Pozdravljeni,
pred dobrima dvema letoma sem vzela otroka in odšla od moža, pravzaprav zelo pozno, po nekajletnem psihičnem in tudi fizičnem nasilju. Mlajša hčerka je bila takrat stara 8 let. Družinskega življenja pravzaprav nismo imeli več, zimski dopust smo prvič preživele same leta 2006, poletnega 2007. Verjetno bi šla že prej, vendar je bil zadnje čase tudi on več v službi in pri starših in kdo ve kje še. Leta 2007 je v dogovoru z njegovimi starši in brez moje vednosti začel postopke za gradnjo hiše zase na parceli, ki je last njegovih staršev. Zame je voda stekla čez rob, ko sem noč prespala v avtomobilu, prvič v vseh letih skupnega življenja sva bila sama v stanovanju in če ne bi imela v roki telefona, ne vem, kako bi se končalo. Več let me je bilo strah biti doma. Res strah me je bilo zadnji dve leti. Prijaviti ga nisem upala, sicer sem imela zmeraj v pripravljenosti telefon znanca policaja, ki je živel v bližini, saj je tudi on policaj. Vem, to mi je povedal, da je služba še edino, kar ima. Uniforma ga dela močnega. Slišim, da se tudi v uniformi vmes obnaša zelo pogumno, zaenkrat še na meji. Predpostavljene uboga brez pomisleka, zato ga v službi cenijo. Ko sem odšla je bilo prvo čustvo olajšanje. Njegovo pa maščevanje. Vem, da marsikaj dela na pobudo njegove mame, ki sama o sebi pravi, da je maščevalna. Meni se lahko maščuje samo preko otroka.
Po dolgem času in zavlačevanju sva ločena. Vendar sodba še zmeraj ni pravnomočna, ker se pritožuje in komplicira na vse mogoče. Preživnina mu po njegovem mnenju (in mnenju njegove mame) ne pripada, ker sem ga jaz zapustila. Vsak znesek, ki je določen, je preveč. Otroke oblačim v stara in razcapana oblačila (pa sploh ni res, vendar vsako stvar, ki jo kupim, tudi če po želji otroka, najprej skritizirajo do konca), obnašati se ne znam. Otrok je izredno nadarjen (med 5% v Slo) vendar jaz vseeno mislim, da mora opravljati domače naloge, hodi tudi v glasbeno, kjer je potrebno redno vaditi. Prav zato sem vesela, da hodi, da vsaj malo pridobi delovne navade. V življenju jih bo potrebovala. Njegov oče je bil tudi dovolj inteligenten in je prav zaradi tega, ker nima delovnih navad končal samo prvi letnik študija. Zanj je bilo to dovolj, da je sebi dokazal, da zmore. Da pa je končal kot gimnazijski maturant in s tem brez poklica, to pa ga muči in ne prizna. Zdaj pa on in njegova mama komplicirata pri otroku in imata probleme z vsako nalogo, ki jo mora narediti, to, da mora vaditi instrument je tako ali tako samo moja muha. Tako daleč gredo, da otroka prepričujejo, da je glasbena šola neprotrebna in brez veze. Tudi otrok se tako že sprašuje če res ni boljše ves dan gledati TV ali igrati igrice na računalniku, kot pa samo neko delo in delo. Pa čeprav tega ni več kot kakšna urica na dan. Ker mislim (in tudi zakon tako pravi) da otrok mora imeti stike s svojim očetom, jih ne onemogočam. Vseeno pa mislim, da je pri tem potrebno upoštevati otroka. Sodišče je določilo en stik med tednom (po njegovi izbiri z najavo 24 ur prej ) ter vsak drug vikend. Problem je najprej, ker se ne drži 24 urne najave in ne želi razumeti, da je to zato, da se tudi mi organiziramo in dogovorimo. Jaz vendar tudi moram vedeti, kaj bo otrok počel in tudi otrok mora zjutraj imeti v sebi nek plan ali kako naj to imenujem.
