Pozdravljeni,

ker sem res precej obupana, bom poskušala poiskati kakšen pameten nasvet na tem forumu. Bom kar začela.
S partnerjem sva skupaj 10 let, leto manj živiva skupaj v hiši njegovih staršev, imava dva majhna otroka (3.5 in 1.5 let). Težave so bile od nekdaj. Dejstvo je, da sva precej različna, različnih interesov…, ampak sva nekako vozila. Pred skoraj 4. leti sva dobila prvega otroka, dve leti za tem še enega. Jaz sem se vrnila v službo, ampak delam krajši delovnik, saj sva se tako zmenila v dobro otrok (njegova služba namreč traja od 8.00.17.00 ali še dlje). Čas, ki ga ne prebijem v službi, posvečam izključno otrokoma in gospodinjstvu. Po službi v vrtec, iz vrtca domov in v primeru solidnega vremena ven, proti večeru v hišo, hranjenje, igranje… V tem času iz službe ponavadi pride partner, ki se potem morda res uro ali kakšno minuto več ukvarja z otrokoma, jaz v tem času pospravi po kuhinji in poberem igrače po stanovanju. Zvečer pogosto še likam, perem, sesam…On redko izpusti dnevnik ob 19.00. Partner se še preceja aktivno ukvarja s športom (tek, udeležuje se tudi tekem).
Zdaj pa k problemu, ki ga na prvo pogled niti ni (pač življenje kot ga ima mnogo družin v današnjem času). Partner je v zadnjem času pogosto nesramen, žaljiv. Verjamem, da je zaradi dela obremenjen, ampak jaz nisem strelovod za njegove probleme, nisem človek, ki bi pokorno vse prenašal in zaradi tega se veliko prepirava.
Očita mi, da ne pospravljam dovolj, da le nalagam stvari na določena mesta, da so otroci razvajeni…Kot da on pri vsem skupaj nima nič! In kot, da bi bil on pretirano redoljuben. Pa ni. Njegove obleke pobiram po celem stanovanju, ležijo pod posteljo, v kopalnici na tleh, koša za umazano perilo pogosto ne najde…Skratka. Sam se ne pritakne nobenega opravila v stanovanju. In se ne zaveda, da je za dokaj urejeno stanovanje (zlasti ob dveh majhnih otrocih) potrebno vložiti kar nekaj truda (dokler se nisem jaz vselila, mu je vse delala tašča oz. njegova mama). Potem pa se recimo vtakne v predal v katerem so zloženi dvd-ji (da je v predalu nered, da zakaj kupujem dvd-je, če jih nimam kam dat…). Ista pesem je zaradi garaže. Ker je le ta majhna, v zadnjem delu garaže pa ima on poslovni prostor, je nekaj otroških rikvizitov zloženih v njegovi pisarni (kolesa, voziček, skiro, motor na akumulator). Danes sem jih spet poslušala, da kakšen obup ima v pisarni, da bo vse skupaj nekam pometal, da zakaj vlačimo to plastiko k hiši (naj še omenim, da v tej pisarni nikoli ne dela-baje pa bi, če bi imel v njej red in nič otroških reči)…
Prejšnji teden sem bila na rutinski operaciji. Ko sem prišla iz bolnišnice, je zbolel starejši otrok in ostal doma. Niti enkrat ni vprašal kako sem, če zmorem poskrbeti še za bolnega otroka in popoldan za oba (ko je mlajši prišel iz vrtca-pripeljal ga je tast). Pospravljanje je bilo kljub vsemu še vedno moja domena… In tako ni bilo prvič.
Naslednji problem:denar. Kot sem že omenila, jaz delam krajši delovnik in imam posledično nižjo plačo. On mi nekaj tega manjka prispeva, ampak ne toliko kolikor jaz zaradi krajšega delovnika zaslužim manj. Imam kredit, varčevanje (ki ga po njegovem mnenju ne bi smela imet), v službo se vozim dlje kot on in je treba kupovati bencin, otroke oblačim in obuvam po večini jaz, hrano kupujem večinoma jaz (on gre v trgovino recimo ekrat na mesec). Potem mi očita, da kako vse zapravim, da zapravljam za traparije (občasno res kupim kakšno otroško igračko), da nikoli nimam denarja, očita, da mora še tekoče stroške on plačevati namesto mene (dvakrat je plačal kurilno olje)…
Njegovo šprtno udejstvovanje. V tem sama niti ne vidim nekega hudega problema (razen morda v tem, da je njegova odsotnost še večja). Zdaj se je pričela sezona tekem in bo verjetno skoraj vsak vikend kakšna (sobota ali nedelja). Očita mi, da ga nikoli ne spremljamo na tekme, da nisem za noben šport… Meni z dvema majhnima otrokoma ni čar nekam rinit zato, da bomo potem uro ali dve vsi naveličani čakali, da on odteče svoje, se napokali nazaj v avto in domov… Potemtakem sem raje doma in se sprehajam po vasi. Zdaj čez praznike bi lahko šli za par dni na morje v vikend mojih staršev. On baje ne more, ker ima tekmo… In tako bo večino časa v celotni tekaški sezoni. Nekje do oktobra.
Vzgoja otrok. Po njegovem mnenju sta oba razvajena, kriva pa sem jaz…
Skratka. Zadnje čase je nemogoč. Vpiči se v vse kar zadeva mene. Vse naredim narobe. Ob tem je največkrat žaljiv in nesramen (ti nisi sposobna vzdrževati dva kvadratna metra, spokaj, če ti kaj ne paše, zate mi je vseeno…). Ne bom rekla, da sem jaz popolna. Nisem, ampak menim, da ni nihče…Jaz po njegovem mnenju veliko težim. Težim pa zlasti iz tega naslova, ker se mi zdi, da sem za čisto vse sama. Ko že desetič brišem kuhinjski pult, tla in pobiram oblačila, mi seveda poči. Najbolje bi bilo, da sem kar tiho, prenašam ves njegov gnev, žaljivke in še kaj ter sem ob tem še idealna gospodinja, mami in s svojim denarjem vzdržujem celo družino. Vsega tega pa preprosto ne zmorem. Vse skupaj me že precej duši, rešitev vidim samo še v tem, da grem stran in se postavim povsem na svoje noge. Bo težko, ampak ne nemogoče… Najtežje je zaradi otrok.
Ob vsem skupaj nisem omenila tega, da mi tudi tašča občasno zagreni kakšen dan… Zaradi tega, ker partner ne pospravi za seboj, jih največkrat poslušam jaz. Motijo jo otroške igrače, čevlji, ki jih imamo pod stopnicami, jakne na obešalniku… Najbolje bo, da vse navlečem v naših 70 kvadratnih metrov stanovanja…Občasno ji tudi ni prav, da grem h kolegici na kavo (v času, ko otrok ni doma). Danes je bilo takole: otroci v vrtcu, soseda me povabi na kavo. Taščo srečam na stopnicah in ji povem, da grem na kavo. Ona pa izusti naslednje: “Tudi jaz bi šla. Kako se imaš ti fino…”. Samo pogledala sem jo in ji odgovorila: “Ja, tukaj se ima pa res fino…”. Zagotovo, ja :))).
Hvala za vsa mnenja, predloge…in lep pozdrav. T

