliko odgovorov na to temo, sama ne najdete več poti . Opisujete partnerski konflikt, nerazumevanje med vama. Komunikacija med vama je blokirana, kar kaže na blokado bolečih čutenj. Razmišljate o svoji družini, kako ste živela sama in ne najdete povezave med sedanjim odnosom in odnosom, ki sta ga imela vaša starša.
Odgovor, ki vam ga lahko dam, je zdrava, zrela komunikacija in jasne razmejitve med vama. Vi ne morete vplivati na odzive, ki jih ima vaš mož ob vas in na njegovo tišino, lahko pa mu pomagate začutiti, kaj se dogaja v njegovem čustvenem svetu. To je ena izmed možnih poti. Moški težje najde stik s svojimi čutenji, kot vi, ki ste ženska. Že v otroštvu fantkom ni dovoljeno čutiti, medtem ko punce lahko jokajo, so prizadete in žalostne. Tudi stik z otrokom in nosečnost v vas prebudi občutek za intuicijo. Torej ste vi delno v prednosti. Potrebno je, da se umirite in začutite na telesu, katera čutenja se vam najpogosteje pojavljajo ob možu. Kaj je tisto, kar najmočneje začutite ob njem. To je tisto čutenje, ki ga izgovorite na glas ob njem, ko sta v stiski. Uporabite lahko vprašanja:
Koliko si sam ob meni? Ali imaš občutek imaš, da sem posesivna, tečna in da se z menoj ne moreš pogovarjati? Kaj je tisto najgloblje, kar te ob meni boli? Vzdržite vse kar vam pove in mu samo pritrdite. Tako boste ovrednotila njegova čutenja in naredila prostor za pogovor. Vedno ko se nanj odzivate z besom in jezo, kričanjem in stisko, vpletete še svojo bolečino neslišanosti in osamljenosti.
Druga možna pot je, da se en teden vedete do njega drugače, npr. na način, kot pričakujete, da se bo on vedel do vas. Ne pričakujte, da vas bo on poiskal, vi poiščite njega. Brez kričanja. Mož se umika v svoj svet, ker se boji vaših odzivov, ki ga najverjetneje zelo spominjajo na njegovo mamo. Ko se bo eden od vaju otoplil in našel sočutje do drugega, bosta ustvarila prostor, kjer bo varno in prijetno. Eden torej mora ustaviti to kolesje. Verjamem, da je za vas to težko, ob sedem mesečnem otročku, ki vas zelo potrebuje in hkrati pričakujete, da bi vam bil partner v pomoč. Če kdo sedaj v tem odnosu resnično potrebuje podporo in ljubezen, ste to vi. Ker pa je ne prejmete ste preutrujena, zato se odzivate s kričanjem in kritiziranjem, poleg tega vam pa notranja potreba po bližini zaseda vse telo.
Tretja možna pot: Poskušajte se umiriti, začutiti prvo sebe in namesto kričanja možu samo povejte, koliko ga pogrešate in si želite njegove bližine. Koliko vas je strah, ob tem ko se zapira vase, sedi pred televizorjem ali računalnikom. Iskreno in z mirom povejte, kako vam je ob njem, brez krivde in kritiziranja. Gospa, vse se da, samo vidva se morata odločiti, da želita imeti zdrav odnos. Ob tem pa bi bilo smiselno razmisliti, katero je tisto najgloblje čutenje, ki vas poveže z vašim očetom? Kaj je tisto, kar je neprestano prisotno med vama, ko sta skupaj, ali morda samo pomislite nanj. Katero čutenje vaju najgloblje povezuje? Ali ni morda to ravno tisto čutenje, ki se vam sedaj prebuja ob možu? Prečutite te stavke. Ko boste našli najgloblji stik z očetom, se usedite, zaprite oči in kolikor zmorete zbrati odločnosti in notranje moči, se odločite, da zapuščate stari odnos z očetom, tam kjer je vajin najgloblji stik in odpirate pot v zdrav odnos z vašim možem. Poslovite se od starega modela, na način, da se v sebi odločite, za novi odnos, kjer je toplina, sprejetost in pripadnost. Vaš mož ne zmore poskrbeti za vaša čutenja, vi sama lahko prečutite svojo bolečino in se odločite, da ne bo več vstopala v vaš sedanji odnos.

