Gospa Jerneja,

ob prebiranju vašega odgovora avtorici, ste tudi meni dali misliti. Imam namreč podobne probleme, zato bom pisala kar sem (se opravičujem, da skačem v temo).

Za razliko sem samska, stara 26 let in samska že dolgo. Preprosto ne najdem nobenega, kateremu bi se lahko predala. Sem sicer imela že več fantov ter nekaj bežnih, slabih poskusov. Zadnjega, nekoliko resnejšega partnerja sem imela pred 5imi leti. Je bil tudi prvi v postelji, ampak do njega sem čutila le neko naklonjenost, nisem bila zaljubljena, nisem čutila povezave z njim, niti, da me spoštuje, da bi me imel res rad. V odnose sem se prisilila, ker sem razmišljala, da je že čas za to. Posledično si lahko predstavljate, da je vse izpadlo klavrno, boleče. Imam slabo izkušnjo in spomin na te odnose. Kaj kmalu sva tudi z zvezo končala, po pravici povedano se mi je vse uprlo, ker nisem čutila odnosa med nama. Saj ga nisem mogla čutiti, ker ga ni bilo. Bila sem srečna, da je zveze konec in se v to več ne silim. Upala sem, da sem se kaj naučila iz tega, a menda temu ni tako. Kar nekaj časa sem ostala samska, po lastni volji. Nato sem spet začela spoznavati fante, zaželela sem si resne zveze, globok odnos in si rekla, da na kaj takšnega kot v preteklosti, ne pristanem več.

Pred kratkim se je zadeva ponovila vsaj približno. Spoznala sem fanta, pri katerem sem v začetku imela občutek, da mu bom lahko odprla svoj svet. Ob spoznavanju naprej, sem uvidela, da me nekako odriva od sebe, a še vseeno želi imeti ob sebi. Videla sem, da v njegov svet ne morem, zato sem tudi svoj svet zanj zaprla in ugotovila, da se v resni zvezi z njim ne vidim. Vseeno sem naredila napako ter nekega dne zabredla predaleč. Naslednji dan sem bila zelo, zelo slabe volje ter jezna nase, na svoje telo, ki me je zapustilo, ni želelo sodelovati. Že pri poljubljanju nisem čutila nič, zato nato nisem nadaljevala, ker bi vse ostalo le bilo posilstvo same sebe, v bistvu. Ujezila sem se, ker nisem mogla uživati “kar tako” kot je lahko on, poleg vsega me je bilo sram, da sem bila nezmožna dogajanje izpeljati do konca, ampak sem v sredini nekje prenehala, saj nisem videla smisla, ker me prav nič ni vzburjalo.
Seveda so se mi po tem porajala številna vprašanja: kje sem? kaj se dogaja z mano? zakaj ne morem kar tako imeti spolnih odnosov?
Imela sem tudi izkušnjo nato s poljubljanjem z nekom kar tako, ki sem ga poznala 2 uri iz lokala in me v bistvu sploh ni pritegnil, a šla sem v to. Občutek: ničeven, praznina, beda.

Verjemite, zdaj se zelo obremenjujem zaradi vseh teh slabih izkušenj. Še sploh, ker nisem imela še niti ene same dobre izkušnje, kjer bi se lahko predala, res uživala, bila z nekom srečna. V vse sem se podala na silo, se prisiljevala v nekaj, do česar mi sploh ni bilo, s fanti, do katerih nisem čutila nič, razen prijateljstva ali še tega ne. Vem, da nisem aseksualna in se lahko zaljubim, ampak sem do sedaj bila deležna le tistih neuslišanih zaljubljenosti.
Problem mi predstavlja to, ker sploh ne vem, kako normalen odnos, v katerem se bom lahko predala, izgleda. Zdaj vsakič, ko spoznam koga novega, bi ga najraje spoznala le minimalno ter nato zbežala, ker me je strah, kaj bo oz., da bo spet tako slabo kot je bilo v preteklosti. Da bo vedno tako in če bom želela imeti fanta, se bom morala siliti v odnose. Ne vem sploh, kje je tista meja, ko vem, da se lahko predam in kje bom vedela, da se je bolje ne predati. Strah me je, da bo fant po treh zmenkih že kar želel zvezo z mano, jaz pa vem, da še nikakor ne bom pripravljena, ker sem previdna in počasna. Vem, da v tako kratkem času še ne morem zaupati, se odpreti. Počutim se kot da sem vedno korak zadaj za vsemi, ne dohajam dogajanj in poteka. Nato dopustim, da drugi prevzamejo nadzor, a v tem dogajanju mi je neprijetno, saj delujem proti sebi, se ne poslušam, ne slišim, zato se mi vse zagabi in upre.

