Spoštovani!
Imam 11letnega sina, ki se mu kažejo sledi disleksije. V šoli so to pri testiranju zasledili in smo naročeni pri svetovalnem centru. Ne dvomim v to, da mu bomo skupaj znali pomagati kar se šole tiče in specifičnih težav pri učenju. Uspeh v šoli ima kljub disleksiji zaenkrat dober (ocene 4 in 5 razen pri angleškem jeziku, kjer je zapis besed predmet ocenjevanja). Verjamem tudi, da se bo vedno bolj moral trudi, da tak nivo tudi ohrani.
Pišem pravzaprav za to, ker potrebujem nasvet pri vzgoji. Bolj ko prebiram o disleksiji in se z njo spoznavam bolj opažam, da sem bila do sedaj krivična do njega, ko sem zahtevala doslednost, mu očitala, da se premalo trudi, ne posluša, se zgovarja, bila nepotrpežljiava, ker sem mu morala vsako stvar 5x reči in se je hitro zmedel, … Hitro mu je kaka stvar preusmerila pozornost in sem mu očitala, da mora poznati prioritete ter bolj delati na tem, da se skoncentrira na pravo stvar. Da je dovolj star, da bi pa lahko osovne stvari že poznal. Sliši se hudo, ker sem opisala samo negativne stvari, toda ravno te bi rada izboljšala. Pri sebi, seveda.
Moj strah pa je predvsem v tem, da bi preveč pozornosti posvečala disleksiji, začela morda preveč popusščati pri doslednosti, preveč razumela in tolerirala dejanja z njegove strani, kjer pa se lahko potrudi. Ne bi rada, da bi disleksija postala izgovor za vse stvari.
Skratka vse smernice vzgoje so se mi podrle zaradi občutka krivde, ki ga sedaj imam.

Hvala za vsakršen nasvet.

kAT76,
vaše vprašanje sem posredovala Francki.

Skrbna mama pozdravljena!

Jaz sem dislektičarka… In sem se spopadala z zelo zahtevno družino. Nič in nikoli ni bilo dovolj dobro zanje, naj sem se še tako trudila… Vzgajali so me iz naslonjača, jaz naj bom takšna in takšna oni pa naj bodo to, kar pač so. Ni šlo. Seveda ni šlo. Vendar moji starši so vedeli Vi niste, zdaj veste. Kar je bilo v preteklosti ne morete spremeniti. Moja izkušnja je naslednja, zaradi nenehnega poslušanja kako slaba sem, neodgovrna, šlampasta in še in še bi lahko napisala, sem zrasla v povsem nesamozavestnega človeka, ki se sekira za vsako stvar in vsak problem na tem ljubem svetu. Mislila sem, da sem navadna spaka, da sploh nisem njun otrok (ker se taki otroci ne rojevajo tako popolnim staršem) in tako naprej. Ko sem spoznala, kaj so mi storili lastni starši nisem mogla več krotiti svoje jeze in nemoči. Bila sem v hudi stiski, nikomur še najhujšemu sovražniku ne privoščim pekla, ki sem ga preživljala kot otrok.
Človek s disleksijo je drugačen od ostalih ljudi, predvsem je bolj čuteč… Zato naj vaša skrb ne bo, kako boste otroku popuščali, ampak kako mu boste pomagali, da se bo sprejel takšnega kot je. Vse, kar navajate se lahko izboljša, jaz sem se, znam biti dolgo skoncentrirana, znam se osredotočiti na prave stvari, kmalu bom doštudirala… Torej vaš otrok ni na smrt bolan in nič manj ga ne bo zaradi tega. Tako kot vsi normalni posamezniki bo lahko doštudiral in imel zgledno kariero. Stvar je le v tem ali bo tako stanje sprejel kot del sebe, kot nekaj povsem normalnega in naravnega ali pa se bo dojel, kot sem jaz dojela sebe. Veliko je odvisno od vas, njegove mame. Bolj ko ga boste opozarjali na vsako njegovo napako bolj bo izgubljal na samozavesti. Zakaj ne bi pohvalili tistega, kar zmore, kajti tisto je resnični talent vašega otroka in nekaj kar ima veliko bolj razvito od normalnih posameznikov.Zdaj meni se otrok, ki ima štirice in petice ne zdi nobena katastrofa, ampak čisto fajn otrok za v vetrino. Sploh pa bodite ponosna mama, saj vaše dete spada v skupino ljudi, ki so dejansko spreminjali svet. Edison, Leonardo de Vinci, Einstein, Tesla, Gojc in še bi lahko naštevala so bili vsi, no eden je še, dislektični ljudje.
Vaš strah je torej odveč. Upam, da vam disleksija ne bo preveč mešala štren, imejte se lepo in pobožajte sina in vsak dan mu povejte, kako poseben je. Veste vse, kar bo izgubil se bo navadno našlo, če bo kaj napačnega zinil, se bo opravičil, če bo kaj napačno napisal bo popravil lektor… Le nejgove samozavesti mu ne bo zamenjal nihče in vi kot njegova mama in sploh vsa njegova družina, ste dolžni poskrbeti, da mu samozavesti ne bo nikoli manjkalo in potem draga gospa je njegova meja samo še nebo…

