Spoštovani,

prosim za nasvet kam naj se obrnem, ker sama očitno ne bom zmogla. Na terapiji sem že bila, obiskovala sem jo 3 mesece vsak teden, vendar nisva s terapevtko ugotovili nič kritičnega, razen morda tega, da si jaz ne predstavljam življenja z moškim – odgovora zakaj nisem dobila. No, pa k problemu. Ker se očitno bojim bližine, se vedno zapletem z moškim, ki z mano “noče bit” (ali je deloholik, ali poročen ali kaj tretjega), skratka takega, ki je dovolja “daleč”. In tako sem sedaj imela več kot leto dni vezo s poročenim moškim, s katerim se super razumeva, slišiva vsak dan in neverjetno ujameva v seksu. Ker sem dovolj stara in si želim otrok in družine (on pravi, da žene “ne upa” pustit), bi rada zvezo končala. Racionalno hočem konec, tudi čustveno se mi zdi, da bo šlo, problem pa je moje telo. Odziva se sila čudno, in sicer me vsakič ko hočem stran od njega oblije neverjetna strast in spolna potreba po ljubimcu. In ta je tako močna in nevzdržna, da ne poneha. Trenutno prekinitev traja že 3 tedne, spolna potreba pa se vsak dan veča in veča in postaja že prav neznosna. Skrata, kot bi šlo za neko abstinenčno krizo. Res je grozno in tega ne morem preprečiti, tudi če se še tako silim mislit na kaj drugega. In na koncu popustim in sem spet z njim, čeprav RES hočem stran. Kako se to pozdravi? Mi lahko svetujete kontakt koga, ki se ukvarja s tovrstnimi odvisnostmi v Lj ali okolici.

Ker je res neznosno, ko tvoje telo dela proti tebi in tvoji odločitvi ter temu kar je zate dobro in prav.

Hvala

Spoštovani,
ob branju vašega sporočila je čutiti močan pritisk stiske, v kateri se nahajate. Stiska se vam pojavlja v obliki spolnega hrepenenja in seveda je razumljivo, da se želite te težave lotiti »simptomatično«, torej neposredno reguliranje telesnega stanja skoraj neznosnega hrepenenja po spolnosti.

Vendar pa hrepenenje po spolnosti ni nujno le moč spolnega gona, ki bi vam ga lahko kdo pomagal uravnavati, ampak je najverjetneje odraz vašega globokega čustvenega in duhovnega stanja, s katerim niste v pravem stiku, kot lahko na hitro sklepam iz vašega pisanja. Kje lahko preberem tak občutek? Pišete, da ste bili 3 mesece na terapiji; to je 12 ur. Kdo se v resnici lahko spozna in razume v 12 urah? In če se ne, zakaj odnehati? Občutek je, da ste od terapije pričakovali neke »odgovore«, kot sedaj pričakujete, da je nekje nekdo, ki je specializiran za spolno hrepenenje, kot da je to nekaj ločenega od čutenjskega sveta. In ker teh odgovorov niste dobili, je čutiti, kot da ste nekoliko razočarani in v proces nadaljnjega raziskovanja sebe ne verjamete več. Ugotovitev, do katere ste na terapiji prišli, in sicer, da vas lahko privlači le nekdo, ki vam ni dosegljiv, ki je dovolj daleč, da se mu lahko predate le delno (telesno npr. ali pa čustveno), ne pa s celotno bitjo (kaj to sploh je?), je ZELO močna in je le uvod v samospoznavanje. Koliko se vam zdi pomembno raziskati izvor, korenine, razloge tega strahu pred resnično intimo? Ker namreč seks sam po sebi ni resnična intima, ampak je lahko v primeru izoliranega gona po spolnosti, kot se to pojavlja pri vas, le nadomestek za resnično intimo. Resnična intima pa pred telesno željo po zlitju zajema predvsem duševno in duhovno dimenzijo osebnosti. Vse to pa so zelo abstraktni pojmi, besedno zelo zguljeni, a hkrati tako resnični in najintimnejši, kar je možno. To pomeni, da se o tem ne da prebrati in se tega naučiti, izvedeti iz literature ali od terapevta, kaj to je, ampak je nekaj, kar lahko ob drugem (npr. terapevtu ali partnerju, ki pripada izključno vajinemu odnosu) raziščete le sami; to občutite in to je tisto »vedenje«, ki ga ima telo. Potem veste in se čutenjsko razumete – ne razumsko. In to je stik z lastno intimo, ki ima vse odgovore, tudi tega na vaše vprašanje.