Prosim za kakšno vzpodbudno misel.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni, malaCvetka!

Hvala za vaše zaupanje. Zelo iskreno in poglobljeno opisujete svoja občutja, kar dokazuje, da ste izredno senzitivna, inteligentna in razmišljujoča oseba. Na to ste lahko ponosni in kar čutite in doživljate v odnosih z moškimi je čisto normalno. (Veliko hujše bi namreč bilo, če bi bila lahko z moškimi kar tako – takoj in brez čustev.) Zelo dobro je, da čutite, da bi šle stvari prehitro in da še niste pripravljeni in to je zlasti za ženske zelo pomembno. Smete si verjeti, da čutite prav in smete si vzeti čas za spoznavanje in pridobivanje zaupanja. To je v odnosu najpomembnejše. Veliko fantov bi želelo po bežnem poznanstvu verjetno res hitro tudi telesnost, tako v smislu objemanja, poljubljanja kot tudi spolnih odnosov, toda ženski, ki ceni sebe in svoje telo se ni potrebno prav nič muditi in hiteti in se obremenjevati z vprašanji, če je zato nenormalna, čudna ipd. Nasprotno, zelo prav in pomembno je, da si ženska dovoli poslušati svoja občutja in telo, ki jih ji sporoča in si vzeti dovolj časa za izgradnjo odnosa, kajti šele nato se bo tudi ženska želela predati moškemu tudi telesno. To je res bistveno.

Verjamem, da doživljate žalost, razočaranje in bolečino ob spominih na pretekle slabe izkušnje in posledično nezaupanje in dvom vase ter občutek strahu, da se vse to ponovilo. Res več ne potrebujete tega, da bi se morali siliti v neke odnose in prehitevati samo sebe in svoje telo. Super je, da ste to opazili, da razmišljate o tem in da ste pozorni na svoje občutke. To je že veliko. Prav je, da se poslušate, da si dovolite čutiti tudi odpor in to, da nič ne čutite in prekinete poljubljanje s fantom, do katerega vam (še) ni. Smete tudi spregovoriti o tem, npr. da vam je moški simpatičen, da ste radi z njim, da pa še potrebujete čas, da bi se lahko z njim tudi poljubljali.

Ni se vam potrebno kriviti in obtoževati za pretekla dejanja. Naredili ste to, kar ste najbolje znali in hoteli ste najboljše. Izkušnje pa vam zdaj dajejo spoznanje, da je res najbolj pomembno to, da ste vredni tega, da se cenite, da se poslušate in smete pri tem vztrajati. Tudi, če bo kak moški morda zato užaljen odšel ali vas obtožil hladnosti. Vi boste vedeli, da to ni res. Normalni ste, celo zelo normalni, kajti brez čustev in odnosa je vsaka telesnost v resnici zloraba same sebe. V današnjem svetu, kjer je na vsakem koraku naše telo preveč izpostavljeno in pogosto izkoriščeno v reklamne namene in kjer morda vlada prepričanje, da se je treba predati vsakovrstnim užitkom takoj, si nekdo, ki tega ne more sprejeti, čuti kot ne bi bil iz tega sveta. Krivično je, da bi se počutili manjvredni, nesposobni ali kakorkoli nepripadni, če si želite bolj poglobljenih odnosov in potrebujete čas za zaupanje. Čas je namreč tu zelo pomemben faktor, predvsem pa pripravljenost in odločenost obeh partnerjev, da se morda najprej dobro spoznata in izgradita odnos, preden si dovolita tvegati tudi telesno intimnost. Drugače se lahko tukaj samo ranita in nabirata boleče izkušnje, kakor ste vi zelo dobro opisali in žal tudi doživeli.

Želela bi še enkrat poudariti, da ste v redu, da si smete dovoliti, da poslušate sebe, da ste lahko ponosni nase in da se vam prav nič ne mudi spustiti v tesnejši odnos z moškim. Tisti, ki si vas bo v resnici želel in zaslužil, vas bo pripravljen počakati, vam bo želel prisluhniti in tudi nekaj narediti za to, da se mu boste lažje v polnosti predali… In vi boste vedeli (čutili) kdo in kdaj to je… Do takrat pa smete ponosno stopati po svetu ter sproščeno in brez strahu in sramu ter morda občutka nevrednosti navezovati stike z moškimi, predvsem pa živeti tako, da boste vi zadovoljni in izpolnjeni, četudi morda še nekaj časa brez moškega.

Vse dobro vam želim.