Lepo pozdravljeni!

Že lep čas razmišljam komu bi se zaupala, gre namreč za nekaj kar me močno teži…

In sicer. S partnerjem sva skupaj dobre 2 leti, in imava majhnega dojenčka. Skupaj živiva od lanske jeseni.

Zelo ga imam rada; je dober in skrben oče in moški na katerega se zanesem, vem da mu lahko zaupam. Celo hišna (ženska) opravila mu niso tuja, ne pohajkuje naokrog in ne podpira šankov. Priznam, da včasih malo pogrešam več pozornosti, včasih tudi več seksa, a se potem vedno nekako vse “pogliha”. Skratka- generalno gledano se imava dobro, vzponi in padci pa so del vsake zveze. Sama sem preveč realna osebnost, da bi na odnose in življenje gledala z rožnatimi očali in v stilu španskih nadaljevank.

Je pa nekaj, kjer moja pragmatičnost in tolerantnost pričenjata odpovedovati. Moj moški je namreč zelooooooo direkten do drugih oseb,pove namreč skoraj vse kar misli. Izgubil je vse svoje prijatelje, ogroženo je celo moje dolgoletno prijateljevanje. Njegovi odzivi sprožajo napetosti in konflikte pri ljudeh in vedno bolj tudi sama postajam napeta. Včasih se mi v grlu dobesedno naredi cmok. To sem mu skušala dopovedati, ko mi je dolgoletna prijateljica potožila, da se njegove direktnosti naravnost boji in da se že lep čas psihično pripravlja, da bo prišla k meni. Tukaj moram poudariti, da njej nikoli ni namenil slabe besede, je pa recimo direktno kritiziral pač nekoga že, da jo je že to čisto vrglo iz tira. Mislim, da je bil enkrat »v igri« celo nekdo iz njene družine. Nekaj krat se je to zgodilo, in jo je minilo. In tako tudi vse ljudi, ki jih je imel ob sebi… O tem sem se skušala pogovoriti z njim, pa me je napadel, da držim z njo, …in naj jo kar imam, in naj prihaja ko njega ne bo doma.(?)
Je izjemno zamerljiv, kritičen in občutljiv na malenkosti, težko odpušča in še težje pozablja. Zna biti celo žaljiv in povzdigniti glas. Če ima z nekom slabo izkušnjo, to še lep čas pogreva in o pripetiji z dotičnim, potem še z drugimi razpravlja na dolgo in široko. Meni pa je ob vsem tem včasih kar slabo. Ko pride kdo od sorodnikov ali znancev, nervozno čakam, koga bo, ob malo daljšem pogovoru, tokrat »obdelal«.

Sicer pa je po srcu dobra in poštena oseba, včasih celo naivna, in ravno zato mi je žal za slabe odnose, ki si jih je nakopal ter tako izgubil vse človeka vredne socialne stike.
Največji problem je, da se tega ne zaveda ravno. Enkrat je sicer nekako nakazal, da ve, da je preveč direkten in da je zato oropan prijateljev, v isti sapi pa dodal,da ni hinavec in da ima z ljudmi rad razčiščene odnose, četudi ga to stane prijateljstva. Težko tudi dojema in sprejema drugače misleče, in različne odzive ljudi. Ali drugače; če mu je nekdo recimo zelo simpatičen, ga takega vzame – dobesedno, brez odstopanj. In bog ne daj, da bi ta ista oseba pokazala še svojo drugo plat; kot recimo neizpolnjena obljuba.
Če povzamem. V odnosih je kot slon v trgovini s porcelanom.

Bojim se, da je vse to že začelo vplivati na najin odnos in enostavno ne vem, kako naj v mojem primeru ravnam. Vedno manj sem sproščena in bolj napeta. Rada bi živela v nekem sožitju z okolico, z vrsto prijateljev, brez nepotrebnih konfliktov in izpadov in – ob njem. Hja…«reši se kdor se mora« bi lahko temu rekli.
Vesela bom vaših komentarjev ali kakega strokovnega nasveta.