Zato vam sama ne morem svetovati specializiranega terapevta, ki bi se ukvarjal le s seksualno zasvojenostjo, čeprav morda obstajajo. Sama verjamem v globoko soočenje s svojim intimnim svetom, ki traja pravzaprav vse življenje in se spoznavanje sebe nikoli zares ne konča. Končata pa se lahko strah ali pred tem raziskovanjem in pričakovanje, da je nekje nekdo, ki vas bo poznal bolje, kot lahko spoznate sami sebe. Zato bi vam sama svetovala, da nadaljujete terapevtski proces s svojim terapevtom (seveda pod pogojem, da ste imeli občutek dobre povezave). Hkrati pa lahko povabim še uporabnike tega foruma, da vam svetujejo konkretnega terapevta, kot ga želite vi, če ima kdo podobno izkušnjo.

V želji po srečanju najranljivejšega dela sebe vam želim vse dobro,

koliko si stara? upam,da veš,da ženo noče zapustiti in jo nikoli ne bo?

Imela sem podobno izkušnjo, le da najbrž ni bila tako zelo močna in sem uspela zbrati energijo, da sem se uprla svojemu hrepenenju in prenehala imeti razmerja z moškimi, ki so bili nedostopni (čustveno in še na druge načine).

Kako mi je uspelo? Opravila sem dve leti psihoterapije (individualne in v skupini- oboje enkrat tedensko – to je skupaj 80 x) in delo na sebi v drugih smereh, predvsem na svojem telesu. Odkrila sem, da psihoterapija zame ni zadostovala, bila je le dobro izhodišče za nadaljnje delo.

Kako na svojem telesu? Odkrila sem namreč, da svojega telesa pravzaprav ne čutim, da so mišice trupa zaklenjene, zakrčene, nesproščene, da ne bi nič (ali vsaj ne preveč čutila). To je bila reakcija telesa na razmere v otroštvu (nasilje in posledica strah). Telesu sem nekako dovoljevala čutiti le spolno poželenje in zato se mi zdi, da je bilo to tako zelo močno. Podobno so delovali tudi moji eks partnerji in smo bili “idealni” za skupaj.

Preizkusila sem veliko metod sproščanja, meni je sprostila telo metoda feldenkrais, to je bilo prvič, da sem nekako bolj začutila mišice trupa – zlasti prsni koš spredaj in na hrbtu, ki so bile do tedaj kot mrtve, kot da ne bi bile moje. Ko začneš delati z mišicami trupa, se odpre nova dimenzija, novi lažji način gibanja, dvigovanja bremen, vstajanja, izboljšal se mi je križ, gibljivost hrbtenice in izginilo je veliko bolečin.

Druga dobra tehnika zame je občuteni ples – danza sensibile – ki se v glavnem dogaja na tleh in delajo mišice trupa. Obe tehniki sproščata v telesu veliko občutkov ugodja, ki dobro nadomestijo hrepenenje po spolnosti – telo je nekako potešeno, zadovoljno in to odlično deluje na psiho, odpravi tesnobo in druge neprijetne občutke. Samega sebe lahko v kratkem času potolažiš in spraviš v dobro razpoloženje. Laično ugibam, da so to verjetno občutki, ki naj bi se jih v ugodnih razmerah vsak naučil čutiti v času zgodnjega otroštva, ko smo bili še dojenčki in se prekopicevali po zibelki.

Obe metodi sta dostopni pri nas – se najde na spletu.