In tako se nam dogaja, da okrog 13., 14. ure kliče otroka, da bi izvajal stik. Včasih gre, včasih ne gre, odvisno od marsičesa, v glavnem se pa izogiba kontaktom z mano. Tako ali tako že razmišljam, da otroku ne bi več dajala telefona s sabo, pa ga včasih res rabi. Drug , še večji problem se pa zgodi, ko je otrok čez vikend tam. Prva stvar je, da mu omejujejo stike z mano. Telefon ima s sabo in ponavadi mi pošlje zvečer kakšen nočko ali pa mi napiše, glej tisto in tisto oddajo, je ful zanimivo. Če se pa le da, mu torbo s telefonom postavijo ali na hodnik ali v kuhinjo, da zvečer ne more do nje oziroma, če jo išče, ga gnjavijo, zafrkavajo, če je dojenček, da rabi mamico,… Doma se normalno že nekaj let tušira sam, tam želi biti v kopalnici zmeraj prisotna babica. Ne razumem zakaj in kako naj reagiram na to. Oče živi v hiši skupaj s starši, dokler si ne bo dogradil svoje hiše, ja, za to ima dovolj denarja. Pri tem še to. Oče je zahteval takšen stike – čeprav je otrok želel stik vsak vikend, vendar le pol vikenda. Želi, da je vsaj en dan med ivkendom doma. To bi bilo tudi z mojega zornega kota boljše, ker potem vsaj naredi stvari za šolo, ker še vseeno lahko vidi svoje prijatelje, če želi, oče mu tega ne omogoča (ko si pri meni, si pri meni), pa tudi zato, ker je tako manj možnosti za kreg. Namreč tam ne želijo, da otrok misli s svojo glavo. Ko želi nekaj po svoje, se skregajo. Zelo. Potem se mi otrok joče, včasih v telefon, če pride do njega, se pa zgodi, da ga pošljejo kar domov. Tudi če imam “prost” vikend, moram biti vedno sposobna v 15minutah priti domov, ker nikoli ne vem, če pride. O vseh teh stiskah sem že večkrat govorila na CSD, tako, da oni to vedo. Zanima me kako naj ravnoam ob teh dogodkih. Pa še to, očitno se pri očetu zelo grdo pogovarjajo o meni, saj mi otrok občasno te stvari pove. Včasih mi pove v smislu ogorčenja, veš kaj govorijo… pa nikoli ne vprašam, včasih v besu, ko nečesa ne dovolim, takrat padajo žaljivke, zmerljivke najslabše vrste. Otrok postaja vedno bolj agresiven ob postavljenih omejitvah, čeprav omejitve pozna vnaprej, niso nekaj novega. Ne zna se več normalno pogovarjati, ko trči na omejitve. To je tisto, kar me najbolj skrbi. Kako naj reagiram. Razmišljam o svetovanju, vendar ne bi rada otroka stigmatizirala, ne napram drugim, napram njemu samemu mislim. Že tako ali tako je takšne sorte, da res redko pove slabe stvari, ki so se mu zgodile, takoj, večinoma jih zvemo kasneje, po kakšnih dveh, treh tednih. Pa se bojim, da se še bolj zapre. Je čudovit otrok, želim ji pomagati.

