Da bi lažje predstavil misli, ki mi brodijo po glavi, bom kar od začetka predpostavljal, da se izbiranje partnerja v resnici odvija podzavestno. Sama ideja tega, da, če izbira partnerja res poteka podzavestno, spominja na kvantno fiziko – dobiš to, kar si resnično želiš. Porodile se nam bodo takšne in drugačne oportunitete, preko kateih lahko svojo željo pripeljemo do uresničitve. Kvatna fizika tudi razlaga, da od občutkov prav tako lahko postanemo odvisni, kot od droge. Če vse napisano drži, potem…
…kaj če imamo v sebi patern ali vzorec od katerega smo odvisni, ki nam naše zavestne želje omejuje? Če je zavestna želja čisto preprosta – poiskati si partnerja, naš vzorec pa kriči k temu, da zanj nismo zadosti dobri, ali da nas itak ne bo hotel zato, čemu sploh poiskusiti, ali da smo že kar prepričani da bo padla zavrnitev, ali da ga hočemo le zato, da potešimo naše čustvene potrebe, ki z njim ali z ljubeznijo nimajo veze, vidim tukaj velik izziv.
Da bi partnerja zares užival v vsej svoji polnosti, potem ti pretekli vzorci to preprečujejo. A ko je uživanje droge fizična dejavnost, kateri nasprotujejo že sama moralna načela, je plavanje v čustvih mentalna dejavnost in tukaj vse skupaj postane težje, najbolj zato, ker smo od občutkov odvisni. Podal bom primer:
Na večih področjih resnično izjemen mož si želi partnerke. S sabo nosi potrebo po… recimo, pozornosti (logično; rad bi čim več pozornosti, zato je postal izjemen). Iz nekega takega ali drugačnega razloga je odvisen od občutkov, ki pridejo s pozornostjo – ko pozornosti ni, mu glavo preplavijo misli kot “nisem vreden”; ko pozornost je, pa čuti “adrenalinske” sunke, kateri ga od užitka pričnejo tresti. Torej, če se on v tej stopnji loti iskanja partnerke, bo jo iskal bolj zato, da mu potrebo po pozornosti poteši, kot pa zato, ker mu je oseba dejansko všeč in bi jo rad spoznal. Če vplementiramo kvantno fiziko, potem, dobil bo manjšo pozornost, ne bo dobil ženske; produkt tega bo telefon poln ženskih imen, s katerimi si ne bo imel kaj za začeti; pozornost ostaja nepotešena, kar ga še samo bolj naganja k ogovarjanju žensk in iskanju pozornosti in na koncu…dlje od svoje želje.

Se pravi, edini izhod iz tega začaranega kroga je, da se znebi paterna ali vzorca. Tako pozornost več ne bo na prvem mestu, pač pa ženska in so možnosti za uspeh dosti večje.
In jaz se sprašujem – kako strti stari vzorec? Kaj delati in kaj ne delati? Kaj postane prav in kaj narobe? Ker je posamezen vzorec le v realnosti posameznika, se v glavi pričnejo odvijat miselne igre, kjer ne veš kaj je prav in kaj ne – eno ti govori um, srce, zavestna želja; drugo ti govori vzorec in povrhu vsega so si ti med sabo čisto nasprotje.

Upam, da ste razumeli, kaj sem hotel prikazat in vprašat, še bolj pa upam na odgovor/ smernice/ motivacijo. Da, zelo si želim spremembe. Hvala.

Spoštovani Twilight,

Ja, res je. Zaljubljenost poteka na podzavestni ravni, kot ste zapisali, vzorec izbira partnerja. Ta vzorec predstavlja naše domače vzdušje, v kar spadajo čutenja in občutki, ki so nam najbolj blizu, kar pomeni, da v njih živimo od otroštva. Tako se v zaljubljenosti srečata posameznika, ki se v podobnih čutenjih počutita doma. V tem oziru ne govorimo toliko od odvisnosti kot o domačnosti, o tem kar poznamo in s čimer imamo izkušnje. Če se lahko naslonim na primer: odrasli, ki so kot otroci odraščali v nasilnem okolju, polnem jeze, besa, agresije, razočaranj, sramu in strahu, bodo bolj prizanesljivi do teh čutenj tudi v partnerstvu, v primerjavi z odraslimi, ki so kot otroci doživljali ljubečo podporo staršev in spoštljiv odnos. To je okolje, v katerem se oni počutijo varno, ker poznajo okoliščine, so jim blizu ter jih nezavedno iščejo tudi v partnerstvu.

