Hoj,

v partnerskem odnosu se vedno znova počutim prezrto, ignorirano. Mož se umika, ne govori, noče sodelvoati. Popolnoma sva se odtujila. Hodiva na terapijo, vendar se vedno spretno izmuzne. Ni rezultatov, ker je njegova strategija umik. Vedno znova. Zelo zelo je prijazen, zabaven, pozoren do drugih. Vedno ko imamo obiske je prvi gentelman. Ko pa smo sami ga je eno samo kljubovanje, nesodelovanje, čustvena odsotnost. Pasivnost.

Ja vem, zgleda kot da sem očitno jaz krivec vsega, ker z drugimi lahko komunicira, z mano pa ne. Ja, tudi jaz sem se vsa ta leta krivila, poskušala na vse možne načine, pa je le slabše in slabše. Na trenutke se mi zdi, da se mi bo zmešalo od te dvoličnosti in pritiskov okolice, kako super je moj mož in kako lepo skrbi,…Ko pa sem jaz nepokretna v postelji me pusti brez jesti, brez piti. Brez besede, brez prisotnosti.

Velikokrat se počutim, kot da se z vedenjem do mene upira svoji “zlati” mami. Je poln pasivne agresije, s katero me poliva vsak dan. Občasno ima tudi kolerične izpade, npr če ga vpašam ali bi jedli skupaj zabriše krožnik in me nadere, da nima apetita jesti zraven mene, ker težim,… Če ga vprašam kar koli je zelo kratek, ali pač tiho in ko mu kaj povem, kaj zahtevam, vprašam se brani samo da moj ton ni pravi in da ga stiskam,…kot da besed ne bi slišal? Jaz sem že popolnoma izčrpana. Prdvsem pa opažam, da sem zel oodvisna od njegovega razpoloženja, kar me še posebej skrbi (ponavljam zgodbo iz otroštva, ko je bil oče alkoholih in sem ves čas skrbela kakšne volje je, in ga zabavala in in in…)

i lahko namenite kak nasvet?

hvala in lp,

zmrzlina

Spoštovani,

ne bi se rada ukvarjala z vašim možem, ker vam je njegovo ravnanje jasno, ker veste, od kod izhaja, in tudi veste, da se človeka ne da ne premakniti ne spremeniti, če mu ni do tega. Kar takoj poglejva bistveno izjavo s konca vašega pisma: »Predvsem pa opažam, da sem zelo odvisna od njegovega razpoloženja, kar me še posebej skrbi (ponavljam zgodbo iz otroštva, ko je bil oče alkoholik in sem ves čas skrbela, kakšne volje je, in ga zabavala in in in …).«

Jasno zavedanje, kje se nahajamo in zakaj, je že pol prehojene poti. Kot odrasla ženska se zavedate, da mož ni oče in da je »neumno« ponavljati isti vzorec, toda tu gre za kompulzivno, torej prisilno ponavljanje, ki ga samo razumsko spoznanje ne zmore odpraviti. Potrebno je globlje zdravljenje in celjenje, saj ste kot otrok očeta alkoholika (in matere, ki je bila z njim v simbiotičnem sozasvojenskem odnosu) bili izpostavljeni hudi, ponavljajoči se (pa četudi samo čustveni) zlorabi, katere posledice niso nič manj hude kot posledice travme. Vsi ti občutki nezadostnosti, neprimernosti, odvečnosti, sramu, tesnobe in neskončne žalosti izhajajo od tam. Krivično je, da jih morate prenašati, in na prvi pogled so povsem odveč; v resnici pa so vaši najboljši pomočniki, kajti bolj neznosni ko so, bolj vas drezajo: Premakni se, spremeni že kaj, poglej na stvari »z glavo navzdol«!

Potrebujete sočutje nekoga, ki ne bo samo obtičal z vami v pomilovanju, kako ste ubogi in da tako pač je, ampak vas bo lahko spremljal na poti iz tega pekla. Ker mož na terapiji manipulira, bi na vašem mestu resno razmislila, da terapijo nadaljujete sami. Njegove volje do tega, da bi v partnerski terapiji kaj rešil, ne presojajte po tem, koliko se je udeležuje. Poleg tega vam toplo priporočam, da poiščete kako skupino otrok alkoholikov, kjer boste lahko dobili strokovno podporo in razumevanje ljudi, ki jih pestijo enake tegobe kot vas.

Zanimivo je opazovati, da so stranski – a seveda zelo dobrodošel – produkt dela na sebi spremenjeni, bolj zdravi odnosi v okolici. Zato vam želim samo še tisto trohico odločnosti, s katero se boste premaknili v območje samozdravljenja.

PS Uporabili ste posrečen izraz, da vas »poliva« s pasivno agresijo. Ampak če ste s tem, da »zabriše krožnik«, mislili na metanje krožnika, bi vas rada opozorila, da to ni več pasivno in da meji na grožnjo z nasiljem. Gotovo je še kaj, česar niste napisali … Kako dolgo boste to še prenašali?