Spoštovana Tonja2,

opisujete težko družinsko situacijo ločenih staršev z nedolžnim otrokom, ki pravzaprav doživlja še največ krivic za katere ne sme in ne more prevzeti nikakršne odgovornosti. Otroci so res žrtve. V pravno-formalne odnose na relaciji vajin zakon-CSD-država se ne spuščam. Poudarjam le, da je vsako nasilje NEDOPUSTNO in SE KAZENSKO PREGANJA. Tukaj vidim izziv za vas, da se soočite s strahom in prijavite vsak sum zlorabe na bližnjo PP (tako v zvezi s partnerstvom kot tudi starševstvom).

Garati za odgovorne rešitve medtem ko zlorabe potekajo, je nesmisel. Najprej je to potrebno ustaviti in se (hkrati ali pa) nato podati v iskanje strokovne pomoči za otroka, vas in družino.

Vaš opis in težki občutki nemoči, jeze, krivde in sovraštva dajo vedeti predvsem to, da so nefukncionalnosti vajinega partnerskega odnosa močno načele zlasti otrokovo dostojanstvo in zdravo funkcioniranje, ne le vajino. Tukaj je predvsem hči tista, ki potrebuje zaščito. Potrebno je njo začutiti v vsem tem, kar se NJEJ DOGAJA in kar ONA DOŽIVLJA. Otrok po naravi najprej obsoja samega sebe za to, kar se dogaja staršema in celi družini, ker vso to kalvarijo doživlja, da se dogaja zaradi nje. Hči je že dovolj stara, da ve in čuti kaj in kje je zanjo VARNO biti, živeti. To morata vedeti oba starša in jemati za vrhovni zakon. Sicer jo bo še naprej prekleto strah govoriti o sebi. In se dogaja to, kar se, otroka starša (nevede) zlorabljata za uravnavanje stiske v odraslem partnerstvu. Tu je potrebno strogo razmejiti odnose. Varnost je prva in šele nato lahko razmišljamo, čustvujemo in delamo. Šele nato lahko živimo.

Če kot mati čutite, da je za hčero obiskovanje očeta in babice NE-VARNO zanjo, potem ukrepajte. Nato se lahko zanesete na strokovno terapevtsko pomoč, s pomočjo katere poiščete pot odgovornega ravnanja za vašo in varnost vašega otroka. Namreč svetovanje tu ne more imeti pravega učinka, potrebno je računati na terapevtsko pomoč, kjer se dela globinsko z ozaveščanjem škodljvih nezavednih vzorcev v odnosih in – kar je ključno – prevzemanjem odgovornosti.

Glede stigmatizacije otroka – verjemite da je otrok že močno zaznamovan z družinsko stisko, strokovna pomoč bo kvečjemu pripomogla k destigmatizaciji. Razdvojenost in čustvena razklanost med staršema seveda tudi vodi k umikanju vase, k naraščanju agresije, ki se v primeru, da ne-varnost še kar vztraja, obrne zoper otroka samega. To je posledica tega, da se starš ne odziva na resnične otrokove potrebe. Če bi se strokovne pomoči želel udeležiti tudi oče otroka, potem obstaja večja možnost tudi za otroka. Odločitev glede strokovne pomoči prepuščam vam, pomembno je, da je čakanje v taki situaciji vedno voda na mlin še večjemu trpljenju.

Zaupaje vase. Vse dobro!

Imam podobne težave z bivšim in otroci, le s to razliko, da je moja tašča,na velikansko srečo, mojo in predvsem moje hčerke, umrla takrat ko se je začela ločitev. Njen oče tako brez podpihovanja svoje mamice seveda ne more biti tako učinkovit pri maltretiranju svojih otrok Starejšega otroka, ki je že polnoleten, mi je (tašča namreč) “uničila” že pred ločitvijo. Vendar je katastrofa ravno v tem, da proti državi za varnost otroka ne moreš nič. Popolnoma nič!!!! Mene osebno zanima kaj lahko nevladne organizacije in psihologi, ki to problematiko poznate naredite proti državi in njenemu katastrofalnemu pravnemu sistemu, ki postavlja pravico stkov oče-otrok pred vsa psihična maltretiranja, ki otroke ogrožajo!!! Ali res ni možno uzakoniti terapij, treningov za odvajanje nasilništva, treningov za starševstvo pri takih psihično motenih osebnostih???? Ali res ni možno uzakoniti nujnosti psihološke družinske obravnave pri vseh ločevalcih kjer so konflikti in kjer se sumijo manipulativne in psihične zlorabe. Meni ne bi bil noben problem sodelovati v takšnih procesih, saj bi vedela, d so dobri za otroke. Moj ex pa se je izogibal in afnal pri vseh terapijah, ki so mu bile ponujene. Itak tipično za tiste osebke s tovrstnimi težavami. Se na noben način nočejo soočiti z njimi in sami s sabo.