Upam, da vas nisem užalila.

Lep pozdrav,

Mojca

Spoštovana Mojca,

Hvala za odgovor, in NE, niste me užalili, ampak potrdili vse o čemer sem sama razmišljala. Čeprav veš, da si na pravi poti, se ti pojavijo dvomi (zaradi samoktirike) in želiš neko potrditev še od ostalih. Le-to ste mi posredovali na zelo lep in intelektualen način, za kar se vam zahvaljujem.
Kljub temu, da ga pohvalim za vsak uspeh in pokažem odobravanje in zadovoljstvo, kadar sem ponosna nanj in mu le-to tudi povem, se zavedam, da gre veliko tudi mimo, ko ne opazim. Da nobena pohvala ni odveč, tako kot zahvala ali besedica oprosti. Kvečjemu premalo. Saj sem napisla, da se sliši hudo, ker sem opisala samo negativne stvari, toda ravno te bi rada izboljšala pri sebi. Rada bi ga razumela.
To, da je bolj čuteč in dovzeten za vsa čustvena stanja njegove okolice je ravno njegova najboljša kvaliteta, ki pa jo včasih drago plača, saj je hitro prizadet, žalosten ali jezen.
Za njegov šolski uspeh me ne skrbi, je že sedaj dovolj intelegenten in iznajdljiv, da je znal tudi svojo disleksijo skompenzirati z ostalimi, drugačnimi načini. Ne jaz ne on ne vidiva disleksijo kot pomanjkljivost, saj ima tako dobre kot slabe lastnosti. Pa še slabe lastnosti so bolj odraz zaradi zahtev okolja, ki jih ne dosega. Tako kot se morajo levičarji znajti v okolju za desničarje. Nič ni narobe, če si levičar, samo včasih imaš težave, če nimaš pripomočkov prilagojenih levičarju. Tako sem tudi otroku predstavila disleksijo. Ni pomanjkljivost, samo drugačnost. Ni slabo biti drugačen.
Saj pravim, ne skrbi me zanj. Skrbi me, da mu jaz ne bi znala biti prava opora. Zame je vse to novo. Lahko si predstavljam kako je biti v njegovi koži, toda resnično razumeti, pa tega ne morem.

Hvala za odgovor iz katerega sem razbrala tisto kar mi je najbolj všeč. “Rada ga imej pa bo vse v redu. Ljubezen bo prevladala tudi nad kakšno napako. Brez ljubezni pa je vse zaman.”

Upam, da sem razumela pravilno.

Lep pozdrav!

Kat675, te razumem, ker imam tudi jaz sina dislektika. Je čudovit, drugačen a ga ne razumem, ga ne dohajam. Za poslastico pa ti povem še ta najin pogovorček. Ko sva se zvečer cartala, sem mu povedala, da mi je hudo, ker ga včasih ne razumem, da se zelo trudim, pa se mi zdi da sem samo še globje v črni luknji. Pa me je objel, pogledal v oči in se nasmejal. “Mami, saj to ni važno”, mi je rekel in se stisnil k meni.

Pozdravljeni,

Prepričana sem, da ste realistična pa tudi topla mama. Na eni strani ste zahtevali stvari, ki naj bi jih otrok v določeni starosti že opravljal sam, na drugi pa ste se ob odkritju otrokove težave vprašali, koliko ste zahtevali, pa ni šlo za to, da ne bi hotel, samo ni zmogel.
Ravno zato, ker imate občutke krivde, sklepam, da doslej niste pretiravali, ste pa zahtevali in ker niste poznali otrokove ovire, ste bili pač razočarani.
Tako kot zanj je odkritje težave tudi za vas »oddahnitev«, to pa ne pomeni konec vztrajnega dela, truda, vzgoje.

