Pozdravljeni!

Sem razvezana in pred letom sem spoznala vdovca z otrokom, istih let. Njegova prejšnja partnerka je umrla pred štirimi leti, prej se je 6 let borila z boleznijo. Lahko rečem, da sem privlačnost začutila že na prvem zmenku. Menda je bilo enako na njegovi strani. Kar kmalu sva stopila tudi v intimne odnose in oba uživala. Zveza je bila nabita z energijo, zelo se je trudil na začetku, so bili pa tudi prepiri, večinoma brez prave vsebine, malenkosti. Je pa zelo impulziven, vendar ko bruhne, zna biti kmalu spet nežen. Na začetku sva bila skupaj tudi vsaj 2x čez teden in seveda za vikend. Kasneje se je to srečevanje, tudi in predvsem zaradi šolskih in drugih obveznosti njegovega otroka, zreduciralo na vikende. Kadar sva se pogovarjala o najinem odnosu, sva se strinjala da gre za telesno privlačnost in da si želiva da bi to preraslo tudi na čustveno plat. Prvih nekaj mesece mi je večkrat rekel, da me ima rad, kasneje nikoli več. Po približno sedmih mesecih sem začutila, da sem mu kdaj tudi odveč, oziroma, da bi rad bil sam. Na moje pripombe je rekel, da potrebuje veliko miru in samote, da je po njegovem normalno, da greva kdaj kam tudi sama zase in pd. Skušala sem ga razumeti, čeprav priznam, da mi vse skupaj nekje v podzavesti ni bilo všeč.

Naj napišem kako je izgledal zadnji teden pred njegovo odločitvijo za konec zveze. Skupaj sva bila v soboto in se zmenila, da pridem k njemu/njima na obisk v nedeljo popoldan. Nakar ga kličem v nedeljo dopoldan in slišim, da se krega z malim, nato pa se kratko in nejevoljno tudi z mano dogovori za popoldan (pri čemer je bilo razumeti kot da mu je to odveč). Čez kake tri ure prejmem njegov sms, kjer piše, da se je skregal z malim, da je tečen, da rabi mir in tišino in da če že pridem moram to vedeti. Seveda me ni bilo. Naslednji dan mi pošlje e mail in se mi opraviči. V sredo ko govoriva po telefonu, sem mu rekla, da v petek popoldan lahko pridem k njima, v soboto pa bi bilo fino, če bi šla na sprehod že pred skupnim kosilom. Ni rekel ne ja, niti ne, ampak se nekaj izgovoril, da za soboto ne ve kako bo spal in pd. Skratka ni pokazal nobene volje. Bila sem jezna, vendar mu tega nisem pokazala. V petek me ni bilo in ga o tem predhodno nisem niti obvestila. Nakar mi v petek zvečer pošlje sms češ zakaj me ni bilo ali sva se narobe razumela. Pa mu odgovorim, da v sredo ni bilo čutiti njegove volje, da res pridem in me zato ni bilo. Čez štiri ure mi pošlje sms, da ima dovolj, da ne more več tako funkcionirati, da mu je žal, vendar ne gre … Skratka da je konec.

Bila sem v šoku. Tega res nisem pričakovala. Sploh ne na ta način. Zanimivo je nadaljevanje.
Sledili so njegovi e maili v katerih najprej razloge pripisuje sebi, da ne ve kaj bi rad, da je očitno preveč pričakoval, da si je pa zelo želel ženske. Kasnje sicer navaja tudi razloge za katere sem kriva jaz, da se nisem borila (če sva se skregala je vedno on bil tisti ki je zravnal stvari), da ne poslušam iste glasbe, ne potujem na njegov način, da sem imela ene parkrat prehud izpad in pd. Da je bilo preveč stresa, on take resne zveze noče, pa tudi za ceno dobrega seksa.

Pozor! V nadaljevanju mi je pošiljal e maile, da želi, da sva prijatelja, dobra prijatelja, da ostaneva v stiku, da greva na sprehod, kino in morda razvijeva nek nov odnos. Vmes ima tudi medklic, da glede na to, da sva se v postelji imela lepo, imava lahko tudi občasna intimna srečanja. Hkrati pa prizna, da si preko spletnega foruma išče drugo žensko (ne za resno zvezo, ker je ne more, je prazen, ampak za seks). In tako že skoraj dva meseca, odkar je konec, a še kar dobivam njegovo pošto.