Čisto prav imate – res je izziv v tem, da na eni strani sledimo svojim odraslim željam in potrebam, medtem ko se na drugi bojujemo s čutenji, ki so tako močan del nas, da nas lahko preplavijo in nam onemogočijo jasen pogled odraslega človeka.

Otrok se rodi v partnerski odnos, kar pomeni v čustveno vzdušje, kjer deluje kot goba in posrka vase čutenja iz družinskega sistema, čutenja med partnerskim odnosom staršev ter čutenja vsakega starša posebej. Tako se oblikuje družinska dinamika, ki postane značilnost posamezne družine. Otrok je v tem sistemu v podrednem položaju. Starša sta odgovorna za zadovoljevanje osnovnih potreb: fizioloških in po varnosti, ljubezni, pripadnosti, zaželenosti, toplini. V primeru, da te potrebe zaradi kakršnih koli razlogov niso mogle biti zadovoljene, se otrok sooči s tem in sprejme posledice (ali potreba ostane ali nastane praznina ali čutenja nadomestijo potrebo). Sledi nezadovoljenih potreb, vzpostavljanje odnosa z drugimi, odnosa s samim seboj in partnerskega odnosa, vsakodnevni stik s starši – vse to gradi vzdušje, ki ga nosimo v sebi. In partnerski odnos je lahko spet tako ranljiv, iskren in pristen, da podoživimo najlepše in najbolj boleče spomine. Vendar je posameznik v partnerskem odnosu enakovreden član in ima odgovornost do sebe in partnerja za graditev odnosa, če je za to sprejel odločitev. Hkrati pa dobi priložnost te nepotešene potrebe iz otroštva zadovoljiti v odraslem odnosu, če si le da priložnost. Tudi spremeniti domač vzorec – vzdušje, v katerem ne bi želel živeti. Pomembna je iskrenost do sebe – si upati tvegati odziv in povedati partnerju, kako se resnično počutim, kaj se v meni dogaja; biti pripravljen poskrbeti zase, da si slišan v odnosu; si ovrednotiti, da so boleča čutenja odraz nečesa iz preteklosti, da pa je možnost jih nadomestiti s pozitivnimi izkušnjami (»ni mi treba vztrajati v tem vzorcu«). Bolj kot poznamo svoja doživljanja iz otroštva, stare rane, bolečine, lažje se nam je spoprijeti z njimi, jih narediti obvladljive in začutiti svoje odrasle potrebe.

Kot pišete »Na večih področjih resnično izjemen mož si želi partnerke …« Čutiti je, da je potreba po pozornosti naredila tega moža za izjemnega in prav tako na več področjih. Kaj pa to zanj pomeni? Da je moral postati tako izjemen? Da hrepeni po eni potrditvi drugih? Kaj bi se zgodilo, če ne bi bil tako uspešen? Česa ni vreden? Od kje mu misel, da je na svetu nekaj, česar on ni vreden? Je to kje slišal? Od koga? Kaj pa on o sebi misli? Kakšen se zdi sebi? Kaj zanj pomeni poln telefon imen, če je na koncu še vedno osamljen? Si da lahko možnost, da je vreden iskrene ljubezni? Da se za nekatere stvari ni potrebno dokazovati? Čutiti je globoko bolečino, žalost in sram – kdo sem in kaj želim?

Upam, da sem prav razumela vaše razmišljanje in hvala zanj. Iz vaših besed je čutit hrepenenje po pripadnosti in ljubljenosti. Pustite si začutiti svojo vrednost.

Srečno!

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
tudi na facebook-u

Sprašuješ se kako prekiniti podzavestne vzorce? Po mojih izkušnjah je to mogoče le z globokim vpogledom v samega sebe. Dodobra spoznati vzorce, ki usmerjajo tvoje življenje, spoznati kakšna dejanja, ravnanja in obnašanja izhajajo iz njih. Se z njimi soočiti in jim reči `ne´. Npr. moj vzorec je, da se počutim neumno (kot deklici mi je oče vedno govoril, da sem neumna), kadar z možem o čem debatirava. A priori se počutim neumno, počutim se, kot da je vse kar rečem za moža neumnost (čeprav on ne misli tako) in zaradi tega občutka postanem napadalna in prepir je tu. Namesto, da postanem napadalna, temu občutku, ki mi pravi, da sem neumna, enostavno rečem ne in ohranim `hladno kri´. Seveda je to precej enostaven primer, ko so stvari bolj zapletene, jih je tudi težje rešiti, zahtevajo bolj globok in natančen vpogled v samega sebe.
Poleg tega pa se mi zdi pomembno tudi to, da človek vzpostavi stik s svojim globljim delom, s svojim srcem, vendar tu ne govorim o čustvih in občutkoh. Gre za neko notranje vedenje, kako je potrebno ravnati v dani situaciji. Kajti to je zelo pomembno, ko začnemo lomiti svoje vzorce, saj potegne za sabo tudi to, da moramo spremeniti svoje obnašanje, navade, delovanje. Torej, kako, v kateri smeri spremeniti svoje delovanje, ravnanje nam pove srce, ki poseduje to vedenje.