Spoštovani,

na površju jeza, naveličanost, nezadovoljstvo, vse vam poka po šivih, in kako tudi ne. Kje je logika, da bolj ko vas bo mož kritiziral, bolj se boste trudili biti dobra gospodinja? V njegovem odnosu z materjo, ki si ga je že kdove kdaj »prisvojila« in zanj vse storila, kakor da je dojenček, vi pa ste to »službo« podedovali po njej. In tudi to seveda ni prav, ker odkar ima novo »gospodinjsko pomočnico«, je tašča ljubosumna na vas. Mož pa, v stiski otroka, ki mu ni bilo dovoljeno odrasti, beži od žensk (najprej od matere, sedaj od vas – otrok v njem ne vidi razlike), v katerih vidi samo tiranijo, ki ga duši …

Pod vso to jezo, ki se kuha med vama, pa je toliko žalosti in zapuščenosti. Ali ste vi kdaj žalostni? Da ste se znašli kot mati dveh otrok ob nekom, ki vas samo nadira, da ne znate pospravljati (da še drugega ne naštevam), in se samo še znaša nad vami? Da tudi vi ne morete več zdržati in potrpeti (kar pa seveda tako ali tako ne bi ničesar izboljšalo) in ste v njegovih očeh vse drugo kot tisto dekle, v katero se je pred desetimi leti zaljubil? Kam so šli nežnost, toplina, podpora, tovarištvo, sploh kakršenkoli stik?

Seveda vam bom svetovala partnersko terapijo, kjer se da morda še kaj rešiti – vredno je poskusiti. A tudi če mož ne bo za to, se boste morali vi spopasti s prtljago, ki ste jo v ta odnos prinesli od doma. Tudi če bosta šla narazen, vam bo čisto vsa prtljaga ostala. Marsikaj nerešenega vam zdaj lahko odigrava mož, ki se res obnaša neprimerno. A če boste ostali sami, se boste soočili s čustveno osamljenostjo, neslišanostjo, ki jo od nekod že dobro poznate … pri tem bi vam bil terapevtski proces samo v pomoč.

Za začetek pa seveda: prenehajte pobirati oblačila, ki padejo z njega. Ko boste nehali trošiti jezo za prepire (dokazovanje, kdo ima bolj prav) in jo boste usmerili v odločno začrtovanje meja, boste začeli stvari premikati.

Lep pozdrav,

Saj si že sama ugotovila. Imata težave. In to ne majhne. In treba jih bo reševati kar po vrsti. V kolikor imata za to sploh še interes. Je pa tukaj poudarek na: vidva oba. Sama ne boš rešila ničesar, mož pa tudi ne.

Dokler se ne bosta začela pogovarjat, se poslušat in iskati rešitve, se situacija ne bo prav nič spremenila. To je dejstvo. Kdo je kriv za zdajšnje stanje, je pa brezveze ugotavljat. Prizadeta sta oba. Žalostna sta oba. Kriva sta oba. Mož, ker se obnaša kot en nedozorel otročaj, in tudi ti, ker si to pač nekaj let sprejemala in dopuščala.

Skratka, če ne zmoreta in ne znata sama (naj te potolažim, da “celjenja in poprave” partnerske zveze sam ni zmožen skorajda nihče, še manj pa jih gre k terapevtu in so raje celo življenje nesrečni), pod pod noge in k partnerskemu terapevtu. Potem pa nov odnos, nov način življenja, nov način komuniciranja, novo vse…

ampak kot sem rekla: le če sta oba za to in oba vidita smisel. Ker partnerstvo je vedno v dvojini. Šlepanja tu ni.

Vse dobro.

Malokdaj sta oba za to, da gresta k terapevtu. Ponavadi je le eden in zato se toliko zakonov konča ali životari. Se pa močno strinjam s tem, naj mlada gospa preneha pospravljati za svojim možem. S tem ko pospravlja vso krivdo vleče nase. Saj za to itak ni pohvaljena. Mislim, da bo že to korak naprej z njene strani in postavljena meja njemu.