Rabim vašo pomoč
[tema je bila razdeljena, op. E.D.]
Se opravičujem ker pišem pod to temo svojo zgodbo, ampak se enostavno ne znam prijavit v ta forum, da bil lahko odprla novo temo. Rabim vašo pomoč, prosim pomagajte mi.
moja zgodba je Najprej naj povem, da bo tole pismo verjetno malo zmedeno napisano, ker sem čisto na tleh.
Pred tednom dni sem v možovem računalniku slučano našla e-maile, da si dopisuje z drugo žensko. Kako se bolje počuti ko misli na njo in ona nanga, kako jima je žal, da nimata več časa…
V treutku me je sesulo. Moj že bil ravno v tem času s dvema prijateljema na vsakoletnem motorističnem enotedenskem izletu.
Najprej sem klicala moža in jokala v telefon kdo je ta ženska… govoril mi je da ni nič in naj se umirim… potem sem mu začela pošiljati SMS kako me je prizadelo, kako ga ljubim, da nočem živeti brez njega… mož mi je v svojih SMS vseskozi zagotavljal, da naju ima z hčerko rad (hčerka z moja z njim nimam otrok) in da ni nič kaj takšnega, da se bomo vse pogovorili ko pride domov, in da je prepričan, da se bomo lahko pogovorili, ker se imamo radi.
zelo zelo sem terpela, saj moža ljubim enako kot prvi dan in tudi sama nisem imela občutka, da bi me on imel kaj manj rad.
Poklicala sem tudi tisto žensko, ki mi je zatrdila, da med njima ni nič, da sta šla samo včasih na kavo, da ima težave v službi…
Ko pride mož domov se seveda najprej zjočem in mu pokažem natisnjene e-maile in ga prosim, naj mi pove resnico.
Potem je povedal takole, da ne rabi brati sporočil ker ve kaj piše, da je to žensko samo lovil, in da ji je pač pisal to kar je želela slišat, da še nista imela nič, ampak da če bi ona zagrabla, da bi verjetno bil z njo iz to iz nobenih čustev ampak zgolj zaradi samega seksa. Da če bi vedel, da me bo to tako prizadelo, da tega nebi naredil. Da jaz nisem želela sexsat z njim in da on ima takšne potrebe in da bi bil z njo samo zaradi sexa, da je čutil, da se mu z hčerko odaljujeva in si je tako začel dopisovati in hoditi na kavo z to žensko.
Zdaj pa k težavi, ki sva jo potem razčiščevala. Res je da sva z možem sexsala 1 x na mesec, saj meni ni bilo do sexa ne vem zakaj ne, saj mi je mož privlačen in ga imam neizmerno rada sama ga nikoli nebi prevarala. Skupaj sva 11 let. Pred 7 leti po vseh preizkavah so nama povedali, da mož ne more imeti otrok, in da pride za najo v upoštev samo oploditev v eproveti, sama sem bila že čisto izčrpana od teh bolečih preizkav in na koncu odgovor da je težava v možu (moža so pregledali na koncu, čeprav sem jaz že imela hčerko iz prejšnje zveze) ob misli na to, da bom morala še enkrat čez vse te bolečine in da ne moreva imeti otrok po naravni poti sem padla v hudo depresijo in zatere sem se težko izvleka, od takrat jemljem antidepresive.
Pravijo, da pri jemanju antidepresivov zgubiš željo po spolnosti sama s svojim psihiatrom v tem nisem nikoli govorila ker me je bilo sram to govoriti. Doma pa tudi nisem občutila da bi zaradi tega bilo nekaj hudo narobe, mož si je res večkrat želel sex pa sem ga zavrnila a zaradi tega mi ni nikoli kazal da me nebi imel rad saj čutila tega nisem, samo mu večkrat povem, da ga ljubim in tudi on mi takrat odvrne, da tudi on mene.