Lep pozdrav!
Veliko se piše o spolnosti in njenih deviacijah v partnerstvu, a nikjer ne zasledim pogovora o spolnosti samskega človeka, ki je še v iskanju.
Sama zase mislim, da imam močan libido in kot samska oseba na trenutke resnično ne vem, kaj naj s tem storim. Spolnih odnosov nisem imela že nekaj časa in predvsem v trenutkih, ko mi je dolgčas in nimam obveznosti, se v meni prebudijo spolne potrebe tako močno, da brez samozadovoljevanja ne gre. Kako gledate na samozadovoljevanje v takem primeru?
V takih trenutkih si neizmerno zaželim seksa. Samo da bi to opravila in konec, da bi imela s tem že enkrat mir! Sedaj ko sem samska fantaziram o nežnosti, intimni spolnosti, ljubljenju… in to pogrešam.
Z lahkoto bi si privoščila avanturo, a ravno v tem trčim ob frustracijo: fizično bi bila potešena (in to si želim!), a znotraj sebe vem, da bi se počutila čisto drugače… Veliko ljudi, tako moških kot žensk to počne z lahkoto, ne vem, zakaj se moram jaz že ob misli na avanturo in na spolne potrebe, ki naj bi bile normalne, počutiti kot da nisem v redu.
Zaradi te potrebe sem se parkrat že spletla v razmerje, ne glede, da me partner ni posebej privlačil in da zato v razmerju nisem videla prihodnosti (ali pa zato, ker sem na njem videla kaj, kar mi ni bilo všeč in zaradi česar bi kasneje lahko bila ranjena – en je bil recimo ženskar). Problem je, da se po “razmerju” težko odmaknem, tudi če me moški ne privlači zelo. Moti me tudi, da sem se nekomu počutila “zavezana” že samo, če sem ga poljubila. Kot da moram zaradi par romantičnih trenutkov, ki jih rabim zarad sebe (ki jih pogrešam), vztrajati z njim naprej. Mislim pa, da ne bi mogla imeti spolnih odnosov z nekom, ki bi močno privlačil mene, jaz njemu pa bi bila bolj za igro ( samo iz strahu pred ranjenostjo).
Nevarnost je torej, da se spletem samo zaradi svojih spolnih potreb, po drugi strani pa iščem in si želim partnerja, ki me bo privlačil, ki bo dal nekaj nase v smislu vrednot, drže, zvestobe… želim si pravega odnosa, po drugi strani, ko se mi ponudi kaka priložnost, da bi s kom kaj imela, pa me preseneti, da ne vem, kaj bi rada.
Po eni strani sem mnenja, da je tudi v partnerstvu fajn s spolnimi odnosi počakat in dat prednost drugim stvarem in tako sprobat, ali je on pravi in ali sva za skupaj. K temu me je toliko bolj prepričala bolečina nekdanje propadle zveze, ki sem jo kolnila z mislijo “ni si zaslužil niti koščka mojega telesa”!
Po drugi strani moram reči, da sem sama taka, da ne morem čakati in da sem jaz tista, ki nehote rinem v spolnost! To je spet eno nasprotje, ki ga ne morem razumeti! Vem le, da mi moje nepotešeno telo včasih ne da miru! Žal se počutim, da nekoliko razumem problem, ki ga omenjata predhodnici.
Sem v letih, ko je ženska na višku svoje spolnosti. Morala bi uživati! In tega ne morem samo zaradi nekih svojih vrednot in kriterijev ali ne vem, česa, ki bi jih včasih najraje odstranila! Spolna energija je vendar izraz zdravja! Zakaj moram jaz doživljati, kot da ni v redu, če si tega želim!
Prosim, če mi lahko tu kako pomagate! Kako naj se v miselnem oz. čustvenem svetu spolnosti lahko sprostim, kako naj počakam na pravi odnos in na pravi trenutek v odnosu in zakaj v meni taka velika nasprotja!
Ter na splošno: kako naj odrasla samska ženska živi svojo spolnost?

Hvala za vašo pomoč!

Beda

Pozdravljeni,
ker je vaše vprašanje odgovor na že pojasnjeno temo in ne odpirate nove, razumem, da si želite odzivov žensk, ki imajo podobne izkušnje. Pa vendar vam želim napisati le nekaj besed.
Ljudje radi ločimo spolno energijo od drugih oblik življenjske energije, verjetno zato, ker se v njej najbolj eksplicitno izrazi hrepenenje po zadovoljitvi, običajno s strani drugega. Vendar, kot sem že napisala v uvodnem pojasnilu, gre za odraz hrepenenja po biti v odnosu, kar vključuje najglobljo intimo posameznika. In intimo se danes napačno razume le kot spolnost. Prva prava intima je tista, ki jo oblikujemo s starši in jo nevede iščemo in poustvarjamo v prihodnjih intimnih odnosih. Zato je potrebno poglobljeno delo in raziskovanje sebe, da bi odkrili, kako regulirati in usmerjati to življenjsko energijo, ki je najintimnejša in je zato ne moremo spregledati ali uravnavati z razumom. Kot ste napisali, je telo nepotešeno, vendar telo ni le mesenost, ampak predvsem čutenja, ki manifestirajo naše čustveno dogajanje. Torej gre pri spolnosti za odraz čustvenega, čutenjskega dogajanja naše osebnosti. In tega se je potrebno lotiti strpno in z željo razumeti se. Torej gre za življenjsko pot…
Žal mi je, ko preberem, da se počutite celo malo krivi, ko si spolnosti želite in želite v njej uživati. Spet bi bilo dobro razumeti ta nepravičen občutek krivde, ker je morda prav to tisto, kar vam preprečuje, da bi polno zaživeli v intimnem odnosu.
Veliko užitka, radosti in lepote ob doživljanju lastnega telesa vam želim,