še ena Tonja,

hvala za vaš odziv, popolnoma prav imate, ko pravite kako bi stvari morale biti, ampak žal marsikatera ni tako, družine in otroci pa morajo živeti in preživeti kar se da varno in dostojno. Vsekakor je država odgovorna za zaščito družin in mislim da se s civilnimi in strokonimi iniciativami že dela veliko dobrega, vendar spreminjanje sistemskih pravno-formalnih ureditev zahteva preveč dragocenega časa in energije za terapevte oz. klinike, ki ju – vsaj zase lahko rečem – raje usmerim v delo z družinami, ki iščejo pomoč.

Na tem področju imamo poleg terapij še številna izobraževanja za posameznike, pare in starše, ki so namenjena preventivi oz. tistim odraslim, ki so pripravljeni delati na sebi za odgovornejši in lepši jutri. Če mi nismo pripravljeni na osebne spremembe, potem težko upamo za naše otroke, da se bodo oni radi spreminjali.

Vse dobro!

Tonja, osredotoči se na tisto, kar je pomembno.

Iz tvojega zapisa izluščim, da je to nasilje, med vrsticami vidim tudi zaskrbljenost, ker želi babica biti prisotna med tuširanjem. Starši moramo otroke seznaniti tudi z različnimi oblikami nasilja in nedotakljivostjo njihovega lastnega telesa. Nimamo jih na očeh ves čas in najboljša preventiva je, da se z njimi pogovarjamo o tem. Nihče, tudi ti kot mama ne, nima pravica otroka opazovati med tuširanjem, če mu to ni prijetno. Nihče se ga ne sme dotikati brez njegovega dovoljenja, niti starši ne. Vem, da se otrok težko upre babici, ki jo pozna že vse življenje in ji zaupa, ampak saj se na neki točki začnejo upirati tudi staršem. In to je nekaj čisto normalnega. Skratka, pogovarjajte se o tem!

Glede naloge – mislim, da je kljub stikom časa dovolj, da jo naredi doma. Otroci so v vsakem primeru izpostalvjeni tudi vplivu malo manj skrbnih sošolcev in drugih odraslih, ki se jim šolske obveznosti ne zdijo pomembne, zato je treba vzgajati predvsem otroke, saj cele okolice in žlahte ne moreš. Vem, da je laže rečeno kot narejeno, ampak če bo vsaj pri tebi glede tega red, bo otroku to prešlo v kri. Če bo pa kdaj v zadregi, ker ni naredil naloge, bo pa tudi čisto vzgojno. Samo ne v tem primeru odgovornosti prelagat na očeta! Za domačo nalogo je pri tej starosti odgovoren otrok sam.

Ne zavidam ti situacije, uh, ampak poskusi odmisliti nepomembne zadeve, ker se ti sicer od samih skrbi lahko še zmeša.

Vem g. DurakoviĆ. Na koncu mi je od skrbi za toroke ostalo le to, da poskrbim za to, da sama delam najboljše – tudi po strokovnih priporočilih svojih terapevtov. In da se sprijaznim z dejstvom, da sem naredila katastrofalno napako (pač neporapvljivo dejstvo, ki se ga danes ne da več spremeniti), da sem otrokom za očeta izbrala takega človeka (še vedno nismo terapevtsko našli vzvoda kako naj se naučim rauzpoznavat perfektne lažnivce..no ampak vsaj postavljanje meja mi gre sedaj odlično od rok :)). In on ima kot oče ODGOVORNOST za otroke, ne samo jaz in svojo odgovornost naj nosi SAM, jaz nisem odgovorna za njegova dejanja (čeprav se neprestano soočam z njihovimi poseldicami na svojih otrocih). Žalostno pa je, da država ne opravlja svoje vloge, ki ste jo lepo opisali zgoraj! Se pa strinjam z vami, da je opravljanje terapij in strokovnega dela na voljnih ljudeh dosti bolj produktivno kot dopovedovanje državnim uradnikom kako korigirati zakonodajo, da bo v korist najšibkejših t.j. otrok.