Po vsem tem kar sem zdaj videla pa ne verjamem več v nič, saj ne razumem, kako bi lahko šel z drugo žensko če me ljubi. Pravi, da je globoko v sebi vesel, da sem to našla, da ne ve zakaj ampak mu je bilo vseeno ali najdem.
Zatrjuje, da je prepričan da na bo od zdaj naprej še lepše, da naj pozabim in se ne obremenjujem s tem ker je brez veze, da mu ona ženska niti vizualno niti karakteno ni všeč in če se nebi kmalu udala, da bi tako nehal, ker se mu je zdela že naporna… Jaz pa mu ne morem verjeti, ne morem jesti, ne morem spati kljub antidepresivim pomirjevalom sem čistno na tleh,
Občutek imam da je on čisto ok in se mu to ne zdi nič takšnega mene pa boli, kot še nikoli do zdaj v življenju.
Če ga karkoli vprašam ali res ne bo več z njo, mi reče, da on misli, da smo se že vse zmenili in naj neham, sama pa ne morem, ker tako boli, ker ne verjamem… ne vem kako naprej, kaj naj naredim… najraje bi umrla
Ko sem zdaj prosila moža, da greva na družinsko terapijo, je rekel, da jo ne rabiva, da se imava rada, da naju ni potrebno skupaj spravljat, da pomoč rabim jaz.
in ko zdaj cele dneve premišljujem, je res da pomoč rabim jaz, rabim nekoga, ki me bo naučil razmišljat drugače, moje življenej se vrti samo okoli moža, hčerke, mame, grozno se bojim, da koga od njih izgubim, da se mu kaj zgodi… cele dneve sem doma in skrbim samo zato, da so vsi zadovoljni, pa po vsem kar se je zgodilo niso… in tako ne najdem poti naprej, večkrat pomislim na samomor, a se nekako borim proti sebi, psihiatra obiskujem 10 let, a kaj ko mi tam daje vedno nova zdravila, ki pa ne pomagajo kaj dosti, nočem več tablet, hočem živeti, hočem narediti kaj zase, pa ne znam. nimam v življenju načrtov, nimam volje, najraje se zaprem v hiši, 19 letna hči na naredi nič doma, a sama ji ne upam karkoli preveč težit, ker se bojim, da jo bom izgubila, enako je z možem, enako z mamo, če se sprema za malenkosti, se potem obtožujem, hudo mi je za vse krivim sebe. Stara sem 42 let, vem, da ne bom več dolgo na tem svetu, če ne najdem nekoga, ki me bo znal usmerit na pravo pot mi stati ob tem in mi pomagati, ne vem kako dolgo se bom še lahko borila s taknim stanjem, materialne dobrine mi ne pomenijo ni, postala sem odvisnik od nakupov oblačil, tedensko sem spreminjala barvo las, hotela sem nekaj da bi me zadovoljilo ne najdem načina. Pred petimi leti sem se vpisala na študij, bila najboljša učenka, a zdaj pišem diplomo že 3 leta, ne morem ne vidim smisla, zakaj… sama ne najdem stvari, ki bi ne izpopolnjevala. ne znam si pomagat. Prosim, vi ste mi še edino upanje da me pošljete na pravo pot, da mi svetujete, kje najti pomoč. Hodila sem tudi leto dni k psihologinji, kjer sem mi morala razložiti vso svoje življenje, res me je poslušala, vsakih toliko časa rekla, da je pa bilo hudo, čeprav sama nisem niti čutila, da bi bilo kaj hudo, potem mi je zmanjkalo nisem ji imela več kaj povedat v svojem življenju in tako sem hodila tja in in eni uri povedala dva stavka, tako nekega dne nisem več hodila, ker ni imelo smisla, sama ne rabim nekoga ki mu bom ogovorila o mojih čustvih ker jih znam povedat ne zadržujem jih zase, rabim nekoga, ki me bo znal postavit na pravo pot, ki mi bo dal vedeti da sem vredna, da moram živeti zudi zase, da bo otrok šel, da me mož lahko enkrat zapusti, da bo mama umrla, da mi bo pes umrel in da bo šlo življenje naprej, jaz tega ne morem. To kar se je zgodilo zdaj, kar piše v zgoraj ne je ubilo, čeprav vem, da so v življenju še mnogo hujše stvari, a sama že sedaj ne vidim veš izhoda, 6 dni je minulo ne morem jesti, ne morem spati nenehno razmišljam, da je najbolje, da umrem, ker me v življenju čakajo še hujče stvari in vem, da jih ne bom prenesla, brez pomoči, na te tablet in psihiatra, ker se mi že meša od njih. ali mi lahko kako pomagate, me kam napotite.. doma sem iz Velenja
Draga gospa Karmen6!