Četrta možnost: Odločite se za terapevtski proces pri zakonskem in družinskem terapevtu (najbolje skupaj s partnerjem), ki vama bo pomagal ustvariti varen prostor, vama skušal najti besede, s katerimi se bosta povezala in vama kazal pot, na kateri se bosta ponovno našla čustveni stik in se zbližala.
Glede spolnosti, pa sledite svojemu telesu. Zelo dobro čutite, kdaj si mož želi spolnosti, ker mu je stiska in bi jo rad rešil na tak način. Če vidva ne najdeta stika in si v pogovoru ne naredita prostora, se tudi spolnost ustavi. Ženska intuitivno ve, kdaj je moški z njo resnično povezan, takrat se vam telo odziva spontano. Dovolite si toliko začutiti sebe, da če ne čutite želje po spolnosti, temu občutku sledite. Prvo poskušajte najti stik z možem, vse ostalo sledi samo.
Sprašujete se ali ste res vi tako naporna, da je z vami nevzdržno živeti. Ne vem koliko vas osvobodi, če vam rečem, da niste vi naporna, naporna so čutenja, ki se med vama prebujajo in pogojujejo vajine odzive. Zaradi krivde, ki je med vama nenehno prisotna, je odnos dodatno blokiran. Osvobodite se te krivde, sama sebi dajte priznanje, da ste v redu in da z vami ni nič narobe. Ste v redu mama in žena. Trudite se, kolikor zmorete, pa je čustvena zgodba toliko zavezujoča, da nimate več moči, da bi se borila in medtem, ko ste pričakovala, da se bo mož odzval drugače, na vaš predlog o komuniciranju samo še zaradi otroka, ste bila presenečena, prizadeta in žalostna, kot, da mu ni mar. Tudi on ob vsej tej zgodbi ostaja sam, nezačuten in zapuščen in se sprašuje ali vam je sploh bilo kdaj mar zanj in za to, kar on čuti.
Predvsem, pa poskrbite zase, ne pričakujte, da bo mož poskrbel za vas. Če starša nista poskrbela za to, da bi bili ob njih slišani, je v vas ostala praznina, ki nenehno kliče po toplini in objemu. Dajte to, kar sama nimate in najgloblje pogrešate, možu. Presenečena boste ugotovila, da ima on popolnoma enako potrebo po bližini in toplini, kot vi. Ko boste, dala, kar pričakujete, boste hkrati zapolnila svojo vrzel. Mož se bo pa na vaše spremenjeno obnašanje začel odzivati na za vas presenetljiv način. Torej če si zjutraj želite, da vas objeme, ga najprej vi objemite. Ne čakajte užaljeni in jezni, ker vas ne razume in ne čuti, saj se bos tem, vajin odnos samo še bolj oddaljil.
Ko boste začutila globoko stisko in vas vaš mož ne bo začutil in razumel, ko bo šel pred televizor, računalnik, se umirite, globoko dihajte, položite roko na prsni koš in to počnite deset minut. V tem času razmislite o svojem odzivu in načinu približevanja. Približajte se mu umirjeno in sproščeno, brez pričakovanj, jeze in obsojanja.
Ko se počutite sama, napišite vse svoje stiske in čutenja na papir. Pišite tako dolgo, da bolečina in čutenje popusti. Ko boste imela občutek, da ste splezala iz stiske, te liste vrzite proč ali jih sežgite.
Zadnja dva nasveta sem vam dala, da boste lažje predelala boleča čutenja, ker vas mož najverjetneje ne bo poiskal prvi. Ob tem, pa se vam bo odpiralo veliko bolečine in zavrženosti, strahu in žalosti. Izlijte to na papir. Če boste vztrajala bo tudi mož našel pot do vas, vendar boste verjetno vi morala narediti prvi korak.

Želim vama topel odnos in veliko razumevanja.

Ko sem prebrala tvoj post je bila moja prva misel, da saj ni čudno…. po parih mesecih 4-6 človek res ne more vedet ali je za skupaj ali ne, niti po enem letu…. posledice “preuranjenih” odločitev pa se vidijo šele kasneje. Človek v fazi zaljubljenosti je slep, prav tako pa v enem letu ne moreš vedeti ali je to res človek s katerim želiš preživeti vse življenje…Sama poznam nekaj primerov, kateri so se zaročili po 4-ih do 6-tih mesecih in poročili po enem letu in prav vsi so me prepričevali da iz ljubezni itd. in kaj mi idioti po 5-tih ali 10-tih letih še vedno čakamo……….sedaj pa ga ni junaka, ki bi rekel da smo se motili ko smo govorili da je prehitro.