Pozdravljeni!

S Punco sva stara dobrih 22 let in si močno želiva skupnega življenja ter si ustvariti družino. Skupaj sva že več kot 3leta in pol, in sva med študijem že živela skupaj (med tednom, za vikende pa sva bila skupaj ponavadi v nedeljo) v najemniškem stanovanju Jaz se zaposlen, punca pa intenzivno išče zaposlitev. Pri vprašanju Kje začeti skupno življenje, naletiva na problem, za katerega ne najdema odgovora.

Imava možnost biti pri enem ali drugem doma. Jaz sem iz Celja, Punca pa je iz okolice Šoštanja (15km iz Šoštanja).
Pri meni bi dobila zaenkrat tri sobe, možen bi bil tudi majhen prizidek k obstoječi hiši, da bi imela svoj vhod in svojo zasebnost. Torej življenje za sebe, pri meni doma. Čez nekaj let pa bi si zazidala svojo hišo v bližini mojega doma. Živim na kmetiji in imamo doma veliko parcelo (približno 100 krat 70 metrov). torej dovolj prostora za gradnjo hiše.
Pri njej doma bi imela možnost ureditve zgornjega nadstropja hiše (mansarda), prav tako pa bi si uredila svoj vhod za več zasebnosti.

Problem se je pojavil, ko sta moja in njena sestra odšle od doma, torej obojni starši računajo da boma ostala doma. Sprijaznili bi se tako njeni kot moji če bi šla od doma, vendar naju je strah zamer. Oba si želiva biti doma, saj sva navezana na dom.
Poleg vsega meni osebno ni da bi bila pri njej ker sta njena starša zelo “odvisna” od nje. Pač vse kar se dela….jo tišita zram. to pa men ni všeč, ker jima ne zna rečit NE! (se gre prej z mano kej skregat ko z svojima dvema) in zaradi tega je že trpel najin odnos (po domače povedano je izbrala starše namesto biti z mano). prav tako je moj bodoči tast zelo rad glava družine in vidim, da če se preselim k njej da bodo med nama nastali problemi, kr imava drugačna videnja na določene stvari. zaenkrat sm tiho, kr se nočem vmešavat, sam če bi živel pri njih pa nebi mogel biti več tiho- se že zdaj komi zadržujem.
Ona pravi, da se pri meni nebi počutila domače, druga pa nima nekih takih izgovorov. Vem da je močno navezana na svoje starše, da jo je strah kak bo z njima če bota sama ostala,…

Jaz drgač delam v Celju, imava vse blizu (šola, vrtec, trgovine….), medtem ko pri njej je vse ful daleč stran, saj živi bol v hribih. meni je gorih ful lepo, sam ni mi pa da bi se vsak dan eno uro furo do šihta pa pol eno uro nazaj do doma. prav tako je vse odaljeno 15km od njenega doma(šole, trgovine…).

Nevem kaj naj naredima, imava se zelo rada, vendar ne najdema skupnega dogovora. na tretjo lokacijo nebi rada šla, saj se nama zdi da bo pol še samo slabše kar se tiče(enkrat pr enih drugič pr drugih strših na obisk….).

Prosim če poveste kakšna mnenja. Kaj naj gledava za točke, katere bi odločale kje bova(plusi-minusi). kr imava polno glavo že tega in enostavno ne vema.

p.s. Jz sem pripravlen iti k njej, sm ji že povedal to. Sam pod določenimi pogoji (odnos ona-njeni starši), sam zaenkrat ne vidim, da bi šlo kej v tej smeri, da bi se to spremenilo.

Mogoče sm sebičen mal. Sam sem mnenja da človeku mora največ pomeniti njegovi otroci, potem partner, in nato starši.V njenem primeru se mi včasih zdi kot da sem ji manj pomembn kot njeni starši (to mislim s tem, da se gre raj z mano skergat, kot da bi se skregala s svojima dvema in enkrat že po domače povedana prerezala popkovino).

Hvala za vaša mnenja

Sigismund,

opravičujem se za zapoznel odgovor.

