Pozdravljeni!
Stara sem nekaj čez 30. Vedno znova sem razočarana, pa ne vem več, nad kom? Kaj imam s tem, koliko na to nimam vpliva?

Gre za odnose z moškimi, ki so moji prijatelji, znanci, sodelavci in ne partnerji. Ne zmorem normalnega, zdravega, ustvarjalnega odnosa z moškimi, ker prej ali slej začnem ob njih čutiti zaljubljenost. Najprej se začne dobro. Sama sebi se čudim in se veselim, da se pa tokrat ne bom zaljubila in bom nemoteno, enakovredno lahko pokazala svoje znanje, ideje in karkoli pač. Ko si upam pokazat, kaj znam, kako sem fajn, ko sem sproščena, pa začnem čutit, da mu postajam všeč. Opazim poglede, ki me občudujejo, posebne priviligirane pozdrave, pohvale…Takrat mi sicer godi, a hkrati se začne prekletstvo moje ženskosti, da pač z moškimi ne morem biti ženska, ker vedno pride do nezaželenih občutij. Še huje je, ker se velikokrat zaljubim vanj tudi jaz. Nočem, a ne morem se kontrolirati. Sram me je in najraje bi se skrila pred moškim svetom. To doživljam z moškimi, ki so kot vzor, ki jih cenim. Ali to res izhaja iz odnosa z očetom, kjer se tudi čutim zapeljano? Če je, kaj naj s tem?
Kaj stori “zdrava” ženska, ko postane moškim všeč? Kako zmore ohranit trezno glavo on poklonih in pohvalah?
Po eni strani želim biti kot ženska lepa, pametna in spoštovana. A želim, da mi moški to pokažejo nekako tako kot kažejo moškim-brez neke erotične privlačnosti.
Joj, res je težko sestavit vprašanje, ko je toliko čustev.
Hvala za odgovor!
Lep pozdrav!

Spoštovani,

naj kar takoj preidem k bistvu in vam pritrdim, da opisano izhaja iz odnosa z očetom, kjer se čutite zapeljano. Niste šli v podrobnosti in to tudi ni potrebno. In ker se počutite tako, vam svetujem samo eno pot – brez odvečnih in neučinkovitih nasvetov, kako ravnajte v moških družbi: terapijo. Na prvi pogled se morda res zdi daljša od upoštevanja instantnih napotkov, a je edina učinkovita. Verjamem namreč, da ste o tem premislili že vse, kar se je premisliti dalo, in poskusili spremeniti svoje vedenje, a kot pravite: »Ne zmorem se kontrolirati.«

Pa vendar bi rada vašemu problemu za orientacijo namenila še nekaj besed. Krivično je, da se vam to dogaja proti vaši volji (se prisilno ponavlja) in vam poleg razočaranja, nemoči in žalosti zbuja celo občutke sramu. Ta sram spada nekam drugam, k nekomu, ki ni zmogel biti oče, ki bi hčerko poslal v odrasli svet tako, da bi bila lahko ponosna na svojo ženskost in darove, da bi v tem lahko uživala, kar vam pripada kot pravica ob rojstvu! Mala punčka v vas, ki je bila naučena, da je oče »zapeljivec« (ugibam, da oče ni imel zadovoljivega čustvenega partnerstva z odraslo žensko, morda ste bili njegova princeska …), zdaj išče očetovske figure, ob katerih začuti neprimerno in neželeno občudovanje z obeh strani. Pravite: »Želim, da mi moški to pokažejo nekako tako kot kažejo moškim – brez neke erotične privlačnosti.« Toda na reakcije teh moških ne morete vplivati (saj s svojo rano bolj ali manj nezavedno privlačite natanko tak tip moških, ki se bolj ali manj nezavedno odziva natanko na to vašo ranjenost) – razen tako, da kot »veliko dekle«, odrasla ženska v varnem terapevtskem odnosu primete to punčko za roko, jo razrešite sramu za njene odzive in sami prevzamete odgovornost zanjo in s tem seveda zase.
Ko boste raziskovali svojo preteklost in se zavedeli možnosti čustvene svobode, ki vam jih ponuja sedanjost, si boste postopoma stkali zdravo ženskost, ko boste lahko občudovanje moških sprejemali brez strahu in brez nezavednega pritiska, da jim morate to vračati z zaljubljenostjo.

Neustrašno se odpravite na pot. Nekje na njej vas čaka najlepše darilo: vaš zaceljeni jaz.