Hvala vama za odgovore.

Pišete takole “Hkrati pa dobi priložnost te nepotešene potrebe iz otroštva zadovoljiti v odraslem odnosu, če si le da priložnost.” kjer pa se meni porodi vprašanje – kaj pa, če do partnerskega odnosa ne pride?
Od začetka želje po spremembi pa do sedaj sem opazil rahlo motečo stvar. Na začetku so mi rekli “Zakaj se tebi zdi, da je konec sveta če te nekdo, ki ga sploh ne poznaš, zavrne? Preveliko stvar delaš iz tega”; sledil je del, kjer me je strah pred bližini in intimo, potem je sledilo razmišljanje v smislu “nam ta strah ali predsodek ali vzorec zadaja bolečino zaradi tega, ker nekako nočemo sprejeti to, kar smo”… in sedaj? Sedaj pa se mi spet grozno zdi, da res delam preveliko stvar iz tega, če me nekdo zavrne. Da se ne prepuščam toku ampak kar takoj čutim ali pričakujem neko zavrnitev ala “Nič ne bo s tega”. In moteče pri vsem tem mi je to, da…. v tem razmišljanju in iskanju odgovorov sem bil pol leta samo zato, da sem na koncu ugotovil to, kar so mi povedali že takrat na začetku. In vprašat se moram – a se bo sedaj krog iskanja odgovorov spet začel odvijati enako? Kdaj bo temu konec?
Na kratko – imam izjemno sposobnost flirtanja; 1, 2, 3 in že imam(o) prijeten pogovor z ženskami ob katerem je v zraku čutiti rast seksualne napetosti. In ko ta doseže višek, se pravi – zadosti bo, da se lahko naredi nekaj več – jaz zablokiram. Če imam ob sebi prijatelje, pričenjam videvati stvari kot so “Izbrale bodo njega namesto mene” ali “On bo stvar speljal do konca, jaz pa spet ne”; Če sem sam, pa pričenjam čutiti neke travmatične bolečine “Lej, zdaj bo rekla da ne”. Ko pride do koraka, kjer stvar postane osebna, se pravi ali zmenek, ali cifra, ali…bilokaj, kar nakazuje naslednji korak, se v meni porodi ta bolečina in iz bolečine strah (ali obratno) zaradi katerih si potem sploh ne upam narediti tega koraka pa najsi se gre za avanturo ali zvezo.
Predstavljam si, kako lahkotno ali srečno bi živel, če tega ne bi bilo in bi končno imel energijo ali voljo se ukvarjat z vsakdanjimi tečnobami kot so “kolikšna je moja plača”. Sedaj sem pa ujet med dilemama “A grem in naredim to ter se na koncu skopam v agoniji in bolečini kot vedno, ali pa ne grem in obžalujem ter gledam, kako morebitna sopotnica mojega življenja iz njega izginja”

Kaj pa, če ti tvoji vzorci, ki ti `preprečujejo´ stik, kakršenkoli, avanturo ali zvezo, skušajo nekaj sporočiti? Kaj pa če niso zgolj tegoba, ki ti preprečuje izpolnitev tvojih želja, ampak v sebi nosijo neko sporočilo? Kaj pa če so `poslanci´ , recimo temu, tvojega notranjega glasu, ki ti sporoča, da te želje, ki jih imaš, niso tisto pravo, temveč boš moral kopati globlje. Kaj pa če te ravno ti vzorci `varujejo´ pred nečim bolečim?

Tisto, kar sem jaz zasledila pri obeh tvojih razmišljanjih je velik strah pred zavrnitvijo, občutja nevrednosti, velika nesamozavest v odnosih in tudi slaba samopodoba. V nasprotju z “maan” ne bi rekla, da te ta občutja varujejo pred čemerkoli, osebno mislim, da te samo ovirajo pri tem, da bi zaživel “normalno” življenje, ki si ga želiš in tudi opisuješ – torej življenje v odnosu z žensko pri kateri se ne bi počutil “niče” ampak “nekdo”.