Sprašujete za nasvet kje živeti skupaj. To vprašanje postavita sebi: ali lahko začutita to, kar vama govorita vajini srci? Postavite malo na stran kognicijo in matematiko, vse te opcije in računice.

Jasno je, da potrebno izbrati eno od možnosti, ki se ponujajo. Povsem naravno je, da je vajin odnos ob takšnih spremembah na preskušnji, pa še marsikdaj bo. Izogibanje temu, da partnerki sporočite, kar mislite in čutite, kar misli in čuti partnerka – v zvezi z vsem, kar doživljata, vama bo težko prineslo kaj varnega. Prej obratno. Manj jasno pa je, kaj bosta naredila z izzivi t.i. »popkovine«, saj se iz opisa jasno vidi, da sta oba še precej čustveno vezana na primarno družino in nepripravljena zares oditi iz gnezda. Nič neobičajnega. Vendar, pri tem je bolj kot fizični pomembnejši čustveni odhod in osamosvojitev. So časi za srečanje in je čas za slovo. Zato preverite to pripravljenost.

Prav to, kar vaju v procesu odločanja najbolj ovira, je potrebno pričeti predelovati: npr. strah pred tem, da bi starša zamerila, če se odločita (karkoli že) po svoje in seveda krivdo ter občutek izdajstva, če pričneta slediti temu, kar si želita vidva in vsak posebej. Vendar potrebno je imeti karte odkrite: kaj pričakujeta drug od drugega, kaj čutita drug ob drugem v odnosu, kaj je pomembno za vajin odnos, da bo trajal? Vama starša vsakemu posebej dajeta svobodo, da odločata po svoji vesti in da bosta sprejela vsako vajino možnost? Preverite, boste videli kje ste čustveno.

Vajina dilema ni nič nevarnega, bolj ne-varno bi bilo prisiliti (se) v možnost, ki bi ob vsem razkošju oba pahnila v nesrečno življenje, ki ne obeta lepih reči. Zato je trenutna negotovost ok, gre pač za krizo in izzive zapuščanja primarne družine. Je razvojno točka, kjer se prebude največje želje in ideje, obenem pa tudi strahovi, dvomi in negotovost, ki je doma v primarnih odnosih.

Priložnost za rast je izjemna, izkoristita jo. Sicer pa, saj vendar ne gresta na Mars, primarni družini bosta prej ali slej sprejela vajin skupen odhod. Te spremembe so v življenju vseh pomembne prelomnice, ki omogočajo rast in prenos izkušenj na zanamce. Pomembna sta vidva in vajina sreča, vajina družina in le če bosta vidva, bodo srečni tudi starši, zato se ne ustrašita postaviti prepotrebnih meja pri odhodu (zdržati pritiske tako, da ohranite stik s seboj/z vajinim odnosom). Zato če bosta sledila sebi, temu, kar čutita srčno in iskreno drug do drugega, bodo tudi strahovi in dvomi izzveneli.

Torej, kje bosta živela?

Srečno,

zakaj pa ne bi za par let šla živet v podnajemniško stanovanje? denar, ki bi na začetku investirala v razne prizidke in predelave pač porabita za najemnino. Hkrati utrdita vajin odnos in oba pretrgata popkovini.. In hodita izmenično na obiske k obojim in seveda oni k vama. Zelo preprosto. V tem času naredita tudi načrt za hiško, ki jo postavita na domači parceli, ki je mimogrede velikega pomena v današnjem času. no, tako bi jaz, vidva pa po svoje. tole je pa samo ideja, morda vama bo pa všeč. veliko sreče!

Sigsimund.