O svojih slabih občutkih povejte na svetovalnem centru, zagotovo boste dobili ustrezne napotke.
Najslabše v tej situaciji bi namreč bilo, da zaradi občutkov, da ste otroku delali krivico, sedaj to popravljate s popustljivostjo. To bo otroku prej v škodo kot korist.
Tudi sedaj boste vztrajali, ga usmerjali, mu pomagali in tudi zahtevali in pričakovali, le pot dela bo nekoliko drugačna, bolj prilagojena potrebam vašega fanta. Zato bodo uspehi hitrejši, večji in vi ga boste lahko za to ustrezno (ne pretirano) pohvalili, nagradili.

lep pozdrav, Francka

Hvala za vse odgovore, še posebaj tako v uteho, potrditev mojega razmišljanja in razumevanja, ki ste ga nudili.
Moj največji strah je ravno to kar ste zgoraj napisali: “Najslabše v tej situaciji bi namreč bilo, da zaradi občutkov, da ste otroku delali krivico, sedaj to popravljate s popustljivostjo.”
Želim si samo, da bi ravnala tako, da bo za otroka najbolje. Rada ga imam. Mama sem!

Draga Barbitua, hvala za prisrčno opisan dogodek, ki si ga delila z mano. Spomnila si me na to kako me je otrok sam učil kako naj ravnam, le prisluhniti sem mu morala, ko sem imela dvome o tem kako naj se znajdem v vlogi mame (je moj prvi otrok).
Otroci žal ne pridejo z navodilom za uporabo, če pa bi se, bi vsak imel malo drugačne 🙂

Hvala vsem.
Spomnili ste me, da moram malo bolj zaupati tako vase kot v otroka, si prisluhniti, se imeti radi, pa bo vse o.k..

Lep pozdrav!

Draga gospa!

Lepo, da ste me razumeli. Moram pa vas opozoriti samo na nekaj. Takoj, ko rečete nekomu, da ima napako je to slabšalno. Disleksija ni napaka, je le razlika v mišljenju, zaradi tega ima dislektiki težave, ki pa navadno izvenijo. In ne vaš sin nima napake. Večina zelo modrih in nadarjenih ljudi ima disleksijo in ravno to drugačno delovanje možganov jim je pomagala do njihovih izjemnih odkritij. Ali drugače, če razmišljaš tako kot vsi, ne moreš ustvarit ničesar novega. Jaz ima dar za pisanje in pomnenjenje različnih podatkov. Do dneva natančno se spomnim kje in s kom sem bila, kje sem kaj videla, kaj sem kje opazila. Ljudje okoli mene tega še opazijo ne. Niti ne razlagam več, ker navadno izpadem malo nora:).
Ljudje disleksijo (ne pravim, da vi), povezujejo z duševno zaostalostjo, kar ne drži. Vaš sin je učljiv le naučiti ga morate na drugačen način. Če bi to takrat vedeli moji starši se meni ne bi godilo tako kot se mi je. Pravite, da je občutljiv… Tudi jaz sem bila in še danes me zaboli, če mi kdo s prstom pokaže, če sem kaj narobe zapisala. Občutljivost vedno izhaja iz nesamozavesti in žal ta navadno (ne trdim, da pri vas) izhaja iz nerazumevanja ožje družine. Kako naj bom samozavesten, če imam to grozljivo napako in pomankljivost? Kako naj zaupam samemu sebi, če mi ne zaupajo moji starši? Sem njihov, ker sem tako zelo drugačen? In kako naj bom srečen, če nenehno nekdo stoji za mano in mi razlaga, kaj vse, da sem naredil narobe?
Najbolj pa sem seveda čutila to, da je mojo mamo nenehno skrbelo zame. V svoji ljubezni je šla celo tako daleč, da mi je izbrala, kaj bom v življenju počela. K sreči ji nisem dovolila. Počutim se dobro in lepo, nič mi ne manjka. In veste kaj, danes se svoji posebnosti nasmehnem, sem pač deklica, ki je vedno obula narobe čevlje in si pozabila zapenjati gumbe na srajčki. To niso nobeni grehi ali pa napake. To je prisrčno. Tisto narobe pa je bila panika, ki se je odvijala zaradi tega.
In še se spomnim dneva, ko se je pri nas oglasila neka gospa in rekla moji mami:” Ko pogledam mojo Majo vidim tvojo Mojco. In ko pogledam zdaj tvojo Mojco vidim, da je upanje za mojo Majo.”
Upam, da ste dobro in hvala za vašo pohvalo.