Rešitev je razumsko precej preprosta, tudi jasna, čustveno pa je ena cela drama, ki traja lahko tudi leta in leta. Moral boš ugotoviti od kje izhajajo ta tvoja občutja nevrednosti, strahu pred zavrnitvijo itd. in kdo ti jih je vzbujal. Zveni preprosto, a velikokrat v praksi ni. Zakaj? Ker kot je napisala v svojem odgovoru terapevtka, je običajno za take stvari it malce nazaj v otroštvo. In tu naletimo na težavo, ki se ji reče starši ali drugi pomembni, ki so za nas skrbeli oz. bili z nami v takšnem stiku, da so za nas veljali kot “pomembni”. Težava je v tem, da smo vsi otroci nagnjeni k temu, da svoje starše (ali druge pomembne) idealiziramo: “Moje otroštvo je bilo super.” “Moji starši so sicer kje malce pogrešili, ampak so vseeno dobri ljudje, ki si ne zaslužijo kritike.” “Če so me starši kdaj fizično kaznovali, sem si že zaslužil.” “Moja mama me sicer ni nikoli pohvalila ali mi povedala, da me ima rada, ampak ona je bila tako vzgojena.” “Moja mama me ni nikoli objela, ampak saj tudi drugih ni.” itd. Skratka otroci najdemo cel kup izgovorov, zakaj naši starši niso nekaj delali, kar naj bi in jih opravičujemo ter krivdo za vse iščemo pri sebi. Da se razumemo, prav je, da staršem njihove napake opravičimo, seveda, ampak prej pa je potrebno te napake prepoznat, spoznat, kakšne posledice so prinesle v naše življenje, jih ovrednotit in nato “spustit” iz rok (zamere ne prinesejo nič dobrega).

Skratka, ne vem kdo si, kakšen si, česa si sposoben, kolk si subtilen, kolk si samoreflektiven, kolk si kritičen, kolk znaš pogledat iz distance… ampak nekaj se ti je zgodilo (dogajajo), da reagiraš in čutiš kot opisuješ. Spoznat moraš, kdo ti je te občutke dajal, fino je, če tudi razumeš, zakaj je to ta oseba delala (to je dobro zato, ker potem lažje vrednotiš to osebo) in nato delati na tem, da te občutke najprej sprejmeš in se nato začneš aktivno ukvarjati z njimi. Tu pa pride tisti čustveni napor, ki sem ga omenjala na začetku. Ko bi rad nekaj spremenil (npr. se uprl svojemu agresivnemu očetu), pa se ne moreš, ker kar zmrzneš, ko oče povzdigne glas. Močna čustva in občutja žal večinoma prevladajo nad razumom. In če ti še nekaj tako razumeš razumsko, ti bo tvoje srce reklo drugače. Tako, da je to cel kaos, ko bi se rad na neko situacijo odzval razumsko, pa se dobesedno ne moreš, ker ti tako pravi srce. Sledi to, da se praktično prisiliš v neko dejanje (npr. da ne skloniš glave (in se počutiš kot ta večja zguba) ob materinem zmerjanju, da kako si pa lahko zamenjal službo v teh kriznih časih, ampak ji jasno, glasno in samozavestno z dvignjeno glavo poveš, da to je tvoja odločitev o kateri si veliko premišljeval in enostavno si se odločil tako kot meniš, da je prav in da če ti ne zna dati pri tem podpore, potem tudi kritike ne potrebuješ), neko izgovorjeno besedo (npr. se besedno upreš materi – česar si prej tudi v najhujših sanjah nisi predstvaljal), ker enostavno veš razumsko, da je to prav, ker s tem “gradiš” sebe, se postavljaš za sebe. V začetnih fazah sledi mučna krivda, kako si to mogel narediti, npr. moji ubogi materi. In ta krivda je najhujša, ker kar ne gre stran in se potem res počutiš kot en drek, ki je krivičen do svojih staršev, ki so ti “toliko dali”. Pa potem mučno ovrednotenje, pa končno nek žarek, ko si vse skupaj osvetliš vse skupaj in ugotoviš, da je bilo to le prav. In to traja potem mesece, leta, da postaneš tako močan in suveren, da te nekdanja manipulacija “pomembnih” ne prizadane več in si enostavno upaš biti kar si in čutiti kar čutiš brez slabe vesti. Ker ti “pomembni” bodo (nezadevno) še naprej in še močneje manipulirali s tabo, izvajali pritisk, zbujali krivdo , vse to z namenom, da vse ostane tako kot je bilo. Saj ne, da je njim to tok fajn, je pa edino kar jim je zares domače in kar zares “obvladajo”. Taki ljudje smo. ne maramo sprememb.