Ne morem, da ti ne bi odpisala, ker sva bila z možem na istem in ti mogoče najina izkušnja kaj pomaga. Obe družini sta želeli, da bi ostala doma, kar pa je seveda neizvedljivo. Obe družini imata veliko minusov, odtujenost, čustveno izseljevanje … Tako da si nisva želela ne ene ne druge. Sama sem bila kljub vsemu “navezana” na mojo družino, saj je to vez moja mami znala stkati s čustvenim izsiljevanjem (=ljubezen je pogojna). Mislim, da sem bila v podobnem položaju kot tvoja punca. Nisem si želela biti doma, hkrati pa nisem upala pretrgati popkovine. Ker je tako moja mami doživela zavrnitev nje same in ne srečno odraščanje njene hčere. Čeprav nisem želela, sem sprejela kruto dejstvo, da sem v nehvaležni vlogi, da mami postavim ogledalo in grem. Aja, odločila sva se, da greva na svoje. Veliko kilometrov proč od obojih. Danes je tega pet let, ko sem odšla sem bila vajinih let. In kaj naj rečem, sem najsrečnejša, da sem storila to potezo!!! Kajti razdalja stori še nekaj, stvari v družini začneš gledati od zunaj (tako kot jih zdaj vidiš ti, tvoja punca jih pa ne, ker je v vse vpletena). Osebno sem zelo veliko pridobila in nikoli nikoli in res nikoli se ne želim vrniti! Večina mojih prijateljev živi pri enih ali drugih in veliko jih ima težave, seveda tudi bonuse (varstvo otrok, urejen vrt, skuhano kosilo…), a jst ne zamenjam. Šla sva v najem, imava dva otroka v vzgojo katerih se nihče ne vtika, ljubi mir …
Ti sicer nič ne opisuješ tvojih staršev? A iz razbranega bi predlagala, ali najem ali k tvojim(?, ki jih ne opisuješ). Aja, eno uro vožnje v službo in nazaj si tudi kar odmisli, na dolgi rok boš moral zamenjati ali službo ali dom, sploh, ko bodo otroci majhni. Smo tudi to sprobali.
Še to, omenil si dogovor, a verjemi, da se ga bo tvoja punca zelo težko držala, ker to ni stvar razuma, ampak čustev (čeprav nezdravih navezav) na katere pa nimaš vpliva.
Omenjaš kmetijo, sicer ne praviš, da vpliva na odločitev, a kolikor poznam slovensko tradicijo, se sigurno čutiš, da je tvoja odgovornost, da jo prevzameš. Ne glej na to, verjetno si noben prednik ne želi, da bi ti moral ostati na kmetiji in biti nesrečen, vsak ti želi pojdi in poslušaj sebe. Razmisli kakšen dom hočeš dati tvojim otrokom. In srečno!
Lp.

sva že veliko razmišljala da bi šla na svoje, nekam na tretjo lokacijo. Vendar sva oba zelo navajena imeti doma prostor (ne znava si predstavljati življenja v bloku). razmišljala sva tudi, da bi mogoče šla v nakup kakšne hiše, vendar pa se tu pojavi finančna ovira.

Omenila si, da ne opisujem svojih stršev…
Stvar je taka, da objni želijo da sva doma, z obojnimi se oba dobro razumema. Vendar je stavr taka, da kot sem omenil, da bi hitro lahko prišlo do kakih konfliktov med mano in tastom, je pr meni doma drugače, ker se tudi znam skregat z svojima dvema, pri punci pa je stvar taka da se ne kregajo, oziroma ma bodoči tast pol velikrat zadnjo besedo (pa četudi nima prav). pač oba s tastom sma trmasta če hočema biti, in v primeru konfilktov trma ne gre skupi nikakor. doma z mojim očetom se tudi skregama in je tudi trmast vendar je drugače, kr se bol poznama in vema ka pomenijo določene besede in se znama tudi pogovorit normalno po prepiru. S tastom pa te izkušnje zaenkrat še nisem imel. (nisem se vmešaval v njihove probleme, ker ne živim tam).

Drugače pa imajo moji straši, mojo punco radi. in če bi se karkoli obrnalo v tej smeri, bi stopil jz takoj v bran punci, medtem ko pr obratnem primeru ne vem ali bi punca res stopila meni v bran tako kot mi je rekla, kr se ne zna skregat z svojima dvema (jaz osebno ne vem da bi se kdaj skregala). Če pa ti braniš nekoga se moreš z njim po potrebi tudi skregat.