LP, Tonja2

Najprej hvala za odgovore, moram jih še nekajkrat prebrati
seveda razmišljam, kako bi ustavila tisto, kar mislim, da je otroku problem, to pa je najbolj omejevanje stikov in še zmeraj to čudno tuširanje. Pa, kolikor razberem tudi “pranje mozga” , kot smo temu včasih rekli. S tem, da je problem, ker se to dogaja tako, da otrok ne more odreagirati, oziroma ima na voljo samo ali ima stike in se prilagodi, čeprav mu je neprijetno ali jih nima. Tudi zato sem s tem problemom seznanila strokovno delavko na CSD, vendar reakcije z njihove strani ni bilo oziroma mislim, da jim je jasno, da to ni v redu, ne najdejo pa načina, kako stvari urediti. Ko pride do večjih kregarij, je razočarana, jezna, prestrašena in takrat med tednom oče niti ne izvaja stika, po dveh tednih, ki minejo, si ona opomore in spet gre tja. Tisti vikend so potem tudi oni bolj previdni in se spet sprosti, dokler spet ne poči. Nekak začaran krog.Težko govori o vsem tem, tudi z mano, pravzaprav samo z mano, s tem, da imam občutek, da po drugi strani ne bi rada “izdala” očeta, ker naju pač čuti na nasprotnih bregovih. Po vseh čudnih (neresničnih) informacijah, ki jih tam dobiva o meni, pa tudi ni zmeraj popolnoma prepričana vame. Z besedami je sploh ne prepričujem, ker se mi zdi to neprimerno, poskušam pa biti popolnoma načelna, obljube držim, zmeraj se potrudim in razložim, zakaj želim nekaj od nje.
Ja, tudi glede tuširanja, o tem se pogovarjava, tudi jaz se, ker je to njena želja, odstranim iz kopalnice, ko se tušira, pridem le, če me pokliče. Ravno zato in ker je to že nekaj časa na tapeti, vem, da ji je zelo neprijetno. Vem, da je tam že večkrat povedala, da ne želi, da je babica v kopalnici, vendar ona vztraja, da mora biti tam, sicer se baje obrne vstran, a vseeno. To ni način. Mislim, da je vzrok tudi v tem, ker je včasih izkoristila priložnost in mi poslala kakšno sporočilo iz kopalnice ali WC-ja. Tudi očetu sem že poskušala kakšne stvari razložiti, pa sploh ne razume, ker tisto, kar naredi mama, je zmeraj prav, kar pa povem jaz, pa nikoli. Ne vem, mogoče bi morala ubrati druge besede. Ravno tu je moj problem, ne vem, kako naj reagiram, kako naj ustavim te stvari. Če hčerke ne bom pustila na stik, ne ob v redu, ker bom kršila zakon in imam lahko takoj prijavo na vratu, pa še otrok stvari ne bo razumel kot zaščito. To že vem, zaradi izkušenj, zelo tanka je namreč meja, do katere si pusti svetovati, kako naj se tam obnaša. Le, ko je zelo prizadeta, je pripravljena dojeti in razumeti. Pa ne tega razumeti kot da bi jo želela izkoristiti. Niti najmanj. Sama pri sebi včasih išče opravičila za njihova nerazumna dejanja. Zato, če bi ji poskusila (oz. če ji poskušam) pojasniti to kot nesprejemljivo dejanje – ona to ve, da ni ok(v podzavesti) , vendar ji nekako vlivajo v glavo, da je pri njih pač to tako in če želi imeti stik z njimi, mora to sprejeti. Ker so jo že nekajkrat po prepiru (ko se je upirala) poslali domov in ker ve,da njen oče, ki ima še otroka iz prejšnje zveze, s tem otrokom sploh nima nobenega kontakta, ji je jasno, da os njihove grožnje resnične. Tega pa ne bi rada. Saj mi je jasno, da ne želi izgubiti očeta. Tudi on ima kdaj svetle trenutke in ji je lepo z njim, tiste temne pa potisne nekam v podzavest. In moj veliki problem, kaj naj naredim, kje lahko začnem? Zaenkrat se mi tukaj vse ustavi, ne vem več naprej.