Mojca

Pozdravljena Milka,

Hvala, ker ste delila svojo izkušnjo z mano. Se popolnoma strinjam z vami in ravno zato sem se obrnila na forum po pomoč oziroma odgovore. Disleksije vsekakor ne jemljem kot napako in bi se mi le-to zdelo narobe. Je pa nekaj novega zame in se zavedam, da moram svojo vzgojo prilagoditi otroku ravno zaradi njegovega drugačnega razumevanja. Za kužke je običajno, da lajajo, ampak ne moreš enako pričakovati od mucka. Mucek pač mijavka. Ne bi bilo pošteno, da bi od njega zahtevala, da laja, kajne? Nič ni narobe, da mijavka. Oboji so mi pri srcu in so čudoviti. Morda je primerjava malo ponesrečena, toda mislim, da se razumemo kaj hočem povedati.
Vem, da ima disleksija tudi svoje čudovite strani in pozitivne lastnosti.

Zahvaljujem se vam, ker ste si vzela čas in mi odgovorila s svojo izkušnjo. Ste čudovita in tankočutna oseba. Ne želite, da bi se še komu zgodilo to kar se je vam in s svojo zgodbo opozarjate na to.

Še enkrat hvala in lep pozdrav.

Imam 9-letnega sina dislektika in tudi sama sem dislektik, kar sem ugotovila šele sedaj, ko sem se ukvarjala s šolskimi težavami SVOJEGA otroka. Zanimivo spoznanje. Predvsem, ko sem ugotovila, da sem tudi sama dislektik. Takrat ko sem se sama šolala seveda tem mojim “težavam” noben ni posvečal pozornosti, zato sem se morala z njimi sama spopasti. In sem se. 🙂

To ni bolezen. Možgani delujejo nekoliko drugače. Kakšna stvar mi je bila pretirano zapletena, drugi pa so jo v trenutku razumeli. Druga neverjetno lahka, da sem se spraševala, zakaj se ljudje toliko ubadajo z njo.

Preberite si tole doplomsko nalogo o disleksiji, ki sem jo pred kratkim zasledila.
Vredno branja!!!

http://www.pedagogika-andragogika.com/files/…/2009/2009-Hodnik-Simona.pdf

Dragi starši, ne ustrašite se svojih otrok, ki so dislektiki. Poskusite uživati v njihovih domislicah, v njihovi toplini 🙂 Prijetno boste presenečeni. In stojte jim ob strani, kot so moji starši meni (pa takrat noben niti približno ni vedel, da sem dislektik) Življenje dislektika je drugačno! Njegovo razmišljanje je drugačno! Ampak tako zelo zanimivo! 🙂

Uživajte v danem 🙂

Lep pozdrav vsem staršem dislektikov in vsem dislektikom.

Za mali vtis, kako razmišljamo dislektiki 🙂 (povzeto iz linka, ki sem ga prej posredovala):

Poglejmo si še potek dveh različnih načinov mišljenja na konkretnem primeru opisa
postopka priprave čaja:

a) z uporabo vertikalnega mišljenj:

1. Vzamemo čisto posodo!
2. V posodo zlijemo liter vode!
3. Vodo segrevamo, dokler ne zavre!
4. Vzamemo veliko žlico čaja in ga stresemo v vodo, ali vzamemo filter vrečko s
čajem in jo damo v vodo.
5. Počakamo približno pet minut!
6. Precedimo, preverimo barvo in poskusimo!
7. Če je čaj dovolj močen, nadaljujemo, če ni, ponovimo 5. korak!
8. Čaj nalijemo v skodelico!
9. V čaj stresemo žličko sladkorja!
10. Mešamo pol minute.

b) z uporabo lateralnega mišljenja (kakršnega imajo dislektiki):

1. Zakaj mora biti posoda čista? Malo umazanije bi lahko dalo čaju poseben
okus. Morda bi bilo potrebno uporabiti keramično skodelico? Ali je sploh
potrebno pripraviti čaj? Morda je boljša kava, lahko bi pili šampanjec ali
kokakolo?
2. Zakaj ravno liter vode, bi bilo pol litra dovolj? Kaj bi se zgodilo, če bi namesto
vode uporabili mleko? Kaj pa, če bi poskusili z litrom konjaka?
3. Kaj, če bi namesto gorilnika uporabili električni štedilnik? Ali pa bi vodo segreli
tako, da bi vanjo vrgli razžarjen kamen? Morda bi morali pripraviti ledeni čaj?
4. Ena žlica čaja je premalo/ preveč? Namesto z žlico bi lahko čaj zagrabili z
vilicami, prsti, zobmi ali trepalnicami?
5. Zakaj je treba čakati ravno pet minut? Kaj bi se zgodilo, če bi čaj pustili stati
do zjutraj, do konca tedna, do začetka prihodnjega stoletja?
6. Kaj bi se zgodilo, če čaja ne bi precedili? Morda je bolj okusno čaj jesti kot piti,
z malo vode ali sploh brez nje?
7. Čaj bi lahko nalili v krožnik, v stekleničko, v kozarec… namesto v skodelice, ali
pa bi si z njim umili lase?
8. Zakaj sladkor? Morda bi sol, poper, gorčica, paradižnikov sok,…dali čaju boljši
okus?
9. Namesto, da čaj mešamo z žlico, bi ga lahko zmiksali, premešali z nihanjem
skodelice, vožnjo na vrtiljaku ali pa bi ga popili nepremešanega in potem
odplesali trebušni ples?

