pozdravljeni,
tudi midva imava problem. Skupaj sva pet let , imava 2 otroka (2 leti in pol leta).
Vedno se prepirava zaradi ene in iste zadeve. Njemu čas ni pomemben, meni je. Danes smo dop.bili povabljeni na obisk, perj je šel s starejšim sinom v trgovino (jaz bi zato rabila cca pol ure), ko ju po eni uri in pol ni bilo domov sem ga klicala,zvedela sem, da je na pijači. Ko ga pokličem vedno odreagira, ja ja ja, že grem.Meni je VSEENO ali gre še na pijačo, ali se pogovarja s sosedom, samo pove naj mi, ne pa da ga vedno čakam, ker me začne skrbet, kaj je narobe. Danes sem ga čakala, ker smo bili zmenjeni da gremo že dopoldne na nek obisk. Ni logično, da potem pohitiš v trgovini, ne pa da se zmeniš še za pijačo vmes?! Ne predstavlja si, da ko mi reče, da bo šel v trgovino, da si jaz že vse splaniram kaj bom naredila v tiste pol ure: kdaj bom spakirala, kaj bom dala prat, kdaj nahranila dojenčka, kdaj bo šel spat, potem pa vse to naredim, pa čakam, kdaj bo prišel in ker ga ni in ni, pokličem in ko pride domov, “popizdim”, ker se je to zgodilo že neštetokrat. Pa vem, da me še zdaj ne razume, ne morem mu razložit, da mu ne očitam pijače, ampak to, da mu je logično, da ga jaz kot ena koza čakam doma. Če bi prej vedela, da ju ne bo toliko časa, bi šla z dojenčico na sprehod, ne bi notri čakala. Sploh ne vidim rešitve. Toliko kot meni pomeni točnost, njemu ne.
On ne prizna, da je tukaj karkoli kriv. Pravi, da se ne goni okrog. Še nikoli mu nisem očitala tega. Pa teh primerov je neskončno. Gre zvečer nest smeti, ga ni 45 minut nazaj, ker je srečal soseda, se zmenim ob petih s sodelavkami, ker mi je zagotovil, da bo doma iz seminarja do takrat, prišel je nekaj čez pet… Teh primerov je neskončno. Rabim nasvet, kako naj rešiva problem, ki ga imam po njegovem samo jaz.
Hvala

Spoštovani,

strinjam se, problem imata oba, saj tudi partnerju ni prijetno, da se mora ob vsakem zamujanju braniti pred vašo reakcijo. Laže pa mu je utemeljevati, da imate problem vi, ker on ne počne nič takega, kar bi vajino zvezo ogrožalo (afere ipd.). Če nenehno zamuja in krši časovne dogovore oče dveh zelo majhnih otrok, s tem kaže nespoštljiv in nezrel odnos do vas (in ko bosta otroka odraščala, bosta to opažala tudi onadva). Kaj pomeni tista »pijača« in ali vam je res tako vseeno? Izbrati sproščanje ob alkoholu namesto izpolnitev obljube partnerki, ki ima na skrbi dva malčka, zelo jasno govori, koliko ceni vaš trud in vajin odnos. Ljubezen ni samo ne-varanje, ampak dejaven trud za odnos. A tudi če je pijača samo kava ali sok, ostaja problem nespoštovanja vašega časa.

Velikokrat je pri ljudeh, ki imajo težave s časom (pravilneje: ki imajo njihovi bližnji, pa tudi daljni težave z njihovo neobčutljivostjo za realni čas), občutek, kot da nočejo odrasti. Kakor da bi s svojo nonšalantnostjo in prezirom do časa drugih, zlasti pa pomembnega drugega, veselo sporočali nekemu očetu, še verjetneje neki mami: ‘Glej me, svoboden sem, delam po svoje, lahko počnem, kar me je volja, in ti mi nič ne moreš! Nič takega ne delam, in vendar s tem dosežem fantastično močan čustven odziv!’ Ali pa silovito zadovoljujejo svojo potrebo po sprejetosti in bi vsem ugodili, postorili še to, poklepetali še z onim sosedom, samo tam jih ni, kjer je res pomembno. V tem je na tone pasivne agresivnosti. Njihovi najbližji se lahko vsakič znova razpočijo od jeze, zamudniki bodo vedno našli izgovor, ki se jim bo zdel popolnoma zadovoljiv, čeprav se bo vsej okolici zdel neumen in nelogičen, povsem v neskladju z njihovo siceršnjo inteligentnostjo. Zakaj? Ker je to nezaveden vzorec, prinesen iz otroštva. Močnejši od vsake ljubezni, vsake zavezanosti. Samo tako dolgo seveda, dokler se ne začne razreševati. Pot torej obstaja. Toda ker partner (še) ni pripravljen prevzeti kakršnekoli odgovornosti za spremembe, kaj lahko storite vi?

Živimo pač na planetu, v katerem je čas ena od štirih dimenzij, ki se je ne da odmisliti, in nadvse pomembna dobrina (Čas je denar, pravi že star pregovor), za mamico dveh majhnih otrok pa še posebej. Razen opisa akutnega problema niste napisali nič drugega, vendar sem prepričana, da svojega partnerja kot točnega človeka nikoli niste poznali. Ob sedanjih obremenitvah vam je ta njegova lastnost postala neznosna. Skrajni čas je, da ustavite razsipanje svoje energije v jezenju, ki ne prinese nobenega rezultata, in jezo usmerite v odločno postavljanje meja. Dokler se vsakokrat razjezite, pasivnega agresivca »obdarite«, ker se ni treba jeziti njemu, doživi pa sprostitev nakopičenih čustev preko vas. In lahko pokaže na vas s prstom: Poglej se, kakšna si, kar naprej se razburjaš, samo ti imaš problem! In morda počne to čisto nezavedno.

