Preden sama naredim odločitveni korak za svoj zakon, želela bi tukaj pridobiti iskren nasvet kako naprej. Namreč na kratko, zakon z usponi in padci traja enajsto leto, dva otroka, oba delava , nobenih sorodnikov blizu, nobene pomoči sama skrbiva za otroke in se je očitno sčasoma vsega dovolj nabralo. Po kratkem prepiru pred enim mesecem (brezveznim ) se je mož zaprv vase, naenkrat je nehal komunicirati z mano, začel se je obnašati egoistično z zalitvami da nima življenja, da je njegovo življenej samo služba in družina, da ne gre nikamor ven in da sem jaz posledično za to vzrok ,… namreč začel je samo razmišljati v negativno smer. Sedela sva pogovarjala se (čeprav je tudi to odklanjal) ampak on se enostavno ni videl naprej. Spakiral je stvari in odšel od doma za 3 dni. Pogovorila sva se, da bi ohranila zakon za ljubezen otrok, rekel je da do mene nima občutkov, vrnil se je domov pod pogojem da bo hodil ven kadar hoče, enako meni prepušča da hoče več svobode v zakonu kar sem sprejela ampak zdaj komunicirava za silo, službeno, nobenih skupnih načrtov, edino pomaga okoli otrok,..Vmes je ostla brez službe in je dodatno pod velikim psihičnim pritiskom, čeprav pravi da ga »briga« za vse. Od mene se odmika. Komaj je prišel da spi pri meni v spalnicu ampak nobenih dotikov, nobene nežnosti sex je preteklost. Sicer je vse še »frišno« ampak zakaj zavore sprašujem se, da pokaže svoj ego, da vidi če bom spoštovala dogovor pa bo potem stopil do mene. Ne razumem zato rabim pomoč kako se obnašati. Ali pustiti času čas še malo in potem če se stvrai ne bodo premikale pogovor in končna odločitev. Rada ga imam obenem pa čutim grozno praznino in imam občutek, da se bova s takim odnosom še bolj oddaljila.
Ali je možno, da človek »pregori« in da mu je vseeno za vse. Koliko časa naj trpim takšno situacijo upajoč, da bo vse kot prej. Prosim za nasvet, mogoče rabiva strokovno pomoč. Hvala

Spoštovana soncek_k,

obdobje, ki ga preživljate vsekakor ni prijetno in varno, ne za vas ne za partnerja, še najmanj varnosti je tako za otroka, ki z vajinim zakonskim odnosom razen krivičnega trpljenja nimata nič skupnega. Opis situacije govori predvsem dvoje, in sicer najprej gre za neprimerno in nedopustno izsiljevanje partnerja za več svobode »od vas«, poleg tega je ostal brez službe, kar govori o tem, da težko funkcionalno poskrbi zase ne da bi v odnos vnašal ogromno lastne ogroženosti. V tej projekciji, se potem vi počutite krivo, slabo itn. Tukaj je potrebno stvari razmejiti.

V partnerstvu nikoli nismo in ne moremo biti kar vzrok za slabo počutje drugega, vendar pa pri tem na svoj način seveda so-delujemo. Za občutke, misli in vedenje oz. odločitve je odgovoren vsak pri sebi in za sebe. Tukaj je potrebno spoznati jasno mejo, kar ne pomeni, da se tako ne moremo počutiti, venda vsak v odnos prinaša svoje lastne vzorce, vsebine in zaplete iz preteklosti.

Če obsodim partnerja/ko za svoje bolečino, to ne pomeni, da je krivda/napaka/zmota že kar na drugi strani in potem pričakujemo, da se bo oseba kar spremenila na bolje; ne, potrebno si je vzeti čas in se najprej umiriti, nato se vprašati, zakaj se ne moreva slišati in varno zbližati? Kaj drug ob drugem doživljava, da ne moreva pokazati spoštovanja? itn. Sprašujeta se oba! Nato pa še vsak pri sebi: kako se počutim v takem odnosu in kaj prispevam v to, da se ne moreva začutiti in slišati? Ali verjamem v to, kar čutim in ali lahko o tem pristno govorim ne da bi se ob tem počutil/a krivega/o. In pa, kam in kdaj je zašlo sočutje, pa magične besede – oprosti, žal mi je, priznanje o nemoči itn. Vsebine, ki so povečini nezavedne lahko spremenimo šele takrat, ko pričnemo to zavestno opazovati. “To” pa so ponavljajoči se vzorci z mentalno vsebino, ki tvorijo temeljno vzdušje v odnosu in ga spremenimo lahko z ozaveščanjem, ukvarjanjem predvsem s sabo, ne s partnerjem.

Skratka, partnerstvo pri vsem tem igra vlogo “odra za bolečo dramo”. Ki čaka na razrešitev/predelavo. Če je lahko to, potem lahko postane tudi “oder rešitve”. Odnos je vselej vzajemna reč, “ko gre za roš´ce in ko gre za solze”. Tako kot ni otroka brez mame/očeta, tako ni moža brez žene. Ko mož ženi nizkotno pravi, “Koza, nimaš pojma, ti si vsega kriva!”, pri tem ne vidi sebe “z rogovi”! Tudi ko gre za pristno priznanje, pohvalo in zadovoljstvo v odnosu, so zasluge pri obeh.

Hudo je, ko svoje dvome in negotovost nismo pripravljeni priznati, v drugem pa jih takoj zaznamo. Vrlina je svoje zmote in napačne odločitve v odnosu objaviti in si dati možnost, da vsak čuti in doživlja kar doživlja. To je potrebno vzeti resno in odgovorno. Pri tem je potrebno poudariti, da morajo biti izrečene besede s čutenji in posledično doživljanje ob njih v ravnovestju: to je pristnost. Primer zanikanja: “Ah, ne, veš, mene to sploh ne moti, ker nimam težav s tem”, pri čemer čutenja presodijo ali je izgovorjeno pristno ali ne. Argument: razum lahko laže, telo pa nikoli, zato mu gre vsa čast, zahvala in zaščita.

Pasivno čakanje še nikoli ni prineslo rešitve. Potrebne so odločitve, dejanja. Če želita odnos spremeniti in poglobiti, bosta to počela skupaj. Lahko se oglasita tudi pri bližnjem centru in poiščeta strokovno terapevtsko pomoč.