Pozdravljeni vsi skupaj,

znašla sem se v nekem razpotju in lahko rečem, da ne vem kaj je prav narediti v takšni situaciji. Situacija pa je sledeča. Partner je star 30 let, jaz 23. Par sva nekaj več kot 2 leti. Odlično se razumeva, zelo se imava rada in načrtujeva skupno prihodnost. Zakomplicira pa se pri denarju. Zase lahko rečem, da sem zelo ambiciozna oseba, pri svojih letih imam že diplomo, izobražujem se na podiplomskem študiju(ki ni poceni), in dobro službo, kar je za moja leta že prava redkost. Že od nekdaj sem razmišljala o svoji prihodnosti in želim, da bi mi v življenju uspelo, predvsem karierno. Staršev ravno nimam najbolj bogatih, lahko rečemda smo povprečna familija in ko bo napočil čas, da se osamosvojim mi bodo pomagali tudi finančno, ampak po svojih zmožnostih seveda (to pomeni nekaj deset tisoč evrov). Problem pa je, ker partner pri svojih letih nima nič prišparanega, saj je do sedaj samo žuriral in na ta način tudi porabil ves denar, kjub temu da ima kar OK plačo in ni mislil na svojo prihodnost ćisto nič. Sedaj še živi pri starših, s katerimi ni v dobrih odnosih, tako da na njegove starše ne morava računati glede finančne pomoči. Zadnje čase se veliko prepirava okrog tega denarja, saj mi ni všeč, da partner pri 30 letih nima nič. Ko bi imel vsaj dobro izobrazbo, ali pa bi se v službi trudil za napredovanje…. Če bi vsaj imel od doma kaj vzeti bi še razumela, tako pa ne razumem, kako je lahko vse zapravil. Glede na situacijo bi seveda stanovanje mogla v celoti financirati jaz. Samo, ko pomislim na obrok stanovanjskega kredita, šolnino, stroške z avtom me kar vsega mine. Ni mi všeč, da nima nič, ni mi všeč da bom vse mogla priskrbeti jaz, resnično si ne želim živeti tako, da še za počitnice ne bo. Rzmišljam tudi, da bi ga pustila in si našla nekoga, ki je iz sebe kaj naredil…vendar ga imam tako rada, da sploh ne vem kako bi ga prebolela…. Da ga še malo pohvalilm, odkar sva skupaj in se pogovarjava o skupni prihodnosti se je zelo izboljšal, denarja več ne razmetava okrog, veliko razmišlja tudi o svojih napakah in se trudi kaj denarja dati tudi na stran, poleg tega si zelo želi otroka.
Prosim za kakšen nasvet in objektivno mnenje, saj še sama ne vem, ali sem jezna upravičeno, vendar vem da me situacija vsak dan bolj jezi.
Najlepša hvala in lep večer

Pozdravljeni, Katarina1234567!

Doživljate veliko jeze in nezadovoljstva glede partnerjevih financ in se zaskrbljeno sprašujete glede njegovega (ne)varčevanja oz. (nes)pametnega investiranja v preteklosti in se sprašujete ali je vaša jeza upravičena. To, kar doživljate in čutite je za vas sigurno upravičeno in si smete verjeti, da čutite prav. Vprašanje pa je čigava vse je ta jeza – ali je to res samo vaša jeza ali spada oz. bi morala spadati še kam drugam. Ne vemo tudi koliko situacija (že) jezi vašega partnerja, vendar očitno (še) ne dovolj, da bi nekaj korenito spremenil. Glede odločitve za spremembo je seveda pobuda in odgovornost v celoti na njegovi strani in kot pišete, je pohvalno, da je o tem začel razmišljati vsaj sedaj, ko sta vidva skupaj in razmišljata o stanovanju oz. skupnem bivanju. Tu bo z vaše strani potrebno v pogovorih z njim izvedeti (in mu verjeti, da ne bo ostalo le pri dobrih namenih in željah) kaj vse je pripravljen narediti za vajino skupno bivanje, koliko vajinih skupnih stroškov je pripravljen pokrivati (vsaj polovico) in predvsem koliko časa bo zmogel vztrajati v zanj novih in zato težkih situacijah – kajti, če je bil doslej navajen veliko žurirati in zapravljati, bo zanj precej težko tako korenito spremeniti stil življenja in se zato lahko zelo hitro zgodi, da se bo nekaj časa trudil in vztrajal in mu bo šlo dobro, ko pa se bodo pojavile stiske in podobne zoprne situacije,ki jih ni zmogel rešiti že prej, bo morda lahko spet pobegnil v znani vzorec prikrivanja te stiske z zapravljanjem oz. žuriranjem. Pri tem je sicer zelo pomembna njegova osebna motivacija in odločenost (s tem pa tudi stik z jezo), pa tudi vaše ne-toleriranje določenega obnašanja, kljub ljubezni in naklonjenosti, ki jo čutite do njega. Otrok ob tem ni in ne sme biti rešitev v obliki edinega povoda za drugačno funkcioniranje.