Ob tem se poraja ključno vprašanje: Ali ste z vsem drugim v vajinem odnosu zadovoljni? Ker če ste, verjamem, da bosta tudi to rešila. Ali pa je morda »spodaj« še kaj drugega, kar vas grize, in je nenehno prerekanje zaradi časa samo ventil, kjer je varno sproščati površinsko jezo, samo da ni treba seči globlje, k pravi bolečini? Navsezadnje bi bila namreč možna še ena rešitev: da vas njegovo zamujanje ne bi prizadelo, da bi ga po petih letih z njim že znali vkalkulirati v svoj urnik (čeprav, poudarjam, tega niste dolžni), da bi ga preprosto sprejeli kot eno tistih nepopolnosti, brez katerih ni nihče. Teoretično bi bilo to mogoče in dogaja se tudi v praksi. Zakaj vas tako boli, pa ni razlog samo v partnerju, ampak tudi v vas. Vi ste ga izbrali za očeta svojih otrok, vas je tako močno pritegnil ravno človek, ki vašega časa verjetno nikoli ni spoštoval. Zakaj? Tudi odgovor na to tiči v preteklosti. Vaši. Tja se boste morali podati po rešitev. Skratka: kako je bilo s časom (ali pa kako drugo obliko držanja obljub) v domu, kjer ste odraščali?

Dobre odgovore na vsa ta vprašanja vam želim, zlasti pa odločnosti v akciji!

Lep pozdrav,

Hvala vam za izčrpen odgovor. Ne vem kako naj drugače rečem, ampak res ste dobri. Mož je mož v pravem pomenu besede, tak kot naj bi možje bili in ga cenim in spoštujem (pijačka pomeni kavo s katerim od sorodnikov). Zamujal je vedno, odkar sva skupaj se zdaj trudi ter zamuja manj oz. sporoči, če bo pozen. samo včasih je vsega preveč, skrb za 2 otroka (starejši veliko bolan, dojenčica), zahtevni službi pri obeh, brez pomoči… Tudi jaz sem preveč načrtovalna in imam splanirano do ure skoraj vse (se tudi počasi odvajam, da je vse pod kontrolo). Res hvala za odgovor, ki mi je v veliko pomoč.
Vse lepo vam želim.

Bom tudi jaz dala svoj piskrček, saj sem nekaj podobnega doživela tudi sama nekoč v vezi.

Kot je že napisala moderatorka, je njegovo početje pasivna agresija in modus operandi, ki se ga je naučil v domačem okolju. Jaz v njegovem početju vidim tudi nespoštovanje do tujega časa in do pravice, ki ga le ta ima, da ga preživi tako, kot si želi. Glede na to, da pravi, da je ta problem izključno vaš, da ga on ne vidi kot takega, kaže tudi na to, da ne sprejema odgovornosti za svoj doprinos k situaciji in da ni pripravljen kaj dosti narediti, da bi se stvar spremnila. S čimer imam občutek, da se tudi sami po tihem strinjate, saj v drugem sporočilu ga že opravičujete in sebe nekako krivite, saj sem morda tudi sama kriva, ker preveč kompliciam-po domače povedano.

V prvem sporočilu ste pisali, da se to vedno dogaja, da se neprestano kregata okoli tega, kar kaže, da je to za vas izjemnega pomena. Da je njegovo zamujanje in nespoštovanje tujega časa za vas problem, po sporočilu moderatorke, pa se je njegova teža kar reducirala. Češ da se trudi ( kar je super, ampak v to ne verjamem ne vem koliko), da se včasih nabere preveč vsega ( spet opravičilo zanj), da ste tudi sami morda preveč načrtovalni ( spet opravičilo zanj)…skratka, občutek imam, da nekako slepite sebe.

Sedaj pa:

Sama sicer nisem ne vem kako zagovornik tega, kar bom sedaj napsiala, ampak že velikokrat se je zgodilo, da je človek nekaj lažje občutil in razumel, ko se je sam znašel v podobni situaciji. Moj bivši fant je vedno zamujal. Ko sva bila zmenjana za kavo, je vedno prišel 10 do 15 minut kasneje in to me je strašansko motilo, ker namesto, da ga čakam na kavi 15 minut, bi lahko tačas postorila kaj drugega, ali pa konec koncev tudi nič, gre se bolj za princip, da sama urejam svoj čas. Kaj želim povedati je to, da sem nekoč situacijo obrnila in sama prišla kasneje, ker sem rekla, itak ga še 15 minut ne bo, zato je brezveze, da sem tam ob zmenjeni uri in kakšen je bil efekt? Ker me ni bilo tam, ko je prišel, me je klical, da kje sem, da mi je naročil kavo … o temu govorim. Veliko truda je bilo vloženega tudi v to, da je sporočil, če bo zamudil, da bo zamudil, ker to se njemu ni zdelo nič takšnega. Pa je. Jaz to vidim, kot upravljanje s tujim časom, kar pa meni ni bilo všeč.

Sama ne vem, ali je kakršnakoli povezava med zamujanjem in siceršnjo nezanesljivost za vsakdanje stvari, ampak nekako se mi zdi, da je. Da se da iz enega sklepati tudi na drugo.

Pa še nekaj bi dodala. On ne bo imel težav z vami v tem smislu, saj boste vedno točni, vedno boste vse postorili pravočasno, etc…saj nimajo težave z nami tisti, ki vedno zamujajo, ampak jih imamo mi z njimi. Ker mi njihov čas spoštujemo, oni našega pa ne.