Skratka, če misliš, da vsemu temu ne boš kos sam, pot pod noge in do enega psihoterapevta, da ti pomaga spoznat občutja in jih ovrednotit, kot je treba. Potem boš odprt tudi za nadaljnje življenje kot si ga želiš.

Vse dobro.

Seveda me, samo zdi se mi da je prav to narobe. Po mojem mnenju me ‘varujejo’ pred nečin bolečim zaradi preteklih izkušenj “Ko se odpreš boš ga nasrkal” – ter me tako omejujejo zaradi strahu in potem že vsako naslednjo avtomatsko označijo kot isto “spet boš ga nasrkal”. Držijo me v okvirjih, moj odnos z ženskami pa obsodijo na propad.

Torej, nova ženska meni ni to kar ona misli in kaže, da je, ampak je to, kar mi ti občutki pravijo, da je. Jaz pa zaradi te tegobe iščem vse možne načine, samo da se spet ne bo zgodilo isto…nakar se zgodi prav to; oseba, ki deluje iz strahu pred zavrnitvijo bo na koncu zavrnjena od prav tistih ljudi, za katere se boji, da jo bodo zavrnili. V bistvu postanem tako zmešan zaradi tega strahu, da totalno spregledam vsak zlati trenutek, ki mi ga ona pokloni; vidim pa samo ko nekje nekako reče “ne” – in potem ravnam od tam naprej. Odnosa ne vidim jasno, vidim ga zamegljeno.

Vse kar hočem je, si dati vsaj eno priložnost z žensko preden odnos obarvam z zavrnitvijo; zato bi rad razbil ta vzorec.

Če se zavedaš tega vzorca je vse kar lahko, da ga samo še premagaš..tudi sama imam problem, vendar ne temelji na egu in pozornosti..bolj na tem, da imam prijatelja ki sva skupaj skladna in dojemljiva za stvari ki se jih sprašujeva na globinski ravni, ampak več kot prijatelj mi ne more biti, ker med nama oz z moje strani ni fizične privlačnosti..
Rad bi razbil vzorec, vendar mogoče še nisi naletel na tisto, ki te dojema in razume, mogoče si ti tisti ki osebe ne razume..sklepam pa, da nisi površinski in že zavedanje je veliko..
Meni osebno bi že to pomenilo veliko..tako, da nisi v bistvu samo ti kriv, mogoče so tisti, ki tega ne razumejo,..

Ne, nisem mislila v tem smislu. Naj razložim s pomočjo zelo enostavnega primera: mene osebno je bilo najbolj strah poskusiti kaditi ;-)… cigaret me je bilo neznansko strah, zato tudi nisem nikoli kadila….in danes sem zelo vesela, da je tako…morda sem si `prišparala´ eno težko zasvojenost. Bi se morala odpreti in biti tako pogumna in začeti kadati (vrabci na strehi čivkajo o škodljivosti kajenja)?
Kakor te jaz razumem, si želiš odpreti se ženskam…za resno zvezo ali zgolj avonturo. Kaj pa če si tvoje resnično, notranje bitje (tvoja prava identiteta, ki te vodi v življenju, ponavadi iz skritih globin in je niti ne opaziš) tega še ne želi, ker za to recimo še nisi pripravljen in bi si z zvezo z nasprotnim spolom nakopal samo še več nevšečnosti poleg že obstoječega motečega vzorca. Ali pa ti `prava ženska zate´ še ni prekrižala poti. Seveda je stvar precej drugačna, če si želiš zgolj avonture. Avonture so površinske narave in v tem primeru imaš pač smolo, ker ti vzorec preprečuje užitek. Ampak, hej užitek je le majcen, miceni delček življenja in ne moremo vsi imeti vsega;-). Na žalost je naša družba stoprocentno fokusirana zgolj in samo na užitek, ne zavedamo pa se, da s tem zamujamo celo paleto drugih in drugačnih življenjskih izkušenj.

