Črno-belo
S partnerjem sva v odnosu čez desetletje, imava triletnega otroka, najino razmerje je polno vzponov in padcev. Razlike, ki so naju na začetku povezovale, naju zdaj razdvojujejo. Sva iz popolnoma različnega testa in nisem več prepričana, da lahko to razrešiva/uskladiva. Hodila sva že na svetovanje, a so se stvari kmalu spet vrniel v stare tire. Mož je impulziven, vsake toliko znori in se zdere name, je zelo, zelo varčen (škrt, bi lahko rekla), iz primarne družine je prinesel nekaj vzorcev, ki so čisto drugačni kot moji: na primer: nikoli ne pohvali, ampak vedno kritizira/graja (on pravi, da je le realen), vsakega centa mu je žal, vse dela sam, za kar porabi ogromno časa, ki bi ga lahko posvetil družini, je izredno ljubosumen na moja starša & če je otrok pri njima, je zelo živčen in dobesedno želi, da v nekaj minutah pride nazaj k nam (smo v skupni hiši, ločeni stanovanji), plačevanje stroškov je večni problem, ipd. Zelo različna svetova, prav zares. Hkrati trdi, da me ljubi, da me ima zelo rad, a mi to le redko pokaže z dejanji – da bi me objel, poljubil, stisnil k sebi – to so redke reči, sama sem se trudila in dajala pobudo, potem pa mi je vse padlo dol in preprosto nisem mogla več. Zdi se mi, da sem se iztrošila, da preprosto ne morem več biti edina, ki to razmerje drži pokonci. Zadeve v postelji klapajo 100/uro, do otroka je tudi krasen.
Sprašujem se, ali gre le za krizo in morava malo poskrbeti zase kot par (zdaj sva bila predvsem starša in sva na partnerski odnos precej pozabila, priznam) ali je kaj več. Na trenutke me ima, da bi zaključila to razmerje, ker ne vidim več sreče v njem. Zunaj – v službi, v družbi – sem vesela, nasmejana, priljubljena, doma je situacija obrnjena – nisem srečna, čutim se nadzorovana, usmerjana, večno nezadovoljnega moža težko prenašam in toleriram. Tuje mi je njegovo na trenutke grozno kolerično vedenje, ko letijo iz njegovih ust besede in zmerjanja, ki jih ne poznam in so mi tuja (moja primarna familija je od nekdaj živela složno in brez takih pretresov, njegova deluje drugače in se tudi takole “spičijo”). Skratka ne bi želela, da otrok odrašča misleč, da je tak odnos oče-mati normalen. Zavedam se, da se v partnerskem odnosu ne znam postaviti zase, pa sem sicer odločna, samozavestna in uspešna mlada ženska.
Kaj pravzaprav hočem? Nekaj vaših razmišljanj … se tudi vi kdaj znajdete v takšni situaciji … je tako grozno kot se mi na trenutke zdi ali potrebujeva le eno orng čustveno injekcijo, iskren pogovor in odklop? Naj povem še, da se njemu nič od zgoraj naštetega ne zdi problem, meni, da pretiravam in da sploh ni tako in mi govori, da me ima res rad in mu pomenim vse na svetu …
Hvala, ker ste brali.
Spoštovana Nika1,
Iz vašega pisma lahko razberem, da ste se našla na razpotju. Čutite, da v tem partnerskem odnosu izgubljate sebe, hkrati pa je veliko strahu, kako sedaj ravnati, kako naprej. Pravite, da sta skupaj več kot desetletje v dinamiki vzponov in padcev. Sprašujem se, kaj to za vas pomeni? Kako se počutite v tem odnosu? Kaj pomenijo vzponi, kaj padci? Kako jih vi doživljate? Čutiti je veliko negotovosti in žalosti – iščete pozitivne stvari, hkrati pa se ne da vedeti, kaj partnerjeve besede zares pomenijo. Pišete, da vam trdi, da vas ljubi, ima zelo rad, hkrati pa redko pokaže z dejanji. Kar ena dvojnost. Verjamem, da bi vi zelo želela verjeti njegovim besedam in lahko, da tudi verjamete, vendar jih dejanja postavljajo pod vprašaj in vam dajejo eno negotovost. Čutiti je, da ta dvojnost kar paralizira človeka – hitro lahko krivimo sebe, da pa mogoče mi ne vidimo dejanj ljubezni.
Vi ste v tem odnosu »nadzorovana«, pravite, da mož »impulzivno znori in se zdere na vas«. Iz teh vaših besed je razvidno, da je mož psihično nasilen. Izvaja nad vami pritisk, se počutite ustrahovano, vas ponižuje in zmerja? Imate občutek, da ste ob njem lahko sproščena? Prav je, da se sprašujete, kaj pravzaprav hočete oziroma kaj takšen odnos za vas in vašega otroka pomeni? Kako boste kot mama zaščitila svojega otroka? Pomembno je, da sebe vzamete zares – če se vi tako počutite, kot pišete, doživljate svoje življenje na tak način, sebe kot razdvojeno (doma in v službi – popolnoma drugačno počutje), vas je strah in skrbi, kako se otrok počuti ob tem, ko vaju opazuje, potem razmislite, kaj bi vas pomirilo, vas pripeljalo do tega, da bi bila lahko tudi doma sproščena, vesela, nasmejana, da bi se počutila ljubljeno, varno. Verjamem, da si je težko kar izboriti prostor in postaviti zase v odnosu, pa vendar si ne vzemite možnosti poskrbeti zase in za otroka. Ker samo tam, kjer se boste vi dobro počutila in bila resnično to kar ste, sproščeno in pristno, bo lahko tudi vaš otrok zaživel otroštvo, ki mu pripada.
Pravite, da ste že utrujena ob truda za vajin odnos, da »ste bila edina, ki vajino razmerje drži po koncu«. Ja, veliko poguma ste morali izbrati, da ste si to lahko priznala – da imate občutek, da ste sama skrbela za odnos. Pa kljub temu ne moremo nikoli nadomestiti partnerja. Vsak lahko prispeva le 50% truda za odnos. Zato je pomembno, da oba sprejmeta odločitev za ustvarjanje graditev, skrb in medsebojno ljubezen. Mislim, da tudi vi čutite, da sta že v preteklosti »prejela čustveno injekcijo«, pa se kar ni dalo obdržati njenega doprinosa. Verjamem, da je zelo težko in potrebno resnično počasi in z veliko truda, predvsem pa je predpogoj odločitev za odnos – za vaju. Kako bi bilo pri partnerju preveriti, kaj je on pripravljen narediti za vajin odnos? In vztrajati ob tem, da bi dobila en iskren odgovor zase – dokler ne boste vi začutila, da ima »rad te imam« celosten pomen.
Vi ste mlada, samozavestna in odločna ženska in ne verjamem vam, da ste to samo izven doma, temveč da vam doma nekaj onemogoča priti do te ženske, kar ste v resnici. Pobrskajte po sebi, kaj je tisto, ob čemer se potegnete nazaj (kot polžek v hišico). To ste vi in si zaslužite biti v vseh odnosih.
Srečno!
Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič
Zakonski in družinski inštitut
http://www.zdi-nm.si
07/3321133 ali 031 489 309
najdete nas tudi na facebook-u