Zelo sem vesela, da ste se odločili pisati o tem, kar se vam dogaja-pomeni da vam ni vseeno kaj se dogaja z vami! In to je že dober začetek! Je odločitev, da se boste borili zase in ne pozabili!
Iz vaše zgodbe je razbrati globoko stisko, ponižanje, sesutje sveta, ki ste ga poznali in se v njem počutili v redu. In vas slišim in vam verjamem, da se vam kar meša in divja v notranjosti, da se nikakor ne morate počutiti v redu. Se ne da. Normalno je, da se počutite prizadeto, da vam je hudo, saj je to šok, ki se ne preneha iz danes na jutri. In bo še kar nekaj časa bolelo, saj ne morete pozabiti, ne morete se nehati obremenjevati se s tem. Lahko se jokate, lahko kričite, lahko ste jezni in besni.
Občutek iz prebranega je, kot da samo vi občutite to grozo in bolečino in ni nikogar, ki bi vas slišal v tej mori. In to breme je preveliko za vas. Ker tu gre za odnos. In za odnos sta potreba dva. Odnos je tisti, ki lahko pomirja, iz katerega se črpa energijo, kjer se vzpostavi varnost, zaupanje, spoštovanje, ljubezen. Vprašanje, ki si ga lahko zastavite na tem mestu, tako vi kot vaš partner, je, kakšen je vajin odnos, na čem je zgrajen in kakšen odnos si res želita? In kaj konkretno pomeni imeti nekoga rad? Kakšna so ta dejanja? In tu ne more biti umikanja in pretvarjanja, da je vse v redu, če pa vam ni. In imate vso pravico povedati in vztrajati na tem, da je potrebno vajin odnos popraviti, pregledati, razjasniti stvari, kakor je razbrati iz vašega pisma. Težave v spolnosti so lahko le vrh ledene gore, ki štrli nad površjem morja, spodaj je pa lahko cela gmota doživljanj, ki niso nikoli dobila pravega mesta za razčistitev in pomiritev. Iz prebranega je pa slišati željo, da bi se stvari razjasnile. Na ta način boste tudi najbolje poskrbeli zase in prevzeli odgovornost zase. Ker vam ni vseeno v katero smer bo šla vaša (vajina) prihodnost. A sami lahko tu naredite le 50%, partner pa mora drugih 50%.