Vi ste zelo sposobni, inteligentni in odločni, da svojo energijo vlagate v nekaj koristnega, ob tem pa ste se morali sigurno tudi veliko truditi, vztrajati, se odpovedovati in sprejemati odgovornost za svoje življenje in vam tudi ni bilo enostavno priti do vsega, kar ste pri svojih letih že dosegli. Na to ste upravičeno lahko ponosni. Ob tem se lahko počutite tudi jezni in zamerite nekomu, ki se mu doslej ni bilo potrebno toliko truditi, da bi si zagotovil finančno stabilnejšo prihodnost in bi se ob »zažiranju v vaše žulje« lahko počutili prikrajšano in izdano.

Katarina1234567, ni vam enostavno in ni vam lahko ob vašem načinu razmišljanja in zelo dobrega funkcioniranja sprejeti njegovega (doslej) povsem drugačnega sloga življenja. Razloge zakaj partner doslej (še) ni smel oz. zmogel razviti vseh talentov in ob tem najti samega sebe in pokazati svoje naravne ambicioznosti bo zmogel poiskati samo on oz. jih bosta morda lahko skupaj odkrivala ob morebitnem poglabljanju v preteklost. Za vas je pomembno, da se odločite ali ste pripravljeni živeti na način, da on morda ne bo postal bolj ambiciozen in nagnjen k varčevanju, predvsem pa je pomembno kaj on namerava storiti s svojim načinom življenja v prihodnje in če je on pripravljen sprejeti vašo načrtovano kariero. Če je z obeh strani poleg ljubezni in naklonjenosti tudi pripravljenost za osebno in skupno rast in odkrivanje zakaj sta si kljub veliki različnosti močno privlačna, potem verjetno ni tako težko tudi tvegati avanture skupnega življenja. Odločitev je seveda pred vama obema.

Vse dobro vam želim.

Še tebi napišem kar sem napisala že zgoraj v temi o tašči.
Pazi, da nisi dobila maminega sineka, ki mu je mama vse prinesla k riti.
Zna se zgoditi, da bo isto pričakoval od tebe, torej, vsa kuha, vsa opravila doma, pranje, sesanje, … vse bo na tebi, on pa zunaj v gostilni…
Moraš mu biti punca in ne druga mama!! O tem se že čimprej pogovorta, da ne bo prepozno, da ne boš samo druga mama, on pa veselo pred tv-jem, ti pa podpirala vse vogale hiše + otroke…

Če se v takem stanju odločiš za skupno življenje, ga boš po mojem celo življenje preživljala, oziroma bosta šla narazen in verjetno ne na lep način. Jaz bi od njega pred naslednjim korakom zahtevala, da konkretno dokaže, da bo enakovreden v tej zvezi (kar zdaj očitno ni). Seveda včasih partnerja nimata enake izobrazbe in enakih plač, vendar je pomembno, da se oba potrudita po najboljših močeh, sploh ko so še otroci vpleteni. Če se ni šolal, naj se potrudi dobiti boljše delo (kot razumem nisi ravno zadovoljna z njegovo plačo), naj se odloči za kakšno šolanje, tečaj, da bo lahko napredoval v tej službi, tega je danes veliko. Skratka, naj bo njegov trud viden, da se boš počutila na varnem, ne pa da že pred začetkom razmišljaš o koncu, kako ga boš pustila. Pa vprašaj se, kaj ti je na njem pravzaprav sploh všeč, kaj imaš tako rada? Ker njegovega bistva (to da je pač lenoben, da rad živi lagodno življenje brez velikih ciljev) očitno ne maraš. In tako bosta težko šla naprej.

Pozdrav

Sem začudena, da misliš, da ste povprečna familija (glede financ), da lahko dobiš nekaj 10.000 € finančne pomoči in se ti zdi to nekaj malega???!!
Meni starši niso mogli dati nič…vse sem nekako sama pridelala. No pa saj nima veze, sem vesela, da nekateri lahko, sploh zato, ker je pohvalno, da imaš pri 23 letih diplomo in dobro službo, saj veliko študentov, (da nebom rekla večina), ni tako dobrih (doma sem zraven študentskih domov) slišim vsaki dan same čage, pijanščino in vandalizem.
Logočno je, da ti ki si uspešna imaš želje in ambicije, da te skrbi za parnterjevo razpipnost (pa je starejši), da te nekako ne povleče dol, spoh glede na tvoj trud.
No, če si rekla, da sta se pogovorila, da opaziš, da se trudi….še malo počakaj, saj iz danes ne jutri ne moreš pričakovati čudežev potem boš pa že videla.