Joj Tonja, to je psihično nasilje najhujše vrste.

Poskusi poklicati na katerega od telefonov, ki se ukvarjajo ali s problematiko otrok oz. najstnikov ali z žrtvami nasilja. Mogoče bi ti znali dati kak pameten nasvet ali vsaj podporo. Ti tujih grehov ne moreš odpravljati, lahko pa hčerki nudiš varnost, toplino, gotovost pri sebi in v tvojem domu. To je največ, kar lahko narediš. Zaenkrat je mogoče še premlada, da bi jih lahko razložila, da ji čisto vsega ni treba prenašati, tudi če gre za njene starše. Ampak počasi pa lahko začneš spodbujati njeno samozavest … oz. mislim, da bi jo celo morala, ker bo sicer enak vzorec furala pri partnerju/partnerjih in bo večna žrtev. Pri nasilju je ena od hujših stvari to, da so ga žrtve preprosto vajene že vse življenje in ga niti ne prepoznavajo kot nekaj, kar je narobe in nesprejemljivo.
To, da otrok v skoraj najstniških letih nima svojih izpadov in ne skuša uveljaviti svoje volje oziroma glasno in burno izraziti svojega ogorčenja, ko ne obvelja njegova, se meni zdi nezdravo, če se lahko tako izrazim. To enostavno pritiče otrokom v teh letih. Dobro in nazorno si opisala, kako razdvojena je hči …, pomeni, da jo razumeš. To je zelo v redu, saj boš tudi naprej lahko ravnala z občutkom. Ampak mislim, da bi ti vseeno prav prišlo tudi strokovno mnenje oziroma pomoč.

Pozdravljena neugodna,
razmišljam enako kot ti in meni dejansko v zadnjem času povzroča skrb prav to, da je, ko je otrok tam, zmeraj manj tistih normalnih reakcij, “izpadov”. To sploh ni moj otrok. Če že kontaktira z mano, je to res na hitrco, ali kot da jo nekdo nadzoruje in meri čas, ali kot da se skriva, da je nihče ne sliši. Ko pride odmov, je agresivna in nekaj časa traja, da se pomiri, včasih je kar nekaj dni, ko pravzaprav hodimo okrog nje, kot po jajcih. To pa spet ni OK, ker v “normalnem” življenju obstajajo pravila, ki se ne kršijo ter tudi pravice in dolžnosti. Saj se zmeraj “stabilizira” ampak to ni to. Problem je to, da ne vem, kaj se točno dogaja tam, ker je ne želim kar spraševati, sama pa pove zelo zelo malo zadnje čase. Samo včasih ji uide kakšna pripomba. Kar recimo mene boli je to, da se ji norčujejo, če si vzame s sabo kakšno živalco za v posteljo zvečer, češ, da je dojenček. In to, da si v sobo, kjer spi ne sme odnesti svojega nahrbtnika. Soba je v nadstropju, nahrbtnik pa ostane spodaj, v dnevni sobi ali kuhinji. In čeprav je zgoraj tudi manjša kopalnica, se mora tuširati/kopati v spodnji kopalnici, kjer jo nadzorujejo. Ampak te stvari. če jih tako nekomu razlagam izgledajo tako nedolžne, mislim, če bi nekomu tako razlagala zaradi stikov (namreč dlje časa je tam, večji problem ima, zato si je sama želela stike z očetom vsak vikend 1 dan po njegovi izbiri, pa se ni izšlo, ker je pač tako klasično, da imajo otroci stike vsak drug cel vikend). Na CSD so opravili razgovore z nama in z otrokom in ugotovili, da ima rada oba, priporočali pa so dodelitev mami, ker je sama izrazila to željo. Ko so nama ponudili svetovanje, sem si ga res želela, ker sem upala, da bo tam mogoče vseeno slišal kaj, kar bi se ga dotaknilo . Obljubil je vse, na koncu pa je izjavil, da ne, ker bi bilo treba nekaj plačati in kao gre, če mu jaz plačam. Šlo je samo za to, da se je zavlačeval postopek.