Iz napisanega je razbrati občutek, da nosite veliko (preveliko) odgovornost za vse okoli vas. Če kaj ne gre v redu, hitro pride krivda in se krivite za nastalo škodo, ki pa morda velikokrat ni odvisna od vas. Kaj je s tem strahom, poskrbeti za vse in potem morda ne bodo odšli? Da če boste vsem ugodili, vas bodo opazili, sprejeli in ne pozabili nas vas. Toliko ste dali od sebe, a tolikokrat ostali praznih rok. In žalostno čakanje, da vas bo nekdo slišal v vaši bolečini, vas razumel in spodbujal, vam dal mesto pod soncem, ki si ga zaslužite. Občutek je, da ste morali veliko pretrpeti (nesoglasja z mamo, matranje ob preiskavah, depresija, izguba stika s hčerko…). Nikoli pa dobili dovoljenja, da lahko poskrbite zase; da veste kakšne so vaše potrebe, vaše želje in pričakovanja, da veste kdo ste, kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni biti mama, partnerica, da se lahko postavite zase, da se lahko spoštujete, da se lahko negujete, da res lahko nekaj naredite zase. Ko pišete »rabim nekoga, ki me bo znal postavit na pravo pot, ki mi bo dal vedeti da sem vredna, da moram živeti tudi zase, da bo otrok šel, da me mož lahko enkrat zapusti, da bo mama umrla, da mi bo pes umrl in da bo šlo življenje naprej, jaz tega ne morem«, ste si pravzaprav to že sami sebi dali vedeti- sami sebi ste napisali, da ste vredni, da morate živeti zase, da bo hčerka odrasla in začela živeti svoje življenje, da če se ne skrbi obojestransko za odnos, da lahko razpade, da je smrt neizbežna in da življenje res gre naprej. Je to odločitev, ki jo lahko sprejmete zase- da ste res vredni, da res morate živeti zase, da se lahko ohrani stik s hčerko, četudi bo odšla, da morata z možem razčistiti zadeve?
Slišim vas, da rabite oporo, podporo. Vzemite si to možnost in si sebi dajte oporo v tej žalosti in hkrati dovoljenje da poskrbite zase!
Afero je potrebno reševati v dvoje, če sta pripravljena še naprej graditi odnos. Tu vi sami za vajin odnos ne morete storiti ničesar- potreben je partner, ki bo lahko začutil, kako vas je prizadel s svojim dejanjem in s katerim se boste lahko trudili, da bo ta mora enkrat za vami.
Seveda lahko tudi sami zase najprej poiščete pomoč. A katerokoli stvar, ki jo boste želeli reševati za odnos, bo potreben tudi partner.
Na spletni strani http://www.zdt.si so naslovi naših inštitutov po Sloveniji in si lahko izberete tistega, ki je vam najbližji.
Le pogumno, draga Karmen6!
Odgovor je pripravila:
Lucija Smerdel, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
najdete nas tudi na facebook-u
de-de – Karmen ne potrebuje zdejle takihle nasvetov. Dej se raje ugrizni v jezik in sploh ne komentiraj!!!
Draga Karmen – sama sem bila pred mesecem na istem!!! Pa sem se postavila na noge in to ne s psihiatri!! Ti so tam bolj zato, da denar služjo pa farmaciji promet delajo! Kontaktiraj me na mail, pa se kaj več pogovoriva! Bom vesela, če ti bom lahko pomagala in svetovala način samoozdravitve, ki ga izvajam jaz!! Deluje preverjeno! Pa veliko moči ti želim
Nasvet, ki ti ga lahko napišem tule preko je pa ta, da začni skrbeti izključno zase!! Mož bo odšel slej ko prej, hčera si bo ravno tako ustvarila svoje življenje (tako je prav), mama pa…ona verjetno ostaja do smrti … 🙂 piši mi…
Najprej nujno k dede: A ti resno misliš, da naj seksa s partnerjem bolj pogosto, pa čeprav jo je prevaral? Normalno, da ga ni hotla blizu že prej, ker ni čutla njegove čustvene bližine. Jaz rečem: Še 1 krat mesečno je preveč. Ko bo postal mož v praven smislu besede, si ga bo tud ona želela.
Ne morem verjet, da nakdo še v tem stoletju nagovarja žensko v zlorabo svojega telesa.
Karmen6, premalo si ga stisnila. To flirtanje ne bo šlo stran, bo našel pa katero drugo. In tudi ona ne bo nehala, pa četudi ji pokažeš, kaj si on misli o njej. Te stvari so pregloboko v ljudeh. Resnični vzroki afer so čisto drugje. Pomanjkanje vajine spolnosti je le končno prišlo, ker nista imela odnosa nikoli. Razlika med vama je ta, da si se ti pač odločila ostat z njim, ne glede na karkoli, on pa tisto išče drugje. Vendar nehote ne zmore ženske, ki bi mu resnično lahko prišla blizu. Ni druge rešitve, kot terapija. On se mora soočit s posledicami svojih dejanj, prevzet odgovornost (ki je še ni), ti pa se nehat obmetavat s krivdo, postat mati (kar ti tudi škripa), ženska in če bo mogoče tudi žena.