Prav je, da si mu dala, (če si mu) resno vedeti, da to tebi pomeni veliko in da on to upošteva.
Sicer pa si še mlada, nekaj “lufta” še imaš pred seboj tako, da se umiri in boš videla kam zadeve tečejo.
Pa tudi, če bi šla narazen – vrjemi, vsaka bolečnia ob ločitvi mine prej, ko slej…

Lp

Jaz pa tu ne vidim toliko ambicioznosti kot lova na keš.

Več kot očitno nista za skupaj. Najdi si sebi primernega. Pa malo se umiri. Veliko si že dosegla pri svojih letih, ne vem pa kam se ti tako mudi. Mladost je tudi čas za uživanje, za spoznavanje, tega pri tebi ni, zato te najbrž po eni strani privlači, ker počne to, česar si ti ne dovoliš. Sta pa preveč različna za resno skupno življenje.

Najprej hvala za vaša mnenja in odgovore.

Takole bom rekla, tudi sama sem ogromno žurirala, tudi po 5x na teden in bistveno več potovala po svetu kot on. Poleg tega sem vseeno naredila fax in imela srečo da sem dobila službo, kot jo imam. Vendar jaz nisem zapravljala po 500 eur na večer, tako kot on. Z njegovo plačo sem drugače zadovoljna (veliko višja od povrečne slovenske plače), vendar nisem zadovoljna z načinom razpolaganja denarja, predvsem v preteklosti. In ta preteklost ima posledice še danes (najem kredita za potovanja, žuriranje, ki ga bo se kar nekaj let odplačeval). Poleg tega so v vezi le obljube, da bo boljše, pa je na koncu vedno isto.

Hja, več kot očitno je, da ga nimaš toliko rada, kot sicer trdiš, da ga imaš, saj te preveč stvari moti na njemu. Za pravo ljubezen pač ni ovira denar, vse se da… Se mi pa zdi, da sta oba nekoliko razvajena, on ker naj bi zapravu 500 € na večer ti pa na drugi način. Predvsem opažam, da si se pohvalila, da si več potovala po svetu kot on? Če misliš tisto za 7 dni ali 14 dni vsak let nekje v tujini, to ni nič. Po svetu se reče, ko si bil v eni državi več let, da si tudi tam delal, to je drugo… Sicer pa kaj ma to veze z njim? A če on ni potoval je pa zdej ful drugačen? Pa sej bi to vse skupaj doživela, pa saj bi delala na tem, da bi se tudi keš poštimu, čar partnerstva je, da skupaj gradita na vseh teh svareh in ne, da ti pričakuješ vse na pladnju pri njemu. Dobro bi mogoče lahko že kaj imel, pa pač nima trenutno in kaj zdaj? Bo pa imel pač kasneje oz. še bolje oba bosta gradila na tem in se pogovarjala o tem, če je že to tako velik problem… Ljudje precej gledamo sami nase samo, precej smo egoistični, predvsem veliko jih je razvajenih, ker so itak imeli vse že v svojem otroštvu in jim ni bilo hudega, so imeli oba starša, so imeli materialno pomoč, finančno… Takšni ljudje ne razumejo, da pa nekaj včasih ni na pladnju prineseno… Celo to zadevo mešajo, ko imajo nekoga “radi” Žalostno! Narobe svet

Katarina,

čimprej se sprijazni s tem, da glede preteklosti ne moreš nič spremenit – fant ima toliko denarja, kot ga pač ima. Spremeniš lahko le prihodnost – da bosta OBA zavestno varčevala za skupno življenje.

Če boš živela z vkoreninjenim prepričanjem, da bo težko finančno breme padlo samo nate, ker tvoj fant ne bo pripravljen nič materialno doprinesti k vajinemu skupnemu življenju, potem za vaju ni svetle prihodnosti, ker boš vseskozi iskala samo potrditev tega svojega prepričanja.

Ampak saj si sama napisala, da si opazila, da se je tvoj fant začel truditi, da zdaj varčuje in se zaveda svojih napak. Torej…..

Ne očitaj mu preteklega razsipavanja z denarjem, ker je to brezplodno, poleg tega pa mu lahko s tem edinole vzameš vso voljo do napredka. Zaupaj in verjemi vanj, spremembe se že kažejo!!

Katarina, še to. JernejaDimecBratina.spec.ZDT ti je zelo lepo napisala odgovor, zlasti:

Za vas je pomembno, da se odločite ali ste pripravljeni živeti na način, da on morda ne bo postal bolj ambiciozen in nagnjen k varčevanju, predvsem pa je pomembno kaj on namerava storiti s svojim načinom življenja v prihodnje in če je on pripravljen sprejeti vašo načrtovano kariero.

Ne poskušaj na silo spremeniti fanta, ker to ne bo obrodilo sadov! Poskušaj ga sprejeti takšnega kot je in čim manj pričakovati (sploh pa ne zahtevati) od njega. Ob tvoji podpori in veri vanj je zelo verjetno, da bo sam kmalu začutil željo po spremembi in šele njegova lastna odločitev za spremembo lahko naredi čudeže!