@nekaj podobnega in beda
Najprej hvala ker sta delili svojo izkušnjo z menoj.

Moram reči, da sem tudi sama sposobna zaključit razmerje z »nedosegljivim« moškim, a žal to potem pomeni, da bom za vedno sama. Jaz sicer skozi terapijo nisem odkrila, da bi bil v otroštvu kdo do mene nasilen ali da bi bila žrtev kakšne zlorabe, je pa oče bil čustveno odsoten in očitno jaz ta scenarij preigravam v svojih zvezah.

Največja težava je v tem, da sem že med terapijo odkrila, da si ne predstavljam moškega v svoji bližini in to celo tega, poročenega in nedosegljivega, ne. Ko mi je terapevtka rekla, da naj si ga zamislim s kovčki na vratih, me je začelo dušit in dobila sem občutek nelagodja (kljub temu, da si ga sicer močno želim in mi je zelo vredu oseba ter bi si lahko predstavljata preživeti življenje z njim lahko), vendar nisem znala pojasnit zakaj.

Terapevtka mi je na koncu terapije rekla, da je bistvo, da počakam, da me moški osvoji, vendar ravnam tako kot Beda. Za avanturo nisem, ker je spolnost zame nekaj izjemnega, intimnega in posebnega in tega s kakim neznancem nisem sposobna delit. Poleg tega bi, tudi če bi to naredila, naslednji dan čutila potrebo po vzdrževanju tega odnosa (četudi bi se mi zdel ta partner povsem neprimeren in četudi si ga ne bi predstavljala kot moškega zase, bi morala ta odnos vzdrževat zaradi sebe – no, tega dela sebe ne razumem, saj poznam ogromno ljudi, ki lahko seksajo in naslednji dan živijo kot da se to ni zgodilo).

Posebej mi je v oči padel stavek Bede »Nevarnost je torej, da se spletem samo zaradi svojih spolnih potreb, po drugi strani pa iščem in si želim partnerja, ki me bo privlačil, ki bo dal nekaj nase v smislu vrednot, drže, zvestobe… želim si pravega odnosa, po drugi strani, ko se mi ponudi kaka priložnost, da bi s kom kaj imela, pa me preseneti, da ne vem, kaj bi rada.«, v katerem se povsem najdem, ker sama ravnam povsem enako. S sedanjim ljubimcem sem slabi dve leti in vse skupaj se je začelo s poudarkom na seksu, ker sem tako želela jaz (on seksa sploh ni iskal in se je meni in mojemu poudarku na tem celo čudil). Fant se je na začetku zaljubil in se želel ločit, jaz pa sem mu govorila, da ga imam samo za seks, pa da ne vem kaj bi sploh rada, pa mu naštevala najine razlike ipd. In to kljub temu, da sem bila vanj totalno zaljubljena. Ženske se običajno živalsko borijo, da bi se ljubimec ločil, jaz pa sem mu govorila, da je družina največja vrednota in da naj močno premisli preden jo razdira. Kot da bi ga hotela postavit nazaj na varno razdaljo. Ali pa kot da on v vsem skupaj sploh ni pomemben, temveč igra le vlogo, ki sem mu jo dala v svojem preigravanju vlog iz otroštva??

