S partnerjem sem se povsem oddaljila po travmatični izkušnji, ki mi jo je zadal v nepravem času.
Od takrat opažam, da so njega čutim nekaj, ker mi je hudo če ga prizadanem z iskrenostjo, vendar ga nič več ne doživljam kot moškega.
Bolj kot mama otroka, kar vklučuje skrb in predvsem neko empatijo. Ni pa več želje po spolnosti, oz niti ne predstavljam si kako bi lahko prišlo do tega. Kot nekakšen incest.
Med nama ni spolnosti že več kot 2 leti.
On si seveda želi, vendar ni vsiljiv.
Moje vprašanje je ali je možno sploh kaj pokrpati ko se čustva tako spremenijo oz skoraj izpridijo.

Spoštovani,

že naslov vašega vprašanja, Napačna čustva, je skrivnosten. Čustva so lahko boleča, lahko jih doživljamo kot neustrezna, toda v resnici niso nikoli napačna, saj nam zvesto sporočajo, kaj čutimo, in nanje se vsekakor moramo zanesti … kot ste se tudi vi, ko ste jih vzeli resno in odrekli spolnost partnerju in sebi. Tako imam bolj občutek, da se je izpridil odnos, čustva pa so, kakršna so. Tako kot prebavni trakt, če dovolite surovo primerjavo: morda smo čisto veseli, da se ga ne vidi in da nam ni treba duhati njegove vsebine, toda brez njega bi bilo naše življenje zelo kratko …

Torej: zanesite se na čustva, ker vam pravilno sporočajo, kje v tem odnosu ste.

Preostalo vaše pisanje pa je tako skrivnostno, da ste nam pustili samo ugibanje. Ali travmatično izkušnjo človek človeku sploh lahko ZADA ob PRAVEM času? Očitno je pustila za seboj polno gnusa in sramu, pa tudi žalosti, strahu in potlačenega besa, ki se pretakajo po vajinem odnosu. In sporočajo, da se rana ne le ni zacelila, ampak se še vedno gnoji …

Če lahko napišete kaj konkretnejšega, boste verjetno dobili tudi konkretnejši odgovor. V nasprotnem primeru pa se vprašajte, kako dolgo želite živeti v odnosu, ki vas spominja na incest. Kateri incest?

Za zdaj lep pozdrav,

Ali partner sploh lahko “zada” travmatično izkušnjo? Če se meni kaj prav sanja, potem ne. Najbrž da jo le povzroči? Oziroma prebudi?

Drugače pa:

Tako kot prebavni trakt, če dovolite surovo primerjavo: morda smo čisto veseli, da se ga ne vidi in da nam ni treba duhati njegove vsebine,

– vsaj en pameten komentar sredi vseh mogočih travmatičnih izkušenj duhovite al duhovne vsebine, telesne seveda tudi, kakorkoli že temu rečemo! Smeh!

Lp ponedeljek!

Marija

Spoštovana ga. Jana!

Ob vašem odgovoru si ne morem kaj, da ne bi ugovarjala učenemu, terapevtskemu pisanju in osvetliti mojo izkušnjo, ki se mi je zgodila pred nedavnim. Torej prava ali neprava čustva, ali samo zmeda v čustvih, kaj je tisto spodaj kar čutim? To so bila prva vprašanja, ki sem si jih ob vašem odgovoru zastavila. Nato sem se znašla v situaciji (pogreb), kjer sem čutila močno, pristno, čisto žalost mojih sorodnikov. Do mene je prišla ta njihova žalost, sama pa sem bila zmedena, saj sem do tedaj te moje sorodnike jemala kot samoumevne, vedno, da oni poskrbijo za nas. Žalost sem čutila do pomena izgube tega sorodnika zame, moje bližnje, počutila sem se egoistično, nato pa me je obšlo, da je to NJIHOVA čista žalost. Prevzelo me je, da bi bilo fino pogledati v ta (zame) tuj svet mojih sorodnikov in jih čutiti in podpreti v njihovi žalosti. Dojela sem, da so oni mene nekaj velikega naučili: namreč pristnih čustev, jih pokazati, hvaležnost ker smo prišli, skrb za druge (konkretno nas, ki smo prišli) tudi v času takšnih preizkušenj. Ob tem sem čutila ponos, da pripadam k tem sorodnikom in hvaležnost, ker sem jih poznala.Ko sem to dojela, sem se naučila nekaj velikega .Torej moje razmišljanje je: ali je tudi zmeda, ker ne poznam tako čistih čustev, oz. jih ne znam tako čisto izražati “lahko boleča,jo doživljamo kot neustrezno, toda v resnici ninikoli napačna, saj nam zvesto sporoča, kaj čutimo, in nanjo se vsekakor moramo zanesti”, čustvo in kam spada zmeda. Še to, kako bi tukaj opredelili gornjo surovo primerjavo: kam spada moja zmeda, kam pa poznejše spoznanje.

Spoštovani slapovi,

zmeda ni čustvo. Najbrž pa je nastala zato, ker vas je preplavilo več čustev hkrati; ko ste si dali nekaj časa, so se pa zbistrila.

Če sem vas prav razumela 🙂

Lep pozdrav,

Ne, zmeda je nastala zaradi razlike v moji predstavi, kakšni so sorodniki tako osebnostno, po prepričanju, po sprejemanju različnosti. Naučili so me čistega, pristnega čustva, ki ga jaz ne poznam, pokazali so se popolnoma iskreni, ranljivi, kakršnih do tedaj nisem poznala, saj sem jih sicer doživljala kot nekoga, h kateremu pridemo, da nam je luštno, ne pa ljudi z vsemi osebnimi stiskami. Je pa dejstvo, da ima ta smrt zame konkreten pomen; tudi sorodstvo za umrlim je moja vez s preteklostjo po očetovi strani.

Lepo pozdravljeni!