Življenje v bloku? Sama sem imela isti predsodek, zato sem se tudi sama te misli otepala in kar nekaj časa nasprotovala ideji, da bi šla v stanovanje. A ko sem si malo ogledovala življenje prijateljev v bloku, sem ugotovila, da imajo nekateri zelo lepa, izkoriščena stanovanja, ravno tako pestra življenja, niso postali ujetniki betona bla bla … In sva se tako odločila, da greva v blok. In res mi ni bilo problema, celo všeč mi je bilo, ker sva imela veliko časa za naju in otroka. Priskrbela sva si tudi kos zelene površine, ki je samo naša in se lahko tam po mili volji podimo. Kasneje sva se preselila v hišo, ker nama je res padla žlica v med, a imam zelo lepe spomine na življenje v bloku. Ja, je pa malo drugače, a res se ti ni potrebno bati in se oklepati predsodkov.
Sicer pa, potem kar opisuješ vidim veliko težav, če bi živeli pri tvoji punci in bi bilo škoda vajinega odnosa. Mislim, da bi bila vsaka druga rešitev boljša. To je moje mnenje. Če pa se že odločita živeti pri njej, potem pa res veliko sreče, pogovora, postavljanja meja … In žal ni vse na tebi.
Ja, žal v nakup verjetno res še ne moreta, razen ob finančni dozi staršev. Samorastniki se tega žal zelo dobro zavedamo.
Srečno, lp.

Ne morem, da ti ne bi odpisala, ker sva bila z možem na istem in ti mogoče najina izkušnja kaj pomaga. Obe družini sta želeli, da bi ostala doma, kar pa je seveda neizvedljivo. Obe družini imata veliko minusov, odtujenost, čustveno izseljevanje … Tako da si nisva želela ne ene ne druge. Sama sem bila kljub vsemu “navezana” na mojo družino, saj je to vez moja mami znala stkati s čustvenim izsiljevanjem (=ljubezen je pogojna). Mislim, da sem bila v podobnem položaju kot tvoja punca. Nisem si želela biti doma, hkrati pa nisem upala pretrgati popkovine. Ker je tako moja mami doživela zavrnitev nje same in ne srečno odraščanje njene hčere. Čeprav nisem želela, sem sprejela kruto dejstvo, da sem v nehvaležni vlogi, da mami postavim ogledalo in grem. Aja, odločila sva se, da greva na svoje. Veliko kilometrov proč od obojih. Danes je tega pet let, ko sem odšla sem bila vajinih let. In kaj naj rečem, sem najsrečnejša, da sem storila to potezo!!! Kajti razdalja stori še nekaj, stvari v družini začneš gledati od zunaj (tako kot jih zdaj vidiš ti, tvoja punca jih pa ne, ker je v vse vpletena). Osebno sem zelo veliko pridobila in nikoli nikoli in res nikoli se ne želim vrniti! Večina mojih prijateljev živi pri enih ali drugih in veliko jih ima težave, seveda tudi bonuse (varstvo otrok, urejen vrt, skuhano kosilo…), a jst ne zamenjam. Šla sva v najem, imava dva otroka v vzgojo katerih se nihče ne vtika, ljubi mir …
Ti sicer nič ne opisuješ tvojih staršev? A iz razbranega bi predlagala, ali najem ali k tvojim(?, ki jih ne opisuješ). Aja, eno uro vožnje v službo in nazaj si tudi kar odmisli, na dolgi rok boš moral zamenjati ali službo ali dom, sploh, ko bodo otroci majhni. Smo tudi to sprobali.
Še to, omenil si dogovor, a verjemi, da se ga bo tvoja punca zelo težko držala, ker to ni stvar razuma, ampak čustev (čeprav nezdravih navezav) na katere pa nimaš vpliva.
Omenjaš kmetijo, sicer ne praviš, da vpliva na odločitev, a kolikor poznam slovensko tradicijo, se sigurno čutiš, da je tvoja odgovornost, da jo prevzameš. Ne glej na to, verjetno si noben prednik ne želi, da bi ti moral ostati na kmetiji in biti nesrečen, vsak ti želi pojdi in poslušaj sebe. Razmisli kakšen dom hočeš dati tvojim otrokom. In srečno!
Lp.

Se pridružujem mislim “ah ja” in g. Duraković-a. Sta na začetku poti, pri postavljanju temeljev za svojo družino. Zdaj je čas za “slovo” od svoje primarne družine.
Srečno!