Spoštovani!

Tudi mene pestijo problemi , vendar predvsem iz drugega vzroka. Pred leti so mi postavili diagnozo. lihen sclerosis vulve . Zaradi narave bolezni in neprestanih težav spolnost zame predstavlja velik problem. Včasih so že nežni dotiki dovolj ,da se moje težave z vnetjem, draženjem stopnjujejo. Pogosto uporabljam kortikosteroide in druga negovalna mazila za vzdrževanje vulve.
Vaginalni odnosov zaradi tega s partnerjem že več let nimama. Čeprav je partner izredno potrpežljiv vidim ,da med nama ni več tako kot bi moralo biti. Čeprav poskušam njegove sexualne potrebe zadovoljiti na drugačne načine ( oralni sex,..) ni tako kot bi moralo biti. Parter si želi ,da bi tudi jaz imela nekaj od spolnosti, želi se me dotikati po spolovilu, vendar se tega vedno bolj izogibam,kajti vse to, pa čeprav so njegovi dotike zelo nežni večkrat pripeljejo do izbruha , da se bolezen ponovno poslabša.

Zdi se mi ,da se vedno bolj odmikama drug od drugega. Kaj mi svetujete?

Ne počutim še se staro , imam 41 let in rada bi okrepila najin odnos, čeprav vem ,da zaradi moje bolezni spolnega življenja skoraj ni.

lp

Pozdravljeni, 1990!

Dogaja se vam velika krivica in verjetno se počutite razočarani, prizadeti in morda celo z občutkom manjvrednosti, ko sta oba s partnerjem zaradi bolezni prikrajšana za spolne odnose. Res je kruto in krivično in samo vidva vesta kako hudo vama mora biti, ko morata ves vajin odnos in celotno spolno življenje prilagajati in se podrejati stanju te zoprne bolezni. Res vam mora biti težko ob vseh bolečinah in zelo razumem, da se počutite neprijetno ob dotikih, ki bolezen in s tem bolečine samo še poslabšajo. Ob tem pa kljub drugačnim oblikam spolnosti ostajata prikrajšana za najbolj naraven način, da si tudi telesno pokažeta pripadnost, bližino, ljubljenost, spoštovanje. To je res krivica. Na srečo imate razumevajočega partnerja in verjamem, da vam to veliko pomeni – pomembno je, da mu to velikokrat poveste. Ne vem koliko se uspeta o vajinih težavah, stiskah in vseh občutjih, ki se vedno znova porajajo ob telesnih stikih, pogovarjati. Na tem področju je zato verjetno še veliko priložnosti za oba. Se je pa malo težje (vedno znova – pogovorov o tem namreč ni nikoli preveč) pogovarjati o svoji bolečini (tudi čustveni bolečini, ko ostajata oba prikrajšana za nekaj kar bi vama moralo pripadati), morda o občutku krivde in nesposobnosti ob tem (čeprav vi niste ničesar krivi, niti partner ni kriv), pa o sramu (čeprav ni potrebno, da vaju bi bilo sram), morda o strahu, nemoči, žalosti ali pa morda o razočaranju in čustveni prizadetosti ob vseh stiskah, ki se pojavljajo ob tem, da ne veste kaj partner čuti in doživlja ob vaši bolezni in če je sploh zadovoljen, morda skritem dvomu ali strahovih koliko časa bo še toleranten in če se ne bo nekoč naveličal vas in si morda našel kake druge, kjer bi lahko imel tudi telesnost…

Na drugi strani partner doživlja čisto svoje stiske in se morda počuti grozno zaradi tega, ker si želi tudi on ustreči vam, vas zadovoljiti v vseh ozirih (tudi telesno) in ker zlasti čisto preprosto kot moški potrebuje občutek, da lahko zadovolji svojo partnerko. Ne vemo koliko občutka nesposobnosti in morda zato tudi nesamozavesti doživi ob tem in koliko se že zmoreta o tem pogovoriti. Morda se kot moški, ki mu telesnost predstavlja glavni vidik spolnosti, čuti, da vam ne zmore dati oz. dovolj pokazati svoje ljubezni, medtem ko pri ženski večinoma na prvem mestu ostaja čustvena povezanost in čustvena harmonija, da rečem kar čustvena zadovoljitev, šele nato je pomembna tudi spolnost v smislu telesnosti. Morda gre pri tem za stisko kako naj vas zadovolji – moški si to predstavlja telesno, ženska pa rabi zlasti čustveno. Morda je on tu v stiski, ker ne najde načinov kako naj bi se vam še bolj čustveno približal, na drugi strani pa morda od vas ne dobi dovolj potrditve v smislu, da vam čustvena harmonija, njegovo razumevanje, odrekanje in napor ob razumevanju vaše stiske, odtehta primanjkljaj telesnosti. Verjetno ste v stiski tudi vi, kajti o temi čustev se je že tako težko pogovarjati (če nas tega niso učili), še posebej pa se je težko in najbolj ranljivo pogovarjati o svojih čustvih ob spolnosti, kjer sta oba še posebej izpostavljena in ranljiva.

Pred vama je torej priložnost, da si priznata stiske zaradi prikrajšanosti in se obenem močno čustveno povežeta ob tem. Ni potrebno, da bi se zaradi vsega tega še bolj oddaljevala, pač pa vama pripada bližina in povezanost prav preko spoštljivosti telesa in čustvene ranljivosti. To je zagotovo tisto, kar bo vajin odnos še okrepilo. Verjetno pa vama ne bo najlažje storiti tega. Smeta pa vztrajati in si dovoliti poiskati tudi pomoč, če sama ne bosta našla poti iz začaranega kroga. Telo vedno nekaj sporoča, v njem so na poseben način zapisane in shranjene prav vse stvari in tudi težka občutja in ne vemo še kaj vam skuša telo preko vaše bolezni sporočiti. Prav je, da ga vzamete resno (kar z zdravljenjem in zdravniki in pozornim odnosom že počnete), morda pa bi bilo dobro poskusiti raziskati tudi psihološko ozadje oz. izvor vsega tega in na ta način spremeniti tok doslej nezavednih dogodkov. Prav je tudi, da se počutite mladi in morda celo vedno bolj mladi, in občutek, da si smete v polnosti dovoliti biti ženska, vam pri tem lahko le pomaga.

Vse dobro vam želim in kar pogumno.

Hvala vam za odgovor.

Sem iz okolice štajerske. Mi mogoče lahko svetujete kam se lahko obrnem po pomoč?

Lep pozdrav.

Pozdravljeni, 1990!

Svetujem izbiro zakonskega in družinskega terapevta (relacijski družinski model terapije, ki ga je razvil dr. Christian Gostečnik), seznam terapevtskih centrov pa si lahko ogledate na spletni strani Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (www.ZDT.SI). Tam si lahko izberete center, ki vam je najbližji oz. bi vam najbolj ustrezal in vzpostavite stik z njimi. Dva takšna centra sodelujeta tudi na tem forumu (Bližina Celje in Midva Ptuj), na Štajerskem pa jih je še nekaj.

Velik korak ste že naredili z odločitvijo, kar pogumno nadaljujte.

Vse dobro vam želim.