Povsem se strinjam z Bedo, ko je napisala, da je mnenja, da je tudi v partnerstvu fajn s spolnimi odnosi počakat in dat prednost drugim stvarem in tako sprobat, ali je on pravi in ali sva za skupaj. Tako razmišljam tudi sama in tako mi je rekla tudi terapevtka. Naj počakam s spolnostjo dokler ne ugotovim ali je on tisti pravi. Vendar sem tudi jaz tista, ki ne morem počakat in ki zahtevam spolnost. Še nikoli nisem imela partnerja, ki ne bi bil pripravljen počakat name, ki bi me silil v spolnost, nasprotno, vedno sem jaz tista, ki me udari tako močno, da ne morem mislit na nič drugega kot na seks z moškim, v katerega sem zaljubljena. In z njim si ne želim početi nič drugega, kot se ga dotikat in bit nekje na samem in seksat, vmes se pogovarjat, kaj dobrega pojest in spet seksat. Nimam nobene želje po tem, da bi z moškim šla npr. v kino ali da bi mi moral kaj kupovat ali me kam vozit. Ne, jaz si intenzivno želim biti sama z njim in uživat v spolnosti.

Ob tem je zanimivo, da spolno privlačnost na moškem zaznam v trenutku. Ali je takoj bum ali pa je nikoli ni. Tako sem imela kar nekaj dolgotrajnih prijateljstev z moškimi, ki so se trudili okrog mene (kot naj bi to bilo prav po mnenju terapevtke) in med katerimi so bili takšni, ki so povsem ustrezali moji predstavi o tem s kakšnim moškim bi bila lahko srečna in zadovoljna, problem pa je, ker me nihče od teh ni spolno privlačil. In moja težava je še ta, da se ne znam pretvarjati in se spustit v zvezo s takim moškim, ker bi bil v tem primeru pogoj, da ne seksava in se ne dotikava (pa čeprav ne gre za fante, ki bi bili fizično neprivlačni). Jaz pač na njih vedno zaznam nekaj kar me odbija. Ali je to videz (ta mi je namreč zelooo pomemben), ali je to kakšen gib ali je to mimika, skratka nekaj me začne odbijat. In se mi že misel, da bi morala s tem moškim spat odbija, se mi gnusi. Enostavno me spolno privlačijo samo moški, ki so zame škodljivi in ki so mi na nek način nedosegljivi.

In najbolj neverjetno je to, da imam za vse te »snubce«, ki me spolno ne privlačijo, občutek, da bi mi bili vedno zvesti in da si resnično želijo biti z menoj, za vse te moje spolno privlačne fante pa imam občutek, da se me na nek način bojijo, da jim vzbujam neko bolečino in da mi nikoli ne bodo zvesti. In tako si še najraje najdem moškega, ki je poročen, ker potem že takoj vem, da mi je nezvest, ne pa da, pri spolno privlačnem partnerju, samo čakam kdaj se bo zgodilo in kdaj me bo, zaradi bolečine in strahu, ki ga čuti ob meni, prevaral.

Spoštovana ga. Mateja,

Pozdravljeni »Beda«,

ker ste želeli, da vašega sporočila ne objavimo, vam tudi ne morem odgovoriti konkretno, saj bi s tem razkrila vse vaše strahove in vprašanja. Poleg tega, če preberete naš pravilnik, načeloma dopisovanje s strokovnjakom preko tega foruma ni predvideno. Odgovorimo le enkrat. Tudi vprašanja pod že odgovorjene teme odgovarjamo po vrstnem redu.
Zato samo toliko – za vami ni nič narobe in vse, kar se dogaja vam, se ne dogaja samo vam, ampak večini ljudi. Vsa vaša vprašanja in strahovi so legitimni in so čisto normalno človeško samoizpraševanje, ki je del procesa, ki ga imenujemo avtorefleksija. Da te stvari postavimo na pravo mesto, si odgovorimo na ta vprašanja, je potrebno delo na sebi, spoznavanje sebe. In v tem procesu so dobrodošli tudi odzivi drugih, ki doživljajo podobno. In tudi temu je namenjen ta forum. Seveda to ni mišljeno kot pritisk, da morate deliti svojo intimo z drugimi. Popolnoma razumljivo je, da si želite nekega varnega, zaupljivega, intimnega prostora s prijateljem ali celo strokovnjakom, kjer bi lahko razkrivali in odkrivali sebe. Za to pa obstajajo razne oblike psihoterapevtskih pristopov, kamor se lahko obrnete po pomoč.

Vse dobro vam želim,