Res sem se nasmejala temu. Vendar moram priznati, da v resnici tako delujemo.
In vsak dan se naučimo nekaj novega. 🙂

Mama-dislektik, HVALA za odgovor.

Pridružila sem se vsakodnevnim sprehodom, ki jih imata sin n njegov kuža ter veliko izvedela od sina. Samo resnično sem mu morala prisluhniti. Je neverjeten 🙂 v dobrem smislu. Ideje ima krasne 🙂 Praktične rešitve stresa z rokava, pa tudi take samo za popestritev.
Letošnjega začetka šole se ja bal in čakal z grozo. Vse pa se je nekako tako uredilo, da je navdušen. Pomaga predmetna stopnja, menjava učilnic in učiteljev za predmete. Pozornost mu tako ne pade tako hitro kot prej v eni učilnici z eno učiteljico. Dobri prijatelji (sošolci), ki jih ima pa tudi naredijo svoje. Največ pa je pripomoglo to, da je sam dojel, da je zanimivo biti drugačen, inovativen, …. Da imamo vsi težave, takšne ali drugačne, ter je razlika med nami samo ta kako jih rešujemo in kako si pomagamo.

V vsem tem obdobju pa sem se naučila (oziroma me je nučil), da je bolj pomembno, da ga poslušam kot pa skušam z nasveti reševati njegove vsakodnevne “težavice”.

TO JE ZAME NAJEPŠI IN NAJPAMETNEŠI NASVET, KI SEM GA ZASLEDILA:
Citat: “Dragi starši, ne ustrašite se svojih otrok, ki so dislektiki. Poskusite uživati v njihovih domislicah, v njihovi toplini 🙂 Prijetno boste presenečeni. In stojte jim ob strani, kot so moji starši meni (pa takrat noben niti približno ni vedel, da sem dislektik) Življenje dislektika je drugačno! Njegovo razmišljanje je drugačno! Ampak tako zelo zanimivo! 🙂

Uživajte v danem 🙂 “

Še enkrat hvala
L.p.

zdravo mama dislektika

tudi sama imam dislektika v 6. razredu in imamo podobne izkušnje. če te zanima kakšna izmenjava mnenj, klepet,… mi piši na mail: [email protected]

Kat675, si že prebrala knjigo Dar disleksije? To je bila prva literatura, ki sem jo prebrala, ko so pri sinu posumuli na disleksijo in postala sem ponosna, da imam sina s takim načinim razmišljanja, kot so ga imeli veliki izumitelji. Naredila sva tudi vaje iz knjige in njegova pozornost se je zelo opazno izboljšala. Z ostalimi težavami pa se spopadava, a zdaj vem, od česa so.

Tudi mama dislektika

Hvala za namig za knjigo. Nekaj sem jih že prebrala, toda izgubljena med vsemi informacijami, nisem našla svoje prave vloge. Predvsem sem spoznala, da otrok potrebuje ljubezen, ne glede na to kdo je, kakšen je, … ter občutek, da je sprejet. Nehala sem se “vmešavati” v njegovo življenje in mu to nadomestila s tem, da mu stojim ob strani. Ne dajem mu več nasvetov, razen če me prosi zanj. Celotna izkušnja mi odprla oči. Skušala sem ga razumeti, da mu lahko pomagam. Spoznala pa sem, da je čudovit. Saj sem to vedela že prej, ampak sem bila preveč zaščitniška. Vse preveč sem se izgubljala v analizah, ker sem skušala razumeti. Potrebovala sem samo, in tudi on, seveda, da uživava v družbi drug drugega. Tudi v “napakah” (kako grda beseda) in skušam manj reševati. Predolga bi bila, da bi skušala pojasniti.
Sedaj me bolj skrbi puberteta kot pa disleksija 🙂
Hvala za vse nasvete in spodbudne besede. Bile so mi v pomoč.
Čudovite mame ste!