Pojdi na terapijo, boš vidla, da se da. Aja, pa ne k psihologom in drugim s tabletami, ker, s tabo je čisto vse v redu, le nekaj stvari se moraš naučiti, začet verjeti in življenje boš imela zelo fajn. Pojdi, pojdi…, čimprej.
Lp
Hvala vsem za odgovore. Zdaj so zadeve že bolj jasne. Veliko ljudi mi govori, poskrbi sama zase, a ne vem kako? Mi priporočate kakšno literaturo – kako se imeti rad, se ceniti…
Hvala vam za odgovor.
Draga Karmen6!
Toplo pozdravljam vašo odločitev, da želite poskrbeti zase. Da postavite na prvo mesto svoje želje in potrebe kot ženska in mati, da spoštujete svoje telo in vaše občutke, ki vam jasno dajo vedeti ali se dobro počutite ali ne. In samo to je važno.
Morda vam bodo v pomoč na tej poti nekatere izmed naslednjih knjig:
Christian Gostečnik, Človek v začaranem krogu (morda vas bo pritegnila še kakšna druga knjiga od tega avtorja-jih je zelo veliko na temo odnosov med partnerjema, odnosa do samega sebe, iz kje vse to izvira in kako se soočati s konflikti in s samim sabo)
Anzelm Grun, Postavljajmo meje in jih spoštujmo
Alice Muller, Upor telesa
Alenka Rebula, Blagor ženskam
Prav tako vam polagam na srce, da premislite o vstopu v terapevtski proces in si daste priložnost spregovoriti o vaših bolečinah, da najdete mir in moč za naprej!
Vse dobro!
Odgovor je pripravila:
Lucija Smerdel, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
Pozdravljeni,
nihče ni opozoril na eno ključno stvar, kjer se je vam začelo vse sesuvati…
pravite, da so vas pregledovali z bolečimi preiskavami, moža so nato pregledali na koncu… nato pa bi mogli iti še 1 x skozi vse boleče postopke…
Tukaj je zelo pomembno kako je celotno stvar vzel mož… je čutil kakšna krivica se vam je zgodila, koliko ste trpela po nepotrebnem – zaradi njega (čeprav je res, da ni mogel vedeti…)… Bi pa bilo naravno, da bi naj čutil globoko sočutje do vas, da mu je žal, tudi krajši občutek krivde, bi bil na mestu… da se vi ob vsem tem ne bi čutili zlorabljeno… So se vam zdravstveni delavci opravičili…?
Če bi to bilo tako, bi vi verjetno našla moč celo za nove postopke in se spolno ne bi zaprla pred možem… tako pa niste več zmogla… vaše telo se je zvijalo pred bolečino, nato pa bi naj šlo še 1 x skozi vse in bilo hkrati na voljo možu za užitek… Niste več zmogla trpljenja… in ker se vam je vse skupaj uprlo, ker niste bila začutena in slišana se vam je uprlo tudi to, da bi bili na voljo možu za užitek… Kar pomeni le to, da zdravo dojemate sebe in svoje telo in ne želite biti zlorabljena… Šele ko vas bo mož res začutil v tisti situaciji nazaj… in ko bo sprevidel kako ste trpela v sebi ko se se vam vsi ti občutki pomešali in niste vedla kam z njimi… in ko bo videl, da vas je nato namesto, da bi vas začutil v tem, raje želel prevarati – še 1 x poskrbeti le za svoj užitek… šele potem je možnost, da bi se kot čustveno zdrava ženska lahko znova odprli na vajino vezo.
Pred tem poskrbite zase, kot so vam že napisali.