Če si partnersva zelo želiš, ti bo slej ko prej prišlo na pot. Morda pa moraš srečati takšno žensko, ki bo vztrajna in bo `vrtala´ vate, dokler se ne boš sam odprl. Zato, ker ji boš tako neznansko `zanimiv´. To je veliko darilo, ker bo ona hotela tebe in ne zato, ker si odprt in spontan. Tudi to je mogoče… govorim iz osebne izkušnje…. Samo potrpežljivosti je potrebno.

In se strinjam s tabo, da vidiš odnos zamegljeno, kajti večina nas vidi odnose zamegljeno….ali bolje drugega vidimo zamegljeno, zato, ker vidimo samega sebe zamegljeno 🙂 Slika se izkristalizira, ko se zavzeto posvetimo spoznavanju samega sebe, saj takrat avtomatsko bolje in objektivno spoznamo druge in potem niti medsebojni odnosi niso več takšna uganka. Je pa za to potrebno trdo delo in vztrajnost.

V bistvu se moraš vprašati (morda pa si se že), kaj si v resnici želiš, resne zveze ali zgolj površinske avonture. Na podlagi tega odgovora se bo potem odvijala smer reševanja tvojega problema.

Nekako tako bi bila definicija človeka, ki bi me gledal od daleč skozi svoje trezne oči; ko jaz gledam nase skozi mojih zamegljenih, ne vidim niti tistih lepih deset lepih minut, ki ga preživim z neko simpatijo, ampak ga vidim kot nek test, preizkus… če mi bo uspelo speljat razmerje kam naprej, ne samo, da je tista prvinska faza in naval privlačnosti.

Jaz zato nekako nisem ‘jaz’, ampak sem ‘nekdo, ki se boji, da s te moke ne bo kruha in se trudi storiti drugače’. Oče je bil vedno tak vzor, da je svoje težnje obdržal v sebi in ni bremenil drugih; nikoli nisi vedel kaj je in kaj ni, kaj si zares on misli na kakšno stvar ali osebo ali…o meni. O njem sem si zato mislil, da je močan ker kljub svojim težnjam svoje življenje fura dalje.Trd kot skala…o ja, tak bom jaz. Nikoli pa si nisem mislil, da se mi bo to maščevalo pri stvareh, katerim pripisujem največjo prioriteto – partnerskih odnosih. In potem ne rečem to, kar čutim in želim povedat, ampak nekaj drugega za kar mislim, da mi bo pomagalo nov odnos ne speljat zavrnitev.

Sicer se zavedam tega da je prav to tisto, kar ga spelje tja, kamor nočem in se trudim povedat to, kar čutim, ne pa to, kar mislim da je prav da bo večja šansa; in se trudim gledat na odnos na tak kot je in ne kot na neko preizkušnjo. Ampak me je strah…mogoče, ker ko sem to delal ko sem bil še mlajši, so to ženske dobro vedele izkoristit in me imet za norca.

Hvala.

Mogoče že…ampak kriviti ostale meni ne bo pomagalo nič pri želji biti drugačen. So pa ljudje – prijatelji, sorodniki in tisti, pri katerih potrebe po dokazovanju nečesa samemu sebi nimam – ki mi rečejo take stvari, ki jim tako težko verjamem – stvari kot so, kako sem jaz to in tisto, takšen in drugačen; sama poveličevanja in pohvale, ter, da naj se cenim, ne kompliciram toliko in naj ne bom tak zbirčen. Pa se porodi vprašanje – kako da to vidijo samo oni; osebe, za katere si pa tako želim da bi, pa ne?

Razumem te, ampak…dvomim da je moj primer tak. Z ženskami sem se že od nekdaj vedel površinsko povezati. So pa slabe izkušnje in strah priskrbele za to, da se ne izpostavljam in se skrivam; najlažje povedano – kot plenilec, ki skoči šele takrat, ko je pepričan da je plen 100% njegov ter ga vodi v past, hkrati se pa boji da mu bo plen ušel. Jaz nisem jaz ko pride do odnosov ampak sem nekdo drug zaradi straha in predsodkov in odkrito povedano imam tega zadosti. In potem, ko vidim prijatelja ki hodi k meni po nasvete, da mu gre kot po maslu še bolj podvomim vase. Smešna stvar je, da ta prijatelj občuduje mene…
Da bi ugovotil ali si želim resno zvezo z žensko, bi morala preprosto poizkusiti in če sva kompatibilna – ja. Če ne pa pač ne. Do avantur mi res ni toliko kot do kvalitetnega časa z osebo ki ji pripisuješ nek pomen.

Hvala vam vsem za vaša mnenja.