Lp,
Tajda

Spoštovana Tajda31,

morda ste tudi sami že pomislili, da je med realnostjo in pragmatičnostjo na eni strani ter španskimi nadaljevankami na drugi dolga dolga daljica z vmesnimi odtenki – in da če si ženska želi malo več pozornosti in seksa, to še ne pomeni, da je osladna, pretirano idealistična in nagnjena k nerealnemu gledanju skozi rožnata očala. S tem uvodom sem hotela povedati, da se mi zdite precej strogi do sebe. Kakor da morate zdržati toliko več, zato ker lahko vaš partner prenese tako malo. In seveda – kot sami ugotavljate – zaradi tega postajate napeti.

Koliko vas skrbi, kdaj te napetosti ne boste več zdržali in se bo v »lepi« plati vaše osebnosti, ki jo kažete partnerju, pokazala razpoka, da bo skoznjo zagledal tudi vašo »temnejšo« plat? Koliko vas skrbi, ali bo prenesel popuščanje vaše doslej čvrste tolerantnosti, sposobnosti, da se obvladate, da skušate videti vse njegove dobre plati? Koliko vas jezi, žalosti in skrbi, da se njegov kriticizem zažira že v vaše odnose, ki ste jih zgradili že pred zvezo z njim – s prijateljico, sorodniki, znanci … Kako utesnjujoče vam mora biti, da ste postavljeni pred izbiro »prijateljica ali partner«, da ne morete sproščeno sprejemati obiskov, da ste torej prikrajšani za čisto normalen in pomemben del svojega čustvenega življenja, ki vam po vsej pravici pripada.

Živite z zelo zelo ranljivim človekom, ki mu lastna preobčutljivost škoduje, pa ne samo na ravni socialnih odnosov, ampak že tudi vajinega. Samo s tem, da boste ob njem zdržali (ČE boste zdržali – in poanta partnerskega odnosa pač ni, da mora eden zdržati vse, drugi pa nič) vi, verjetno ne bo šlo. Ugibam, da je to ranjenost prinesel iz zgodnjih let in da je rana tako huda, da se z njo ne more soočiti, ampak išče opravičila, npr. da ima rad razčiščene odnose (kar pa v njegovem svetu pomeni prekiniti odnos in nato še gojiti zamero – kaj je tu razčiščeno?) in da ni hinavec – to so izgovori, pa čeprav nenamerni. Takšni ljudje so lahko do tistih, ki jih sprejmejo, dobri kot kruh, a kaj, ko zmorejo sprejeti samo tisto, kar jim je pri njih všeč, kar jih ne ogroža. To pa pomeni, da sploh niso zmožni sprejeti nikogar v celoti, realno. Če bo želel to spremeniti, se bo moral začeti zavestno truditi za to; si upati tvegati soočenje s svojimi strahovi, demoni in sencami. Pri tem ste mu lahko v oporo in pomoč, toda delo bo moral opraviti sam. Kot terapevtki mi je pač najbolj očitna pot terapija, najbrž so možne tudi druge – vsaj en varen, sočuten odnos, kot radi rečemo. Ali bo zadoščal ta, ki ga ima z vami, ne vem. Pravimo, da je partnerski odnos lahko zdravilen; da bi bil prav zares v tehničnem smislu terapevtski, si ne upam trditi. Ga lahko povabite na partnersko terapijo? Vsaj poskusite lahko.

Ob tem bi vas morda še spodbudila, da poglejte vase. Ali je v vas kak del, ki ga morate zatirati zaradi ljubega miru? Zdite se res strpna, zelo razumevajoča, uravnovešena, razsodna oseba, kar je za marsikaj in marsikoga super. Ljudje, ki so vam blizu, so gotovo veseli, da ste del njihovega življenja! A ostaja mi občutek, kakor da morate kar preveč togo ostajati samo v tej vlogi. Kje ste se je tako dobro naučili? Verjamem, da ste lahko steber za druge. Upam, da obstaja kdo, ki je steber tudi za vas?

Vesela bom, če se boste oglasili še s kakim nadaljnjim razmišljanjem.