Razmišljam ali je ta zveza res temeljila samo na intimnih odnosih in zakaj sva/je omagal na poti k čustveni bližini. Zakaj pravzaprav ne more pretrgati stika za mano, glede na to, da se je odločil za konec zveze. Ne vem kako naj se obrnem da bi bilo prav zame. Na eni strani sem težko njegova prijateljica, ker me preveč privlači, na intimna srečanja pa ne mislim pristati.

Hvala za vaša razmišljanja in odgovor.

Pozdravljeni, Valerija!

Verjamem, da po začetnem šoku doživljate bolečino in razočaranje, ko se vam je ponovno podrla zveza z moškim, ki je glede na spodbuden začetek in medsebojno privlačnost veliko obetala. Sprašujete se o razlogih za njegovo ravnanje, ko on po zaključku še vedno išče stike z vami in vam med vrsticami sporoča, da je bil rad z vami, da ste mu očitno nekaj pomenili in da vas ne bi rad dokončno izgubil, ob tem pa postajate vse bolj zmedeni, ker ne veste več kaj naj to pomeni. Upravičeno doživljate občutke zmedenosti in verjetno že tudi precej jeze, saj gospod očitno nekaj bi, ne bi pa prevzel nobene odgovornosti ob tem. Domnevam pa tudi, da vam je zelo ponižujoče in boleče slišati, da si že išče drugo žensko, ki je pripravljena na spolnost, obenem pa obnavlja in vzdržuje stike z vami.

Pomembno bo ugotoviti kaj čutite in doživljate ob tem vi, kaj si želite in kako si vi predstavljate vašo prihodnjo zvezo s tem ali morda s katerim drugim moškim. Iz vašega pisma je čutiti, da si želite resnejšo zvezo, ki vam seveda pripada in ste jo tudi sposobni vzpostaviti, graditi in obdržati (kar pa seveda ne pomeni, da bo vedno samo lepo, prijetno in najlažje). Verjetno si podobno želi tudi on, čeprav si odkrito priznava, da tega (še?)ni sposoben, bi bilo pa pomembno ugotoviti ali je na tem pripravljen kaj narediti, se je pripravljen začeti truditi in zavestno graditi odnos ali bo vedno raje poiskal neko novo žensko, ki mu bo vzbudila le telesno privlačnost, ko bo postal odnos tudi naporen, bo pa raje odšel. Ta druga varianta je sicer lažja, toda ne vodi nikamor naprej. Ob tem se vam zastavlja zelo podobno vprašanje, kaj ste vi pripravljeni narediti za odnos (in česa ne), kaj so vaše ranjenosti in boleče točke, kje se vi ujamete v ta njegov del zgodbe in zakaj so vam privlačni točno taki moški, ki omagajo na poti k čustveni bližini…in kje morda omagate pri tem tudi vi… (ničesar niste krivi, da se razumeva.)

In tu se pojavi problem, ko se pravzaprav na obeh straneh pojavi zelo močan strah pred bližino, strah pred pravim, globokim in resničnim odnosom, v katerem bi se bilo potrebno začeti veliko pogovarjati, tudi in predvsem o najbolj ranljivih in najbolj bolečih stvareh, ki so vsakega od vaju ranile že nekje daleč, daleč pred tem, preden sta se vidva spoznala in sta si ta sicer zelo podobna občutja zdaj samo na novo prebudila. Govorim o zelo poznanih občutjih iz otroškega oz. mladostniškega doživljanja. To je sicer naloga prav za vsakega od nas, da v odnosu s partnerjem to predelujem in presegam, seveda pa je v prvi vrsti potrebna odločitev in zaveza obeh partnerjev, da sta pripravljena v ta odnos vlagati in graditi. Dokler nimate tega, ste v zelo negotovi in težki situaciji, ki je sicer na nek način tudi lepa, živa in privlačna, s seboj pa prinaša tudi polno stisk, trpljenja, podaljševanja agonije, ko ne veste več kje ste… Zato se bosta morala vsak pri sebi v resnici odločiti kaj si želita, kaj sta morda pripravljena storiti drug za drugega in česa ne, in potem pri tej odločitvi vztrajati…

Pravilno ugotavljate, da z njim ne boste mogli biti prijateljica in tudi nikoli več v resnici ne boste mogli biti »samo« prijateljica, saj sta že prestopila mejo intimnosti in sta bila več kot le prijatelja in tega se ne da izbrisati in se delati, da zdaj pa tega ni. Zato je pomembno, da si vi dovolite vztrajati v vaši odločitvi, za karkoli se boste že odločili in da vam ni potrebno pristajati na manj kot si zaslužite. Verjamem, da je za vas ponižujoče in nespoštljivo in zato nedopustno, da bi bili le prijateljica za občasna, morda tudi spolna srečanja (ki si jih vi verjetno povsem upravičeno želite, saj ga imate še vedno na nek način radi), vendar vam pripada več. Vse ali nič. On v celoti, če se bo sam tako odločil ali pa ne on, vendar potem brez vsakršnih stikov, ki vas samo »nažirajo« in jemljejo prepotrebno energijo za izžalovanje… Pri tem pa bo pomembno tudi, da boste vi postavili zelo jasne meje za vas sprejemljivemu odnosu, sicer se bo takšna negotovost lahko vlekla še leta…

Ne glede na to ali se bosta odločila za odnos ali ne, se bosta morala najprej odkrito pogovoriti, spregovoriti o vseh strahovih, dvomih, jezi, užaljenosti, zamerah, bolečinah, ki sta jih verjetno poleg lepih stvari pretrpela v vajinem odnosu oba. Zelo normalno je, da sta na začetku, ko sta se zaljubila, čutila kemično-hormonsko privlačnost in da je bilo v tej »anesteziji/zadetosti« (kar vsaka zaljubljenost je) vse lepše, lažje, privlačnejše, da se ni bilo nikomur problem potruditi se za drugega ipd. Po končani fazi zaljubljenosti pa je spet zelo normalno, da pridejo v ospredje tudi bolj težke, boleče teme in konflikti. Pomembno je kaj s tem storimo. Ali se lahko začneva pogovarjati o tem kako mi je in kaj doživljam jaz ob tem, ko čutim, da sem ti odveč in kaj ob tem čutiš in doživljaš ti… Polno praznine in žalosti je tam, veliko neslišanosti in občutkov zavrženosti… ki pa so pri obeh že tudi od prej… Skratka, vi ste doživljali nek svoj film, če se slikovito izrazim, ko ste ga klicali in se je on npr. ravno prepiral z otrokom, on pa povsem svojega, za katerega vi niti še ne veste… In namesto, da bi se takrat zmogla pogovoriti in začutiti kaj sta doživljala (vsak v svoji ranjenosti), sta doživela konflikt, razdor, ki vaju je samo še bolj pognal daleč narazen… Vi ste verjetno doživljali nesprejetost, nerazumevanje, odvečnost, ste bili žalostni, razočarani, užaljeni, jezni, besni in ste se odmaknili in niste niti prišli tja, on pa je doživljal prav tako nerazumevanje, jezo, nemoč, razočaranje in vam je verjetno zameril, ker niste prišli in ga niste razumeli… O tem se (še) nista zmogla pogovarjati. Nista kriva, da se je to zgodilo, krivično je in tukaj bi bilo potrebno začeti delati na obeh straneh, če bi se odločila za odnos. Če pa se boste odločili, da vam njegovi pogoji in morda neodgovornost in nepripravljenost za kaj več, ne ustreza, bi bilo pa tudi pomembno ugotavljati kako to, da o tem sama še ne zmorem govoriti, pač pa svojo užaljenost podobno kot on samo odigravam in me pač ni, ne glede na to, da me drugi čaka in je morda zato zelo jezen in besen… in od kod mi taki vzorci…in zakaj se o tem ne moreva pogovoriti… Kakorkoli, Valerija, pred vami je obdobje, ko boste lahko odkrili kje ste, kaj si v resnici želite in si dovolili tudi v polnosti dobiti to, kar vam pripada…

Vse dobro vam želim.